NASVETI Z NETA ZA MOČAN IMUNSKI SISTEM – HR.

SOK OD CVEKLE: izrendati 3 kg cvekle i 3 kg šargarepe, pa tome dodati 1 kg meda.
Sve pomešati i ostaviti da odstoji jedan dan.Smesu procediti, sok sipati u staklene flase.
Čuvati u frižideru.

LIMUNADA ili SOK OD LIMUNA: prokuvati i ohladiti 1.5 litar vode i dodati 350 gr meda. Kada se sirup potpuno ohladi, dodati naseckanu koru i sok od 8 limuna. Dobro promešati i ostaviti u frižideru 2 sata. Pre upotrebe proceđenoj smesi dodati mineralnu vodu. Uzimati po potrebi.

1 kg cvekle, 1 kg sargarepe, 1kg jabuka, 1kg limuna, 1 celer
-sve samleti ili izmiksati.
Pomesati sa 1kg meda, spakovati u tegle i drzati u frizideru.

ALOJA VERA: izmešati 100 gr soka aloje, 500 gr samlevenih oraha, 300 gr meda i sok od 3-4 limuna.
Tri puta dnevno uzimati po 2 kašičice pola sata pre jela.

MASLAČAK – Taraxacum officinale (radič, italijanska salata, mlječnjak, ûutenica, mlečac, maslačica, vetrokaz.

Maslačak je višegodišnja zeljasta biljka sa mlečnim sokom, visoka 2 do 100 cm., mnogo varira po obliku. Izgled biljke se menja prema staništu i ekološkim uslovima. Dugim vretenastim korenom prodire do 30 cm duboko u zemlju. Prizemni listovi, testerasto usečeni ili perasto deljeni, obrazuju rozetu. Zlatno žuti jezičasti cvetovi složeni su u glavice. Cveta od aprila do do oktobra. Stanište: na vlažnim do umereno suvim livadama, pašnjacima, baštama, pored puteva … veoma rasprostranjen, maslačak obiluje vitaminom C, karotinom, kalijumom, a visok sadržaj gvožđa (ima ga više nego u spanaću) i inulina čine ovu biljku nezamenljivom u ljudskoj ishrani. Kao vrlo delotvoran lek (čitava je biljka aktivna) maslačak deluje na sve naše organe mnogostuko i savršeno harmonično. Ponajpre deluje na probavu – s jedne strane pospešujući mehanički rad želuca (jača stomak) s druge strane stmulišući lučenje jetre, gušterače i creva. Preporučuje se svima za jačanje organizma i za čišćenje krvi. A naročito onima koji pate od žutice, bolova i slabog rada jetre (sasvim propratnim pojavama kao što su gruba koža, ekcemi, lišajevi i druge kožne bolesti) kao i protiv lenjosti creva, začepljenosti, grčeva u stomaku, i naročito, dijabetičarima. Ali, to nije sve: maslačak je dobar tonik, purgativ, antiskorbutik, pročišćava krv, pospešuje mokrenje. U spoljašnjoj upotrbi leči čireve, upale, i kožne bolesti, ali i artritis.

KOREN MASLAČKA se vadi u rano proleće pre nego što procveta i u jesen kada se u njemu povećava sadržaj inulina pa ga tada pripremite za zimske zalihe. Koren se upotrebljava sirov ili osušen. Suši se ceo na suncu ili u tankom sloju (uzdužno isečen) na promaji u hladu. Koren maslačka povećava apetit i dobro deluje na varenje te je sirov, narendan odličan dodatak u salatama ili kao začin na sendvičima kao blag laksans i diuretik daje se u obliku čaja ili ekstrakta.Koren maslačka se bere u septembru ili oktobru i opere se i osuši i samelje. potopi se jedna kašika korena sušenog u šolji mlake vode i ujutru se kuva. Kuva se u 3 dcl vode i kuva se destak minuta. Treba da odstoji poklopljne oko 1 sat i pije se u tri doze pre jela. To je recpt za dijabetičare a li verovatno za kancer ide dupla doza!

LIST MASLAČKA – za jelo treba brati samo mlado lišće dok je mlado. Starijilistovi imaju veći sadržaj mlečnog soka koji daje gorak ukus. Gorčina listova se može smanjiti potapanjem u vodu (preko noći) ili menjanjem vode pri kuvanju. Ukoliko berete starije listove odbacite donje polovine jer one sadrže mnogo više ovu gorku materiju nego gornji delovi lista. najbolje je brati ih u proleće, dok su listovi sasvim mladi i jesti ih što češće da bi se organizam pročistio i okrepio posle zime. Najčešće se pripremaju kao
salata ili kao varivo. Radi ublažavanja gorkog ukusa, često se mešaju sadrugim lisnatim povćem u pripremanju variva, a salate možete pripremiti na
mnogo načina: kombinujte maslačak sa rendanim celerom, šargarepom, jabukom, seckanim lukom, rotvicama, mirisnim travama, ili sa barenim povrćem krompirom, boranijom, uz dodatak belog luka i bibera .. Salatu možete posuti semenkama suncokreta, bundeve, susama, pšeničnim klicama, suvim grožđem kao i različitim prelivima od jogurta, pavlake, majoneza, limunovog soka, ulja i senfa. Na vama je da kombinujete i isprobate hiljadu različitih ukusa.

CVET MASLAČKA je vrlo ukusan. Uberite njegov pupoljak i probajte. Tvrdipupoljci mogu se sveži dodavati u salate ili kiseliti za zimu (kao kapari). Možete ih dodavati i u različite kajgane. Neobično, ukusno i zdravo.

CELA BILJKA se koristi za cedjenje soka i pripremanje čaja. Najdelotvorniji je svež sok, a ukoliko nema svežih biljaka koristi se čaj od osušenog korena, listova i cvetova .. Sok ili čaj od maslačka podstiču rad jetre i bubrega, tj. izbacivanje nepoželjnih materija iz organizma, blagotvorno deluju na vezivnea tkiva (protiv reume). Zbog posebnog delovanja na grudi i mlečne žlezde koriste se kod smanjenja ili prestanka lučenja mleka i kod uvećanja grudnih limfnih žlezda, tumora i cista.

SVEŽ SOK OD MASLAČKA se preporučuje se i deci, 2 – 3 kafene kašičice dnevno ,a odraslima 3 – 4 kašičice dnevno, najbolje ujutro i uveče.

PRIPREMA ČAJA:

2 kašičice suvog maslačka (koren, list i cvet) preliti sa četvrt litra hladne vode, zagrejati i pustiti da vri ne više od minute. Ostaviti čaj da odstoji 10 minuta, pa procediti. Mesec dana piti po jednu šoljicu ujutro i uveče.

