Anton Komat: Prepoved proste prodaje zdravilnih zelišč je okoljski kriminal – Maja Megla, 21.07.2012

Sodba je bila izrečena v četrtek, 12. julija. Sodni spor je bil sprožen v Franciji med semenarsko korporacijo Graines Baumax, ki je tožila male kmete in vrtičkarje iz združenja Kokopelli. Tožba je bila usmerjena v dve točki: Kokopelli ne sme prodajati semen, ki niso registrirana, Graines Baumax pa je zaradi poslovne škode zahteval še odškodninski zahtevek 50.000 evrov.

Ta zadeva je prišla do luksemburškega sodišča, ki je razsodilo v prid Kokopelliju, to pomeni v prid vsem civilnim mrežam, ki delujejo po Evropi. Gre za izjemno pomembno razsodbo, ki ščiti tradicionalne varietete kulturnih rastlin. Naši predniki so stoletja pridelovali kulture, ki so prilagojene določeni krajini, sestavi prsti in podnebju neke dežele. Iz roda v rod so zbirali najboljša semena, kar je bil dolg proces selekcije najboljših lastnosti. Ta sijajna kulturna dediščina je postala ciljna tarča za številne korporacije, ki so jo hotele privatizirati. Evropska komisija je leta 1980 praktično uničila pridelavo več kot 1500 sort zelenjave. Z nacionalnimi listami in sortnimi certifikati je samo v Franciji propadlo nekaj tisoč družinskih semenarskih podjetij s 100- ali 200-letno tradicijo. Zakaj? Ker je postopek registracije semena ene sorte znašal več kot 10.000 evrov. Jasno je, da zmore takšne astronomske zneske plačati le korporacija, ne pa neko malo semenarsko podjetje. Korporacije so enostavno pokupile mala podjetja in zavladale na trgu semen.

Potem se je začela druga faza t. i. genskih piratov oziroma lovcev na semena. Korporacije so prek International Convention for the Protection of New Varieties dosegle, da se lahko prodajajo le semena, ki gredo skozi registracijski postopek, ki so patentirana kot intelektualna lastnina, torej so last korporacij. Začel se je lov na semena, lovci pa so krožili po Evropi, tudi po Sloveniji, pobirali semena od malih kmetov in na tržnicah od branjevk ter jih izročali tujim korporacijam. Pred petnajstimi leti sem spoznal mlad par agronomov, ki sta bila prej kmetijska svetovalca, potem pa ju je tuja korporacija najela kot lovca na semena. Dobila sta terensko vozilo in – kot sta se meni pohvalila – najmanj trikrat višjo plačo ter dodatne nagrade in bonuse za pripeljano blago. Temu lovu na semena so se kmalu uprli v tretjem svetu. Primer: multinacionalka Monsanto se je lotila indijskega svetega drevesa neem (neem je zaradi izjemnih zdravilnih lastnosti ena od najpogosteje uporabljanih sestavin v ajurvedski medicini, op. p.), ki ima izjemne lastnosti, od zdravilnih do kozmetičnih. Ko je korporacija sprožila postopek za patentiranje in privatizacijo teh lastnosti, je vrhovno sodišče Indije prepovedalo patentiranje vseh njihovih historičnih varietet. Gensko piratstvo pomeni, da se nakradeni semenski material prenese v laboratorije korporacij, kjer identificirajo lastnosti, ki imajo potencial za trženje, in jih s križanjem ali z gensko tehnologijo prenesejo v »svoja semena«, ki jih potem prodajajo kot intelektualno lastnino korporacije. To je bila druga faza, gensko piratstvo.

Potem je nastopila tretja faza, trženje v paketu. Ko je kmet želel kupiti patentirano seme, registrirano prek korporacij, je padel v past, kajti to seme ni kalilo, če ni od iste korporacije kupil tudi kemično gnojilo in pesticid, kajti le ta dodatka sta vsebovala potreben sprožilec (trigger) kaljenja. Prodaja v paketu (traitor technology) je povzročila, da so kmetje plačevali petkrat več denarja, če seštejemo znesek za seme, pesticid in kemično gnojilo. Semena so postala izjemno draga. Poleg tega so vsi ti patentirani hibridi v veliki večini neplodni. To pomeni, da mora kmet vsako leto znova kupiti seme in s tem pade v tržno past, iz katere se le težko izvije, kajti ujet je še v kreditni odnos s korporacijo.

Po svetu je zato veliko iniciativ za zaščito semen. V Mariboru smo v okviru EPK (Evropske prestolnice kulture) naredili projekt Urbanih brazd in Varuhov semen, ker se zavedamo, da je nujno treba začeti reševati našo zgodovinsko dediščino. Povezali smo se z Avstrijci, pri katerih ta mreža že deluje – imenuje se Noetova barka in ima sedež blizu Dunaja. Zelo so nam priskočili na pomoč z nasveti in izkušnjami, ki jih imajo na tem področju že dvajset let. Naš namen je, da tudi Varuhi semen prerastejo v vseslovensko mrežo, kot je Kokopelli v Franciji ali Noetova barka v Avstriji. Na tem področju imajo Američani največjo organizacijo na svetu, Seed Savers Exchange, ki šteje prek 10.000 članov in so rešili okoli 25.000 starih sort v ZDA. V Sloveniji smo v pogovoru z Avstrijci ugotovili, da je izumrlo že vsaj 85 odstotkov vseh starih sort v našem srednjeevropskem prostoru, in to večina v zadnjih štiridesetih letih. Vse, kar so naši predniki vzgojili skozi stoletja, rastline, ki so najbolje prilagojene našemu okolju, izumirajo; to je tako, kot bi rušili temelje hiše. Čeprav vemo, da je Slovenija eden od centrov biodiverzitete v Evropi, pri reševanju starih sort nismo naredili nič, zato nam čedalje bolj upada prehranska suverenost. Ker hkrati uvažamo že dve tretjini hrane, ogrožamo lastno nacionalno varnost. Analitiki po svetu pišejo, da so semena temelj prehranske suverenosti. Semena postajajo izjemno pomembno strateško tržno področje, ki ga obvladujejo velike korporacije – zdaj že 67 odstotkov vsega svetovnega trga s semeni.

Vendar gre v osnovi za obvladovanje trga hrane, ki se začne s semeni, in kdor obvladuje izvor, ima nadzor tudi nad marsičem drugim. Omenili ste korporacijo Monsanto. Poglejva dva njena primera. V Evropi sta dovoljeni dve gensko spremenjeni kulturi, obe koruzi: Bt 176, ki je v lasti farmacevtske multinacionalke Novartis, in Mon 810, ki je v lasti Monsanta. Slednji je poskušal na trg spraviti še drugo gensko spremenjeno koruzo Mon 863. Evropska agencija za varno hrano je obe Monsantovi semeni, Mon 810 in Mon 863, odobrila zgolj po zagotovilu lastnika, da sta neoporečni. Najobširnejšo raziskavo o vplivu gensko spremenjene koruze na sesalce je leta 2001 opravil le Monsanto, torej podjetje, ki to koruzo proizvaja. Obvladuje tako trg kot tudi znanost, kajti tovrstne raziskave so izjemno drage.

Znanstvene raziskave so drage in neodvisne raziskovalne inštitucije, ki bi jih lahko naredile ali vsaj preverile rezultate, enostavno za to nimajo denarja. A blokade so tudi drugje. Tudi če bi hipotetično imeli neodvisno organizacijo, ki ima denar, bi morala ta Monsanto uradno zaprositi, ali lahko testira njihova semena. Kajti če bi semena kupili nekje na »prostem trgu« in jih testirali, bi Monsanto vložil tožbo in jo dobil z ogromno odškodnino.

Zato so neodvisni raziskovalci iz Francije, združeni v skupini Criigen, s tožbo, ki je trajala tri leta, dosegli, da je dal Monsanto raziskovalcem na voljo podatke o poskusu z gensko spremenjeno koruzo Mon 863. Vnovične analize niso bile v soglasju s prvotnimi izsledki, zato je evropska komisija naročila ponovne študije, ki so spet potrdile drugačne rezultate od prvotnih, Monsantovih.

Poizkusi korporacij so njihova poslovna skrivnost. Multinacionalke dajo v javnost in državnim organom samo tiste dele raziskav, ki so zanje ugodni. Vsi, ki imajo negativne rezultate, ne pridejo v javnost.

V boju za semena in primat na trgu pa obstaja še ena nevarnost. Kot pravijo biologi, se gensko spremenjeni organizmi (GSO) agresivno širijo in kontaminirajo genski material tradicionalnih rastlin, ki so se na določenem območju negovale stoletja. Recimo pri koruzi.

Pojdiva korak nazaj, k začetkom. Maksimalni vzpon je genska tehnologija doživela konec 80. in v 90. letih. Genska tehnologija je obljubljala čarovnije in kapital, ki je zavohal astronomske dobičke, je začel množično financirati razvoj genske tehnologije. Potem pa se je zgodil znameniti projekt HGP (Human Genom Project), dekodiranje človeškega genoma, ki se je končalo leta 2001 z znamenito konferenco v Lyonu. Tam sta bili obe strani; na eni je bilo svetovno združenje okoli 200 univerz, torej akademska znanost, na drugi pa ameriška korporacija Celera, ki jo je vodil eden od največjih genijev genetike Craig Venter. Obe skupini sta dirkali, katera bo prej dekodirala človeški genom z ambicijo, da ga bo zmagovalec lahko patentiral. Ob tem so se pojavila velika pravna, religiozna, etična in moralna vprašanja. Kajti kdo lahko patentira nekaj, kar je rezultat evolucije skozi milijone let kot svojo lastnino? Na srečo je bila v tej neodločeni tekmi celo majhna prednost na strani univerz. Potem sta Francis Collins, ki je vodil združenje univerz, in Craig Venter, ki je vodil ekipo korporacije Celera, leta 2001 na konferenci v Lyonu povedala resnico o genskem zapisu. Hipoteza, ki je bila postavljena kot centralna dogma genske tehnologije – en gen kodira en protein (Crick, 1958) –, je v teh raziskavah padla. Biokemiki so ugotovili, da ima človek v genomu 30.000 genov in po ocenah v svojih celicah vsaj 250.000 različnih proteinov. Po drugi strani pa je padla tudi druga dogma – en gen je ena lastnost, ki je izvirala še iz poizkusov, ki jih je že v 19. stoletju opravil Gregor Mendel. Ocenili so, da ima vsak človeški osebek več kot dva milijona različnih lastnosti. Oba največja svetovna strokovnjaka sta torej razkrila, da o delovanju genoma ne vemo praktično nič in je treba vse raziskave vrniti na začetek ter podreti osrednjo gensko dogmo, ki temelji na odkritju strukture DNA leta 1953 (1962. so zanjo prejeli Nobelovo nagrado znanstveniki James D. Watson, Francis Crick in Maurice Wilkins). Akademska znanost je torej povedala svojo resnico. Kapital pa, ki je težke milijarde vrgel v raziskave z ambicijo, da bi patentiral semena in človeški genom, trmasto nadaljuje s tem, da bi povrnil vloženi denar. Tako so nastale transgene rastline, GSO, s katerimi nas danes posiljujejo: soja, koruza, bombaž, oljna repica.

