DIZASTR

12.04.2013
Dejan Steinbuch v FINANCAH

Alenka Bratušek je na CNN-u delovala izgubljeno, naučeno in prestrašeno. Slabšega vtisa skoraj ne bi mogla narediti.

V portretu Margaret Thatcher v današnji prilogi Finance Weekend pišem o štirih moških, brez katerih njena politična kariera nikoli ne bi bila tako uspešna in dolga. Ob soprogu Denisu so bili to Gordon Reece, Airey Neave in še posebej Timothy Bell, ki je hči podeželskega špecerista preobrazil v globalno voditeljico in svetovnega državnika. Kajti na začetku svoje politične kariere je bila Maggie zgolj bleda senca kasnejše »železne lady«; skupina strokovnjakov za javno nastopanje, politični marketing in oglaševanje (ni naključje, da sta Reece in Bell pred tem delala v londonski agenciji Saatchi & Saatchi, Reece pa je imel tudi televizijske in novinarske izkušnje) jo je morala temeljito vzeti v roke, da je iz neobrušenega dragulja – kot se je o Thatcherjevi nekdo slikovito izrazil – naredila diamant.

Politični in medijski strategi, ki so britanski premierki ves čas stali za hrbtom, so iz nje naredili zgodbo. Thatcherjeva še danes velja za idealni, vzorčni primer javne osebnosti, ki je znala poslušati pametnejše od sebe in se učiti, obenem pa se je zavedala svojih slabosti in napak. Timothy Bell, ki je do smrti ostal njen zaupnik in svetovalec za medije, je prepoznal pet bistvenih mejnikov, zaradi katerih je bila Thatcherjeva kot prva ženska v zgodovini na čelu vlade kakšne od zahodnih demokracij tako uspešna in učinkovita predsednica vlade, da jo danes Britanci postavljajo na drugo mesto svojih voditeljev 20. stoletja, takoj za zmagovalcem II. svetovne vojne Winstonom Churchillom. Ti mejniki so falklandska vojna, privatizacija, torbica, duhovite kratke izjave in zavedanje svojih slabostih (kar bi lahko prevedli tudi kot – inteligenca).

I.

Timothy Bell je iz ženske, ki bi bila lahko (p)ostala podeželska gospa s klobučkom na glavi ali pa prizadevna državna uradnica na ministrstvu z nekoliko prekratkim krilom, naredil globalno ikono monarhije, primerljivo s kraljico Elizabeto II. Zakaj je to pomembno oziroma kakšno zvezo ima politični PR s Slovenijo in razmerami pri nas?

Razlogov je več. Prvi je ta, da imamo danes opravka s podobnimi gospodarskimi in socialnimi razmerami. Drugič, v obeh primerih gre za žensko na čelu vlade. In tretjič, pomembno in v prihodnosti lahko celo usodno je to, da za razliko od Thatcherjeve slovenska premierka za seboj nima profesionalne ekipe, ki bi ji svetovala in pomagala, ko gre za medijsko komuniciranje, politični marketing ali strategijo javnega nastopanja. Obstaja zelo dobra knjiga o tem, čemu se je treba izogibati, kakšnih napak se ne sme delati oziroma kako se je najbolje odzvati, če je škoda že narejena (Gerry McCusker: Public Relations Disasters, Kogan Page, London 2005). Morda bi jo v kabinetu lahko naročili na Amazonu?

Drugi del odgovora na gornje vprašanje – namreč kakšno zvezo ima politični PR s Slovenijo – pa ste lahko videli in slišali na CNN v približno štiriminutnem intervjuju premierke Alenke Bratušek z Richardom Questom. Čeprav je šlo za razmeroma kratek pogovor, je (bila) njegova odmevnost precejšnja. Slovenija je za globalne informativne medije nezanimiva, zato je vsak nastop domačega politika ali državnega funkcionarja izreden dogodek, ki pritegne nadpovprečno pozornost. In zato si tistih nekaj minut, kolikor jih je gospe Bratušek naklonil CNN, zasluži podrobnejše analize.

II.