UPOZPRENJE – treba upozoriti da maslačak nije sasvim neotrovan. Koren i stabljika, kao i svi stariji delovi biljke sadrže gorku materiju Taraksacin koja, u većim količinama deluje diuretički a može izazvati i prolive i smetnje u srčanom ritmu. Mladi su listovi, pre razvitka cvetne stabljike sasvim bezopasni, te ih slobodno obilato koristite, a koren i

stabljiku koristite u umerenim količinama odnosno kako je naznačeno u recepturama. Koren kao začin odnosno dodatak koristiće vašem zdravlju ukoliko ga koristite u umerenim količinama.

KATAPLAZME od iseckanih listova i cvetova delotvorne su protiv čireva i kožnih bolesti, a kupke ruku i nogu ublažiće tegobe izazvane artritisom (stavite šaku cele sveže biljke na litru vode).

Čuvarkuća – sempervivum tectorum

Čuvarkuća je trajna biljka s debelom lisnom rozetom. Iz sredine se razvija cvetna, liskama pokrivena stabljika visine od 10 do 30 cm. U lažnom šticu poredani su cvetići zvezdastog oblika, svetlocrvene boje, a kod nekih podvrsta, crveno-ljubicaste ili žute boje. Listovi su pri vrhu crveni, sočni, debeli i mesnati. Raste na stenama, na krovovima kuća.
Sva narodna imena ove biljke vezana su za život i zdravlje: uzludobar, ozluživ, podsiluživ, vazdaživ. Isto značenje imaju i latinski nazivi sempervivum i grcki aeixwn.
Kao lek koristi se svež list i iz njega iscedjen sok. Čuvarkuća sadrži: jabučnu i mravlju kiselinu, soli, vosak, sluz, šećer i mineralne sastojke.

Lekovito delovanje: sveže iscedjeni sok iz listova čuvarkuće koristi se u lečenju nervne rastrojenosti, padavice, nesanice…Sveže zdrobljeni listovi ili čisti sok koriste se kao sredstvo koje hladi i steže, zatim, protiv čireva, rana, opekotina; za bolna mesta nastala gihtom te za lečenje »kurjih očiju« i uklanjanje sunčevih pega. Sveži sok koristi se u lečenju nagluvosti, posebno one koja je izazvana skrućenim žutim sekretom (jer ga sok čuvarkuće rastvara). U novije vreme upotrebljava se sok od sveže biljke protiv zapaljenja zuba i upala grla.

Anton Komat: Prepoved proste prodaje zdravilnih zelišč je okoljski kriminal – Maja Megla, 21.07.2012

Sodba je bila izrečena v četrtek, 12. julija. Sodni spor je bil sprožen v Franciji med semenarsko korporacijo Graines Baumax, ki je tožila male kmete in vrtičkarje iz združenja Kokopelli. Tožba je bila usmerjena v dve točki: Kokopelli ne sme prodajati semen, ki niso registrirana, Graines Baumax pa je zaradi poslovne škode zahteval še odškodninski zahtevek 50.000 evrov.

Ta zadeva je prišla do luksemburškega sodišča, ki je razsodilo v prid Kokopelliju, to pomeni v prid vsem civilnim mrežam, ki delujejo po Evropi. Gre za izjemno pomembno razsodbo, ki ščiti tradicionalne varietete kulturnih rastlin. Naši predniki so stoletja pridelovali kulture, ki so prilagojene določeni krajini, sestavi prsti in podnebju neke dežele. Iz roda v rod so zbirali najboljša semena, kar je bil dolg proces selekcije najboljših lastnosti. Ta sijajna kulturna dediščina je postala ciljna tarča za številne korporacije, ki so jo hotele privatizirati. Evropska komisija je leta 1980 praktično uničila pridelavo več kot 1500 sort zelenjave. Z nacionalnimi listami in sortnimi certifikati je samo v Franciji propadlo nekaj tisoč družinskih semenarskih podjetij s 100- ali 200-letno tradicijo. Zakaj? Ker je postopek registracije semena ene sorte znašal več kot 10.000 evrov. Jasno je, da zmore takšne astronomske zneske plačati le korporacija, ne pa neko malo semenarsko podjetje. Korporacije so enostavno pokupile mala podjetja in zavladale na trgu semen.

Potem se je začela druga faza t. i. genskih piratov oziroma lovcev na semena. Korporacije so prek International Convention for the Protection of New Varieties dosegle, da se lahko prodajajo le semena, ki gredo skozi registracijski postopek, ki so patentirana kot intelektualna lastnina, torej so last korporacij. Začel se je lov na semena, lovci pa so krožili po Evropi, tudi po Sloveniji, pobirali semena od malih kmetov in na tržnicah od branjevk ter jih izročali tujim korporacijam. Pred petnajstimi leti sem spoznal mlad par agronomov, ki sta bila prej kmetijska svetovalca, potem pa ju je tuja korporacija najela kot lovca na semena. Dobila sta terensko vozilo in – kot sta se meni pohvalila – najmanj trikrat višjo plačo ter dodatne nagrade in bonuse za pripeljano blago. Temu lovu na semena so se kmalu uprli v tretjem svetu. Primer: multinacionalka Monsanto se je lotila indijskega svetega drevesa neem (neem je zaradi izjemnih zdravilnih lastnosti ena od najpogosteje uporabljanih sestavin v ajurvedski medicini, op. p.), ki ima izjemne lastnosti, od zdravilnih do kozmetičnih. Ko je korporacija sprožila postopek za patentiranje in privatizacijo teh lastnosti, je vrhovno sodišče Indije prepovedalo patentiranje vseh njihovih historičnih varietet. Gensko piratstvo pomeni, da se nakradeni semenski material prenese v laboratorije korporacij, kjer identificirajo lastnosti, ki imajo potencial za trženje, in jih s križanjem ali z gensko tehnologijo prenesejo v »svoja semena«, ki jih potem prodajajo kot intelektualno lastnino korporacije. To je bila druga faza, gensko piratstvo.

Potem je nastopila tretja faza, trženje v paketu. Ko je kmet želel kupiti patentirano seme, registrirano prek korporacij, je padel v past, kajti to seme ni kalilo, če ni od iste korporacije kupil tudi kemično gnojilo in pesticid, kajti le ta dodatka sta vsebovala potreben sprožilec (trigger) kaljenja. Prodaja v paketu (traitor technology) je povzročila, da so kmetje plačevali petkrat več denarja, če seštejemo znesek za seme, pesticid in kemično gnojilo. Semena so postala izjemno draga. Poleg tega so vsi ti patentirani hibridi v veliki večini neplodni. To pomeni, da mora kmet vsako leto znova kupiti seme in s tem pade v tržno past, iz katere se le težko izvije, kajti ujet je še v kreditni odnos s korporacijo.