Res je, kot pravite, da sta bili Evropi ponujeni dve sorti koruze, vendar z obljubo, da bo uporaba teh semen zmanjšala uporabo herbicidov. A resnica je drugačna. Plevel sčasoma postane odporen in kmet mora povečevati količino herbicida. V tem dvigovanju količin strupa je na neki točki pokončana tudi kulturna rastlina. Postavi se vprašanje, kaj je za korporacijo ceneje: razviti nov herbicid ali transgenirati rastlino, da bo odporna na povečane doze strupa. Cena transgene operacije se giblje med 15 in 25 milijoni dolarjev. Razvoj novega pesticida pa je na ravni sto in več milijonov dolarjev. Korporacijam se zato veliko bolj splača transgenirati rastline. Preberite, kaj se je zgodilo v Argentini s sojo, z uničeno zemljo in zdravjem ljudi. Genska tehnologija ni znanost, temveč tehnologija, ki temelji na napačnih predpostavkah, na dogmah, za katere sploh ni ustreznih dolgoročnih raziskav. Tveganja, ki so povezana z gensko tehnologijo, so po mnenju resnih genetikov enaka ravni tveganja, če z zavezanimi očmi prečkate avtocesto.

Znanstveniki celo trdijo, da genski posevki ne dajejo več pridelka, niso cenejši in so večji porabniki pesticidov od običajnih rastlin. Kar 8200 poskusov z različnimi sortami GS-soje, ki so jih opravili na univerzah, je dalo v povprečju 5,3 odstotka manj pridelka. Stroški za herbicide pa so od dva- do petkrat večji. Kmetje, ki vzgajajo GS-sojo, imajo dvanajst odstotkov manjši dobiček.

Seveda, tudi ekonomike ni. Koncept industrijskega kmetijstva ima pet temeljev: težka mehanizacija, monokulture, kemična gnojila, patentirana semena in pesticide oz. ponudbo genske tehnologije. Končno so prišli rezultati dolgoletnih raziskav instituta Rodale iz Pennsylvanie (Farming Systems Trial). Trideset let so spremljali tradicionalno kmetovanje na eni strani in na drugi industrijsko agrokemično in z GSO podprto kmetovanje ter primerjali številne parametre, od ekonomskih do ekoloških. Prišli so do presenetljivih ugotovitev. Kemično najbolj intenzivna njiva, torej tista, ki ji zagotavljamo vso podporo, od kemičnih gnojil, patentiranih hibridnih semen do pesticidov in GSO, je imela v primerjavi z ekološkim kmetovanjem precej manjšo bioprodukcijo in bistveno večje stroške. Povedano drugače: bioprodukcija kemično najbolj intenzivno obdelovane njive je na ravni polpuščav. V zmernem podnebju, kot ga ima Slovenija, je za celoletno prehrano ene osebe dovolj 500 kvadratnih metrov obdelane površine, v monokulturnem konceptu industrijskega kmetovanja pa potrebujemo 2000 kvadratnih metrov. Stroški zaradi kemije toliko naraščajo, da je edina možnost preživetja za kmeta, da povečuje obdelovalno površino. Hkrati pa se ne upoštevajo eksterni stroški, kot so uničenje rodnosti prsti, zastrupljanje vodnih virov, upad biotske pestrosti in obolevanje ljudi.

Semena so prva v prehranski verigi, nato pride hrana. Pretekla leta je precej prahu dvigoval Codex Alimentarius, mednarodni zakon o živilih, ki ga je evropska komisija sprejela leta 1993. Med ljudmi je krožilo ogromno peticij in opozoril. Zakaj, v čem je nevaren?

Pravnih sankcij ta kodeks nima, ker ni pravni akt. Bolj gre za vizijo razvoja, za katero stojijo farmacevtske korporacije. Poglejte! V svetu imamo pet kriz: ekonomsko, energetsko z nafto, prehransko, zdravstveno (kajti vsi že nosimo kemične smeti v telesih, kakorkoli si posameznik prizadeva, da bi se iz tega onesnaževanja oddaljil) in podnebne spremembe. Osredotočiva se samo na tri: nafto, prehrano in zdravje. Povezava nafte in hrane sestavlja industrijsko kmetijstvo. Že Henry Kissinger je leta 1973, ko je nastopila velika naftna kriza, definiral temelje globalizacije velekapitala. Rekel je: »Kdor ima nadzor nad nafto, ima nadzor nad državami; kdor ima nadzor nad hrano, ima nadzor nad ljudmi; kdor ima nadzor nad financami, ima nadzor nad vsem svetom.« Povezava nafte in hrane je danes najbolj usodna. Celotno industrijsko kmetijstvo je na naftni pogon: kemična gnojila so narejena iz nafte ali zemeljskega plina in tudi vsi pesticidi, nafta je potrebna za pogon vseh strojev na kmetijah in v prehranski industriji, za skladiščenja in globalne transporte. Nafta in hrana sta torej izjemno povezani. Kaj pa hrana in zdravje? Veliko pove podatek o petih največjih korporacijah, ki nadzirajo svetovno prehrano: AstraZeneca, DuPont, Monsanto, Novartis, Aventis. So največji proizvajalci kemičnih gnojil in pesticidov kakor tudi lastniki semen in nosilci patentov genske tehnologije, hkrati pa so te multinacionalke največja svetovna farmacevtska podjetja. Vse je skoncentrirano v teh petih centrih moči, obvladovanje hrane in zdravja. To je zamisel, ki je eksponirana v Codexu Alimentariusu, zato moramo biti zelo pozorni, kako prihaja po drobcih v zakonodajo.

Mnoga zdravila so, to vemo, problematična. Leta 2004 je bil v Delu objavljen članek o evropskem zdravstvenem forumu Gastein, na katerem sta imela novinarsko konferenco njegov predsednik dr. Günther Leiner ter evropski komisar za zdravje in zaščito potrošnikov David Byrne. V članku je bilo navedeno, da je 22-letno spremljanje podatkov v Evropi pokazalo, da le 0,3 odstotka od 2693 registriranih zdravil privede do res učinkovitega zdravljenja. Če preračunamo, je to natanko osem zdravil.

Ja, farmacija je doživela izjemno transformacijo s petimi korporacijami, ki nadzirajo tako prehrano kot zdravila in imajo v rokah dva arhetipska prastrahova človeštva – biti lačen in biti bolan. Zato tudi imamo nenehne reprodukcije teh dveh strahov v medijih: nenehno se vrtijo prizori lakote in strahov pandemij, od prašičje do ptičje gripe. Medicina je kot znanstvena disciplina izgubila nedolžnost. Kakih osemdeset odstotkov denarja, ki se ga vlaga v medicinske raziskave, prihaja iz farmacije. Toda ta denar pomeni nadzor smeri, v katero bo medicina raziskovala. Javnost bi morala prek politike doseči, da se medicina odlepi od incestoidnega objema farmacije, ki si jo je podredila in jo uporablja za svoje profitne interese. To je treba vedeti, kajti farmaciji je v interesu, da iz čim večjega števila ljudi naredi bolnike in s tem potrošnike, ki trošijo. Ljudje so idealni potrošniki, ko so kronično bolni. Zdrav človek je za farmacijo čista izguba, zato si nenehno izmišljajo nove strahove in obolenja. Pragi »obolevnosti« se vseskozi nižajo, celo pri krvnem tlaku, zdravila pa imajo pogosto močne stranske učinke. Ti stranski učinki začnejo povzročati nova obolenja, kar pomeni spet nova zdravila in tako naprej.

Že stoletja je veliko virov za zdravje v naravi, recimo zelišča, ki so v Sloveniji pristala na spisku »zdravil brez recepta«. To pomeni, da se jih lahko kupi zgolj v lekarnah, recimo bezeg, arniko, brin, šentjanževko. Zeliščarke jih na tržnicah ne smejo več prodajati. Uničuje se stoletna tradicija naravnega zdravljenja, ko bi si ljudje v mnogoterih primerih lahko pomagali sami.

Tukaj vidim izjemno podobnost med semeni in zdravilnimi rastlinami. Imamo semena tradicionalnih starih sort (historičnih varietet), ki so jih gojili naši predniki in so jim omogočale preživetje, brez uporabe kemikalij in strupov. Enako je pri zeliščih. Stoletja se je akumuliralo znanje o moči zdravilnih rastlin in njihovi uporabi. To je izjemna kulturna dediščina naroda. Toda kot smo bili priče privatizacije semen, se zgodba ponavlja pri zdravilnih zeliščih. Gre za isti kapital, farmacevtski in agrokemični, za ista podjetja, ki si prizadevajo tako za privatizacijo semen kot zdravilnih zelišč. Na tem področju smo v Sloveniji dobili odredbe in pravilnike, ki so bili uvedeni v ozadju, brez javne razprave. S temi odredbami so se na spisku rastlin, ki so bile deklarirane kot »zdravila brez recepta«, znašla zdravilna zelišča, ki jih vsi poznamo: šentjanževka, arnika, krhlika, divji kostanj, pelin, češmin, gabez, repuh, lapuh, vrba, glog, bezeg, brin, če naštejem samo nekatere. Branjevke, naše tete Pehte, ki so jih prodajale na trgu, so le nadaljevale tradicijo zdravilstva in starodavnih znanj, ki so jih stoletja zapisovali menihi v samostanih Stična (pater Ašič), Olimje, Kartuzija Pleterje. Za hrbtom ljudi se dogajajo okoljski kriminal ter velika tatvina kulturne dediščine in njena privatizacija. Nihče nima pravice privatizirati znanj o zdravilnih rastlinah, ki so nastajala stoletja in se prenašala iz generacije v generacijo. To je treba odločno ustaviti, sicer se nam lahko kmalu zgodi, da bosta sledili še prepoved gojenja teh rastlin na vrtovih in prodaja na recept. Kakšna perverzija, ko se požrešnost profita zakamuflira v silno skrb za zdravje državljanov. Človeku se od ganjenosti kar ovlažijo oči!

Šentjanževka je eden od najboljših naravnih antidepresivov, kar je dobro vedeti v času hudega stresa in tovrstnih motenj in stisk. Ali pa glog in srčna obolenja, ki so tudi rezultat stresnega življenja.

Glog deluje homeostatsko. Če ima nekdo previsok pritisk, mu ga zniža, in nizkega zviša, poleg tega uravnava aritmijo srca, ki je pogosta v stresnih stanjih. Nekaj mojih znancev je imelo te težave in jim večletno jemanje zdravil ni pomagalo, ko pa so na moj predlog posegli po glogu, so mi po treh tednih veseli sporočili, da zdravil ne potrebujejo več. V literaturi nisem nikjer zasledil, da ima glog nevarne stranske učinke na naše zdravje. Bezeg je rasel v vsakem vrtu in vsak otrok je vedel, da surovih jagod ne sme jesti. Šel sem v lekarno preverit ceno šentjanževke: prgišče posušenih cvetov stane tri evre in pol. Lep zaslužek za nakradeno kulturno dediščino naroda! Tudi specializirane trgovine, ne samo tržnice, zelišč ne smejo več prodajati. Samo in izključno lekarne.

Kako je prišlo do te norosti?

Vedno je bil v ozadju zakon o zdravilih. Doslej so o zeliščih govorili trije akti: pravilnik iz leta 1997 (UL 43/97), odredba iz leta 1999 (UL 1/99) in nazadnje pravilnik o razvrstitvi zdravilnih rastlin iz leta 2008 (UL 103/2008). Osnovno pravno besedilo je enako, spreminjajo se le rastline, ki so na spisek uvrščene. Na zadnjem spisku so: vse vrste akacij, navadni divji kostanj, arnika, vse vrste pelina, navaden češmin, boreč, srobot, vse vrste gloga, navadna kutina, navadna krhlika (znano odvajalo), ginko (listi se uporabljajo za znamenit čaj), brin (najpogosteje uporabljana zdravilna rastlina v slovenskem ljudskem zdravilstvu), list navadne borovnice, navadna potonika, vse vrste repuha in lapuha (znana kot blažilca kašlja), celo fižolove lupine (smeh), črna jelša, črni topol, trepetlika, korenina rabarbare, kislica (ki smo jo otroci radi jedli po travnikih), vse vrste vrb (smeh) in bezeg (!!!), gabez, baldrijan, dišeča vijolica in bela omela.

