V SLABI KOŽI

ZADNJE ČASE SEM NESREČNA;
VEM, NA SVETU NE BOM VEČNA,
RADA BI VSAJ ZDRAVJE IMELA,
DA BI BREZ SKRBI ŽIVELA.

A BOLEZEN NE IZBIRA,
MARSIKAJ SE MI NABIRA,
DANES SEM PRAV SLABE VOLJE,
KER MI NIČ NE GRE NA BOLJE.

PANDEMIJA NE POJENJA,
DOLGA ZIMA SE ZAČENJA,
NEKAJ  UPANJA OHRANJAM,
IN LE NASE SE NASLANJAM.

MALO SEM SE POLENILA,
NISEM VSAK DAN VEN HODILA,
PA TAKOJ JE VSE NAROBE;
MOJE ZDRAVJE GRE PO GOBE.

COVID MI SKRBI POVZROČA,
IN SPREHODE ONEMOGOČA,
ČE PA SE ŽE OJUNAČIM,
TAM NA POTI V SNEG SKAČEM.

ČE MI PRIDE KDO NASPROTI,
DRUG SVA DRUGEMU NAPOTI;
KAM SE ČLOVEK BOŠ UMAKNIL,
DA BI COVIDA NE STAKNIL???

JA, V SNEG JE SKOČIT’ TREBA,
KO POKAŽE SE POTREBA,
POL PA GLEDAJO ME VSI,
KOT, DA NEKAJ V REDU NI.

KAJ NAJ REČEM, RES NI V REDU,
KO PA SMO NA TANKEM LEDU,
KAJ PA, ČE SE LED PREDRE,
POTLEJ ČLOVEK K VRAGU GRE.

NA HRUŠICI,13.12.2021                          (614.)

ŽIVLJENJE BREZ ŽIVLJENJA

ZJUTRAJ SONCE ČAKAM JAZ,
SAJ STA ZUNAJ ZIMA, MRAZ.
SONČEK LE POZDRAVI ME,
POTLEJ ZOPET SKRIJE SE.

DAN SE MRZEL JE NAR’DIL,
SONCE ZA OBLAKE SKRIL,
JAZ PA ČAKAM GA TEŽKO,
DA ME ZOPET GRELO BO.

S PIVOM TA MOMENT SEDIM,
DA IZNAJDEM NEKAJ RIM;
DOLGČAS MI NIKOLI NI,
KO IGRAM SE Z RIMAMI.

VČASIH HITRO JE NAVDIH,
KO JE V MISLIH PRAVI STIH,
DRUGIČ ČAKAM GA TEŽKO,
KDAJ SE TA POJAVIL BO.

DANES SPET SAMO ŽIVIM,
PRAV NIČESAR NE NAR’DIM;
VIRUS OMIKRON GROZI,
STRAH POŽENE MI V KOSTI.

TO ŽIVLJENJE LETI DVE,
VSAK DAN MI V FRANŽE GRE,
ŠESTSTOŠTIRIDESET DNI,
MI CORONA PIJE KRI.

KDAJ TABLETA BO PRIŠLA,
DA ME BO POZDRAVILA,
ČE SLUČAJNO RES ZBOLIM,
KER SE CEPIT’ NE PUSTIM???

ČE BO OBVEZNO CEPLJENJE,
JAZ NE BOM CEPILA SE.
ZDAJ NE VEM, KAKO ŠE BO,
VEM, DA PLAČAT’ BO TEŽKO.

KDOR MI KAZEN BO NABIL,
BO KRIVICO NAREDIL,
SAJ NIKAMOR VEN NE GREM,
KER OKUŽEN JE TEREN.

NI TEŽKO MI BIT’ DOMA,
KJER SE BRANIM VIRUSA,
CEPILA SE BOM TEŽKO,
KER UMRE SE PRAV LAHKO.

ZAME JE CEPIVO PAST,
KI VSILJUJE GA OBLAST;
VEM, DA VSEMOGOČNO NI,
SAJ ZBOLIJO CEPLJENI!!

NA HRUŠICI, 8.12.2021                  (613.)

DAN KULTURE 2021 (3.12. = Prešernov R. D.)

TA VESELI DAN KULTURE,
KI ZAPOLNI PROSTE URE,
ČEZ VSE LETO IN VSAK DAN,
ČE KULTURI SI PREDAN.

