KAKO SE ZDRAVIMO SAMI

Kar vam roji po glavi, za vas in vaše zdravje pravzaprav pomembnejše, kot si mislimo. In ne glede na to, da nam zveza oziroma vzročna zveza med našimi mislimi in našim zdravjem nikakor ni jasna, si velja vsaj poskusiti pomagati s tistim, kar vemo. Kar vemo. Čeprav v resnici ne vemo. Stvar je nekako podobna kot pri hrani. Nikakor ni jasno, zakaj naj bi vegetarijanska prehrana pomembno pripomogla k ozdravitvi velikega števila bolnikov z rakom. Kot bolnik z rakom imate zato glede hrane dve možnosti. Prva je, da zato, ker ne veste, kako vsa reč deluje, zamahnete z roko. In še naprej jeste meso. Druga je, da na osnovi dokazov, ki kažejo, da vegetarijanstvo pripomore k možni ozdravitvi, prenehate jesti meso. Čeprav ne razumete, kako vsa reč deluje.

Zelo podobno je z mislimi.

O tem, kako so povezane z nastankom in zdravljenjem raka, ne vemo tako rekoč nič. In vendar vemo, da neka vez obstaja.
Splošno zvezo sem že omenila. To je vez trpljenja, globoke rane, dolgotrajnih zamer, žalosti, celo sovraštva. Vez intenzivnega notranjega razžiranja. Pri katerem vzrok menda pravzaprav sploh ni tako pomemben. Oziroma naj bi bil pomemben za tip, vrsto raka, oziroma organ, ki ga rak napade. Hipoteze in zveze so najrazličnejše. Zanimivo je, da so si, kljub velikokrat popolnoma izključujočim se izhodiščem in teoretskim okvirom, v razvrstitvi povezav med tipom raka in tipom stresa, čustev in misli neverjetno podobne. Če vam gre nekaj dolgotrajno resno “na jetra”, je ogrožen drug organ, kot če imate dolgotrajen občutek, da se dušite. Če ste bili globoko prizadeti in/ali ranjeni v svoji ženskosti, je prizadet drug organ, kot če ste bili globoko prizadeti ali izdani v vaši moškosti. In če ste preživeli brutalno ubijanje navdiha, je to spet nekaj drugega.
Vem, da se vam to govorjenje zdi kot nekakšna magija. Toda meni se, to že moram priznati, ne zdi več tako. Pa ne zato, ker bi bila vraževerna. Ali kaj podobnega. Ne. Jaz sem bila in še vedno ostajam do konca materialistka. Materialistka, ki seveda nikakor ne živi v iluziji, da danes že vse vemo. In da nam je vse jasno. Pač pa materialistka, ki ve, da danes vemo še zelo malo. In da je marsikaj od tistega, kar mislimo, da je res, v resnici napačno.

Logika!

Tisto, zaradi česar verjamem hipotetičnim povezavam med tipom čustev, trpljenja in mislimi ter tipom raka, nima zveze le z mojo lastno izkušnjo. Ki te hipoteze povsem potrjuje. Ne glede na to, kako težko mi je bilo to priznati si. Ne, razlog je predvsem teoretski. Povezan je z dejstvom, da v omenjenih zvezah obstaja logika. Ki ni logika magije. Marveč logika lingvistike. In Freudove psihoanalize.

Za kaj gre?

V osnovi za to, da tipi raka kažejo značilno lingvistično logiko. In pravilnost. Tip travme je vedno mogoče lingvistično izraziti. In zanimivo je, kako obolelost organov sledi tej lingvistični logiki. Povedano drugače, bolezen se tvori po lingvistični, ali še natančneje, simbolni logiki. Dolgotrajen intenziven občutek dušenja bo prek zvez, ki jih ne poznamo, pogosto povzročil obolelost dihal, zlasti pljuč. Občutek, da se vam je nekaj “usedlo v želodec”, ali da česa ne morete prebaviti, se pogosto materializira v obolelosti prebavil. Sovraštvo in nesprejemanje lastne ženskosti v boleznih rodil. Itd.

Zakaj je tako?