Po svetu je zato veliko iniciativ za zaščito semen. V Mariboru smo v okviru EPK (Evropske prestolnice kulture) naredili projekt Urbanih brazd in Varuhov semen, ker se zavedamo, da je nujno treba začeti reševati našo zgodovinsko dediščino. Povezali smo se z Avstrijci, pri katerih ta mreža že deluje – imenuje se Noetova barka in ima sedež blizu Dunaja. Zelo so nam priskočili na pomoč z nasveti in izkušnjami, ki jih imajo na tem področju že dvajset let. Naš namen je, da tudi Varuhi semen prerastejo v vseslovensko mrežo, kot je Kokopelli v Franciji ali Noetova barka v Avstriji. Na tem področju imajo Američani največjo organizacijo na svetu, Seed Savers Exchange, ki šteje prek 10.000 članov in so rešili okoli 25.000 starih sort v ZDA. V Sloveniji smo v pogovoru z Avstrijci ugotovili, da je izumrlo že vsaj 85 odstotkov vseh starih sort v našem srednjeevropskem prostoru, in to večina v zadnjih štiridesetih letih. Vse, kar so naši predniki vzgojili skozi stoletja, rastline, ki so najbolje prilagojene našemu okolju, izumirajo; to je tako, kot bi rušili temelje hiše. Čeprav vemo, da je Slovenija eden od centrov biodiverzitete v Evropi, pri reševanju starih sort nismo naredili nič, zato nam čedalje bolj upada prehranska suverenost. Ker hkrati uvažamo že dve tretjini hrane, ogrožamo lastno nacionalno varnost. Analitiki po svetu pišejo, da so semena temelj prehranske suverenosti. Semena postajajo izjemno pomembno strateško tržno področje, ki ga obvladujejo velike korporacije – zdaj že 67 odstotkov vsega svetovnega trga s semeni.

Vendar gre v osnovi za obvladovanje trga hrane, ki se začne s semeni, in kdor obvladuje izvor, ima nadzor tudi nad marsičem drugim. Omenili ste korporacijo Monsanto. Poglejva dva njena primera. V Evropi sta dovoljeni dve gensko spremenjeni kulturi, obe koruzi: Bt 176, ki je v lasti farmacevtske multinacionalke Novartis, in Mon 810, ki je v lasti Monsanta. Slednji je poskušal na trg spraviti še drugo gensko spremenjeno koruzo Mon 863. Evropska agencija za varno hrano je obe Monsantovi semeni, Mon 810 in Mon 863, odobrila zgolj po zagotovilu lastnika, da sta neoporečni. Najobširnejšo raziskavo o vplivu gensko spremenjene koruze na sesalce je leta 2001 opravil le Monsanto, torej podjetje, ki to koruzo proizvaja. Obvladuje tako trg kot tudi znanost, kajti tovrstne raziskave so izjemno drage.

Znanstvene raziskave so drage in neodvisne raziskovalne inštitucije, ki bi jih lahko naredile ali vsaj preverile rezultate, enostavno za to nimajo denarja. A blokade so tudi drugje. Tudi če bi hipotetično imeli neodvisno organizacijo, ki ima denar, bi morala ta Monsanto uradno zaprositi, ali lahko testira njihova semena. Kajti če bi semena kupili nekje na »prostem trgu« in jih testirali, bi Monsanto vložil tožbo in jo dobil z ogromno odškodnino.

Zato so neodvisni raziskovalci iz Francije, združeni v skupini Criigen, s tožbo, ki je trajala tri leta, dosegli, da je dal Monsanto raziskovalcem na voljo podatke o poskusu z gensko spremenjeno koruzo Mon 863. Vnovične analize niso bile v soglasju s prvotnimi izsledki, zato je evropska komisija naročila ponovne študije, ki so spet potrdile drugačne rezultate od prvotnih, Monsantovih.

Poizkusi korporacij so njihova poslovna skrivnost. Multinacionalke dajo v javnost in državnim organom samo tiste dele raziskav, ki so zanje ugodni. Vsi, ki imajo negativne rezultate, ne pridejo v javnost.

V boju za semena in primat na trgu pa obstaja še ena nevarnost. Kot pravijo biologi, se gensko spremenjeni organizmi (GSO) agresivno širijo in kontaminirajo genski material tradicionalnih rastlin, ki so se na določenem območju negovale stoletja. Recimo pri koruzi.

Pojdiva korak nazaj, k začetkom. Maksimalni vzpon je genska tehnologija doživela konec 80. in v 90. letih. Genska tehnologija je obljubljala čarovnije in kapital, ki je zavohal astronomske dobičke, je začel množično financirati razvoj genske tehnologije. Potem pa se je zgodil znameniti projekt HGP (Human Genom Project), dekodiranje človeškega genoma, ki se je končalo leta 2001 z znamenito konferenco v Lyonu. Tam sta bili obe strani; na eni je bilo svetovno združenje okoli 200 univerz, torej akademska znanost, na drugi pa ameriška korporacija Celera, ki jo je vodil eden od največjih genijev genetike Craig Venter. Obe skupini sta dirkali, katera bo prej dekodirala človeški genom z ambicijo, da ga bo zmagovalec lahko patentiral. Ob tem so se pojavila velika pravna, religiozna, etična in moralna vprašanja. Kajti kdo lahko patentira nekaj, kar je rezultat evolucije skozi milijone let kot svojo lastnino? Na srečo je bila v tej neodločeni tekmi celo majhna prednost na strani univerz. Potem sta Francis Collins, ki je vodil združenje univerz, in Craig Venter, ki je vodil ekipo korporacije Celera, leta 2001 na konferenci v Lyonu povedala resnico o genskem zapisu. Hipoteza, ki je bila postavljena kot centralna dogma genske tehnologije – en gen kodira en protein (Crick, 1958) –, je v teh raziskavah padla. Biokemiki so ugotovili, da ima človek v genomu 30.000 genov in po ocenah v svojih celicah vsaj 250.000 različnih proteinov. Po drugi strani pa je padla tudi druga dogma – en gen je ena lastnost, ki je izvirala še iz poizkusov, ki jih je že v 19. stoletju opravil Gregor Mendel. Ocenili so, da ima vsak človeški osebek več kot dva milijona različnih lastnosti. Oba največja svetovna strokovnjaka sta torej razkrila, da o delovanju genoma ne vemo praktično nič in je treba vse raziskave vrniti na začetek ter podreti osrednjo gensko dogmo, ki temelji na odkritju strukture DNA leta 1953 (1962. so zanjo prejeli Nobelovo nagrado znanstveniki James D. Watson, Francis Crick in Maurice Wilkins). Akademska znanost je torej povedala svojo resnico. Kapital pa, ki je težke milijarde vrgel v raziskave z ambicijo, da bi patentiral semena in človeški genom, trmasto nadaljuje s tem, da bi povrnil vloženi denar. Tako so nastale transgene rastline, GSO, s katerimi nas danes posiljujejo: soja, koruza, bombaž, oljna repica.

