Sodni državni udar in plave kuverte za sodnike

Piše: Vinko Gorenak, poslanec SDS

Prvi del naslova današnjega prispevka sem si izposodil pri nekdanjem poslancu SD Luki Juriju, ki je 13. 06. 2011 komentiral odločbo Ustavnega sodišča o tem, da mora Državni zbor ustanoviti občino Ankaran. Odločitev Ustavnega sodišča je namreč označil za “sodni državni udar”. Nobenih kritik za tako oceno si ni prislužil niti v medijih, še manj pa med poslanci. Sta pa Katarina Kresal, nekdanja notranja ministrica, predsednica LDS in  in Borut Sajovic nekdanji poslanec LDS, pozivala mene k odstopu ko sem maja 2009 kritiziral neko odločitev Ustavnega sodišča. Dvojna merila pač.

V današnjem prispevku pa ne nameravam govoriti niti o občini Ankaran, niti o delu Ustavnega sodišča, temveč o stanju v slovenskem sodstvu. “Problem slovenskega sodstva ni (toliko) v vplivu (ali v poskusih vplivanja) nanj in v podrejanju s strani drugih vej oblasti, glavna težava ni v prodiranju politike v sodstvo. Slovenski pravni red ima s(p)odobne ter z drugimi demokratičnimi in pravno urejenimi državami primerljive mehanizme zagotavljanja neodvisnosti pred zunanjimi vplivi – na formalni strukturni ravni ni večjih težav. Kardinalni problem slovenskega sodstva je sodstvo samo. In seveda politika v njem samem – kjer se je kot dediščina totalitarnega obdobja ohranila v zakrknjenih starorežimskih miselnih vzorcih ter v kolektivistični in korporativistični miselnosti. Tam se (kot ena od oblik vzporedne,  prikrite ali, če hočete, globoke države) ohranja in sama sebe miselno, vrednostno in nazorsko napaja in oplaja prek institucionalne zaprtosti in samozadostnosti – kar bi imelo v normalni državi z demokratično tradicijo in pravno kulturo pozitivne učinke – ohranjalo bi se tisto, kar je, kar že obstaja, se pravi notranje, miselno neodvisno sodstvo. Žal se tudi v Sloveniji ohranja tisto, kar je – to pa je vse prej kot intelektualno avtonomno in neodvisno sodstvo. “Prosti strelci”, ki mislijo samostojno in kritično (kar bi moralo biti lastno vsaki sodniški pameti) so potisnjeni na rob, osamljeni ter etiketirani kot konfliktni, zdraharski in čudaški. Zato ni nič čudnega, da je na čelu, na tak način “neodvisnega” sodstva, “skriti favorit sodnikov” – kakršno sodstvo, tak predsednik (ki si ga to sodstvo samo in avtonomni izbere – in si takega tudi zasluži).Tudi ni čudno, da se med predavatelji na sodniških šolah, ki jih izbira “avtonomno in neodvisno” sodstvo, vselej najde tudi kak visoko profiliran politični aktivist brez pravniške izobrazbe. Politiki te vrste res ni treba storiti prav nič, ni ji treba tako rekoč v ničemer in z ničemer vplivati na sodstvo, da bi si ga podredila in si zagotovila dolgoročen vpliv nanj. Ga že ima, tako rekoč od nekdaj. Problem slovenskega sodstva je pomanjkanje miselne in intelektualne neodvisnosti, pomanjkanje svobodne, odprte pravniške (in demokratične) misli, problem je notranja avtonomija sodnikov. Tako rekoč soglasno mnenje je bilo, da je rešitev krize v mladih, svežih, svobodno mislečih in neobremenjenih kadrih – ter v odprtosti v svet in  v dojemljivosti za spremembe in nove ideje”.

Če bi gornje besede izrekel jaz, bi doživel medijski pogrom, sestal bi se Sodni svet in sprejel bi izjavo o nedopustnosti vmešavanja politike v sodstvo, kak nadebuden tožilec pa bi me spravil pred sodišče, češ da blatim pravosodni sistem, tako kot so ovadili bivšega ministra dr. Simonitija, bivšega predsednika Državnega zbora Cukjatija, pa dr. Brščiča in dr. Štuheca in še koga. Toda teh skrbi nimam saj nisem avtor gornjega citata. Avtor je namreč ustavni  sodnik Jan Zobec, ki je med drugim povedal tudi zgoraj zapisano na Konvenciji ameriškega pravniškega združenja  15-17/ 11- 2013 v ZDA.