Kaj so razlogi, argumenti, da se prepove recimo bezeg?

Ker naj bi te rastline imele toksične učinke na ljudi.

Kaj pa vino in šnops?

(smeh) … ja, v lekarne z njima, bi rekel. Vemo, katere so strupene rastline, zato se jih ne prodaja na tržnicah, tako kot poznamo strupene gobe. Zakaj potem tudi gob ne prodajajo le v lekarnah? Očitno še niso »zrele« za trženje.

Kaj je mogoče narediti?

Pripeljati pravdo do evropskega sodišča v Luksemburgu. To je okoljski kriminal. Gre za veliko tatvino narodovega kulturnega izročila in privatizacijo znanj, ki so nastajala stoletja, za tatvino starodavnih izkušenj celih generacij in ljudske modrosti. V tej smeri bo šla tudi ta pravda. Skupina vrhunskih pravnikov je obljubila pomoč. To so ljudje, ki jim ni vseeno; gre za vzpostavitev nove paradigme Traditional Ecological Knowledge.

Zanimivo je tudi, da so odredbe mnogo bolj prijazne do kemikalij in strupov. Pred leti je kolegica Irena Pan na Pop Tv v oddaji Preverjeno pripravila prispevek, v katerem je odšla po dolenjskih prodajalnah kmetijskih izdelkov in kupovala strupene kemikalije brez obvezno potrebne izkaznice, s katero kupovalec dokazuje, da ima opravljen predpisan tečaj ravnanja s strupi.

Vsaka evropska država mora do novembra 2012 sprejeti program zmanjšanja uporabe pesticidov. Pred dvema letoma so v EU testirali zelenjavo in sadje v hipermarketih in ugotovili 58-odstotno kontaminacijo s pesticidi. Zdravniki pa nas opominjamo, da jemo premalo zelenjave! Naš predlog je, da se vsa fitofarmacevtska sredstva prodajajo na recept. Če naredi kmet s svetovalcem program setve, naj mu ta izda recept za predpisano količino določenih pesticidov na površino njiv. Le tako bo lahko vzpostavljen učinkovit nadzor nad uporabo in sledljivost strupov. Režim izkaznic ni učinkovit, saj se v praksi dogaja njihova izposoja ali nabava pesticidov za uporabnike, ki sicer do njih ne bi prišli po legalni poti. Zato je onemogočena tudi evidenca embalaže in ostankov pesticidov. Nacionalni program zmanjšanja rabe obsega tudi določene ukrepe. Eden velikih uporabnikov je železnica, ki s pesticidi ubija plevel ob tirih. Nemci to počnejo s paro. Če potujete po Sloveniji, boste ugotovili, da je ob železnici veliko vrtičkarjev, in ti curki strupov gredo tudi na njihove vrtove. Absolutna prepoved uporabe pesticidov bi morala biti tudi na vseh javnih površinah, parkih, ob šolah in vrtcih, na športnih igriščih, v domačih vrtovih, v celotnem urbanem prostoru. Pesticidi nimajo kaj iskati v naseljih. Porast levkemije in raka ter hormonskih motenj pri otrocih je zaskrbljujoč. Prepovedati bi morali vse pesticide, ki so kancerogeni, živčni strupi ali hormonski motilci. Znanost je dokazala njihovo tveganje, spiski so narejeni in znani. Toda industrija se izgovarja, da »še ni dokončnih dokazov«, in tudi agrokemični lobi v RS ne bo miroval. Kako je lahko najhujši strup v prosti prodaji, zdravilna rastlina pa pod režimom? Prišli smo do absurda, ki ne prenese presoje zdravega razuma.

In če se vrneva na začetek, k semenom in poskusu nadzora hrane, je tudi na tem področju v Sloveniji narejenih nekaj pozitivnih korakov v Mariboru z ustanovitvijo Urbanih brazd in Varuhov semen.

Urbane brazde so projekt, ki je nastal v okviru EPK. Pokazati smo hoteli, da je samooskrba mogoča, in za to izbrali Tezno kot del Maribora in kmetijsko zaledje v oddaljenosti do 20 kilometrov. Gre za premik z globalne na lokalno raven, o nujnosti česar govori vseh pet kriz (gospodarska, energetska, prehranska, zdravstvena in podnebna). Skrajšati moramo razdalje med pridelki in kupcem, med vilami kmeta in vilicami meščana, in zagnati lokalni trg, da denar ostane v lokalnih skupnostih. V Mariboru je dobil kmet za tono vrhunske pšenice 120 evrov. Ko smo izračunali, koliko kruha se speče iz te moke, smo prišli do dvanajstkratnika. Kmetje naj torej kupijo mlin in sami meljejo pšenico, usposobijo kmečke peči, kjer ga pečejo, in si priskrbijo vozila za razvoz kruha otrokom v šole in vrtce.

Po tem vzorcu lahko nadaljujejo z vso zelenjavo in sadjem, ne samo za otroke, temveč tudi za odraslo populacijo v mestih. Varuhi semen smo društvo reševalcev semen tradicionalnih slovenskih sort, ki izumirajo. Predsednica društva Mateja Koler je mlada agronomka in odlična poznavalka semenarstva, ki svoje delo opravlja s srcem. Da bi bili pravno varni pred korporacijami, smo si člani le izmenjavali semena, ker semena niso bila registrirana. Do nedavnega, kajti razsodba sodišča EU v Luksemburgu 12. julija nam je omogočila, da lahko semena zbiramo povsem legalno. V mreži varuhov so vrtičkarji in mali kmetje. Varuhi semen imajo svojo spletno stran, virtualni herbarij (semensko knjižnico) z opisom rastlin in njihovih semen ter podatkom, kdo jih hrani. Med Varuhe semen se lahko včlani vsakdo, ki ima voljo in veselje. Vabljeni!

Nepogrešljivi česen

Česen je nepogrešljiv v čisto vsaki kuhinji – z njim začinjamo različne jedi, dodajamo ga v solate, uživamo pa ga tudi kar surovega, kar tako. S pomočjo česna lahko zdravimo tudi prehlad in kašelj in še in še. Hitro lahko ugotovimo, da  česen ni le nadvse vsestransko živilo, ampak tudi prava zakladnica zdravja.

Česen so redno uživali že v stari Asiriji, Babilonu, Egiptu, stari Grčiji in Rimu. O njegovih pozitivnih učinkih na zdravje in dobro počutje so pisali številni zdravniki, stari misleci pa so poročali tudi njegovih pozitivnih učinkih na mišljenje. Česen je tako prvo, najstarejše in najbolj znano sredstvo proti številnim težavam.

Domovina česna je Srednja Azija, gojili pa so ga že v starem Egiptu, Grčiji ter Rimu in Indiji. Starorimski zdravilec Dioskorid, ki je živel v prvem stoletju našega štetja, je omenjal zdravilne učinkovine česna in o njem pisal kot o pomoči za lajšanje želodčnih krčev. Na Kitajskem pa so preparate iz česna poznali že 2600 let pred našim štetjem.

Stari Rimljani in Egipčani so česen uporabljali kot začimbo za jedi iz divjačine in rib, z njim so pripravljali solate in omake. Starogrškim atletom je česen služil kot odlično poživilo – pred treningi so žvečili njegove stroke. Tudi stari Egipčani so poznali, kako krepčilno lahko deluje česen – delavcem, ki so gradili piramide, so pred začetkom gradnje dali en strok česna.

Česen deluje protirakavo

Česen vsebuje kar 30 spojin proti raku in ga uničuje podobno kot zdravila citostatiki. Česen še posebej učinkovito preprečuje raka na prebavilih, kar je dokazalo kar nekaj raziskav. Česen pomaga tudi upočasnjevati rast različnih predrakavih tvorb, kot so na primer adenomi, ter preprečuje njihov razrast. Naj povemo še, da česen prav tako zmanjšuje tveganje za pojav levkemije in limfoma. Poleg tega česen skrbi za krepak imunski sistem in njegovo boljšo učinkovitost.

S česnom za zdravje srca in ožilja

Česen pozitivno deluje tudi na sestavo krvi in stanje krvnih žil. Za čiščenje krvnih žil vam priporočamo, da naribate glavico česna in eno dobro oprano limono, skupaj z lupino. Česen in limono zmešajte ter zalijte s pol litra hladne prekuhane vode. Pripravek naj stoji štiri dni, potem pa ga precedite. Zjutraj vsak dan spijte dve žlici tega čistilnega napitka.

Odlična pomoč pri gripi in prehladu

Česen zaradi alicina deluje protimikrobno in je zato odlična pomoč pri gripi in prehladu. Sesekljan strok česna zmešajte z malo oljčnega olja in z njim obogatite solato ali katero drugo zelenjavno je, mešanico pa si lahko preprosto namažete kar na kruh. Fino nasekljan česen lahko zmešate tudi z žlico medu v razmerju 1:1. Pred spanjem vzemite žlico te mešanice, če pa jo boste jemali čez dan, pa si privoščite dvakrat po eno žlico.

Česen proti vnetjem

Česen se lahko bori tudi proti najbolj trdovratnim okužbam. Angleški zdravniki so med drugo svetovno vojno česnove obkladke dajali na rane in tako preprečevali gangreno. V Indiji pa so česen uporabljali proti gobavosti.

Česen je nepogrešljiv tudi v kozmetiki

Česen odlično pospešuje metabolizem, zaradi česar smo bolj zdravi in polni energije, poraba energije pa je hitrejša in bolj učinkovita. Odlično pomaga pri različnih kožnih težavah, izboljšuje rast las, krepi zobe in dlesni, v veliko pomoč pa je tudi pri izgubi odvečnih kilogramov (prav zaradi prej omenjenih pozitivnih učinkov na delovanje metabolizma).

Če želite okrepiti lase, vam priporočamo, da pretlačite  česen, ga zalijete z vodo (v razmerju 1:10), pustite stati eno uro, nato pa raztopino vtrite v lase. Lase čez pol ure sperite s toplo vodo, lahko pa jih splahnete še s kamiličnim ali koprivnim čajem.

Konoplja, zdravilna za telo in zemljo, slastna na krožniku

S konopljinim oljem in jedmi se da dobro uravnavati krvni sladkor in tlak, s hašiševo smolo zdravijo bolezni, kot je rak.

Darja Kürner, profesorica šport­ne vzgoje iz Mošenj pri Radovljici, je v času, ko se ji je po hudi bolezni začelo vračati zdravje, podedovala družinsko kmetijo. To je bilo sporočilo, naj nadaljuje tradicijo ekološkega kmetovanja. Konopljo, ki jo je posejala, predeluje v olje, zrnje in moko. Jedi iz nje so zdravilne, zatrjuje. Pa tudi okusne in hranilne, smo se prepričali.

Na kuhinjskem pultu je razpostavila jedi, ki jih je pripravila pred našim prihodom. Vse so nedoločljive rjavkaste barve, morda z odtenkom zelene – razen belega skutnega namaza in svetlo zelene juhe s porom. Olje bi po gostoti lahko bilo oljčno. A je konopljino. Kruh je najbolj temen, kar sem ga kdaj videla, pecivo spominja na makovo – oboje iz konopljine moke; edino smoothie je z dodatkom pese rdečkast. Povsem zelena je čajna mešanica iz cvetov, zrna in lističev – konoplje – in ima okus in vonj po meti. Darja pritrdi: brez mete bi bil čaj skoraj brez okusa.

