STRAH IN GROZA

ZJUTRAJ PRIDEM JAZ DO KOMPA,
KJER ME VSAK DAN DNEVNIK ČAKA,
DNEVNIKA PA TAMKAJ NI,
TO POŠTENO ME SKRBI.

KAM MOJ DNEVNIK IZGINIL JE?
TAM VČERAJ BIL JE ŠE.
KAJ, ČE NAŠEL SE NE BO;
MI ZA NJIM BO RES HUDO.

RADA PIŠEM DNEVNIKE;
MARSIKAJ TAM NOTRI JE,
A SO TAKE LE STVARI,
KJER SKRIVNOSTI MOJIH NI.

TE GLOBOKO V MENI SO;
VČASIH ME RAZŽIRAJO,
A SEM NAUČILA SE,
DA PREMAGAM ČISTO VSE.

JA, ŽIVLJENJE LAHKO NI,
VSAK DAN SE MI KAJ ZGODI,
A SPOMIN MI PEŠA ŽE,
IN LAHKO POZABIM VSE.

DNEVNIK PA SPOMIN ZBUDI,
IN POMOČ PONUDI MI,
KADAR IZGUBLJENA SEM,
IN REŠUJEM KAK PROBLEM.

DNEVNIK, KAM SI SE MI SKRIL?
KDAJ SE SPET MI BOŠ ODKRIL?
ČE TE VEČ NAZAJ NE BO,
MENI BO ZELO HUDO.                       (716.)

NA HRUŠICI, SREDA, 16.2.2023,
PIŠEM OD 6H04-6H45