Pa se za potrebe tega prispevka vrnimo v današnji čas. Te dni se pripravljam na izredno sejo Državnega zbora na temo stanja v pravosodju. Mnogo ljudi me je klicalo, ko je bilo objavljeno, da ta seja bo, mnogo elektronskih sporočil sem dobil. Pa ne mislite da so bili in so moji sogovorniki le s sodnimi odločitvami nezadovoljni posamezniki. Niti slučajno. Moji sogovorniki so tudi sodniki in tožilci, zlasti tisti mlajši. Njihovih imen in priimkov iz razumljivih razlogov seveda ne smem navesti. Eden izmed sogovornikov mi je te dni dejal. “Ali vi mislite, da ste vi kakšna oblast, ali vi mislite, da je vlada in da so ministri kakšna oblast. Niti slučajno, oblast je sodstvo, oblast izvajajo sodniki. Ti lahko kadarkoli nekoga obsodijo ali pa ga kadarkoli operejo krivde. Tudi za plave kuverte.” Debelo sem ga pogledal. On pa je nadaljeval z dokazi za svoje trditve: “V tem trenutku potujejo plave kuverte do sodnikov…” Nadaljevanje naj ostane za sedaj med menoj in mojim sogovornikom. Sogovornikove dokaze sem poslušal. Ker gre za osebo, ki področje o katerem sva govorila odlično pozna in glede na to kaj vse mi je povedal, nimam nobenega razloga, da mu ne bi verjel. Zato sem drugi del naslova tega prispevka povzel po njem.  Toda kaj storiti? Komu to povedati? Komu to prijaviti? Kje najti tožilca, ki bi to preganjal? Kje najti sodnika, ki bi to obsodil. Ja sodil že in oprostil, toda obsodil?

Drugi moj sogovornik, ki prav tako dobro pozna delovanje pravosodja, zlasti delovanje pravosodja v primeru stečajnih postopkov, pa me je opozoril na primer sodnega postopka zoper stečajnega upravitelja Braneta Goršeta.  Javno je znano, da je bil na prvi stopnji na podlagi materialnih dokazov obsojen na deset let zapora.  Poudarjam na podlagi materialnih dokazov. Dne 18. 03. 2014 pa je na Višjem sodišču v Ljubljani potekalo sojenje Janezu Janši in soobtoženim, rezultat poznate, dvorano ali dve stran pa je potekalo sojenje Branetu Goršetu. Ne boste verjeli. Za sodnica poročevalko v primeru Goršeta je bila med 13. sodniki izbrana prav sodnica Stanka Živič, tista sodnica, ki smo jo lahko videli na skupnih zabavah med stečajnimi upravitelji in sodniki. Rezultat je znan. Na 10 let zaporne kazni obsojeni stečajni upravitelj Brane Gorše je bil oproščen vsakršne krivde. Materialni dokazi niso bili pomembni, v sosednji dvorani pa je bil na podlagi indicev obsojen Janez Janša in soobtoženi. Takih in podobnih primerov je še kolikor hočete. V takih razmerah je lahko obsojen za nekaj, kar ni naredil kdorkoli, in obratno oproščen je lahko kdorkoli, ki je dejansko storil kaznivo dejanje. Take razmere lahko ocenimo kot “sodni državni udar”.

Za zaključek pa se vrnimo k besedam ustavnega sodnika Jana Zobca. Njegove besede imajo posebno in globoko težo, saj na enostaven način opisujejo realno stanje v našem pravosodju. S stanjem v slovenskem, zlasti kazenskem pravosodju, pa je neposredno povezan tudi novopečeni častni občan Ljubljane, profesor doktor Ljubo Bavcon. Omenjeni gospod, častitljivo visokih let starosti, je danes še kako aktiven. V preteklosti pa je bil soavtor tako imenovanega verbalnega delikta. Mlajše generacije me ne bodo razumele, če tega takratnega kaznivega dejanja ne bom obrazložil. V praksi je to pomenilo, da če si kakorkoli kritiziral takratno oblast, zlasti pa partijo, si bil preprosto poslan v zapor. Omenjeni gospod je seveda tudi avtor mnogih učbenikov. Leta 1978 je v svojem učbeniku zapisal takole: “Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe  družbene ureditve”. Povedano drugače, kazensko pravo je sredstvo za obvarovanje komunizma. V drugem učbeniku leta 1987 pa je zapisal: “V naših družbenih razmerah mora biti kazensko pravo v skladu z bistvenimi značilnostmi družbene ureditve, se pravi demokratičnega socializma”. Povedano drugače, kazensko pravo mora biti najprej sredstvo za obvarovanje komunizma. Če bi bil omenjeni gospod častitljiv let danes tiho, ga niti ne bi omenjal, tako kot ne omenjam soavtorice njegove druge knjige. Toda temu ni tako. Omenjeni gospod je bil profesor kazenskega prava, ki je učil večino današnjih sodnikov, zlasti tistih, ki so danes na vodilnih ali višjih položajih v sodstvu. V medijih pa smo lahko razbrali, da naj bi bil prav Bavcon tisti, ki naj bi pomagal pisati prvostopenjsko obsodilno sodbo Janeza Janše in soobtoženih. Prav tako pa je eden tistih, ki danes govori o tem kakšna naj bo obsodba na podlagi indicev, v primeru ko ni materialnih dokazov.

Naj zaključim bolj optimistično. Mnogi se verjetno sprašujete kako in kaj? Kaj narediti, da bi bilo naše pravosodje vsaj približno tako, kot ga poznajo v Evropi. Odgovor je relativno preprost. Slovenija potrebuje tako pravosodje, ki bo antiteza tistemu o čemer piše ustavni sodnik Jan Zobec. Slovenija torej potrebuje učinkovito, neodvisno in nepristransko sodstvo, razbremenjeno bremen preteklosti in razbremenjeno bremen komunističnih vzorcev tipa Bavcon. Slovenija potrebuje popolno reformo sodnega sistema, temelječo na novih ustavnih in zakonskih določilih.  To pa se lahko zgodi le ob ustavni večini poslancev v Državnem zboru.