Marsikoga šele bolezen zdrami, da najde energijo in začne razmišljati o sebi, si prisluškovati, pričenja svojo pripoved o začetkih kmetovanja. O hudi bolezni ji ni težko spregovoriti. Ker se je bolezen zdaj umaknila. Ker je svojo prirojeno nujo po gibanju in telesno aktivnost iz časa, ko je bila predavateljica športne vzgoje na ljubljanski filozofski fakulteti, prenesla v delo na kmetiji. Takrat je k njenemu pedagoškemu poslanstvu spadalo predajanje zavedanja o pomenu zdravega načina življenja: gibanja in zdrave prehrane. Izoblikovala je splošni izbirni predmet Šport in humanistika, ki je postal del rednega programa bolonjskega študija. Mimogrede, lani je ta program predstavila na kongresu o univerzitetnem športu v Kazanu. Očitno ji je prirojena tudi ustvarjalnost.

Čudna usodna bolezen

Zaradi bolezni se je upokojila malo prej. »Svoji usodi kljub privrženosti zdravemu načinu življenja nisem mogla ubežati. In ko sem podedovala kmetijo, je v meni oživel spomin na srečno mladost.« Malo nostalgije in le malo ostanka grenkobe je v teh besedah, predvsem pa veliko upanja in optimizma, ki kar puhti iz sogovornice. »Človek se znajde pred razmislekom, kaj je zanj resnično dobro. Soočiti sem se morala s tem, da se dolgo nisem zavedala, da sem z načinom življenja zanikala sebe in potrebe svojega telesa ter da sem svojo vzdržljivost preizkušala do skrajnih meja.« Njena bolezen je avtoimunska, imenuje se amiloidoza. Za njo morda zbolita dva Slovenca na leto. Opredelili bi jo lahko kot skupino bolezni, ki so posledica čezmernega odlaganja beljakovin v različna telesna tkiva. Darji so jo diagnosticirali zaradi otekanja sklepov in zastajanja tekočine, ker njena ledvica niso več delovala pravilno. Bolezen ji je močno spremenila življenje: zdravila se je z agresivnima kortikosteroidno terapijo in kemoterapijo, na koncu pa ji je življenje ohranila presaditev matičnih krvotvornih celic. Preiti je morala na strogo dieto. »Na policah v trgovini zame ni bilo več ničesar primernega. Moj imunski sistem je bil uničen, vsaka hrana, v kateri so bili sledovi pesticidov in umetnih dodatkov, je bila zame strupena. Zavedela sem se, da si bom opomogla le z zdravo naravno hrano. Začela sem uživati divje rastline, regrat, koprive, sočila sem celo trave, zeli in plevele. Kako neverjetno, da je ravno v tem času prišla dediščina mojega očeta. Ko sem razmišljala, kako se lotiti kmetovanja, ob tem pa upoštevati površino, svoje znanje in trenutne finančne zmožnosti ter podnebne značilnosti, mi je takoj prišla na misel konoplja.« Lani je prvič posejala konopljo, ajdo in piro.

Briket namesto keksa

Intenzivno si je nabirala tudi znanje, se izobraževala na kmetijsko-gozdarski zbornici, zdaj pa obiskuje predavanja o biodinamičnem kmetovanju. »Od začetka bolezni je moje življenje vodilo intuitivno prisluškovanje sami sebi, moji notranjosti. Intuicijo kar nekako zatremo, to storimo že pri majhnem otroku. Ko se recimo starši sporečejo, otrok čuti, da je nekaj narobe, čeprav mu to poskušajo prikriti. Tako mu zamegljujejo intuicijo, ga zbegajo. Zato je tako pomembno, da so odnosi v družini iskreni, pa tudi če niso idealni.«

Ko daš konopljina zrna v stiskalnico, na eni strani priteče olje, na drugi se iz ventila izvija ostanek, ki je še najbolj podoben rjavozelenim storžem, le da človek ne ve, kateremu drevesu bi jih prisodil. Prav dobri so, ponudi iz sklede, v kateri so naloženi v piramido. Rada jih grizlja tako mimogrede ali zvečer ob televiziji. »Po njih nimam nobene potrebe po sladkih prigrizkih.« Pokusim. Zagrizem in je hrustljavo, pod zobmi se vda z lahkoto, čeprav so briketi trdi na otip, okus se od nevtralnega pomakne k rahlo grenkemu, a ne motečemu. Nasitno je, pove, ne napenja. Konopljina zrna so bogata z maščobo, vsebujejo je tudi 20 do 25 odstotkov, odvisno od sorte in letine. Dve skledici sta na pultu, v njih dve na pogled različni oljni tekočini: ena je bistra temno olivno zelena, druga motna. Pokaže na visok steklen kozarec, v katerem se je olje štiri dni bistrilo; na dnu je usedlina, na vrhu bistro olje. To nataka v steklenice za prodajo, goščo uporabi zase: vsako jutro žlico na tešče. Čez pol ure popije skodelico čaja, nato smoothie.

Znanje o konoplji je bogato, kot ona sama

Stiskalnico, ki je bila njena prva naložba, ima v kleti. Takšno s počasnimi vrtljaji, poduči. »V stis­kalni komori, v kateri se zrno tre, temperatura ne sme preseči 40 stopinj. O konoplji, njenih lastnostih in značilnostih, pridelovanju in predelovanju, zakonski ureditvi in medicinski aplikaciji je izvedela vse na prvem svetovnem kongresu o konoplji, ki je bil pri nas v Lendavi avgusta 2012. Pa tudi o tem, zakaj je bila nekoč priljubljena industrijska rastlina, pa so potem kmetje nanjo skoraj pozabili, vse do pred nekaj leti. »Razumem odziv farmacevtske industrije, ki je zagotovo v ozadju premnogih zakonskih omejitev njenega glede uživanja in gojenja. Ker je pač tako bogata z zdravilnimi učinkovinami za številne bolezni. S konopljinim oljem in jedmi se da dobro uravnavati krvni sladkor in tlak, s hašiševo smolo zdravijo bolezni, kot je rak. Industrijska konoplja ima zanemarljiv odstotek THC, snovi s psihoaktivnim učinkom (le dve desetini odstotka sta dovoljeni), ki ne le omamlja, temveč tudi zdravi. A zdravilni so tudi konopljini izdelki, ki te snovi po predelavi ali kuhanju ne vsebujejo več. Sama sem si po letu dni rednega uživanja izboljšala krvno sliko – hemoglobin in število levkocitov.

THC je samo v zelenem semenu, največ ga je v cvetu, preden začne seme zoreti. Cvet je smolnat, in ko nabiram vršičke za čaj, imam lepljive prste. V čaju resda ni skoraj nič več THC, a pomirja zaradi eteričnih olj in smol. THC ne vsebuje noben prehranski izdelek, so pa ti bogati z minerali in vitamini ter imajo najbolj idealno razmerje med omega 3 in omega 6 maščobnimi kislinami ter gamalinolensko kislino, ki jo vsebuje redkokatero živilo. Vse te esencialne maščobne kisline, ki so nujne za življenje, a jih naše telo samo ne tvori, skozi celične membrane prenašajo hranilne snovi in kisik. Zato je proizvodnja energije v vseh telesnih celicah večja, ne utrudiš se hitro, lažje misliš, bolje vidiš, povečuje se odpornost, krepi imunski sistem.« Darjin sin Miha, član alpske smučarske reprezentance, pa si konopljino moko kot beljakovinski dodatek zmeša v sadne ali zelenjavne šejke.

Darja redno spremlja najnovejša dognanja vodilne avtoritete, raziskovalca Gianpaola Grassija, direktorja CRA-CIN iz Roviga, ki dvajset let intenzivno proučuje vsebnosti različnih vrst kanabinoidov v različnih sortah medicinske konoplje in zdravilne učinke na različne bolezni. To je edini inštitut v Italiji, kjer lahko gojijo medicinsko konopljo v zaprtih rastlinjakih in njeno delovanje preizkušajo za zdravljenje različnih bolezni.

Male skrivnosti konopljine kuhinje

Pripravila je jedi, ki so primerne za zaposlene. Niso sofisticirane, temveč zdrave in domače, poudari. Njihovega okusa pa se vsakdo ne navadi kar takoj, pove izkušnje iz svoje družine. Smoothie je iz surove rdeče pese in korenčka, ki ju je najprej nastrgala, nato pa v posodo dodala še banano in kivi ter žlico konopljine gošče. Preden zmeša s paličnim mešalnikom, doda nekaj vode in orientalske začimbe: kurkumo, cimet, klinčke, kardamom in ingver, vsakega po žličko. »Vse te začimbe imajo eterična olja, so razkužilne in zdravilne, pravo nadomestilo antibiotikov.« Preden postreže, potrese z žlico konopljine moke. Pokusim: še najbolj prevlada okus cimeta.

Moka je bogata z beljakovinami in minerali, balastom, nima pa maščob. Je izrazito temne barve, tak je tudi kruh. Poln je konopljinih beljakovin, ki jih bolj očiščena moka vsebuje 40 odstotkov. Danes so te beljakovine priljubljene med športniki kot prehranski dodatek.

Konopljina zrna, oluščena ali neoluščena, so bogata tudi z maščobami. Tokrat jih je uporabila za francosko porovo-krompirjevo juho, ki jo je začinila z muškatnim oreščkom in posušeno zeleno, ki je naravni ojačevalec okusa. »Tako se izognemo jušnim kockam in ne zabrišemo naravnega okusa jedi. Če bi že otroku ponudili hrano brez umetnih dodatkov in sladkorja, bi se zlahka navadil prvinskega okusa.« Skuta je izjemno preprosta za pripravo, pojasni: le rahlo jo je posolila in zmešala z oljem in oluščenimi zrni.

Konopljo je lani posejala na dobrem hektaru, za to je porabila 30 kilogramov zrnja, pridelala pa ga je 1200 kilogramov. Jeseni je na njivi, kjer je bila prej konoplja, posejala piro, kjer je bila lani ajda, bo letos sejala konopljo, ajdo pa kot dosevek, ko bo požela piro. Lani je posejala konopljo sorte fedora 17, letos bo morda katero drugo, ki jo bo določil pravilnik. Svojega semena ne sme uporabljati, pove z obžalovanjem.

Konoplja tako rekoč nima odpadka. Iz slame napravijo bale; te uporabi Tomaž Sušnik, lastnik konop­ljarne, ki je v Kapljah pri Vranskem začel predelavo konopljine slame v vlakna za izolacijsko volno in granulat za uporabo v gradbeništvu. Kmet­je so namreč slamo doslej prodajali v Avstrijo.

Zemljo bo Darja plemenitila samo s kolobarjenjem. »V ekološkem kmetovanju ne uporabljamo mineralnih gnojil. Rastline bom pametno vrstila. Za žiti, ki so veliki porabniki dušika v tleh, bom sejala metuljnice, recimo črno deteljo, grah, fižol, ali pa facelijo ali ajdo za zeleno gnojenje; ko posevek zraste, ga pokosimo in podorjemo. Konoplja ne potrebuje hlevskega gnoja, niti pira niti ajda ga ne. Letos sem zorala še njivo za lan.«

V podnebnih razmerah, kjer so poletja vroča, lahko pa tudi sušna, moraš prilagoditi svojo kulturo, resno pojasni. Suša, kakršna je bila lani, ko so bile v tleh že centimetrske razpoke, konoplje ni prizadela, kot lahko prizadene recimo posevek koruze.

