SOSEDA PRAZNUJE

DANES SVETA ANA JE,
PRAZNIK TONČKE DREŠČKOVE;
KADAR ROJSTNI DAN IMA,
VEDNO ZA PIJAČO DA.

TUKAJ V NJENI DRUŽBI SMO,
SKUPAJ Z NJO PRAZNUJEMO;
VČASIH ŽE JE LUŠTNO B’LO,
TUDI DANES JE TAKO.

TONČKA V VRTU JE DOMA,
VSE OD JUTRA RANEGA;
KOPLJE IN ZALIVA VRT,
TUKAJ ŠANSE NIMA KRT.

MUCI ČAKA JO ZVESTO,
KDAJ MU KAJ PRINESLA BO;
KMALU SIT JE IN VESEL;
Z NJO ZALIVAL BO IN PLEL.

KADAR SLAVČI V SLUŽBI NI,
SE VELIKO TU DRŽI;
PICO-PEČ NABAVIL JE,
PICE PEČE KAR ZA VSE.

TU RAZUMEMO SE VSI;
PRAV NIČ HUDEGA NAM NI;
KLEPETAMO SEM IN TJA,
VSAK KAJ ZA POVEDAT’ ‘MA.

VIRUS MALO NAS PLAŠI,
IN V ŠAHU NAS DRŽI,
MORAMO SE PAZIT’ GA,
DA BOLEZNI NAM NE DA.

JAZ, DEŽURNA PESNICA,
SEM VSE POVEDALA;
ZDAJ BI PA NAZDRAVILA:
”TONČKI BOG NAJ ZDRAVJA DA!”

NA HRUŠICI,20.7.2020    (506.)

PRAZNIČNA POEZIJA

DANES, NA TVOJ ROJSTNI DAN,
JE PREKRASEN SONČEN DAN;
ŠESTINTRIDESET JE LET,
KAR PRIJOKAL SI NA SVET.

SPOMNIM TISTEGA SE DNE,
KO SEM, SIN, RODILA TE;
SREČNA SEM BILA ZELO,
KOT NIKOLI ŠE TAKO.

BOLEČINE MOJE VSE,
SO BILE POZABLJENE;
KO ZAGLEDALA SEM TE;
MOJE, MALO DETECE.

ZDAJ ODRASEL MOŠKI SI,
KOT SI MATI LE ŽELI;
RES PONOSNA SEM NA TE,
UPAM, DA SI TI NA ME.

ČASI PA SO TAKI ZDAJ,
DA NE VEM, KAKO BO KAJ;
KER BOLEZNI SE BOJIM,
ŽAL, NAROBE KAJ STORIM.

IZ SRCA OBJEMAM TE,
TI ŽELIM NAJBOLJŠE LE;
ZDRAV OSTANI ŠE NAPREJ,
IN LEP ROJSTNI DAN IMEJ.

NA HRUŠICI,7.8. 2020   (505.)

SAMA DOMA

ČISTO SAMA SEM DOMA,
DELAT’ SE MI NIČ NE DA;
KADAR DELAT’ TREBA NI,
PRAV LEPO SE MI GODI.

SPIM PONOČI, AL’ ČEZ DAN,
PAČ TAKRAT, KO SI ZASPAN;
PA ČE ZUNAJ SONCE JE,
AL’ NA NEBU ZVEZDICE.

PIJEM, KO ZAŽEJA ME,
JEM, ČE LAČNA SEM, AL’NE;
VES ČAS LE ZA SEBE IMAM,
DOBRO GA PORABIT’ ZNAM.

PRAV NIHČE NE GLEDA ME,
KAJ POČENJAM DNEVE VSE;
SEM KOT SRNICA, KI SPI,
IN SE IZ LEPIH SANJ ZBUDI.

NA HRUŠICI, 25.7.2020    (504.)

NETIPIČNO POLETJE

PA JE SONCE, PA NEVIHTA,
TAKA JE VREMENSKA RIHTA;
ENKRAT SENČNIK ‘MAŠ V ROKAH,
DRUGIČ HITER TEK V NOGAH.

LETOS TO POLETNO VREME,
NI V VESELJE, JE LE BREME;
HITRO VROČE JE ZELO,
KMALU PA JE SPET HLADNO.

ROŽE MOJE PA VESELE,
VREME SO ZA SVOJE VZELE,
NA VSEH OKNIH MI CVETIJO,
HIŠO MOJO POŽIVIJO.