Ko sem si skušala odgovoriti na to vprašanje, odgovoriti seveda na način, ki ne obsega magije, urokov in podobnih reči, sem se spomnila logike tvorbe simptomov. Za to logiko vemo, da je lingvistična. Da sledi jezikovni logiki. Da sledi besedam. Velikokrat povsem dobesedno. In takrat se mi je postavilo vprašanje: kaj, če ta lingvistična logika ne drži samo za tvorbo simptomov, temveč tudi za psihosomatiko? In za bolezni, ki nastajajo po tej logiki?
V imunopsihiatriji dr. Neila Nathana, zdravnika, čigar metodo smo se učili na Livingstonu, ima simbolizacija telesni učinek. Ne samo pri mentalnih obolenjih. Temveč tudi pri telesnih obolenjih. Tistih, ki vsaj deloma sodijo na področje psihosomatike. Če hočemo razumeti logiko bolezni, moramo dobesedno slediti lingvistični logiki. Logiki besed. In besede lahko zaradi te iste zveze tudi pomagajo.
Meni se je vsa reč zdela povsem logična. Saj ponavlja Freuda. Če drugih niti ne omenjam.

Tehnika afirmacij

Če torej posamezne misli, posamezne besede, posamezni stavki lahko vplivajo na naše telo in telesne procese, če so bili morda celo povezani z nastankom naše bolezni, zakaj te zveze ne bi obrnili? Zakaj te iste logike ne bi uporabili tudi za zdravljenje? Dr. Nathan nas je poučil, da to lahko počnemo. In nas seznanil tudi z osnovno tehniko tega početja. Ki se ji reče tehnika afirmacij.
Afirmacije so, povedano do konca poenostavljeno, pozitivne misli. Ki so sestavljene na prav poseben način. In ki se jih uporablja, če hočete, na prav poseben način. Njihova osnovna funkcija je, da prek možganov vplivajo na telo in telesne procese. In to ne po magični, marveč po psihosomatski logiki.
Osnovno izhodišče je, da možgani v svojem delovanju ubogajo naše misli in usmerjajo delovanje organov tako, da je skladno z našimi mislimi. Če vam na primer rečem, da si predstavljajte, da ugriznete v kislo in sočno limono, boste imeli v trenutku polna usta sline. Zakaj? Kaj se je zgodilo? Zgodilo se je to, da so se možgani odzvali na vašo misel. Odzvali so se tako, da so spodbudili telesno funkcijo, ki je skladna z mislijo na kislo limono. Torej so dali ukaz za izločanje sline. In imamo polna usta sline.
Pri tem je ključno to, da se možgani odzivajo na misel. Odzivajo se tako, kot da bi bil predmet prisoten. Čeprav ga ni. Kar pomeni, da za to, da možgani proizvedejo ustrezen telesni odziv, predmet, povezan s tem odzivom, ni nujno neposredno prisoten. Lahko ga ni. Dovolj je že misel nanj. In prišlo bo do odziva. Sprožili ga bodo možgani. To pomeni, da možgani brez težav sprožijo telesni odziv, ki je skladen z mislijo. To je zveza, pomembna pri nastanku vseh bolezni, ki imajo psihosomatsko komponento. In to je zveza, ki jo lahko uporabimo tudi pri zdravljenju prav teh bolezni.

Telesni odzivi skladni z mislimi

Po zgornji logiki možgani tako rekoč samodejno proizvajajo določene telesne odzive, ki so skladne z našimi mislimi. To pomeni, da če pogosto in intenzivno premlevamo posamezno misel, možgani enako pogosto proizvajajo ustrezen telesni odziv in/ali stanje, povezano s to mislijo. Če boste pogosto mislili na kislo limono, boste pogosto imeli polna usta sline.
In dr. Nathan pravi, da je enako, če pogosto mislimo, da smo zdravi. Ali bolni. Srečni. Ali ogroženi. Kajti če pogosto mislimo, da smo srečni, bodo možgani dajali dražljaje za telesne odzive, ki so skladni s stanjem sreče (izločanje posameznih hormonov, posameznih drugih kemičnih snovi itd.). Če bomo pogosto mislili, da smo zdravi, bodo možgani vsakič, ko bomo mislili te misli, dajali dražljaje, ki na telesni ravni spremljajo stanje sreče. Če bomo pogosto mislili, da smo ogroženi, bodo možgani enako pogosto pošiljali v telesne organe dražljaje, skladne s tem čustvom. In ti dražljaji bodo spet proizvajali značilne, tudi kemične korelate (npr. povišana raven adrenalina itd.). In enako bo, če bomo mislili, da smo zdravi.

V korist našega zdravja!