Nadaljevanje izročila

Od staršev je prejela izročilo. »Veš, kako moraš delati z zemljo, kako in kdaj sejati, kako obdelovati, gnojiti, pospraviti pridelek. Za tako kmetijo, kot so jo imeli starši, je treba izpolnjevati pogoje. Bila je tipična slovenska kmetija z največ desetimi hektari zemlje, sadovnjakom, gozdom, polji, travniki. Treba je bilo pridelati hrano za živino, živali so bile za mleko, meso, maščobo in gnojenje. Kupili smo samo sladkor, olje in sol.«

Nima skrbi, da finančno ne bi zmogla: »Nisem vezana na zaslužek, imam pokojnino. Želela bi si edino večjih ekoloških tržnic, kajti večina mest v bližnjih krajih na Gorenjskem je že zakupljenih in ni dovolj prostora za nove ponudnike.« In tako je bila Darja Kürner, upokojena profesorica telesne vzgoje, konec decembra, kljub vlažnemu hladu, pod volnenim pokrivalom videti dobrovoljna, čeprav je več ur stala za svojo stojnico na osrednji ljubljanski tržnici; pred njo pa lično pakirani izdelki v papirnatih vrečkah in temnih stekleničkah, ki so takoj pritegnili moj pogled. Takrat mi je z velikim veseljem predstavila svoje izdelke, mesec pozneje pa mi v svoji kuhinji razgrinja načrte: »Če bom kolobarila pametno, lan, rž, pšenica, oves in ječmen, ki jih bom postopoma dodajala v svoj izbor, ne bodo mogli izčrpati zemlje. Tudi sadovnjak, ki ga je zasadil že oče, bom obnovila in zasadila visokodebelne sorte jablan, hrušk, češenj in sliv.«

MACA

Maca ali perujski ginseng

Maca izjemno ugodno deluje na trenutno počutje, ki ga je, po besedah mnogih uživalcev, mogoče začutiti praktično takoj, ko jo začnemo jemati. Nenavadne moči hormonov so znane vsem nam, občutimo jih na lastni koži kot jezo, stres, srečo in zaljubljenost … Toliko bolj dragoceno je zato najti rastlino, s pomočjo katere lahko uravnavamo izločanje hormonov v telesu in na ta način prepreči prevelika razpoloženjska nihanja. Rastlina, o kateri govorimo, je perujska maca, poleg uravnavanja hormonov pa ima še veliko drugih nič manj osupljivih zdravilnih lastnosti.

Maca, rastlina inkovskih bojevnikov

Maca (Lepidium meyenii) je rastlina, vajena premagovati izredne pogoje. Raste v Andih, na več kot 4400 metrih nadmorske višine. Prilagoditi se je morala velikim temperaturnim razlikam, visokemu UV-faktorju, pomanjkanju kisika in močnemu vetru. V tem krutem okolju ji je uspelo zmagati v boju za preživetje. Nič čudnega torej, da so inkovski bojevniki verjeli, da bodo po zaslugi uživanja mace v boju nepremagljivi. Kljub temu da niso poznali macine edinstvene vsebnosti človeškemu zdravju koristnih snovi, so zdrobljeno korenino te neverjetne rastline zaužili pred vsako pomembno bitko. Poleg krepilnega učinka na splošno zdravje in počutje so Inki dobro poznali še eno macino dobro lastnost – njeno krepčilno učinkovanje na moško spolno moč. V času španske kolonizacije so maco uporabljali kot denar.

Zdravilne lastnosti mace

Danes dobro poznamo kemijsko sestavo mace in številne zdravilne lastnosti, ki izhajajo iz nje. Znanstvene raziskave so potrdile njeno vlogo pri povečanju telesne energije takoj po zaužitju. Odkrile so tudi, da povečuje odpornost, krepi imunski sistem in preprečuje stres. Nekatere snovi v maci vplivajo na hormonski sistem ter posledično na metabolizem, energijsko stanje organizma, rast, spolno moč (izotiocianat), plodnost (glukozinolat) in splošno počutje. Po zaslugi vsebnosti vitaminov B1, B2, B12 in C uživanje mace uravnava srčni utrip, pomaga pri zdravi rasti celic in pospešuje proizvajanje rdečih krvničk. Maca je dobra novica za vse, ki se radi sladkate z ogljikovimi hidrati, hkrati pa želite ohraniti primerno težo. Uživanje mace namreč pospešuje presnavljanje ogljikovih hidratov. Z veliko vlakninami, ki pospešujejo prebavo, pomaga pri izločanju strupenih snovi iz telesa. Poleg že naštetih vitaminov vsebuje tudi kalcij, natrij, kalij, fosfor, cink, mangan, magnezij in bizmut. Koncentracija kalcija v maci je večja kot v kravjem mleku. Po zaslugi vsebnosti kalcija uživanje mace krepi kosti in zobovje ter ugodno vpliva na delovanje živčnega in krvožilnega sistema. vsebuje tudi železo, zato je dobrodošel dodatek na jedilniku v primeru slabokrvnosti.

Antistresno učinkovanje

Eden od osupljivih učinkov uživanja mace je njeno izjemno ugodno delovanje na trenutno počutje, ki ga je, po besedah mnogih uživalcev, mogoče začutiti praktično takoj, ko jo začnemo jemati. Maca namreč zmanjšuje raven stresnega hormona kortizola v telesu. Ko se raven kortizola zmanjša, to vpliva na povišanje količine kortizolu nasprotnega serotonina, znanega tudi kot hormon sreče. Zaužitje mace sproži v telesu kemijski proces, po zaslugi katerega se počutimo bolj zadovoljni in bolj polni energije. Ni naključje, da maco uživajo mnogi rekreativni in profesionalni športnik,i in da je obvezen del jedilnika Nasinih astronavtov. Antistresno delovanje mace je med drugim potrdila raziskava iz leta 2008, izvedena na 20 prostovoljcih, ki jih je mučila depresija. Izboljšanje razpoloženja po zaslugi uživanja mace pri ženskah v menopavzi je opazila raziskava revije Menopause. Ženske, ki so jemale maco 14 dni, so bile manj anksiozne in depresivne od tistih, ki so dobivale placebo. Maca je po rezultatih te raziskave izboljšala tudi njihov libido.

Kako jo uživamo

Zdravilne snovi mace so zbrane v korenini srčaste oblike. Korenino uživamo surovo, zgolj posušeno in zmleto. Obstaja več vrst, med drugimi rumena, rdeča in črna maca. Črna maca se še posebej priporoča za pospeševanje plodnosti in ima od vseh največji učinek pri pospeševanju hormonskih procesov, rdečo pa s pridom uživajo moški, ki imajo težave s prostato. Sicer kvaliteta mace ni toliko odvisna od vrste kot od višine, na kateri rastlina raste. Višje gojena maca vsebuje večjo koncentracijo zdravju koristnih učinkovin kot tista, ki raste nižje. Dobimo jo v trgovinah z zdravo prehrano v obliki tablet, tekočega izvlečka ali v obliki praška. Slednji je še posebej priročen, saj ga lahko uporabljamo kot dodatek (hladnim) jedem. Presnojedci maco pogosto uporabljajo kot dodatek naravnim sokovom, smoothijem in šejkom. Perujci jo včasih pripravljajo tudi kuhano, v Ameriki pa lahko v trgovinah kupite celo macino pivo.

Botanične lastnosti mace

Botaniki maco poznajo pod imenoma Lepidium meyenii in L. peruvianum. Druga oznaka je danes pogostejša in označuje maco, kot jo poznamo danes: ne več zgolj divje rastočo, pač pa v veliki meri udomačeno in gojeno rastlino. Zgornji del rastline ima obliko listne rozete. Listi so nekoliko podolgovati in zaviti. Rastlina ne raste v višino, ampak se stiska k tlom. Macina korenina pogosto spominja na redkvico, čeprav imajo nekatere rastline tudi korenine drugačnih oblik. Za dobro rast rastlina potrebuje hladno podnebje in prst, skopo s hranili, v kateri sicer uspevajo le redke rastline.

Hranilna vrednost mace

Maca je sestavljena iz približno 60-odstotkov ogljikovih hidratov, 10-odstotkov beljakovin, 8,5 -odstotkov prehranskih vlaknin in 2,2-odstotkov maščob. Bogata je s kalcijem in kalijem, vsebuje pa tudi železo, jod, baker, mangan, cink. V njej najdemo pomembne maščobne kisline, vključno z linolensko, palmitinske kisline in oleinske kislino. Vsebuje selen in magnezij ter polisaharide. Za učinkovitost na področju spolnih funkcij je zaslužna spojina p-metoksibenzil isothiocianat.

Pozitivni učinki rednega uživanja mace

večja energičnost,
večja vzdržljivost,
boljše razpoloženje,
večja plodnost (pri moških in pri ženskah),
blažje hormonske težave pri ženskah (PMS, menopavza),
manj stresa,
boljša kvaliteta krvi,
hitrejše zdravljenje ran,
bolj gladka koža,
boljši spomin in sposobnosti učenja,
manjše tveganje za nastanek rakavih obolenj ter bolezni srca in ožilja.

Kakšno maco izbrati?

Pogoj, da Maca vsebuje zadostno količino zdravilnih učinkovin, je gojenje na čim višji višini z metodo kolobarjenja, pri kateri pridelek posejejo le vsakih pet. Zelo pomembno je tudi, da se maca na naraven način suši na soncu dva meseca. Način sušenja tudi pomembno vpliva na kakovost mace. Industrijski pristop strojnega sušenja mace, kakršen se zaradi znižanja stroškov uporablja v večini izdelkov iz industrijsko razvitih držav, spremeni razmerja sestavin kot tudi zmanjša njihovo učinkovitost. Zato moramo biti pri nakupu pozorni in po možnosti kupiti maco, ki je v celoti na tradicionalen način pridelana in predelana v Peruju. Najkakovostnejša Maca raste na planoti Junin v okolici kraja Ninacaca (nad 4000m), od koder po zgodovinskih podatkih tudi izvira kultivirana oblika mace. Količine in razmerja učinkovin v maci so pogojena z mineralno sestavo tal, nadmorsko višino ter vremenskimi in temperaturnimi pogoji. Maco, z vsebnostjo aktivnih snovi kakršne ima maca s planote Junin, so brezuspešno poiskušali gojiti tudi drugje po svetu. Maca bi uspevala tudi na naših vrtovih, podobne oblike in okusa, vendar z zanemarljivimi količinami za človeški organizem pozitivnih snovi. Maco gojijo tudi na nižje ležečih predelih Peruja in Bolivije. Na ta način sicer zmanjšajo stroške pridelave in transporta ter posledično pocenijo končni produkt, hrati pa izničijo bistvo Mace in večino njenih pozitivnih lastnosti.

kako se naredi čudo melem-naravna mast, ki zdravi mnoge bolezni

Čudo melem. Prirodna mast koja leči mnoge bolesti. Originalni recept.

Melem za mnoge bolesti. Cudesna mast.Zelim da podelim sa vama recept „cudesne masti“, koji sam procitala na jednom popularnom ruskom sajtu alternativne medicine. Mast je veoma jednostavna za pripremu, a i veoma efikasna. Ova „cudesna mast“ u stanju je da izleci mnoge bolesti. Cudo-melem leci: bronhitis, otitis, anginu, otekline, modrice, otvorene rane, pukotine na rukama i nogama, upalu jajnika, troficki cirevi,zenske bolesti. Ova mast se uspesno koristi za opekotine.

U zavisnosti od bolesti, mast: mazite, stavljajte obloge, utrljavajte. Cak moze da se koristi za unutrasnju upotrebu: pola kasicice tri puta dnevno pre obroka. Mast je apsolutno bezopasna.