MENE MARSIKAJ ZANIMA,
NAJ POLETJE BO AL’ ZIMA,
RADA Z RIMAMI SE IGRAM,
KOT PREŠEREN, DAN NA DAN.

MOJE ENOSTAVNE RIME,
NIMAJO ŠE PRAVE ‘ŠTIME’;
JAZ PREŠEREN NISEM ŠE,
RADA PA BILA BI ŽE.

SAMA RIMATI SE UČIM;
RADA Z RIMAMI ŽIVIM,
DOLGČAS MI NIKOLI NI,
POEZIJA SE RODI.

JE PREŠEREN EDEN LE,
KI MU RAVEN NI NIHČE;
TAKEGA NA SVETU NI,
KAKOR SI FRANCE BIL TI.

NA HRUŠICI, 3.12.2021           (612.)

NEPRIJAZEN DAN

URA KMALU SEDEM BO,
ZUNAJ PA JE ŠE TEMNO,
DEŽ NAMAKA BELA TLA,
POLNA PRVEGA SNEGA.

URA JE ŽE SEDEM PREČ,
KO SE VIDI NEKAJ VEČ,
NOČ UMIKA DNEVU SE,
TA PA VEDNO KRAJŠI JE.

ZUNAJ ZDAJ JE ŽE SVETLO,
VIDI SIVO SE NEBO,
PO HRIBOVJU ŽE SNEŽI,
DO DOLIN PA DALEČ NI.

DAN DEŽEVEN JE OSTAL,
SNEG NI SPUSTIL SE DO TAL,
NOČ POČASI SPUŠČA SE,
TEMEN DAN POSLAVLJA SE.

ZUNAJ TRDA JE TEMA,
NIČ SE VIDETI NE DA,
DOLGA NOČ ME ČAKA SPET,
TREBA JO BO PREŽIVET.

NA HRUŠICI, 2.12. 2021          (611.)

PREMALO SONCA

SONČECE NASMIHA SE,
DANES, KO DECEMBER JE,
RADO GRELO BI LJUDI,
V NAŠI TEJ DEŽELICI.

NAJ OGREJE NAM SRCE,
IN ODŽENE VSE GORJE,
KI NAD GLAVO NAM VISI,
IN MU KONCA, KRAJA NI.

SONCE JE ‘ZGUBILO MOČ;
BY, ADIJO, ŽAREK VROČ;
VSAK NAJ ZASE POSKRBI,
IN ZA TOPLE ZIMSKE DNI.

NA HRUŠICI, 1.12.2021       (610.)

DRUGO IZGUBLJENO LETO

LETO SE JE OBRNILO,
SPET DECEMBER TUKAJ JE,
ZOPET SE BO VESELILO;
TEŽKO LETO H KONCU GRE.

DNEVI TEČEJO PORAZNO,
ENAINDVAJSTET MESECEV,
MOJE JE ŽIVLJENJE PRAZNO;
SE BO COVID KDAJ IZPEL?

UPANJE UMIRA ZADNJE,
KAKŠEN MODREC BI DEJAL;
VIRUS ‘MA PRI NAS ZALEDJE,
IN ZATO BO TU OSTAL.

BO KOSIL NA MILE VIŽE;
NAROD SE GA NE BOJI,
CEPLJENE VEST NIČ NE GRIZE,
KO GA TROS’JO MED LJUDI.

COVID VESELI SE ZMAGE,
SAJ POGRUNTAL JE SISTEM,
KO ZAČUTI SAM PORAZE,
SPREMENI SE V NOV PROBLEM.

SVOJO KRONICO SPREMINJA,
KER ON HOČE PREŽIVET’,
VSE ČLOVEŠTVO OPOMINJA,
DA OSVOJIL JE PLANET.

KOMAJ ČAKAM NA TABLETO,
KI BO COVID ZDRAVILA,
UPAM, DA PRIHODNJE LETO,
TA SE BO POJAVILA.

 NA HRUŠICI, 1.12.2021           (609.)

TAKO PA NE BO ŠLO

DANES SEM PREBRALA TO,
DA BO UZAKONJENO,
DA SE MORAM CEPITI,
AL’ PA KAZEN MI SLEDI.

JANEZ, KAJ SE PRAVI TO?
VEŠ, DA MOJE JE TELO,
DELAM Z NJIM, KAR JAZ ŽELIM,
DANES TO, DA NE ZBOLIM.

ZDAJ PA TI DOLOČIL BOŠ,
IN Z ZAKONOM DAL ME V KOŠ?
OPA, JANEZ, TO PA NE,
T’KO Z LJUDMI NE DELA SE.

