SOSEDJE, DA BOG POMAGAJ
”ČUDOVITE” IMAM SOSEDE,
KI SE JIM VSAK DAN BLEDE;
TU, DOMA, MIRU VEČ NIMAM,
ZUNAJ SPLOH SE VEČ NE GIBAM.
NEKAJ LET TO STANJE TRAJA,
MU NE VIDIM KONCA, KRAJA;
MOJI GLAVI SE ŽE MEŠA,
KER SPOKOJNI MIR POGREŠA.
ALI NAJ SE JAZ UMAKNEM,
DA BOLEZNI TU NE STAKNEM?
KER DOMA MIRU NIČ NIMAM,
ŽE POČASI KOVČKE ŠTIMAM.
ŠE SOSEDIN MAČEK MURI,
PRIDE LEŽAT K NAM PRED DURI;
TU MU ATMOSFERA PAŠE,
KER JE TUKAJ VSE PO NAŠE.
KOMAJ ČAKAM, DA GREM NEKAM,
KJER BOM KOS VSEM PREPREKAM;
DA SI GLAVO ODPOČIJEM,
Z ENERGIJO SE NABIJEM.
BO TAKOJ ŽIVETI LAŽE,
KO SE ŠIBKOST NE POKAŽE;
DUŠA MOČNA MORA BITI,
IN TEŽAV SE VSEH ZNEBITI. (672.)
NA HRUŠICI, TOREK,16.8.2022