Cudo – melem. Priprema.

Bice potrebno:

– 1 jaje
– 400 ml biljnog ulja (ja sam koristila kantarionovo, koje sam sama napravila)
– komadic pcelinjeg voska – okoo 60 gr (otprilike velicine kao dve kutije sibica)

– Skuva se jaje. Bice potrebno samo zumance. Njega treba staviti na tacnicu i malo izgnjeciti

– u emaliranu serpicu nasuti ulje

– komadic voska opustite u ulje
– staviti na laganu vatru i cekati dok se vosak istopi

Čudo- melem za mnoge bolesti.
– cim se bude culo „pucketanje“ , uzmite zumance i prstima bacajte u ulje sa voskom, mrvicu po mrvicu
– ulje ce poceti da se peni, pa budite spremni da brzo uklonite serpicu sa vatre

Čudo- melem za mnoge bolesti.
– kada se ulje „smiri“, ponovo ga vratiti na sporet
– nastavite bacati zumance do kraja, stalno mesajuci kasikom
– smesa ce promeniti boju i postati tamno braon

Čudo- melem za mnoge bolesti.
– skloniti sa sporeta i ostaviti na 15-20 minuta
– procediti kroz najlon (carapu), gazu ili cediljku sa sitnim sitom.
– ostatke (mrvice zumanceta) baciti

Čudo- melem za mnoge bolesti.

Kada se mast ohladi, staviti je u staklenu teglu i zatvoriti poklopcem. Mast se cuva u frizideru do 10 meseci.

Čudo- melem za mnoge bolesti.

Mast je veoma efikasna. Ako se mast koristi za obloge, potrebno je ugrejati na vodenoj pari (na otprilike 40 stepeni)

Ovaj cudo – melem leci:

1. Upalu sinusa. Istopite mast u kasici i odmah naspite u pipetu. Da ne bi se mast stegla, radite ovo brzo. Zakapati nos dva puta dnevno sa intervalom od jednog sata. Lekari tvrde da mozete se otarasiti i mesecnog sinusitisa. Mast „probija“ sinuse i povlaci na sebe sav gnoj sa velikom jacinom.

2. Gnojni otitis. Savijeni komadic vate, umoceni u ovu mast staviti u uvo. Po potrebi menjati, uz to mazati mast iz za uha. Mast izvlaci sav gnoj. Tako se lece svi otitisi, ne samo gnojni.

3. Gnojna angina, apcesi u grlu, upala krajnika. Staviti mast u grlo i obloge na vrat. Ako se radi navece, ponavljajuci proceduru 2-3 puta, ujutru apces pukne.

4. Bronhitis, bol u zelucu, crevima, cirevi na telu, cmicke na ocima. Tri puta na dan pre obroka, uzimati po pola kasicice masti.

5. Zenske bolesti: fibromioma do 10 nedelja, ciste na jajnicima, upale, mastitis. U vaginu se stavljaju tamponi sa ovom masti ujutru i uvece. Postoje tvrdnje da posle desetak dana, od ciste ce ostati samo uspomene. Za fibromiome treba duze vremena. Kod mastitisa, na grudi se stavlja papirna salveta, umocena u mast, od gore – najlon kesa. Po mogucnosti, menjati na svaka 2 sata.

6. Opekotine, cirevi, rane, otoci, zubobolja, bol u zglobovima leci ova mast. Nanosi se na obolelo mesto preko noci i umotava se. Mozete samo komadicem vate, natopljenim u mast, ako rane nisu velike. Iznenadicete se rezultatom! Kod zubobolje – mast se uzima cistim prstom i maze se bolni zub i desni, bol ce obavezno nestati.

7. Troficki cirevi, gangrena: takodje stavljati papirne salvete natopljene mascu i menjati na svaka 2 sata. Iz rana ce obilato curiti gnoj. Ubedicete se i sami kako ce napredovati ovo spasonosno lecenje, uprkos svim vrstima skupih lekova.

8. Kod lecenja hemoroida – pravi se tampon od gaze i stavlja se u anus preko noci, 8 – 10 dana ili dok ne dodje do poboljsanja.

9. Sve sto se maze – radi se na noc. Obloge na bolesne zglobove, kolena – umotavati.

10. Mast je dobra za ojacavanje noktiju – utrlati u nokti na noc.

Sve bolesti pocece da se povlace, zahvaljujuci ovoj masti, cudo – melem.

Napomena: vosak mora biti naturalni, pcelinji. Za spoljnu upotrebu moze se koristiti bilo koje biljno ulje. Za unutrasnju – bolje je maslinovo.

ZELIŠČA ZA BLAŽENJE STRESA

Baldrijan je trajnica, ki zraste do 1,2 m visoko. Ima pernato deljene liste in belo-rožnate cvetove. Rastlina izvira iz Evrope in severne Azije, kjer raste na bolj vlažnih rastiščih.

Zdravilna dela rastline sta korenina in korenika, ki vsebujeta do 1,4 % eteričnega olja, katerega sestavine so pomembne za delovanje baldrijana. Ime rastline izhaja iz latinščine: “valere” pomeni biti zdrav oziroma močen. Drugi viri navajajo, da naj bi bilo ime povezano z rimskih cesarjem Publiusom Liciniusom Valerianusom.

Baldrijanove zdravilne učinke so odkrili že v 1. stoletju našega štetja, saj ga je grški zdravnik Dioscorides priporočal za množico medicinskih težav: za težave s prebavo, slabost, težave z jetri in okužbe sečil, pomagal pa naj bi celo pri epilepsiji. Indijska ajurvedska medicina in tradicionalna kitajska medicina ga že od nekdaj uporabljata pri zdravljenju nespečnosti in nervoze.

Baldrijan je danes najbolj uporabljan sedativ v Evropi. Obstaja namreč več kot sto farmacevtskih pripravkov, ki ga vsebujejo. Dokazano je, da deluje pomirjevalno, umirja tesnobo, spodbuja apetit in znižuje zvišan krvni tlak. Pomaga pri nespečnosti, predvsem zaradi živčnosti, in je učinkovito zdravilo pri spopadanju s stresom, saj pomaga pri utrujenosti, psihični napetosti, razdražljivosti, tesnobi in motnjah zbranosti. Sprošča prenapete mišice, pomaga pa tudi pri astmi, kolikah, menstrualnih bolečinah in sindromu razdražljivega črevesja.

Pri motnjah spanja so na voljo tudi različni hipnotiki in pomirjevala, predvsem iz skupine benzodiazepinov, vendar ta po daljši uporabi povzročajo odvisnost, po prenehanju jemanja se pri bolnikih pojavi odtegnitveni sindrom. Stranski učinki benzodiazepinov so tudi jutranja utrujenost z glavobolom, zmanjšana odzivnost, nespečnost, omotičnost, zaspanost, vrtoglavica, razdražljivost in nočne more. Teh negativnih lastnosti pri uporabi baldrijana ne opazimo.

Baldrijan je blažje pomirjevalo od sinteznih spojin, slovi pa po svoji izjemni varnosti.

Melisa zraste do meter in pol visoko. Prepoznamo jo po drobnih belih cvetovih in nazobčanih, izrazito žilnatih jajčastih listih, ki so svetlo zelene barve in imajo izrazit vonj po limoni. Cveti od julija do septembra. Raste predvsem v vzhodnem Sredozemlju in zahodni Aziji. Ime rastline izhaja iz grške besede “melissa”, kar pomeni čebela, kajti čebele na tej rastlini rade nabirajo med.

Melisa se uporablja že stoletja. Rimljani in Grki so jo uporabljali za obvezovanje ran in zdravljenje strupenih pikov ali ugrizov. Arabci so jo uporabljali za zdravljenje depresije in anksioznosti, Angleži pa so jo dodajali v pripravke za loščenje pohištva.

Melisa deluje pomirjevalno in se zato uporablja v pripravkih za pomirjanje, predvsem v kombinacijah z drugimi zdravilnimi rastlinami. Pomirjevalno deluje eterično olje. V njem sta najučinkovitejša citral in citronelal. Uporablja se tudi pri prebavnih težavah, saj deluje karminativno (preprečuje nastajanje črevesnih plinov) in spazmolitično (blaži krče gladkih mišic). Deluje tudi protibakterijsko, pospešuje potenje, zavira delovanje ščitnice in deluje protivirusno proti virusu Herpes simplex.

Melisa pa ni samo zdravilna rastlina, ampak tudi začimba. Uporablja se za odišavljenje sladkih pijač, predvsem limoninih, saj je z dodatkom melise okus izrazitejši. Dodajamo jo tudi ribam, perutnini in solatam.

Poprova meta zraste do 80 cm visoko. Divje raste po celi Evropi, Aziji in Severni Ameriki. Je naravni hibrid med vodno meto (Mentha aquatica) in klasasto meto (Mentha Spicata). Ima štirirobo steblo in nazobčane liste, ki so zdravilni del rastline.

Ime rastline Mentha piperita izhaja iz grške besede “Mintha”, kakor je bilo ime mitološki nimfi, ki se je spremenila v to rastlino.
Posušene metine liste so našli že v egipčanskih piramidah, ki so bile zgrajene okoli leta 1000 pred našim štetjem. Uporabljali so jo tudi stari Grki in Rimljani.

Poprova meta deluje karminativno, sprošča mišične krče, pospešuje znojenje in je antiseptik. Glavni nosilec protibakterijskega delovanja je eterično olje z mentolom in mentonom. Rastlina spodbuja izločanje žolča in prebavnih sokov. Uporablja se v kombinaciji z baldrijanom in meliso. Mešanica namreč pomirja, pomaga pri nervozi, stresu in nespečnosti. Poprova meta s svojo aromo pripomore k blagodejnemu pomirjevalnemu učinku.

Tudi poprova meta se uporablja kot začimba. Pogosta je v turški kuhinji v kombinaciji z jogurtom; podobno se uporablja tudi v Libanonu in Izraelu. Posebna specialiteta v zahodni Aziji je jagnje, pečeno na žaru in začinjeno z meto. Jed se imenuje kebab. Meta pa je še posebej priljubljena v Vietnamu, kjer jo uporabljajo svežo, postrežejo pa jo skoraj k vsaki jedi, če ne drugače, le za okras.

Preberite nasvete in izkušnje o zdravilni moči darov narave na forumu Vrtičkarstvo in zelišča

Čudotvoran maslačak – REGRAT – leči rak! HR.

Čudotvoran maslačak – REGRAT – leči rak!

Ova jestiva biljka smanjuje holesterol, podstiče apepit i varenje hrane, a doktori tvrde da njen koren ubija kancerogene ćelije, za razliku od hemoterapije i zračenja, koji uništavaju sve ćelije

Maslačak ne samo da asocira na početak proleća, već je ova biljka jestiva i lekovita. Može da se koristi i kao salata, zato je probajte i zaštite sebe od brojnih bolesti.

Izlečite rak za par meseci

Marijan Jošt, hrvatski profesor genetike i jedan od najpriznatijih stručnjaka iz regiona, kaže da je pre izvesnog vremena došao do rezultata istraživanja sa Univerziteta Vindzor u Kanadi, koja dokazuju da koren maslačka deluje antikancerogeno.
“Da sam znao ovo što sada znam, verovatno bi neki od mojih poznanika i prijatelja, koji su preminuli od raka, danas bili živi. Godinama sam bio ljut na maslačak, tu jestivu korovsku biljku, koja se nekontrolisano širila po mom travnjaku. Ali, danas kada znam koliko je ta biljka dragocena, potpuno sam promenio mišljenje”, kaže Jošt.

On dodaje da je od ranije poznato da tonik od maslačka povoljno deluje na jetru, ali da može da izleči rak, otkriveno je tek nedavno.

