KO ME OBIŠČE ŽALOST

DA ZNEBIM SE VSEH TEGOB,
SE ODPELJEM JAZ NA GROB;
ROŽICE OPLEVEM TAM,
PUŠELJČEK V VAZO DAM.

STARŠA TAM POČIVATA,
ZAPUSTILA STA ME OBA,
SVEČKO JIMA JAZ PRIŽGEM;
POZABITI JU NE SMEM.

TU POČIVALA BOM JAZ,
KO PRIŠEL BO TISTI ČAS,
DA DRUŽINO ZAPUSTIM,
SE POD ZEMLJO UMIRIM.

KO POMISLIM ZDAJ NA TO,
STRAH ME TEGA JE ZELO;
KADAR PRI ZDRAVNIKU SEM,
TO ODKRITO MU POVEM.

ON PA REČE MI TAKO,
DA NAJ STRAH ME NIČ NE BO,
SAJ, KO SMRT JE, MENE NI,
KO PA JAZ SEM, SMRTI NI.

VEČKRAT MISLIM ZDAJ NA TO,
KAJ SE MI ZGODILO BO;
ENKRAT VEM, DA PRIDE ČAS,
KO ZA VEDNO GREM OD VAS.

BO TAKRAT ZAJOKAL KDO,
KO MED VAMI ME NE BO;
PESEM MI NAPISAL VSAJ,
SAJ ME VEČ NE BO NAZAJ???

ŽALOSTNA JE PESEM TA,
KI SEM JO SESTAVILA;
O ŽIVLJENJU GOVORI,
KI LAHKO GA V HIPU NI.

NA HRUŠICI,11.10.2018   (347.)