Res je, kot pravite, da sta bili Evropi ponujeni dve sorti koruze, vendar z obljubo, da bo uporaba teh semen zmanjšala uporabo herbicidov. A resnica je drugačna. Plevel sčasoma postane odporen in kmet mora povečevati količino herbicida. V tem dvigovanju količin strupa je na neki točki pokončana tudi kulturna rastlina. Postavi se vprašanje, kaj je za korporacijo ceneje: razviti nov herbicid ali transgenirati rastlino, da bo odporna na povečane doze strupa. Cena transgene operacije se giblje med 15 in 25 milijoni dolarjev. Razvoj novega pesticida pa je na ravni sto in več milijonov dolarjev. Korporacijam se zato veliko bolj splača transgenirati rastline. Preberite, kaj se je zgodilo v Argentini s sojo, z uničeno zemljo in zdravjem ljudi. Genska tehnologija ni znanost, temveč tehnologija, ki temelji na napačnih predpostavkah, na dogmah, za katere sploh ni ustreznih dolgoročnih raziskav. Tveganja, ki so povezana z gensko tehnologijo, so po mnenju resnih genetikov enaka ravni tveganja, če z zavezanimi očmi prečkate avtocesto.

Znanstveniki celo trdijo, da genski posevki ne dajejo več pridelka, niso cenejši in so večji porabniki pesticidov od običajnih rastlin. Kar 8200 poskusov z različnimi sortami GS-soje, ki so jih opravili na univerzah, je dalo v povprečju 5,3 odstotka manj pridelka. Stroški za herbicide pa so od dva- do petkrat večji. Kmetje, ki vzgajajo GS-sojo, imajo dvanajst odstotkov manjši dobiček.

Seveda, tudi ekonomike ni. Koncept industrijskega kmetijstva ima pet temeljev: težka mehanizacija, monokulture, kemična gnojila, patentirana semena in pesticide oz. ponudbo genske tehnologije. Končno so prišli rezultati dolgoletnih raziskav instituta Rodale iz Pennsylvanie (Farming Systems Trial). Trideset let so spremljali tradicionalno kmetovanje na eni strani in na drugi industrijsko agrokemično in z GSO podprto kmetovanje ter primerjali številne parametre, od ekonomskih do ekoloških. Prišli so do presenetljivih ugotovitev. Kemično najbolj intenzivna njiva, torej tista, ki ji zagotavljamo vso podporo, od kemičnih gnojil, patentiranih hibridnih semen do pesticidov in GSO, je imela v primerjavi z ekološkim kmetovanjem precej manjšo bioprodukcijo in bistveno večje stroške. Povedano drugače: bioprodukcija kemično najbolj intenzivno obdelovane njive je na ravni polpuščav. V zmernem podnebju, kot ga ima Slovenija, je za celoletno prehrano ene osebe dovolj 500 kvadratnih metrov obdelane površine, v monokulturnem konceptu industrijskega kmetovanja pa potrebujemo 2000 kvadratnih metrov. Stroški zaradi kemije toliko naraščajo, da je edina možnost preživetja za kmeta, da povečuje obdelovalno površino. Hkrati pa se ne upoštevajo eksterni stroški, kot so uničenje rodnosti prsti, zastrupljanje vodnih virov, upad biotske pestrosti in obolevanje ljudi.

Semena so prva v prehranski verigi, nato pride hrana. Pretekla leta je precej prahu dvigoval Codex Alimentarius, mednarodni zakon o živilih, ki ga je evropska komisija sprejela leta 1993. Med ljudmi je krožilo ogromno peticij in opozoril. Zakaj, v čem je nevaren?

Pravnih sankcij ta kodeks nima, ker ni pravni akt. Bolj gre za vizijo razvoja, za katero stojijo farmacevtske korporacije. Poglejte! V svetu imamo pet kriz: ekonomsko, energetsko z nafto, prehransko, zdravstveno (kajti vsi že nosimo kemične smeti v telesih, kakorkoli si posameznik prizadeva, da bi se iz tega onesnaževanja oddaljil) in podnebne spremembe. Osredotočiva se samo na tri: nafto, prehrano in zdravje. Povezava nafte in hrane sestavlja industrijsko kmetijstvo. Že Henry Kissinger je leta 1973, ko je nastopila velika naftna kriza, definiral temelje globalizacije velekapitala. Rekel je: »Kdor ima nadzor nad nafto, ima nadzor nad državami; kdor ima nadzor nad hrano, ima nadzor nad ljudmi; kdor ima nadzor nad financami, ima nadzor nad vsem svetom.« Povezava nafte in hrane je danes najbolj usodna. Celotno industrijsko kmetijstvo je na naftni pogon: kemična gnojila so narejena iz nafte ali zemeljskega plina in tudi vsi pesticidi, nafta je potrebna za pogon vseh strojev na kmetijah in v prehranski industriji, za skladiščenja in globalne transporte. Nafta in hrana sta torej izjemno povezani. Kaj pa hrana in zdravje? Veliko pove podatek o petih največjih korporacijah, ki nadzirajo svetovno prehrano: AstraZeneca, DuPont, Monsanto, Novartis, Aventis. So največji proizvajalci kemičnih gnojil in pesticidov kakor tudi lastniki semen in nosilci patentov genske tehnologije, hkrati pa so te multinacionalke največja svetovna farmacevtska podjetja. Vse je skoncentrirano v teh petih centrih moči, obvladovanje hrane in zdravja. To je zamisel, ki je eksponirana v Codexu Alimentariusu, zato moramo biti zelo pozorni, kako prihaja po drobcih v zakonodajo.

Mnoga zdravila so, to vemo, problematična. Leta 2004 je bil v Delu objavljen članek o evropskem zdravstvenem forumu Gastein, na katerem sta imela novinarsko konferenco njegov predsednik dr. Günther Leiner ter evropski komisar za zdravje in zaščito potrošnikov David Byrne. V članku je bilo navedeno, da je 22-letno spremljanje podatkov v Evropi pokazalo, da le 0,3 odstotka od 2693 registriranih zdravil privede do res učinkovitega zdravljenja. Če preračunamo, je to natanko osem zdravil.

Ja, farmacija je doživela izjemno transformacijo s petimi korporacijami, ki nadzirajo tako prehrano kot zdravila in imajo v rokah dva arhetipska prastrahova človeštva – biti lačen in biti bolan. Zato tudi imamo nenehne reprodukcije teh dveh strahov v medijih: nenehno se vrtijo prizori lakote in strahov pandemij, od prašičje do ptičje gripe. Medicina je kot znanstvena disciplina izgubila nedolžnost. Kakih osemdeset odstotkov denarja, ki se ga vlaga v medicinske raziskave, prihaja iz farmacije. Toda ta denar pomeni nadzor smeri, v katero bo medicina raziskovala. Javnost bi morala prek politike doseči, da se medicina odlepi od incestoidnega objema farmacije, ki si jo je podredila in jo uporablja za svoje profitne interese. To je treba vedeti, kajti farmaciji je v interesu, da iz čim večjega števila ljudi naredi bolnike in s tem potrošnike, ki trošijo. Ljudje so idealni potrošniki, ko so kronično bolni. Zdrav človek je za farmacijo čista izguba, zato si nenehno izmišljajo nove strahove in obolenja. Pragi »obolevnosti« se vseskozi nižajo, celo pri krvnem tlaku, zdravila pa imajo pogosto močne stranske učinke. Ti stranski učinki začnejo povzročati nova obolenja, kar pomeni spet nova zdravila in tako naprej.