“Dokotorka Karolina Ham primetila je poboljšanje zdravstvenog stanja kod nekoliko pacijenata, koji su pili čaj od maslačka i sa tim zapažanjem upoznala koleginicu biohemičarku doktorku Kjaram Pandei, koja je započela istraživanje. Ispitujući uzorke krvi pacijenata obolelih od leukemije, doktorke su ustanovile da ekstrakt korena maslačka deluje pogubno samo na kancerogene ćelije, za razliku od danas prihvaćenih metoda, hemoterapije i zračenja, koje ubijaju sve ćelije”, kaže Jošt.

On navodi da postoji niz primera u svetu, gde su ljudi u finalnim fazama raka uspeli da se izleče.

“Džon DiKarlo je primljen u bolnicu, a nakon neuspešnog agresivnog tretmana leukemije vraćen je kući da umre. Kod kuće, po preporuci, počeo je da uzima čaj od maslačka i nakon par meseci leukemija je nestala. Imao je 72 godine kad je klinički pregledan i proglašen zdravim. Džordž Karns, farmer sa američkog srednjeg zapada, pomoću praška od korena maslačka izlečio je bolni rak prostate. On je objavio i instrukcije o lečenju: pola kašike praha korena maslačka isključivo u vodi ili voćnom soku dnevno rešiće probleme sa rakom za par meseci.

“Uočljiva je razlika u pristupu lečenja, dok je prvi bolesnik koristio topli čaj, drugi naglašava da prašak ne bi trebalo da se koristi uz tople napitke. Ipak, obojica naglašavaju da bi bolesnici trebalo da izbegavaju šećer, prerađenu hranu i meso”, navodi Jošt, dodajući da je sva saznanja koja ima preveo sa stranih stručnih sajtova i nada se da će nekome to biti od velike pomoći.

Ukusna salata

Maslačak nije teško pronaći na našim prostorima, pa bi zato i trebalo da znate njegova lekovita svojstva. Maslačak kao lek prvi put se spominje u zapisima arapskih lekara u 10. i 11. veku. Ova biljka se danas u mnogim krajevima sveta upotrebljava za ishranu i lečenje. Maslačak je jestiv (koren, stabljika, listovi i cvet), tako da ima puno narodnih recepata, na čijem spisku se nalaze neki delovi maslačka.

Mnogi savremeni lekari danas preporučuju maslačak za detoksikasiju jetre, posebno kod upotrebe sintetičkih lekova. Maslačak smanjuje nivo holesterola u krvi, podstiče apetit i varenje hrane.

Listovi maslačka sadrže A, C, D i vitamine B kompleksa, zatim gvožđe, magnezijum, cink, kalijum, kalcijum, mangan, bakar…

Zbog brojnih hranjivih materija koje u sebi sadrži, lišće maslačka se obično preporučuje kao dodatak ishrani za trudnice i žene u postmenopauzi, najčešće u obliku salate. Salata od listova maslačka je ukusnija ukoliko se pravi pre cvetanja biljke, jer kasnije listovi mogu dobiti gorak ukus.

Narava premaga tudi raka

Žival gre tudi sto kilometrov daleč, da dobi tisto rastlino, ki jo potrebuje ob posebni bolezni. Človeku je dan razum in dar opazovanja, da odkrije, kaj nam je Narava v elohimski lekarni pripravila kot pomoč v hudi stiski. V Ameriki pa vsak tretji človek umre za rakom.

Znanstveniki trdijo, da bo v civiliziranih deželah sredi 21. stoletja vsakdo umrl za rakom. Ameriško društvo za raka ACS poroča, da vsako leto zaradi raka umre 590.000 Američanov. Ženska revija Rachel’s ve povedati: “V zadnjih dveh desetletjih je umrlo več Američank zaradi raka na dojkah, kot je padlo ameriških vojakov v korejski, vietnamski, prvi in drugi svetovni vojni skupaj.”

Po drugi strani so na svetu ljudstva, ki ne poznajo raka. Vedno več je zdravnikov, ki živijo med njimi, da bi dognali njihovo skrivnost. Dobre literature o tem je zelo veliko. Ugotovitve neštetih avtorjev sta strnila angleški znanstveni novinar Steven Ransom (“Veličastne novosti o raku v 21. stoletju”) in Phillip Day (“Rak, jeklo, žarek, kemo & Co: o dolgem koncu srhljive pravljice”). Na medmrežju je na razpolago knjiga, ki jo je napisal zdravnik dr. Philip E. Binzel, z naslovom “Živi in zdravi, zdravnikova izkušnja pri zdravljenju rakovih obolenj s prehrano”. Ugotovitve teh avtorjev niso niti najmanj nove, saj segajo 40, 50 let nazaj. Tem večja je zato sramota, da ubogo ljudstvo o tem nič ne ve oziroma še slabše – kar ve, ve negativnega. Danes je dodobra dognano, da zdravje brez biološko pridelane žive hrane ni možno. Stvarniki Elohim so pripravili naravo, da se vse razvija v vedno večjo popolnost. Človeku dajejo največ življenja in zdravja sadeži. Ameriški zdravnik dr. Ernst Krebs je stoletne izkušnje z rakom dognal tudi znanstveno, vendar je sčasom postalo jasno, da industrija vodi vojno proti naravnim sredstvom, ker ne prinašajo dobička!

Temeljna težava je v tem, da se preventivne in zdravilne metode okrog raka ne dajo patentirati. “V očeh rakavega establišmenta je rakav bolnik profitni center”. Tako sodita dr. John Diamond in dr. Lee Cowden (knjiga “Alternativna medicina: dokončen vodič o raku”). Poglejmo si nekaj podatkov. 1986 je McGill Cancer Center razposlal vprašalne pole 118 zdravnikom, ki so zdravili pljučnega raka. 79 anketnih obrazcev je prišlo izpolnjenih nazaj. 64 zdravnikov se je izjavilo proti zdravljenju s Cisplatinom, ki se sicer zelo pogosto uporablja; 58 jih je menilo, da so vsa poskusna zdravljenja nesprejemljiva. Utemeljitev? Neučinkovitost kemoterapije in nesprejemljiva visoka stopnja strupenosti.

Kemoterapija sama je v določenem primeru posledica kemične vojne. V drugi svetovni vojni je razneslo ladjo, ki je tovorila iperit, bojni plin iz skupine mehurjevcev. Avtopsije trupel mrtvih vojakov so pokazale nekaj presenetljivega: iperit je uničil hitro rastoče tkivo in upočasnil obnavljanje belih krvničk. Iz tega so znanstveniki zaključili, da bi ti strupi lahko ustavili hitro rastočega raka.

Dr. John Cairns, profesor mikrobiologije na Harvardski univerzi, je izjavil: “Dokaza, da kemoterapija raka zdravi, še ni.”, dr. Alan C. Nixon, bivši predsednik ameriške Chemical Society, pa: “Zame kot kemika, ki je bil izučen, da tolmači podatke, je nerazumljivo, kako morejo zdravniki ignorirati enoumno dejstvo, da kemoterapija povzroča veliko več škode kot koristi.” Dr. Ralph Moss, eden direktorjev pri Memorial Sloan Kettering Hospital v Manhattanu, ki je verjetno najbolj znani raziskovalni inštitut v ZDA, je izjavil: “Ni dokazov za to, da kemoterapija življenje podaljša v večini primerov, in prav to je velika laž, ki jo pletejo okrog kemoterapije: da naj bi bila namreč neposredna povezava med nazadovanjem tumorja in podaljšanjem življenjske dobe nekega pacienta.”

Paul Winters (The Cancell Home Page) opravičuje zdravnike: “Farmacevtska podjetja imajo odločilen vpliv na to, kako se učijo bodoči zdravniki. Zdravniki enostavno nimajo časa, da bi se intenzivno ubadali s statističnimi podatki o zdravljenju raka. Mislijo, da ponujani članki na univerzi in v znanstvenih revijah slonijo na najboljših metodah zdravljenja. Ne morejo raziskovati, ali so ponujane metode najboljše za bolnike ali za tiste, ki dajejo denar na razpolago in tako vplivajo na višje šole.” In še charles Mathe, francoski izvedenec za raka: “Če bi zbolel za rakom, se nikakor ne bi dal zdraviti v navadnem centru za zdravljenje raka. Upanje na preživetje imajo samo tiste žrtve raka, ki se izogibajo teh klinik.”
Pošastna dejstva, izjave in spoznanja

“Današnji civilizirani človek živi zgolj zato, da jé in od tega zboli.” (Profesor dr. Johannes Ude, 1874-1965)

“Vsak človek proizvede vsak dan nekaj sto tisoč rakavih celic”, piše dr. Douglas Brodie v svoji knjigi o raku. Klinično se razvije pri ljudeh, pri katerih je imunski sistem oslabljen. World Cancer Research Fund je pregledal 4000 knjig in člankov o raku in prehrani ter prišel do zaključka, da se 30 do 40 odstotkom rakavih obolenj lahko izognemo z zdravo prehrano in zdravim načinom življenja. In ameriško društvo za raka ACS pravi: “V ZDA se porabi več kot 104 milijarde dolarjev za raka – vštevši zdravljenje, izguba v proizvodnji in mrliški stroški. Tretjino umrlih za rakom je treba pripisati nezaželenim navadam v prehrani.” (vir: campaignfortruth.com).
Svetovno znani izvedenci za prehrano priznavajo, da je pomanjkanje vitaminov, encimov in mineralov pomemben in splošen zdravstveni problem, in to ne samo v deželah v razvoju. Dokument št. 264 (74. kongres ameriškega senata) svari pred zdravstvenim holokavstom: “Naše telesno počutje je odvisno veliko bolj od tega, koliko in katere minerale dovajamo organizmu kot od tega, koliko ali katere kalorije dobiva ali celo od tega, v kakšnem sorazmerju so použiti škrob, beljakovine ali ogljikovi hidrati. Ali se zavedate, da danes večina ljudi trpi zaradi pomanjkanja pomembnih mineralov v izčrpani zemlji in da te bolezni lahko odpravimo z obogatenjem polja s temi snovmi? Vznemirljivo je, da hrana (sadje, zelenjava, žito), ki zori na milijonih hektarjev obdelovane zemlje (ki še daleč ne vsebuje dovolj mineralov, rudnin), povzroča, da smo sestradani, četudi použijemo ogromne količine hrane. Danes ne more noben človek pojesti toliko sadja in zelenjave, da preskrbi telo s potrebnimi minerali za dobro zdravje – zmogljivost želodca tega ne dovoli.”

Sedaj pa ugibajmo, kdaj je ameriški senat objavil ta alarmantni dokument. Leta 2000? 1990? 1950? Nikakor, situacija uničenja poljščin je bila tako vznemirljiva že leta 1936!! Predstavljajmo si, kako se je položaj od takrat bistveno spremenil – s prekomernim umetnim gnojenjem in intenzivno rabo polja, da ne govorimo o ogromnih količinah razvrednotenih “živil”, ki jih kupujemo v veletrgovinah.
Tema prehrana je pastorek pri študiju medicine – s strašnimi posledicami. John Robbins, človek, ki je odklonil dediščino največje sladoledarne na svetu, je napisal knjigo “Revolucija v prehrani”, v kateri nam posreduje zastrašujočo statistiko:

– število višjih medicinskih šol, predvsem na univerzah, v ZDA: 127
– število neobveznih tečajev o prehrani: 95
– čas, ki ga zdravnik porabi za študij prehrane v štirih letih: 2 ½ ure
– število študentov, ki v prvem semestru misli, da je prehrana pomembna: 74%
– število študentov, ki po dveh letih študija misli, da je prehrana pomembna: 13%
– število pretežkih ameriških zdravnikov: 55%
– delež zdravnikov, ki užijejo pravo količino predpisanega sadja in zelenjave: 20%

Ob zahtevnem študiju postane za študente medicine vprašanje prehrane dolgočasno in nepotrebno. Dr. Michael Klaper, direktor inštituta za prehrambeno vzgojo in raziskavo na Floridi, je izjavil: “Redno me kličejo zdravniki iz vse Amerike, ki pravijo, da jih pacienti sprašujejo o prehrani, oni pa ne vedo, kaj naj jim rečejo.”

