NE DAJ SE, SRNA

SAMA SEBI SMILIM SE,
KER TEŽAV ‘MAM ŠE PA ŠE,
LENA JAZ POSTALA SEM,
IN NIKAMOR VEČ NE GREM.

V MRZEL SNEG NE VLEČE ME,
VEN ZATO SE MI NE GRE,
A SRCE NALAGA MI,
NAJ SE TO ČIMPREJ ZGODI.

‘Z DNEVA V DAN ŽE ČUTIM TO,
DA ŽE HODIM PRAV TEŽKO,
ČE PA PO STOPNICAH GREM,
SKORAJ TAM NA POL UMREM.

ZDAJ NI VEČ NAZAJ POTI;
PRAV LAHKO SE MI ZGODI:
KADAR BOM BALINAT ŠLA,
BOM ŠE PADLA KJE NA TLA.

TO ME RESNO ŽE SKRBI,
KER NIMAM NIČ VEČ MOČI,
DA BI SPLOH OD HIŠE ŠLA;
ZDAJ BOM RES NASTRADALA.

DANES MORAM ITI VEN,
DA ZAČUTIM TA PROBLEM,
IN GA PRIMEM ZA ROGE,
SAJ TAKO NAPREJ NE GRE.       (715.)

NA HRUŠICI, TOREK, 15.2.2023,
NAPISANA OD 9H25-9H54