PRAZNIÄŒNO BOWLANJE

Včeraj zvečer smo se dobili na bowlingu. Prišlo nas je sedem – dva moška in pet žensk, ki smo tako želele ovekovečiti 8. marec – ženski praznik. Sedeli smo za okroglo mizo. Motilo me je, ker je bila tako velika, da se med pogovorom nismo razumeli. Potem še glasba iz radia, pa družba pri sosednji mizi si je dala duška z glasilkami. Zato nisem razumela sogovornika na drugi strani mize, ki je pripovedoval svojo izkušnjo o prenehanju kajenja. Bila je dolga zgodba, slišala pa sem je le pol.
Mislila sem, da bomo začeli bowlati takoj po prihodu, torej ob 19h, pa so bile steze zasedene, zato smo pili vino s koka kolo in klepetali. Medtem je naša družba naročila pice in jih že skoraj pojedla. Sama nisem jedla, ker sem imela želodčne težave. Končno smo dočakali dvajseto uro. Preselili smo se na stezo in začeli športati. Ena od nas se je prvič srečala z bowlingom, zato je bila malce nerodna in še s stezo nekaj ni bilo v redu. Tudi na zaslonu so se dogajale čudne stvari, a smo to z malo dobre volje premostili. Prišli smo na rekreacijo in ne tekmovat. Nadaljevanje je potekalo brez problema. Na stezi smo igrale tri igralke, na sosednji pa dve igralki in dva igralca. Metala sem slabo, strike ni hotel pasti. Na koncu sem bila izmed vseh sedmih najboljša. Moža sem poklicala, naj me pride iskat. Prišel je pred koncem igre. Pogledal je rezultate in igro, nato pa odšel v avto in me počakal, mi pa smo poravnali račun. Malo se je zatikalo, na koncu pa smo le pravično razdelili stroške in odšli domov.