Že stoletja je veliko virov za zdravje v naravi, recimo zelišča, ki so v Sloveniji pristala na spisku »zdravil brez recepta«. To pomeni, da se jih lahko kupi zgolj v lekarnah, recimo bezeg, arniko, brin, šentjanževko. Zeliščarke jih na tržnicah ne smejo več prodajati. Uničuje se stoletna tradicija naravnega zdravljenja, ko bi si ljudje v mnogoterih primerih lahko pomagali sami.

Tukaj vidim izjemno podobnost med semeni in zdravilnimi rastlinami. Imamo semena tradicionalnih starih sort (historičnih varietet), ki so jih gojili naši predniki in so jim omogočale preživetje, brez uporabe kemikalij in strupov. Enako je pri zeliščih. Stoletja se je akumuliralo znanje o moči zdravilnih rastlin in njihovi uporabi. To je izjemna kulturna dediščina naroda. Toda kot smo bili priče privatizacije semen, se zgodba ponavlja pri zdravilnih zeliščih. Gre za isti kapital, farmacevtski in agrokemični, za ista podjetja, ki si prizadevajo tako za privatizacijo semen kot zdravilnih zelišč. Na tem področju smo v Sloveniji dobili odredbe in pravilnike, ki so bili uvedeni v ozadju, brez javne razprave. S temi odredbami so se na spisku rastlin, ki so bile deklarirane kot »zdravila brez recepta«, znašla zdravilna zelišča, ki jih vsi poznamo: šentjanževka, arnika, krhlika, divji kostanj, pelin, češmin, gabez, repuh, lapuh, vrba, glog, bezeg, brin, če naštejem samo nekatere. Branjevke, naše tete Pehte, ki so jih prodajale na trgu, so le nadaljevale tradicijo zdravilstva in starodavnih znanj, ki so jih stoletja zapisovali menihi v samostanih Stična (pater Ašič), Olimje, Kartuzija Pleterje. Za hrbtom ljudi se dogajajo okoljski kriminal ter velika tatvina kulturne dediščine in njena privatizacija. Nihče nima pravice privatizirati znanj o zdravilnih rastlinah, ki so nastajala stoletja in se prenašala iz generacije v generacijo. To je treba odločno ustaviti, sicer se nam lahko kmalu zgodi, da bosta sledili še prepoved gojenja teh rastlin na vrtovih in prodaja na recept. Kakšna perverzija, ko se požrešnost profita zakamuflira v silno skrb za zdravje državljanov. Človeku se od ganjenosti kar ovlažijo oči!

Šentjanževka je eden od najboljših naravnih antidepresivov, kar je dobro vedeti v času hudega stresa in tovrstnih motenj in stisk. Ali pa glog in srčna obolenja, ki so tudi rezultat stresnega življenja.

Glog deluje homeostatsko. Če ima nekdo previsok pritisk, mu ga zniža, in nizkega zviša, poleg tega uravnava aritmijo srca, ki je pogosta v stresnih stanjih. Nekaj mojih znancev je imelo te težave in jim večletno jemanje zdravil ni pomagalo, ko pa so na moj predlog posegli po glogu, so mi po treh tednih veseli sporočili, da zdravil ne potrebujejo več. V literaturi nisem nikjer zasledil, da ima glog nevarne stranske učinke na naše zdravje. Bezeg je rasel v vsakem vrtu in vsak otrok je vedel, da surovih jagod ne sme jesti. Šel sem v lekarno preverit ceno šentjanževke: prgišče posušenih cvetov stane tri evre in pol. Lep zaslužek za nakradeno kulturno dediščino naroda! Tudi specializirane trgovine, ne samo tržnice, zelišč ne smejo več prodajati. Samo in izključno lekarne.

Kako je prišlo do te norosti?

Vedno je bil v ozadju zakon o zdravilih. Doslej so o zeliščih govorili trije akti: pravilnik iz leta 1997 (UL 43/97), odredba iz leta 1999 (UL 1/99) in nazadnje pravilnik o razvrstitvi zdravilnih rastlin iz leta 2008 (UL 103/2008). Osnovno pravno besedilo je enako, spreminjajo se le rastline, ki so na spisek uvrščene. Na zadnjem spisku so: vse vrste akacij, navadni divji kostanj, arnika, vse vrste pelina, navaden češmin, boreč, srobot, vse vrste gloga, navadna kutina, navadna krhlika (znano odvajalo), ginko (listi se uporabljajo za znamenit čaj), brin (najpogosteje uporabljana zdravilna rastlina v slovenskem ljudskem zdravilstvu), list navadne borovnice, navadna potonika, vse vrste repuha in lapuha (znana kot blažilca kašlja), celo fižolove lupine (smeh), črna jelša, črni topol, trepetlika, korenina rabarbare, kislica (ki smo jo otroci radi jedli po travnikih), vse vrste vrb (smeh) in bezeg (!!!), gabez, baldrijan, dišeča vijolica in bela omela.

Kaj so razlogi, argumenti, da se prepove recimo bezeg?

Ker naj bi te rastline imele toksične učinke na ljudi.

Kaj pa vino in šnops?

(smeh) … ja, v lekarne z njima, bi rekel. Vemo, katere so strupene rastline, zato se jih ne prodaja na tržnicah, tako kot poznamo strupene gobe. Zakaj potem tudi gob ne prodajajo le v lekarnah? Očitno še niso »zrele« za trženje.

Kaj je mogoče narediti?

Pripeljati pravdo do evropskega sodišča v Luksemburgu. To je okoljski kriminal. Gre za veliko tatvino narodovega kulturnega izročila in privatizacijo znanj, ki so nastajala stoletja, za tatvino starodavnih izkušenj celih generacij in ljudske modrosti. V tej smeri bo šla tudi ta pravda. Skupina vrhunskih pravnikov je obljubila pomoč. To so ljudje, ki jim ni vseeno; gre za vzpostavitev nove paradigme Traditional Ecological Knowledge.

Zanimivo je tudi, da so odredbe mnogo bolj prijazne do kemikalij in strupov. Pred leti je kolegica Irena Pan na Pop Tv v oddaji Preverjeno pripravila prispevek, v katerem je odšla po dolenjskih prodajalnah kmetijskih izdelkov in kupovala strupene kemikalije brez obvezno potrebne izkaznice, s katero kupovalec dokazuje, da ima opravljen predpisan tečaj ravnanja s strupi.

