DOBER OKTOBER

DANES PETI JE OKTOBER;
DAN ZA MENE RES JE DOBER;
SONCE ME Z NEBA POZDRAVLJA,
IN ME V DOBRO VOLJO SPRAVLJA. 

ZUNAJ SI PRIVOŠČIM PIVO;
ZRAVEN V VERZIH PIŠEM ČTIVO;
NEŽNO VETRIČ ZAPIHLJA,
KO NASTAJA PESEM TA.

ZLATO SONCE GREJE ME,
DUŠA MOJA SMEJE SE;
RIME V MENI PLEŠEJO;
PESMICO SESTAVLJAJO. 

RIME SO MOJ SKRITI SVET,
VEČ BREZ NJIH NE ZNAM ŽIVET’,
VSE BESEDE RADA IMAM,
VES SVOJ PROSTI ČAS JIM DAM. 

DOBRE ŠE MOŽGANE IMAM,
RABIM JIH IZ DNEVA V DAN;
KO DOGODEK SE ZGODI,
GA POSPREMIM Z RIMAMI.

RIMA VEDNO ČAKA ME,
DA DO NJE DOKOPLJEM SE;
TUDI ZDAJ, KO IŠČEM JO,
VE, DA SKRILA SE NE BO.

KO SE SONČEK POSLOVI,
ME ŽE DEŽEK POŠKROPI,
IN ZATO SE TU KONČA,
TA JESENSKA PESMICA.

NA HRUŠICI, 5.10.2019   (460.) 

BALINARSKO GOSTOVANJE (3.10. 2019)

VČERAJ SMO SE SPET VOZIL’;
V ŠKOFJO LOKO SMO KRENIL’;
ŠLI SMO NA BALINANJE,
TJA, MED ŠKOFJELOČANE.

KLUB SE ”TRATA” IMENUJE,
V DVORANI TAM DOMUJE;
NJIHOVI BALINARJI,
PRVI SO NA LESTVICI.

HRUŠICA PA SLABA JE;
NAM BALINANJE NE GRE;
ČE DVORANO BI IMEL’,
RES BILI BI JE VESEL’…

…HRUŠČANSKI BALINARJI,
BOLJ USPEŠNI BI BILI,
PROSTI ČAS BI PORABIL’,
SE BALINAT’ NAUČIL’.

KER DVORANE NIMAMO,
MI SLABO BALINAMO,
SAJ VREME NAM KROJI,
MESTO MED BALINARJI…

…VADITI NE MOREMO,
KER POGOJEV NIMAMO;
MI PA-SAMORASTNIKI,
RADI USPEŠNI BI BILI.

NA HRUŠICI, 4.10.2019   (459.)

OČE PRAZNUJE 70 LET (NAPISANA 17.6.1996)

DANES, OČE TI PRAZNUJEŠ,
LEP ŽIVLJENSKI JUBILEJ,
SE S PRIJATELJI ROKUJEŠ;
VSE NAJBOLJŠE ZA NAPREJ.

TI NE VEŠ, KAKO TE RADI,
IMAMO, MI DOMAČI VSI;
TUDI LOJZE IN HELENCA;
ZBRANI VSI PRIJATELJI.

MNOGO SI V ŽIVLJENJU SVOJEM,
MORAL TUDI PRETRPET’,
KO FAŠISTIČNI JE ŠKORENJ,
Z DOMA TE POGNAL V SVET.

VOJNO GROZO V NUERENBERGU,
MORAL TI SI PREŽIVET,
ZRAVEN VSA DRUŽINA TVOJA,
ŠLA S TEBOJ JE V KRUTI SVET.

SREČNO STE PRIŠLI DOMOV,
SPET NA HRUŠICO ŽIVET,
VETER JE ZAPIHAL NOV,
IN OZNANJAL BOLJŠI SVET.

TUKAJ PA ČEZ NEKAJ LET,
ŽENO SVOJO SI SPOZNAL,
SI USTVARIL TOPEL DOM,
KJER BOŠ DANES PRAZNOVAL.

ZRAVEN TUDI HČERI DVE,
USTVARIL SI ZA KRATEK ČAS,
KI SVA NAREDILI TI,
POLNO GLAVO SIVIH LAS.

ZDAJ DRUŽINA SMO VELIKA,
VSI SMO POMNOŽILI SE,
ŠTIRJE VNUKI IN DVA ZETA,
RADI PRIDEMO V GOSTE.

ZDAJ NA ZDRAVJE, DRAGI ATA,
ŽIVI NAM ŠE MNOGO LET,
IN LE GLEJ, DA SVOJA LETA,
ZNAL BOŠ DOBRO PREŽIVET’.

