NA USKOVNICI (28.9.2019)

VESELIM SE JAZ ZELO,
SAJ GREM NA USKOVNICO;
TAM SE BOMO SREČALI,
ŽLAHTA IN PRIJATELJI.

NA PLANINO SMO PRIŠLI,
S SVOJIMI VOZILI VSI;
CESTA SAMA JAMA JE;
S STRAHOM SEM PELJALA SE.

Z AVTOM MOJIM SKAČEVA,
KOMAJ SVA NA CILJ PRIŠLA;
TA UBOGI AVTEK MOJ,
S CESTO BIL JE TEŽEK BOJ.

VSE KOSTI NA MESTU SO,
A POČUTIM SE SLABO;
KO ZAGLEDAM TETO JAZ,
PA MI ZAŽARI OBRAZ.

TETA ZOFKA ČAKA NAS,
KER JE BIL KOSILA ČAS;
VABLJENI SORODNIKI,
NAJ BI GOLAŽ JEDLI VSI.

NEKAJ ŽLAHTE NI IN NI,
KOMAJ ČAKAMO JO MI;
GOLAŽA JE ČAS MINIL,
NAJ SE VEČ NE BI DOBIL.

A TAKRAT SO ŽLAHTNIKI,
VSI DO ZADNJEGA PRIŠLI;
PRAZNA MIZA ČAKA TAM,
NE VEDO NE KOD, NE KAM.

MI SE JIM NASMEJEMO,
GOLAŽ VSEM POSTREŽEMO,
SKUPAJ SMO ZA MIZO VSI;
KMALU SITI SMO BILI.

NEKAJ ŽLAHTNE KAPLJICE,
BOŽA NAM BRBONČICE;
JEZIK TEČE, KOT LE KAJ;
KOMAJ GA DRŽIM NAZAJ.

ŽEJNI NISMO, SITI PA;
ZAIGRA HARMONIKA;
TETA ZOFKA VLEČE MEH,
JAZ PA SOLZE IMAM V OČEH.

SPOMNIM MAME SE SEDAJ;
MEH JE VLEKLA, DA JE KAJ;
TETA GLASBO ŠPILA ZDAJ,
KOT JO MATI JE NEKDAJ.

PESEM TALE DOLGA JE,
A, POVEDAT’ MORA VSE;
JAZ SAMO LAHKO DODAM:
”ŽLAHTA, RADA VAS IMAM!”

NA HRUŠICI, 29.9.2019     (453.)