VEÄŒERNI BOWLING

Včeraj popoldne me je bivša sodelavka poklicala in me povabila na bowling. Dovolj ji je bilo posedanja doma, zato se je odločila, da bo šla na rekreacijo in se spomnila name, da ne bi bila sama. Malo pred 19h sva se že peljali na bowlanje. Kmalu sva bili na stezi, kjer me ni bilo že od poletja. Sigurno bom slabo metala, mi je rojilo po glavi. Za začetek strike, nadaljevanje tako-tako. Prvo serijo metov sem bila boljša. Moram povedati, da že dolgo nisem bila premagana. Res pa je, da sami še nikoli nisva metali. Vedno smo bili štirje, ki smo se dobro zabavali ob podiranju kegljev. Meni se je zmeraj zdelo vredno potruditi, zato sem velikokrat zmagala. Danes pa je sodelavka tako dobro nadaljevala, da sem se skoraj že sprijaznila s porazom. Nekje globoko v meni pa je tlela iskrica upanja na zmago, če si je bom le želela. Zato sem se trudila. Ko pa se enkrat zavestno trudiš zmagati, stanje samo poslabšaš. To se mi je dogajalo na začetku tretje serije metov. Ustavilo pa se je tudi njej. Ob koncu sem ostala neporažena, a le za las. Zmenili sva se, da se kmalu zberemo v stari zasedbi, ker je bilo danes bolj klavrno vzdušje.