VSAK DAN ZJUTRAJ JIH ZALIVAM,
V NJIHOVI LEPOTI UŽIVAM,
A ZVEČER SO ZOPET ŽEJNE;
VODNE ŽELJE SO BREZMEJNE.

NA HRUŠICI, 22.7.2020    (503.)

LETO BREZ DOPUSTA

JULIJA IN PA AVGUSTA,
TO JE VEDNO ČAS DOPUSTA,
LETOS PA JE VSE DRUGAČE,
SAJ CORONA ”NOSI HLAČE”.

TALE VIRUS JE NADLOGA,
JE ZATO DRŽAVA STROGA;
ŠČITI SVOJE DRŽAVLJANE,
DA NE IMELA BI BOLANE.

MASKO MORAMO NOSITI,
DA NAS PRED CORONO ŠČITI,
MODRO MORAMO RAVNATI,
IN VELIKO ROKE PRATI.

PETI MESEC ŽE POTEKA,
KAR JE COVID TA PREPREKA;
MORAŠ SE POVSOD PAZITI,
IN NE MOREŠ SE SPROSTITI.

RADA BI ODŠLA V TOPLICE,
MALO ZMOČIT SVOJE LICE,
PA CORONA ME OVIRA,
SAJ SE V MENI STRAH NABIRA.

LETOS PAČ NE BO DOPUSTA,
BODO SUHA MOJA USTA,
NE BO VODE, NE BO VINA,
POSUŠILA SE BO SLINA.    

NA HRUŠICI, 18.7.2020    (502.)

UBOGO DREVO

BRESKEV, MOJA TI UBOGA;
MOŽEVA JE PAMET STROGA;
SADEŽEV MU VEČ NE DAJEŠ,
SE BREZ VEZE V VETRU MAJEŠ.

NAŠ VRTIČEK JE RES MALI,
RADI BI SKRBNO RAVNALI;
KER NE MOREŠ OBRODITI,
MORAŠ TI SE POSLOVITI.

TVOJE MESTO BO ZAVZELO,
LE DREVO, KI BO CVETELO,
IN ČEBELE PRIVABILO,
DA OBILNO BO RODILO.

KO NE BO TE, MI BO ŽAL,
BO GRENAK SPOMIN OSTAL;
SADNO DREVJE PA VELJA,
LE, ČE DOSTI SADJA DA.

NA HRUŠICI, 27.6.2020   (501.)

MOJ DOM

PRED SVOJO HIŠO SEDIM,
V DELO OD STARŠEV STRMIM;
SE SPOMIN VRNE V ČAS,
KI JE BIL DOBER ZA NAS.

RES STANOVANJ NI BILO,
DOM PA SI ZIDAL LAHKO,
STARŠA STA DELALA VSE,
DA PRESELILI BI SE.

HIŠA POSTALA JE DOM,
KJER SE POSTARALA BOM,
STARŠEV ŽE DOLGO VEČ NI,
A SPOMIN NANJU ŽIVI.

SREČNA SEM TUKAJ DOMA,
Z MANO DRUŽINA JE VSA;
VSAK SI SVOBODE ŽELI,
RADI PO SVOJE BI ŠLI.

SAMA TO SREČO IMAM,
DA GREM LAHKO KAM DRUGAM;
MOŽ SVOJO HIŠO IMA,
VEČKRAT SVA TAM KAR OBA.

NA HRUŠICI, 27.6.2020        (500.)

IZGUBLENO LETO 2020

TOLE LETO BO ‘ZGUBLJENO,
KOT ŠE NI BILO NOBENO;
AMPAK, MORAM POTRPETI,
ČE ŽELIM NAPREJ ŽIVETI.

VIRUS DRUGIČ NAS NAPADA;
MENI PA SE SMILI VLADA;
V ČEMU VSE BI TA USPELA,
ČE BI COVIDA NE IMELA.

MORA LJUDSTVO VAROVATI,
KI JE V ZDRAVSTVENI ZAGATI;
VSAK DAN MI OD NJE IZVEMO,
KAJ LAHKO IN KAJ NE SMEMO.

SPET UKREPE NAM PRIPRAVLJA,
JIH NA NAROD SVOJ NASLAVLJA;
MI JIH BOMO SPOŠTOVALI;
NE, NE BOMO SE PREDALI!