Vsaka evropska država mora do novembra 2012 sprejeti program zmanjšanja uporabe pesticidov. Pred dvema letoma so v EU testirali zelenjavo in sadje v hipermarketih in ugotovili 58-odstotno kontaminacijo s pesticidi. Zdravniki pa nas opominjamo, da jemo premalo zelenjave! Naš predlog je, da se vsa fitofarmacevtska sredstva prodajajo na recept. Če naredi kmet s svetovalcem program setve, naj mu ta izda recept za predpisano količino določenih pesticidov na površino njiv. Le tako bo lahko vzpostavljen učinkovit nadzor nad uporabo in sledljivost strupov. Režim izkaznic ni učinkovit, saj se v praksi dogaja njihova izposoja ali nabava pesticidov za uporabnike, ki sicer do njih ne bi prišli po legalni poti. Zato je onemogočena tudi evidenca embalaže in ostankov pesticidov. Nacionalni program zmanjšanja rabe obsega tudi določene ukrepe. Eden velikih uporabnikov je železnica, ki s pesticidi ubija plevel ob tirih. Nemci to počnejo s paro. Če potujete po Sloveniji, boste ugotovili, da je ob železnici veliko vrtičkarjev, in ti curki strupov gredo tudi na njihove vrtove. Absolutna prepoved uporabe pesticidov bi morala biti tudi na vseh javnih površinah, parkih, ob šolah in vrtcih, na športnih igriščih, v domačih vrtovih, v celotnem urbanem prostoru. Pesticidi nimajo kaj iskati v naseljih. Porast levkemije in raka ter hormonskih motenj pri otrocih je zaskrbljujoč. Prepovedati bi morali vse pesticide, ki so kancerogeni, živčni strupi ali hormonski motilci. Znanost je dokazala njihovo tveganje, spiski so narejeni in znani. Toda industrija se izgovarja, da »še ni dokončnih dokazov«, in tudi agrokemični lobi v RS ne bo miroval. Kako je lahko najhujši strup v prosti prodaji, zdravilna rastlina pa pod režimom? Prišli smo do absurda, ki ne prenese presoje zdravega razuma.

In če se vrneva na začetek, k semenom in poskusu nadzora hrane, je tudi na tem področju v Sloveniji narejenih nekaj pozitivnih korakov v Mariboru z ustanovitvijo Urbanih brazd in Varuhov semen.

Urbane brazde so projekt, ki je nastal v okviru EPK. Pokazati smo hoteli, da je samooskrba mogoča, in za to izbrali Tezno kot del Maribora in kmetijsko zaledje v oddaljenosti do 20 kilometrov. Gre za premik z globalne na lokalno raven, o nujnosti česar govori vseh pet kriz (gospodarska, energetska, prehranska, zdravstvena in podnebna). Skrajšati moramo razdalje med pridelki in kupcem, med vilami kmeta in vilicami meščana, in zagnati lokalni trg, da denar ostane v lokalnih skupnostih. V Mariboru je dobil kmet za tono vrhunske pšenice 120 evrov. Ko smo izračunali, koliko kruha se speče iz te moke, smo prišli do dvanajstkratnika. Kmetje naj torej kupijo mlin in sami meljejo pšenico, usposobijo kmečke peči, kjer ga pečejo, in si priskrbijo vozila za razvoz kruha otrokom v šole in vrtce.

Po tem vzorcu lahko nadaljujejo z vso zelenjavo in sadjem, ne samo za otroke, temveč tudi za odraslo populacijo v mestih. Varuhi semen smo društvo reševalcev semen tradicionalnih slovenskih sort, ki izumirajo. Predsednica društva Mateja Koler je mlada agronomka in odlična poznavalka semenarstva, ki svoje delo opravlja s srcem. Da bi bili pravno varni pred korporacijami, smo si člani le izmenjavali semena, ker semena niso bila registrirana. Do nedavnega, kajti razsodba sodišča EU v Luksemburgu 12. julija nam je omogočila, da lahko semena zbiramo povsem legalno. V mreži varuhov so vrtičkarji in mali kmetje. Varuhi semen imajo svojo spletno stran, virtualni herbarij (semensko knjižnico) z opisom rastlin in njihovih semen ter podatkom, kdo jih hrani. Med Varuhe semen se lahko včlani vsakdo, ki ima voljo in veselje. Vabljeni!

SAVINA SVETUJE

KAJ VAM GRE NA JETRA IN JIH UNIČUJE? Ta teden je v SUPR Univerzi tudi na vrsti detox, a čustveni. Iz jeter bomo spravili vse emocionalne toksine, ki jih medicinsko potrjeno potem fizično slabijo in upočasnjujejo. Mi smo imeli včeraj NAJBOLJ AMAZING delavnico s Karino Grant in smo, vsak zase, našli glavni emocionalni vzrok, ki nam povzroča zdravstvene težave-zgodbo,ki se skriva za boleznimi. NORO, kako res, kako je VSE povezano s čustvi!!! Karina NUJNO še pride!!! Jaz sem še danes čisto konec,tako globoko je bilo.
Kateri občutki najbolj škodujejo jetrom in jih zastrupljajo? Ter s tem slabijo tudi celotno cirkulacijo krvi, pa vid, kite, žolčnik …? Vse frustracije, agresija, jeza, bes, vsa samo kaznovanja, notranji konflikti in boji. Nedoločnost pri sprejemanju odločitev, izguba ‘velike slike’ v življenju, v smislu, da se odrežemo od svojih sanj in ciljev, pomanjšamo in skrijemo svoje moči. Nezaupanje, da je življenje obilje, ter da nam pripada bogastvo na vseh področjih: obilje zdravja, bogastva, energije, kvalitetnih odnosov, izpolnjujočega intimnega partnerstva, zadovoljujoče kariere… Vsakič, ko smo preveč usmerjeni v prihodnost, naslednji trenutek, kaj vse še moramo narediti – ne opazimo pa sedanjega; stresiramo svoja jetra. Prav je da imamo cilje, a naj nam to ne vzame stika s tukaj in zdaj. Užitja točno tega. Kadar ne proslavimo svojih dosežkov, ampak le odbrzimo naprej – tudi to naredi blokado v celotnem elementu lesa.
Jetrom in vsem povezanem z njimi blazno škoduje tudi to, da za svoje težave krivimo druge, da živimo vlogo žrtve, se smilimo sami sebi. Pa kadar ne dopuščamo drugim, da nam pomagajo, ne sprejemamo nasvetov in kategorično zavrnemo vse njihove predloge. Zdravje jeter podira tudi nesposobnost oproščanja, spuščanja, držanje zamer, ljubosumje, zagrenjenost, razdražljivost, sovraštvo, pretirana navezanost in težave z zaupanjem v druge. Pa vse odvisnosti, vsi presežki in vsa pretiravanja. (Do vsega tega pa pride zaradi potlačene jeze.)
Vseh teh čustev se ne moremo znebiti, lahko jih ‘le’ preobrazimo. Najprej se jih je treba zavedati, jih videti, opaziti kako se odražajo v našem vsakdanu, v naših mislih in reakcijah; nato pa jih (brez občutka krivde) osvobodimo in preusmerimo v občutke, ki so za nas podporni. Sami si izbiramo čustveno klimo, v kateri živimo in sami kreiramo svoje počutje. Pri vsem tem nam pa so nam v veliko podporno dihalne vaje in sprostitvene vaje za jetra, pa prehrana, vpogledi vase – vse to, kar tukaj počnemo.
Ko imamo zdrava in vitalna jetra imamo namen v svojem življenju, veselimo se prihodnosti, vidimo jo, pozdravljamo jo, kreiramo novo življenje, pogumni, entuziastični, notranje močni, odločni, prožni, ustvarjali in prijazni smo. Več kot splača se poskrbeti za ta tako zelo dragocen organ, ki mu v kitajski medicini pravijo ‘razstrupljevalni general’.
www.savininaunverza.com

SAVINA SVETUJE

Izmerite sredino tlorisa vašega stanovanja, nato vzemite kompas in določite kje so 4. področja: med JZ 202,6-217,5 stopinj; Z med 262,6-277,5; JV med 22,6-37,5 in V med 82,6 – 97,5. In točno ob 9.30 zjutraj močno potolcite po vsaki zunanji steni stanovanja/hiše, ki je se sklada točno s temi odmerjenimi smermi, sprožite gibanje in mislite na svoje cilje, želje, zdravje, srečo.