Svetovna zdravstvena organizacija WHO je objavila podatke o raku v sorazmerju z bruto socialnim proizvodom za leto 1967-68: Mauritius 140 $ na osebo, 216 primerov raka na milijon prebivalcev; Sri Lanka 225 $, 316 na milijon prebivalcev; Portugalska 479 $, 1.115 raka na milijon prebivalcev; ZDA 3960 $, 1.698.
Ali lahko preprečimo raka?

“Če nisi pripravljen spremeniti svojega življenja, ti ne more ničesar pomagati.” (Hippokrates, 460 – 377)

Seveda. Rak ni usoda, ki te doleti in kateremu si podvržen brez zaščite. Rak ima svojo zgodovino. Če poznamo povzročitelje raka, in živimo na čimbolj zdrav način ter mu tako ne dopustimo možnosti za razvoj, nas ne bo nikdar oplazil, nikdar ne bo ogrožal našega življenja. To lahko zveni širokoustno, gotovo pa je, da je veliko tega odvisno od načega načina življenja. Dejstvo je namreč, da se je v zahodni civilizirani družbi raku težje izogniti kot v nerazvitih deželah.

Pred 50 leti je ameriški zdravnik dr. Ernst Theodor Krebs odkril, da gre pri raku za nekaj podobnega kot pri skorbutu: gre za bolezen prebavil, ki se odpravi, če se použije dovolj tiste snovi, ki bolezen preprečuje. V primeru skorbuta je šlo za vitamin C, v primeru raka pa je to vitamin B 17. Še nikdar slišali o tem? Ravno v tem tiči problem …

Vsi biblični patriarhi pred Noetom so dočakali starost nad 600 let, pregovorna je Metuzalemova: 969 let. Prehrambeni zakon v Genezi sem omenil na začetku tega spisa. Ko so razvozlali biblično kodo, so odkrili, da so tam naštete rastline, ki nosijo semena: ječmenova trava, pšenica, grozdje, dateljni, oljka, figa in granatno jabolko. (Vir: dr. Jeffrey Satinover: “Skrita poslanica Biblije”). Ta seznam je zelo podoben seznamu osmih bioaktivnih sadežev, ki so ga poznali zdravi in dolgo živeči presnojedi eseni (Jezus-Ješua pa je bil tisti, ki je njihovo znanje posplošil in razglasil za splošno veljavno): grozdje, dateljni, oljke, fige, granatno jabolko, marelice, rožiči, in jabolka. V Esenski poslanici miru je tudi zapisan in komentiran naravni elohimski zakon prehranjevanja s sadeži, ki vsebujejo semena.

Po dolgih letih raziskovanj je v petdesetih letih preteklega stoletja zelo zagnani biokemik dr. Krebs iz teh semen, zlasti iz mareličnih, izoliral nov vitamin, katerega je oštevilčil z B17 in ga poimenoval laetrile. V naslednjih letih je prišlo na tisoče ljudi do prepričanja, da je Ernst Krebs našel snov, s katero se da rak popolnoma kontrolirati, in število tistih, ki se temu mnenju pridružujejo, raste iz dneva v dan. (Vir: Joe Vialls: “Laetrile: Another Suppresion Story”).

O tej nič kaj čudežni snovi, ki pa dela čudeže, in o tem, zakaj o njej vemo premalo, pa bomo več zapisali v naslednji številki revije.

PRAVI PELIN

Za kuhinjo in do­ma­čo le­kar­no

Če­prav je pe­lin znan pred­vsem kot za­čim­ba in kot zdra­vil­na rast­li­na, ki so jo upo­rab­lja­li že Per­zij­ci, Egip­ča­ni, Grki in Rim­lja­ni, je za­ra­di de­ko­ra­tiv­nih li­stov pri­me­ren tudi kot okra­sna rast­li­na za vr­to­ve ali lon荭ke. Ve­li­ke, sre­br­ne rast­li­ne pe­li­na so pri­mer­ne kot ozad­je za nižÂ­je cve­to­če rast­li­ne. Cvet­li­čar­ji pa ga upo­rab­lja­jo tudi v šop­kih in aranžÂ­ma­jih.

14-01Pra­vi pe­lin (Ar­te­mi­sia ab­sint­hium) je zel­na­ta traj­ni­ca, vi­so­ka 60 do 100 cm. Ima po­končÂ­na, raz­vejena steb­la, ta so, tako kot li­sti, pre­kri­ta s sre­br­no si­vi­mi go­sti­mi dla­či­ca­mi, ki da­je­jo rast­li­ni sre­br­no siv vi­dez. Li­sti so troj­no per­na­ti, spo­daj ve­li­ki, pro­ti vrhu če­da­lje bolj celi. Po­sa­mez­ni li­sti­či so su­li­ča­sti. Å te­vil­ni pol­kro­gla­sti, po­ve­še­ni, svet­lo ru­me­ni košÂ­ki so zbra­ni na vrhu cvet­ne­ga steb­la v raz­ra­slih la­tih. Cve­ti od ju­ni­ja do sep­tem­bra. Plo­do­vi so zelo majh­ni. Vsa rast­li­na je močÂ­no aro­ma­tičÂ­na in gren­ke­ga oku­sa. Pra­vi pe­lin je zelo po­do­ben na­vad­ne­mu pe­li­nu, le da je ne­ko­li­ko manj­ši od na­vad­ne­ga in ima svil­na­to dla­ka­va, siv­ka­sta steb­la in li­ste ter ru­me­ne cve­to­ve, na­vad­ni pe­lin pa je rdečÂ­ka­sto na­dah­njen in ima po na­va­di tudi rdečÂ­ka­ste cve­to­ve. Za­me­nja­va med tema dve­ma rast­li­na­ma ni ne­var­na, saj obe rast­li­ni učin­ku­je­ta po­dob­no.

Kje ra­ste in kako ga go­ji­mo

Pe­lin ra­ste po vsej Evro­pi, Azi­ji in Se­ver­ni Ame­ri­ki. Pri nas je vča­sih ra­sel na vsa­kem vrtu. Do­bro us­pe­va na pešÂ­če­no-ilov­na­tih tleh z do­volj kal­ci­ja in na sončÂ­nih ra­stišÂ­čih. Pro­sto ra­sto­če­ga v na­ra­vi naj­de­mo na skal­na­tih ra­stišÂ­čih, na bre­go­vih rek, v vi­no­gra­dih, ob po­teh in plo­to­vih. Naj­bo­lje us­pe­va na su­hih tleh. Raz­mno­žu­je­mo ga s se­me­nom ali z de­lje­njem ko­re­nin. Se­je­mo ga zgo­daj spom­la­di ne­po­sred­no na vrt ali vzgo­ji­mo sa­di­ke v rast­li­nja­ku. Maja pre­sa­di­mo sa­di­ke na pro­sto. Raz­da­lja med rast­li­na­mi v gre­di­ci naj bo 50 cm x 45 cm. Li­ste pe­li­na spro­ti tr­ga­mo in upo­rab­lja­mo ali po­re­že­mo ce­lot­ne rast­li­ne okoli 10 cm nad tle­mi. Ze­lišÂ­če na­bi­ra­mo tik pred cve­te­njem. Po­su­ši­mo ga na pri­mer­nem pro­sto­ru v na­ra­vi ali v su­šil­ni­ci pri 40 sto­pi­njah Cel­zi­ja.

Upo­ra­ba v ku­li­na­ri­ki in zdra­vil­nost

V ku­li­na­ri­ki upo­rab­lja­mo mla­da steb­la, li­ste in cvet­ne pop­ke, sve­že ali po­su­še­ne. Pe­lin je pri­me­ren kot za­čim­ba za so­la­te in ribe, ne­ka­te­ri ga do­da­ja­jo mast­ne­mu mesu in eno­lončÂ­ni­cam. Upo­rab­lja­mo ga v majh­nih ko­li­či­nah, saj spa­da med najbolj grenka ze­lišÂ­ča. Do­da­ja­mo ga tudi vinu in žga­nju (pe­lin­ko­vec) in je se­stav­ni del li­ker­jev. V zdra­vils­tvu upo­rab­lja­mo pe­lin za zbu­ja­nje teka, pro­ti na­pe­nja­nju, pos­pe­šu­je de­lo­va­nje že­lod­ca, pre­ga­nja čre­ve­sne za­je­dav­ce in je ra­hel an­ti­sep­tik. Ure­ja iz­lo­ča­nje žol­ča, laj­ša ne­ka­te­re je­tr­ne bo­lez­ni in od­va­ja vodo iz te­le­sa. V ljud­skem zdra­vils­tvu so ga upo­rab­lja­li pri žen­skih bo­lez­nih in za spro­ža­nje men­strua­ci­je. Pe­lin od­stra­nju­je ne­pri­jeten za­dah v us­tih in po­ma­ga pri huj­ša­nju. Dol­go­traj­no upo­ra­bo pe­li­na ods­ve­tu­je­jo, ker vse­bu­je živčÂ­ni strup tu­jon. Ni pri­me­ren za no­sečÂ­ni­ce.

Učin­ko­vit v bio­tičÂ­nem vrtu

Pra­vi pe­lin je di­šav­no ze­lišÂ­če za mast­ne me­sne jedi, za svinj­sko mast in za eno­lončÂ­ni­ce. Upo­rab­lja­mo sve­že ali po­su­še­ne li­ste. Pe­lina pa ne upo­rab­lja­mo le v ku­li­na­ri­ki in kot zdra­vil­no rast­li­no, tem­več tudi za bio­tičÂ­no za­ti­ra­nje ško­dljiv­cev. Iz 400 g sve­že­ga ze­le­nja ali 30 g su­hih rast­lin­skih de­lov in 10 l vode pri­pra­vi­mo broz­go ali pre­vrel­ko. Spom­la­di škro­pi­mo ne­ra­zred­če­no pre­vrel­ko pro­ti go­se­ni­cam, list­nim ušem in ro­bi­do­vim pr­ši­cam. Pro­ti mrav­ljam in ri­be­zo­vi rji za­li­va­mo rast­li­ne pri tleh. Po­le­ti de­lu­je pe­li­nov čaj pro­ti list­nim ušem, mrav­ljam, ja­bolčÂ­ne­mu in gra­ho­ve­mu za­vi­ja­ču. Čaj pri­pra­vi­mo tako, da dve žli­ci pe­li­na sve­že­ga ali su­he­ga pe­li­na pre­li­je­mo z litrom kro­pa in pu­sti­mo, da se oh­la­di. Je­se­ni pa škro­pi­mo ro­bid­ni­ce z dva­krat raz­red­če­no broz­go pro­ti pr­ši­cam. Če po­sa­di­mo pe­lin v bli­žino ri­be­za, bo ob­va­ro­val ri­bez pred ri­be­zo­vo rjo. Os­tan­kov pe­li­na ne mecite na kom­post­ni kup.

Iz pelina izdelujemo tudi eko škropiva za naše vrtnine, da se jih škodljivci izogibajo.