MESECA JE KONEC

ZADNJI DAN NOVEMBRSKI,
MENI ŽALOSTEN SE ZDI;
JE PO HRIBIH VSE SIVO,
SO ZAVITI V MEGLO.

ZRAK JE ZUNAJ MRZEL ŠE,
MINUS TRI STOPINJE JE,
V TAKEM SE MI VEN NE GRE,
KER ZAZEBE HITRO ME.

VETRA OD NIKODER NI,
DA ODPIHNIL MEGLO BI,
SEM ZATO SE ODLOČILA,
DA NE BOM SE SPREHODILA.

JAZ NA TOPLEM BOM DOMA,
SKOZI OKNO GLEDALA,
TA JESENSKI, MRZEL DAN,
KI TUROBEN JE, ZASPAN.

V NARAVI JE TAKO,
DA SI ODPOČILA BO;
ČE MI PRAV JE, ALI NE,
TO PRAV NIČ NE BRIGA JE.

JAZ PA NA IZBIRO IMAM,
DA LAHKO GREM KAM DRUGAM,
TJA KJER ZDAJ POLETJE BO,
TJA, KJER SONČNO BO, TOPLO.

SE HODITI MI NE DA,
DALEČ PROČ, NA KRAJ SVETA;
SONCE TU SIJALO BO,
NANJ PA ČAKAM RES TEŽKO.

NA HRUŠICI, 30.11. 2018  (367.)