NEVERJETNI FEBRUAR

TRINAJSTI JE FEBRUAR,
KO POGLEDAM KOLEDAR;
SONCE GREJE ME TOPLO,
BREZ OBLAKOV JE NEBO.

JE VESELJE ZUNAJ BIT’,
SAJ JE VREME PRAVI HIT;
VETER NEŽNO PIHA ŠE,
KAR PA SPLOH NE MOTI ME.

STOLČEK NA TERASO DAM,
IN SE SONCU VSA PREDAM,
DA TOPLO POGREJE ME,
ZA HLADNEJŠE URICE.

JUTRI JE SVET’ VALENTIN,
KLJUČE IMA DO KORENIN;
DAN JE VSEH ZALJUBLJENIH;
TUDI JAZ SEM ENA NJIH.

NA TA PRAZNIK LJUBI MOŽ,
BO PRINESEL ŠOPEK ROŽ;
ON, KI MENE RAD IMA;
SKUPAJ SREČNA SVA OBA.

NI LAHKO DO SREČE PRIT’,
ZANJO MORAŠ SE BORIT’,
A, KO ENKRAT JO IMAŠ,
ZANJO VSE OD SEBE DAŠ.

DOLGA LETA SREČEN SI,
ČE DRUŽINA SKUP’ DRŽI;
AKO TO NAM NE USPE,
SREČA VEČ NE VRNE SE.

KO NAS SREČA ZAPUSTI,
SMO NESREČNI, ŽALOSTNI;
NE OBUPAJMO PA NE,
SAJ ZA NAS JE SREČA VSE.

MORAMO MOČI NABRAT’,
IN SE ZANJO BOJEVAT’;
VANJO VSI VERJAMEMO,
SREČNI SMO, ČE ZMAGAMO.

NA HRUŠICI,13.2.2019   (407.)