S tem obredom, ki pa je čista matematika si boste zagotovili zaščito celega prihajajočega leta, danes 4.2. se po kitajski astrologiji namreč začenja leto lesenega konja; te smeri varnosti in aktivacije pa je izračunal Joey Jap svetovno priznani mojster metafizike, ki predava po vsem svetu, članke o njem pa redno objavlja tudi Forbes in Times magazine.

PS Aktivacija ne morete narediti, če ste rojeni v letu podgane. A nič hudega, prosite nekdoga od vaših bližnjih (ki ni), da naredi zdravilno&zaščitno akupunkturo vašega doma …

SAVINA SVETUJE

PETEK, 31.01.:

Natrenirajte svojo stabilnost v čustvenem in fizičnem smislu. Pozorni bodite na vsako situacijo, ki vas poskuša vreči iz tira. Tudi na najbolj »brezvezne«. Ostanite poravnani in v centru za vsako ceno. Pomagajte si z globokim trebušnim dihanjem ozaveščanjem centra okrog popka. Ponavljajte afirmacijo: »Popolnoma obvladan/obvladana in stabilen/na sem, NIČ me ne more premakniti. Nato pojdite v naravo, kjer imate pogled na hrib ali goro. Opazujte njeno stabilnost, postavite se na eno nogo, tako da ostanete sproščeni. Roke rahlo odročite. Zaprite oči in globoko dihajte. Ponovite še na drugi nogi. V kolikor vam uspe zdržati vsaj 1 minuto ste opravili test stabilnosti. Če ne….vaja dela mojstra.

Vranica je organ stabilnosti. Je podpornica in mamica vseh notranjih organov, pravzaprav vsake celice. Je prehranjujoča in vas neguje. Med prehodi letnih časov je njena naloga, da energijo iz enega organa potisne v drugega. Zato je ta čas povezan z nihanji, tako čustvenimi kot fizičnimi. Ženske smo sicer že po naravi nihajoča in valujoča bitja, v tem času pa se lahko to dodatno izrazi in nam spodnese tla pod nogami. S treningom stabilnosti pomagate vranici, da bo učinkovito potisnila energijo iz ledvic v jetra in vas optimalno pripravila na detox.

SAVINA SVETUJE

Danes je na vrsti detox slabih novic. Nič poročil, govoric, govorjenja o težavah, poslušanja o le-teh. Čas ki ga boste pridobili izkoristite za to, da se usedete po turško, poravnate hrbtenico in položite dlani pod popek. Močno trebušno vdihnite, zadržite sapo in ‘pumpajte’ trebušček, ki naj se hitro premika noter in ven. Hitro. Uporabite trebušne mišice. Ko imate dovolj, izdihnite in pomasirajte področje pod popkom.

Razstrupljanje uma je enako nujno, kot čiščenje telesa. Preveč negativnosti je vanj naloženih, izprazniti jih je treba, ter se napolniti s tistim, kar želimo, da raste. Vsaka današnja misel, kreira vaš jutri. Vsaka vest vpliva na vaše celice in se vtisne v njih. Obstajajo ljudje, ki so si pozdravili raka samo tako, da so izklopili gledanje vseh negativnih novic in jih zamenjali z gledanjem komedij. Z dihom večne mladosti poskrbite za popoln dvig energije, ter razstrupljanje obenem. Jogiji verjamejo, da če se ga redno izvaja ob sončnem vzhodu, ostanemo večno mladi. Vaja dviguje nivo energije, pomaga zbrati življenjsko energijo in masira notranje organe na področju trebuha: vranico, jetra, želodec, prebavni sistem. Tako boste okrepili trebušno prepono in s tem izboljšali kakovost dihanja.

www.savininauniverza.com

JAPONSKI NAČIN PISANJA POEZIJE ALI HAIKU – HR.

1.Haiku je trostih gdje stihovi, približno,imaju redom 5,7 i 5 slogova. Ukupno,haiku bi trebao imati izmedu 12 i 20 slogova ( jap.onji).

2.Haiku cesto sadrži rijec koja određuje godišnje doba u kojem je haiku nastao.

3.Haiku je neposredni izraz pjesnikova doživljaja,pri cemu nije sudjelovalo razmišljanje, zakljucivanje,poucavanje i slicno.

4.Haiku pjesnik uranja u predmet svoje pjesme i ne istice svoje “ja”.

5.Tema haiku pjesme najcešce je priroda i covjek u njoj.Ljubav u
znacenju erosa opcenito nije predmet haiku poezije.

6.Da bi neki doživljaj bio zabilježen kao haiku,mora imati i svoju poetsku vrijednost kojom se izdiže iznad bilo kakvog doživljaja bez posebnog znacenja.

7.Ljepota haiku poezije je u njegovoj istinitosti, neposrednosti i posebno u
tome što je njime nešto,možda,vec otprije poznato,doživljeno na nov način-cišce,snažnije,dublje.

8.Vrijeme u kojem se haiku dogada je gotovo beziznimno sadašnjost- haiku je poezija “ovdje i sada”.

9.Haiku nije aforizam,nije poslovica, nije minijatura-nije “pjesmičak”.Haiku ne smije biti kićen.Haiku ne trpi sroka jer je taj za nj prejako sredstvo koje bi mu prigušilo tankoćutnije nijanse.U pravilu,haiku nema naslov.

10.Ako želite pisati haiku,procitajte i doživite što više haiku pjesama.

11. Sadašnjost je kvintesencija haiku doživljaja. Stoga nikako ne dopusti da ti promakne upravo ovaj sadašnji tren.

12. Upamti da je priroda utočiste haiku. / Imaj pri ruci bilježnicu u koju ispisuješ svoje zapiske o vlastitom haiku iskustvu . /

13. Zorno promatraj predmete iz prirode… razotkrit će se neviđena čuda.

14. Postani jedno s prirodom. Dopusti onome o čemu pišeš da se kroz tebe izrazi i ostvari svu puninu svoje životnosti. Ono o čemu pišeš, i “to si ti”.

