Tomaž Petauer

Minila sta pomlad, poletje, megle

jesenske so na nas zlovešče legle

in v njih zavetju se rede podgane

cvete zlorabe, čistke in šikane.

Kdor dvigne glas, ki meglo naj ustavi,

njegov je glas vpijočega v puščavi,

če pa preveč globoko v meglo seže,

ušesa njenih varuhov doseže.

Nič čudnega, da častivredni Bruti

sklenili so postreči mi peruti,

tako kot vsem, ki jim je do poštenja,

računov čistih, žlahtnega življenja.

Na koncu, ko odpel labodji spev sem,

si brusit topi kljun ob trdo cev grem;

besede niso jih ganile,

le kljuna rane bodo se gnojile.

Vsi, ki zato bi radi me tožili,

postavite se v vrsto; kdo vas sili,

da bi tatovi s tožbami služili,

v zameno dušo Satanu pustili?

A vi prijatelji, ki ste mi zvesti,

in mnogi, ki ste znašli se na cesti,

le pot okljofutanih je res častna,

kot je sramotna ureditev kastna.

Pomilovanja vredne veličine,

ki druge gledajo z neba višine,

nabrekle kot meduze so strupene,

na suhem vsaka splahne, nima cene.

Le tega ni mogoče razumeti,

kdo to vzdržuje, da se vsi zapleti

kljub vsem dokazom le njim v prid končajo,

ki se potem še bolj z ljudmi igrajo.

Kam naša ladja po tej megli pljuje,

kdo jo krmari in kdo ukazuje,

mar tisti, ki smo jih za to izbrali,

da potnike bi varno prepeljali?

A v podpalubju nekaj cvili, škrta,

ni vstopa vanj, vsa vrata so zaprta,

posadka se prozorno spreneveda,

odveč je vsaka pametna beseda.

Zapiha veter, da preženeš meglo,

posije sonce naj v podganje leglo,

naj rjovejo vampirji in se cvrejo,

naj ljudje mirneje v prihodnost zrejo!