SAMA VEM, KAJ ČAKA ME,
ČE NE BOM CEPILA SE,
MENI TI NE BOŠ GROZIL,
DA S CEPIVOM ME BOŠ UBIL.

KATJA BI ŽIVELA ŠE,
ČE CEPILA NE BI SE,
JE ZAUPALA LJUDEM,
IN V ZDRAVSTVENI SISTEM.

KAJ NA TO BOŠ REKEL ZDAJ?
KATJE VEČ NE BO NAZAJ!
SEM NASLEDNJA KATJA JAZ?
SORRY, NE NA TVOJ UKAZ!!!!

NA HRUŠICI, 30.11.2021         (608.)

VIRUS SE NE DA, MI TUDI NE

ZADNJI DAN NOVEMBRA JE,
MI PA VSI SMO ZDRAVI ŠE,
COVID NAS ŠE NI UJEL;
NI OKUŽIT’ NAS USPEL.

SE PA TRUDI RES ZELO,
DA BI MU USPELO TO;
DELTA NI USPEŠEN BIL,
OMIKRON NAS BO LOVIL.

OPA, VIRUS, NIČ NE BO,
MORAL VZETI BOŠ SLOVO,
ZDAJ CEPIVO IMAMO MI,
ČLOVEK VEČ SE NE BOJI.

ŠE TABLETKO ČAKAMO,
DA JO BO IZUMIL KDO;
COVID, TI TAKRAT BOŠ ‘HIN’,
ŽAL, ZA MNOGE GRD SPOMIN.

 NA HRUŠICI, 30.11.2021             (607.)

ZIMA, ZIMA BELA

VČERAJ SO OBLJUBLJALI;
DANES PA ZARES SNEŽI,
RADIO NI ZMOTIL SE,
SNEŽNOBELO ZUNAJ JE.

JAZ NA TOPLEM TU SEDIM,
V BELINO TO STRMIM,
DOLGO JE ŽE NI BILO,
PRAV POGREŠALA SEM JO.

SNEG SEDAJ NEDOLŽEN JE,
SAJ NIHČE ŠE VEN NE GRE,
JE LEPO TO GLEDATI,
PRAVI PRAZNIK ZA OČI.

KO BO NEHALO SNEŽIT’,
TREBA POT BO NAREDIT’,
TJA DO CESTE SPLUŽENE,
DA LAHKO ODPELJEM SE.

AVTO ČAKAL BO TEŽKO,
DA SE GA USMILI KDO,
IN ODREŠI GA SNEGA,
DA NE BO OSTAL DOMA.

TAKLE DANES IMAMO MI,
TU, NA NAŠI HRUŠICI,
ZUNAJ VSE JE BELO ZDAJ,
ZIMA JE PRIŠLA V NAŠ KRAJ.

NA HRUŠICI, 27.11.2021        (606.)

VZPODBUJAJOČE SONCE

SONCE SE JE POKAZALO;
NEKAJ ZADNJIH DNI JE SPALO,
MEGLE SO SE RAZKADILE,
SONČNE ŽARKE OSVOBODILE.

SONČEK SIJE MI NA MIZO,
IN ODGANJA MOJO KRIZO,
KI SE VEDNO MI POJAVI,
KO ME POLNA LUNA GNJAVI.

SPET PONOČI NISEM SPALA,
IN SEM NEPRESPANA VSTALA,
NISEM RAVNO DOBRE VOLJE,
A MI S SONCEM GRE NA BOLJE.

V DUŠO VRNE SE VESELJE,
SAJ RES LEPO JE ŽIVLJENJE,
SE NA TOPLEM ZUNAJ GIBAM,
KER NA SONCU RES UŽIVAM.

SONCE DA MI ENERGIJO,
DA KOSTI ME NE BOLIJO,
NOGE SAME POHITIJO,
SE SPREHODA VESELIJO.

COVID JE ŠE VEDNO Z NAMI,
UMAKNITI SE NE KANI,
LETI DVE BO KMALU MIMO,
KAR NA ZEMLJI Z NJIM ŽIVIMO.

SONCE MOJA JE UTEHA,
DOKLER VIRUS NE OPEHA,
POTLEJ SPET BOM ZAŽIVELA,
KOT V TEJ KRIZI NISEM SMELA.

 NA HRUŠICI, 19+21.11.2021        (605.)