Začnimo pri jeziku, v katerem je predsednica vlade odgovarjala Richardu Questu. Delovala je, kot da poskuša naučeno odgovarjati na vprašanja, s katerimi je bil njen kabinet verjetno že predhodno seznanjen (pogovor namreč ni bil v živo, temveč posnet a priori). Govorila je v tako obupni angleščini, da bi jo moja profesorica angleščine na poljanski gimnaziji že v prvem letniku nagnala iz učilnice. Toda ker je talent za jezike med slovenskimi politiki na splošno redek pojav, do gospe Bratušek nočem biti preveč neprizanesljiv. Če ne obvladaš takoče nobenega svetovnega jezika, govoriš pač v materinščini. Obstajajo prevajalci.

Gospa premierka je na nedavni tiskovni konferenci v Bruslju po srečanju s predsednikom Evropske komisije govorila – slovensko. Nobena katastrofa, četudi je bilo nekolikanj nenavadno. A kot že rečeno, od slovenske politične nomenklature ne morete pričakovati posebne razgledanosti ali znanja tujih jezikov. Pač pa je bil režim, kot je nekoč sarkastično pripomnil moj najljubši profesor, dovolj zvit, da je vsaj za zunanjega ministra nastavil človeka, ki je bil razgledan, uglajen, elokventen v vsaj dveh svetovnih jezikih in je izhajal iz meščanske družine. Ne nazadnje, pomembno je bilo tudi to, da se je znal kulturno prehranjevati za mizo in med zdravicami ni polival vina.

O nekaterih škandalih, nerodnostih in množici faux pas, ki so se v imenu in na račun naše države dogajali v zadnjih dvajsetih letih, bi moral napisati posebno kolumno ali pa celo daljši esej, vendar pa bom ta izziv pustil za kakšno drugo priložnost. Glede obnašanja slovenskih politikov v tujini in njihovega (ne)znanja angleščine pa lahko pridemo do enega samega zaključka: potrebna bo generacijska sprememba, drugače ne bo nobenega napredka. Brez generacijske menjave bodo nesamozavest, manjvrednostni kompleksi in občutek podrejenosti – kar vsaj deloma izhaja prav iz neznanja jezikov – pohabljali slovensko državo še leta in leta.

III.

Slabe štiri minute katastrofalne angleščine gotovo ni nekaj, na kar bi bil kot državljan Slovenije ponosen. »We already did a few reforms last year«, se je glasila ena od bolj humorističnih izjav, zaradi katere se Janezu Janši najbrž celo noč kolcalo. Občutek za realnost, ko gre za tuje medije, je tudi tokrat zatajil, pri čemer gospa Bratušek ni nobena izjema. Slovenski politiki živijo v iluziji, da lahko tuje novinarje in medijske hiše obračajo s podobnimi praznimi frazami kot domače ter da takšno poceni sprenevedanje ne bo pustilo nobenih posledic.

Politika, še posebej v obdobju krize, je psihologija. Premierka, ki s gostilniško prekrižanimi nogami, osnovnošolsko angleščino in z odgovori, v katerih sta izmikanje in trema, nastopi na eni izmed najbolj vplivnih globalnih televizij, bo sprožila samo še dodatne dvome in nezaupanje. Ko je za slabo banko uporabila dobesedni prevod »bad bank«, sem pomislil na humoristično serijo Alo alo. Vrhunec večera pa je bilo omenjanje privatizacije kot ene od ključnih nalog njene vlade za konsolidacijo javnih financ; koalicijska pogodba (dogovor o sodelovanju v vladi) v svojem najpomembnejšem delu, ki se imenuje »prednostne naloge«, privatizaciji, o kateri je gospa Bratušek samozavestno govorila na CNN, sploh ne namenja pretirane pozornosti. Sedma alineja 7. člena skoraj neopazno pravi, da bo letos sprožen poskus prodaje vsaj enega večjega državnega podjetja. Koalicijska pogodba je še bolj skromna glede sanacije bank – namenja jim obskurno 11. alinejo na 9. strani.

Komu je torej odgovarjala premierka? Če je bil njen namen pomiriti mednarodne finančne trge in tuje medije prepričati, da Slovenija ne bo bankrotirala in da ima kot prva dama izvršilne veje oblasti razmere pod kontrolo, potem ji mora nekdo povedati kruto resnico, in to čim prej: objektivno gledano nam je njen nastop na CNN koristil približno tako kot novica, da so Milanu Kučanu ukradli bakreni žleb.

*dizastr (fonetično) = disaster (katastrofa, angl.)