Zato torej dr. Nathan vztraja, da se moramo naučiti uporabiti to povezanost v korist našega zdravja. Ali ozdravitve. To pomeni, da si moramo redno in karseda pogosto misliti, da smo zdravi. Ker bodo možgani enako pogosto delali, kot delujejo, kadar smo zdravi. In da moramo prenehati misliti, da smo bolni. Ker bodo možgani vsakič, ko bomo mislili tako, v celoten organizem pošiljali dražljaje, povezane s stanjem bolezni. Ki bolezen ohranjajo. Ali celo proizvajajo.
Seveda vas že slišim, kako protestirate. Kako najbrž izrekate tisti ugovor, ki sem ga izrekala tudi sama. In ki se glasi: “To, da si govorim, da sem zdrav(a), je v popolnem nasprotju z mojim dejanskim stanjem. Če pa imam raka. To je laž!”
Točno. Če na vso reč gledano zgolj na ravni površinske logike, je to res. Toda dr. Nathan pravi drugače. Pravi, da se možgani odzivajo na ukaz, ne glede na dejansko stanje. Torej tudi, če je ukaz laž. In če jim ukažete: “Zdrav(a) sem!”, tudi ali predvsem takrat, ko ste resno bolni, se bodo možgani odzvali skladno z vašim ukazom. V telo bodo pošiljali ukaze zdravja.
To seveda pomeni, da si je treba govoriti, da smo zdravi. Govoriti. In pisati. Po livingstonski metodi si je treba to temeljno afirmacij govoriti glasno, kadarkoli se je spomnite. In najmanj enkrat na dan jo je treba tudi zapisati. Dvajsetkrat. In ko jo pišete, jo morate tudi glasno izgovarjati. Tako, da jo možgani vidijo. In slišijo.

Zmagala sem!

Kar zadeva izbor afirmacij, je ta prepuščeno posamezniku. Dobro je, da si oblikujete svoje lastne. Tiste, ki vam zvenijo dobro in lepo. Toda pri tem morate paziti na dve temeljni pravili. Prvo je, da morajo biti vse v sedanjiku. Torej: “Zdrava sem!” In ne: “Zdrava bom!” Ali: “Zmagala sem!” In ne: “Zmagala bom!” Razlog: če v mislih stvari prestavljate v prihodnost, jih bodo možgani odložili. V prihodnost. In ne uresničili.
Drugo pravilo pravi, da v afirmacijah nikoli ne smete uporabiti negacij. Torej ne: “Nimam več raka!” Marveč: “Moj rak je popolnoma izginil!” Negacij ne uporabljajte zato, ker možgani v veliki večini tovrstnih ukazov dajejo dražljaje za to, da se reč, ki se mora ukiniti, najprej ustvari. In šele nato ukine. Torej bi se ukaz “Nimam več raka” bral najprej kot ukaz, da se rak ustvari. In šele nato kot ukaz, da se ukine. Če.

Pomembno zaporedje oseb

Obstaja pa še eno pravilo, ki ga morate upoštevati pri afirmacijah. In to je, da sleherno afirmacijo postavite najprej v prvo, nato v drugo, nato v tretjo osebo ednine in nato še v vikanje. Torej: “Zdrava sem!”, “Zdrava si!”, “Zdrava je!”, in “Zdravi ste!”. Pri tem v afirmacijo vedno vstavite še lastno ime. Torej: “Vesna, jaz sem popolnoma zdrava!” (20-krat), “Vesna, ti si popolnoma zdrava” (20-krat), “Vesna je popolnoma zdrava” (20-krat), in “Gospa Godina, popolnoma zdravi ste!” (20-krat). Dobro je, če si ob tem predstavljate pomembno osebo, od katere bi želeli, da vam to pove, na primer pri vikanju je to verjetno zdravnik.

Tri afirmacije brez nikalnic

Število različnih afirmacij naj bi bilo omejeno na tri. Torej si izoblikujte tri afirmacije, ki morajo biti v sedanjiku in brez nikalnih form. Zadevajo naj najpomembnejše reči, ki bi jih želeli popraviti oziroma izboljšati. Dobro bi bilo, da je ena “Jaz, (ime) sem popolnoma zdrav(a)!”, druga “(Ime), moj imunski sistem deluje polno”. Tretjo izberite po opisanih navodilih. Če niste prepričani, da je prava, je raje ne uporabljajte. Prej se posvetujte s kom, ki vso reč pozna. Da si ne bi naredili škode namesto koristi.
Ko boste izbrali vaše tri afirmacije, se lotite vaje. Vsako od afirmacij ponovite naglas vsaj dvajsetkrat v vseh štirih osebah, in sicer zjutraj, popoldan in zvečer, pred spanjem. In zvečer jih tudi zapisujte.

To bi bilo za začetek. Poskusite in vztrajajte.