TUDI VSI PRIJAT’LJI ZBRANI,
TU IMEJTE SE LEPO,
KO BO LETO NAOKOLI,
SPET SE TUKAJ ZBEREMO.  

SONJA SRNA, 17.6.1996    (458.)

BABICI ZLATI (NAPISANA 6.6.2007)

DANES JE POSEBEN DAN,
VNUKA TAJA ROJSTNI DAN;
SI SPREJELA GA TAKO,
DA JE SREČEN LE LAHKO.

JE ŽIVLJENJE ODPRLO VRATA,
VNUKU TAJU NA STEŽAJ,
BABICA SEDAJ SE ZLATA,
PRESELILA JE V RAJ.

SREČNO, ZDRAVO IN VESELO,
NAJ ŽIVLJENJE S TAJEM BO;
HČERKE ZDAJ PA SPET NA DELO,
DA ŠE KAJ VNUKOV BO.

V SB JESENICE, 6.6.2007   (458.)

PRAZNIČNI VERZI (NAPISANA ZA ŠTRIKARICE, 28.5.2012)

DANES SMO SE TUKAJ ZBRALE,
DA BI SKUPAJ PRAZNOVALE,
TISTE VAŠE ROJSTNE DNI,
KI SO LETOS ŽE BILI.

SKUPAJ BOMO JEDLE, PILE,
MALO SE POVESELILE,
PA NAZDRAVILE NA GLAS,
DA NAJ SREČA SPREMLJA VAS.

KADAR SMO TAKOLE SKUPAJ,
TAKRAT ŽIVI, NE OBUPAJ,
Z RADOSTJO NA SVET POGLEJ,
IN SE OD SRCA NASMEJ.

NA HRUŠICI, 28.5.2012  (457.)

ZIMSKO SONCE (NAPISANA 23.12.2015)

DANES SONCE NAME SIJE,
JAZ NE MOREM SE MU UPRET’,
VIR JE MOJE DOMIŠLJIJE,
IZ DNEVA V DAN JE LEPŠI SVET.

LETOS RES JE RADODARNO,
DOLGO GREJE DOMEK MOJ,
Z ŽARKI VSAK DAN PREUDARNO,
ZAGOTAVLJA MOJ OBSTOJ.

PRVI ZIMSKI DAN VČERAJ,
ZIMI NI PODOBEN BIL,
JAZ BI RADA, DA ZA ZMERAJ,
SONČEK ZIMO BI KROJIL.

AMPAK, TO SO DOBRE ŽELJE,
KI JIH DUŠA MOJA IMA,
RES BI MI BILO V VESELJE,
DA BI ZIMA NE PRIŠLA.

BOŽIČ BEL SMO SI ŽELELI,
SONCE S TEM NE STRINJA SE,
LETOS BOMO OB BOŽIČU,
ŠLI NABIRAT TELOHE.

MENI TO JE V VESELJE,
OB BOŽIČU – ROŽICE,
SONCU DALA BOM POVELJE,
DA NAJ KMALU SKRIJE SE.

NOVO LETO K NAM PRIHAJA,
SNEG BI MORAL PADATI,
SONČEK PA NAM LE NAGAJA,
SNEGU PADAT’ NE PUSTI.

NAJ SE VKLOPI DOMIŠLIJA,
VSAK OD NAS JO V SEBI IMA,
BOŽIČ BEL NAM VEDNO PRIJA;
NAJ NAM JEZUS DA SNEGA.

NA HRUŠICI, 23.12.2015   (456.)

DANES (NAPISANA 22.3.2018)

JE VREMENSKA PRAVLJICA;
ZBUJA SE NARAVA VSA;
SREDI MODREGA NEBA,
SIJE ZLATA KROGLICA.

DOLGA ZIMA ŠLA JE PREČ;
JAZ SNEGA NE MARAM VEČ;
MENI SONCE JE VŠEČ,
VSAK DAN HOČEM GA ČIM VEČ.

V PLANICI SKOKI SO,
SKORAJ V ”PODEN” SKAČEJO,
VSI SKAKALCI HRABRI SO,
SI POKLON ZASLUŽIJO.

TUDI SONCE SRED’ NEBA,
DOLGE SKOKE RADO IMA;
MED KULISO IZ GORA;
TAM PLANICA JE DOMA.

NA HRUŠICI, 22.3.2018    (455.)

POEZIJA ZA ROJSTNI DAN (NAPISANA 9.8.2007)

TRIINDVAJSET LET NAZAJ,
IZ PEKLA SEM STOPILA V RAJ,
S SVOJIM MALIM SINEKOM,
KI SI VELIK ŽE SEDAJ.

SEM KOT MATI ZACVETELA,
IN NAD DETECEM BEDELA,
NOČ IN DAN PRISLUŠKOVALA,
DA NE DIHAŠ, SEM SE BALA.