ŠE BOMO IMELI ZDRAVJE;
BO TAKRAT VELIKO SLAVJE;
KO ZDRAVILO BODO ODKRILI,
ZNOVA BOMO SE RODILI.

DO TAKRAT PA MASKO NOSI,
KOT TE VLADA VLJUDNO PROSI!!
TUDI JAZ JO BOM NOSILA,
POLNO ŠKATLO JIH SEŠILA.

NA HRUŠICI,8.7.2020   (499.)

SAMOSTOJNIH 29 LET

DANES ČAS JE ZOPET PRAVI,
DA ZRCALO SE NASTAVI,
SAJ SLOVENIJA PRAZNUJE,
LJUDSTVO PA VSE BOLJ VZDIHUJE.

DOMOVINO SVOJO IMAMO,
Z NJO PA DELATI NE ZNAMO;
VSAK NA SVOJO STRAN VLEČE;
NAROD DANES NIMA SREČE.

DVE PROSLAVI SO NAR’DILI,
S TEM ŠE BOLJ NAS RAZDVOJILI;
DUH JE V NARODU PORAZEN,
SKUPAJ SMO, A SMO NARAZEN.

ŠE CORONA NAM NAGAJA,
ZOPET K NAM NAZAJ PRIHAJA;
KOMAJ SMO SE JE ZNEBILI,
A SMO SPET JO UVOZILI.

DRAGA MOJA DOMOVINA,
SI ZA MENE TI EDINA;
JE NA SVETU NI ENAKE;
NI PA TAKE, BREZ NAPAKE.

TAKO, KOT SI, RADA IMAM,
ME NE MIKA IT’ DRUGAM,
TU ŽIVIM SVOBODNO ZDAJ,
ZAME TI SI PRAVI (K)RAJ.

TU SO JEZERA, PLANINE,
GORE SO IN SO DOLINE,
ŠIRNI SO GOZDOVI Z NAMI,
IN PA MORJE, KI NAS MAMI.

NA HRUŠICI, 25.6.2020       (498.)

KORONA, OSTANI DALEČ!

NOVI VIRUS ME NAUČIL LEKCIJ JE ZA MNOGO LET;
TUDI, ČE SE SPET POJAVI, MORALA BOM PREŽIVET;
MISLI MOJE MI VELIJO, DA SE JAZ MU NE PUSTIM,
TUDI, ČE ME BO OGROŽAL, SE POGUMNO NAJ BORIM.

BOGU HVALA, DA SE VIRUS JE UMAKNIL DALEČ STRAN,
SAJ BI SE MI ŠE ZMEŠALO V KARANTENI DAN NA DAN;
DOLGO SEM ČAKALA, DA GRE VIRUS PROČ OD NAS,
NADOKNADITI BO TREBA VES TA IZGUBLJENI ČAS.

BO DRŽAVA BONE DALA, DA NE BOM SAMO DOMA,
ŠLA BOM, KAMOR BOM HOTELA; LEPA JE SLOVENIJA;
NEKAJ EVRČKOV OSTALO ZA UŽIVANJE JE ŠE,
ŽE RAZMIŠLJAM, ALI NAJ NA MORJE GREM, ALI V GORE.

MORJE ZMERAJ ME OČARA, RADA TAM SEM Z NJIM,
KO GA GLEDAM IN POSLUŠAM, VEM DA RES ŽIVIM;
VEDNO DO SEDAJ PRIJAZNO JE BILO Z MENOJ,
JAZ PA SE ZAVEDAM, DA JE ”KRIV” ZA MOJ OBSTOJ.

ČE BI NJEGA NE BILO, TUD’ MENE NE BI B’LO,
TEGA VEDNO SE ZAVEDAM, KO MI JE LEPO;
MORJE ZAME JE ŽIVLJENJE TUKAJ IN SEDAJ,
VEM, KO MENE VEČ NE BO, BO MORJE VEKOMAJ.

GORE PA SO PREVISOKE; NOČEM ITI GOR,
ČE ŽELIŠ DO VRHA PRITI, MORAŠ BITI NOR;
KER KONDICIJE MI MANJKA, RAJE MORJE IMAM,
KO PA MORJA VEČ NE BO, TAKRAT BOM ŠLA DRUGAM.

NA HRUŠICI, 21.5. IN 27.5.2020    (497.)