SI LEPO SE TI RAZVIJAL,
SKOZ’ ŽIVLJENJE SE PREBIJAL,
ZDRAV IN VELIK SI POSTAL;
BOG TI JE ŠE PAMET DAL.

ZDAJ NA NOGE SE POSTAVI,
IN POSTANI MOŠKI PRAVI;
NAJ TE VEDNO SPREMLJA SREČA,
IN LJUBEZEN LE GOREČA.

NA HRUŠICI, 9.8.2007    (454.)

NA USKOVNICI (28.9.2019)

VESELIM SE JAZ ZELO,
SAJ GREM NA USKOVNICO;
TAM SE BOMO SREČALI,
ŽLAHTA IN PRIJATELJI.

NA PLANINO SMO PRIŠLI,
S SVOJIMI VOZILI VSI;
CESTA SAMA JAMA JE;
S STRAHOM SEM PELJALA SE.

Z AVTOM MOJIM SKAČEVA,
KOMAJ SVA NA CILJ PRIŠLA;
TA UBOGI AVTEK MOJ,
S CESTO BIL JE TEŽEK BOJ.

VSE KOSTI NA MESTU SO,
A POČUTIM SE SLABO;
KO ZAGLEDAM TETO JAZ,
PA MI ZAŽARI OBRAZ.

TETA ZOFKA ČAKA NAS,
KER JE BIL KOSILA ČAS;
VABLJENI SORODNIKI,
NAJ BI GOLAŽ JEDLI VSI.

NEKAJ ŽLAHTE NI IN NI,
KOMAJ ČAKAMO JO MI;
GOLAŽA JE ČAS MINIL,
NAJ SE VEČ NE BI DOBIL.

A TAKRAT SO ŽLAHTNIKI,
VSI DO ZADNJEGA PRIŠLI;
PRAZNA MIZA ČAKA TAM,
NE VEDO NE KOD, NE KAM.

MI SE JIM NASMEJEMO,
GOLAŽ VSEM POSTREŽEMO,
SKUPAJ SMO ZA MIZO VSI;
KMALU SITI SMO BILI.

NEKAJ ŽLAHTNE KAPLJICE,
BOŽA NAM BRBONČICE;
JEZIK TEČE, KOT LE KAJ;
KOMAJ GA DRŽIM NAZAJ.

ŽEJNI NISMO, SITI PA;
ZAIGRA HARMONIKA;
TETA ZOFKA VLEČE MEH,
JAZ PA SOLZE IMAM V OČEH.

SPOMNIM MAME SE SEDAJ;
MEH JE VLEKLA, DA JE KAJ;
TETA GLASBO ŠPILA ZDAJ,
KOT JO MATI JE NEKDAJ.

PESEM TALE DOLGA JE,
A, POVEDAT’ MORA VSE;
JAZ SAMO LAHKO DODAM:
”ŽLAHTA, RADA VAS IMAM!”

NA HRUŠICI, 29.9.2019     (453.)

ŠESTDESETKA (Najdena 25.9.2019)

KER SE S POEZIJO UKVARJAM,
TOLE PESEM TI PODARJAM,
NA SOBOTO, KO JE SLAVJE,
IN ŽELIMO TI NA ZDRAVJE.

ŠESTDESET JE LET MINILO,
KO ŽIVLJENJA SI KRMILO,
V ROKE SVOJE TI VZELA,
IN ŽIVETI SI ZAČELA.

SMO V MLADOSTI SE DRUŽILI,
PELI SKUPAJ, JEDLI, PILI,
TU IN TAM SI POMAGALI,
KOT SMO VEDELI IN ZNALI.

KO SVA V PUNCI SE RAZVILI,
SVA VELIKO VEN HODILI,
SVA BILI KOT RIT IN HLAČE,
TJA DO MOJE PRVE PLAČE.

SE GORJE JE PRIPETILO,
IN DRUŽINO TI RAZBILO,
S TABO JAZ SEM ČUSTVOVALA,
ZATE PA SE NISEM BALA.

VEDELA SEM, DA SI PRIDNA,
IN, DA ŽENA BOŠ SOLIDNA,
KAR SI TUDI DOKAZALA,
KO SI IVOTA IZBRALA.

LETA DOLGA SO MINILA,
NATE NISEM POZABILA,
UPAM,DA TI NISI NAME,
IN TAKO NAJ TUDI OSTANE.

ZDAJ PA KONČNO DVIGNI ”GLAŽ”,
Z VINOM, KI GA V NJEM IMAŠ,
DA TI ZAŽELIMO VSI:
”OLGA KEBER NAJ ŽIVI!”

NA HRUŠICI, 27.7. 2015   (452.)