15. O svojim bilješkama o prirodi razmišljaj u osami i miru. Neka oni budu počelo tvojih haiku pjesama.

16. Dok pises o prirodi, nemoj izdati Takvost sviju stvari… budi iskren prema životu!

17. Svaku pojedinu riječ odabiri s posebnom pozornošću. Rabi samo one rijeci koje jasno odražavaju tvoje osjećaje.

18. Rabi prezent kao glagolsko vrijeme.

19. Posegni za riječju koja naznačuje godišnja doba, mjesto ili određeno doba dana, kako bi pjesma zadobila dodatnu dimenziju.

20. Rabi isključivo običan, svakodnevni jezik.

21. Nastoj pisati u tri stiha od ukupno sedamnaestak slogova. Mnogi se haiku doživljaji mogu prikladno izreci u japanskoj versifikacijskoj strukturi od 5, 7, 5 slogova – ali ne i svi.

22. Izbjegavaj srok. Naglas pročitaj svaki zapisani stih, kako bi se osvjedočio u prirodnost njegova zvuka.

23. Imaj na umu to da je ŽIVOTNOST, a ne ljepota, istinsko obilježje haiku.

24. Ne podliježi nejasnim aluzijama: istinski je haiku intuitivan, a ne apstraktan ili intelektualan.

25. Ne previdi humora, no izbjegavaj puku dosjetku.

26. Uznastoj na svakoj pojedinoj pjesmi sve dok ona ne dorekne ono sto drugima želiš prenijeti.

27. Spomeni se toga da je haiku prst koji ukazuje na Mjesec, i ukoliko je ruka na kojoj se nalazi urešena draguljima, vise ne vidimo ono sto nam želi pokazati.

28. Krajnjom budnošću oplemeni svoj osjet, a svoj duh odgajaj u zazenu ili u nekom drugom srodnom vidu usredsređujuće meditacije. Zen – haiku nazor trebao bi nalikovati bistroj površini planinskog jezera: tek onda kada je bez ikakve vlastite misli, u stanju je odzrcaliti i Mjesec, i prelet ptice nad sobom…

—————–

Kaj bo s hišami iz sedemdesetih in osemdesetih let

03.01.2014 09:21

Marja Milič – Finance

Slovenci smo rekorderji po številu lastniških hiš v Evropi; največ jih je bilo zgrajenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar 168 tisoč; lastniki skoraj polovice so upokojenci; v luči novega davka na nepremičnine se pojavlja vprašanje, kaj se bo dogajalo s temi hišami v prihodnje. In seveda tudi, kaj bo s cenami.

Članek je bil objavljen v novembrski številki revije Moje finance.

Marija in njen mož Peter, oba jih štejeta krepko čez 70 let, živita v 215 kvadratnih metrov veliki hiši s 500 kvadratnih metrov velikim zemljiščem. Hišo sta zgradila leta 1972 z lastnimi rokami, opeko za opeko. Takšnih hiš, kot je njuna, je pri nas veliko. Gre namreč za generacijo, ki je hiše gradila v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja. Takrat je bilo zgrajenih 168 tisoč hiš, kar je 37 odstotkov vseh enostanovanjskih stavb v Sloveniji. »Večina hiš iz sedemdesetih ali osemdesetih let ima več prostorov, po dve nadstropji ali dvignjeno in pripravljeno podstrešje za dodatno stanovanje. Bile so grajene za skupno življenje z otroki. To se velikokrat ni zgodilo, morebitna posojila in obratovalni stroški pa so se višali,« razlaga Andreja Berlak, nepremičninska posrednica iz nepremičninske agencije RE/MAX.

Kdo torej živi v teh hišah? Lastniških hiš je 72 odstotkov, preostale so najemniške oziroma se ne uporabljajo; 48 odstotkov lastnikov je upokojencev, druga najbolj zastopana skupina so zaposleni, 35 odstotkov. V hišah iz tega obdobja živijo v povprečju od dve do štiri osebe, 15.180 je takšnih, ki živijo sami. V povprečju ima stanovalec na voljo od 20 do 60 kvadratnih metrov; skoraj 15 tisoč je takšnih, ki imajo na voljo več kot 60 kvadratnih metrov uporabne površine, ta vključuje kuhinjo, kopalnico, stranišče, dnevno sobo, predsobo, spalnico, kabinet in hodnik, kažejo podatki statističnega urada.

V hišah iz sedemdesetih in osemdesetih let živijo v povprečju od dve do štiri osebe, 15.180 je takšnih, ki živijo sami.

Davek z 90 na 143 evrov

Lastniki velikih hiš bodo verjetno tudi najbolj občutili davek na nepremičnine. Tudi Marija. Čeprav je zelo skrbna pri denarju, priznava, da bo davek na nepremičnine pošteno udaril tudi po njeni denarnici. Geodetska uprava (Gurs) je ocenila, da je njena hiša vredna slabih sto tisočakov, kar pomeni, da bo za davek prvo leto, ko bo osnova 80 odstotkov vrednosti nepremičnine, odštela 115 evrov (davek bo odmerjen v višini 0,15 odstotka), drugo leto, ko bo osnova 90-odstotna, 129 evrov, in tretje leto, ko bo stoodstotna osnova, 143 evrov. Zdaj plačuje 90 evrov za nadomestilo za stavbno zemljišče. Ali bo novi davek spodbudil prodajo hiš? »Večja bo navzočnost prodajalcev nepremičnin, ki so že kdaj razmišljali o prodaji in jih bo davek k temu še dodatno spodbudil. A pretirano povečane ponudbe zaradi davka ne pričakujemo. Mogoče bo kakšen najem več. Slovenci bodo bivali v takšnih nepremičninah, dokler bodo lahko, saj so zelo navezani na svoje domove,« razmišljajo v nepremičninski agenciji RE/MAX. »Ljudje samo zaradi davka ne bodo sprejeli tako korenite odločitve,« se strinja tudi Yuri Sidorovich iz Deloitte revizije. Bolj kot zaradi davka pa se Marjanu Hočevarju s Centra za prostorsko sociologijo (CPS) zdi, da bodo ljudje prisiljeni v prodajo zaradi majhnih dohodkov in nizkih pokojnin, saj dolgoročno ne bo bodo mogli vzdrževati vse večje »košarice« bivanjskih stroškov.

V prvem polletju letos je bilo prodanih 211 hiš, ki so bile zgrajene v sedemdesetih in osemdesetih letih, kar je dobra četrtina vseh prodanih hiš.

Na trgu 2.650 hiš iz sedemdesetih in osemdesetih let

Ta hip je na trgu veliko nepremičnin, zgrajenih v sedemdesetih in osemdesetih letih, opažajo tudi v agenciji RE/MAX. Trenutno se za prodajo oglašuje okoli 2.650 takšnih hiš, od tega je 75 odstotkov samostojnih hiš, kažejo podatki z nepremicnine.net. Ob tem nismo upoštevali, da se iste hiše z oglasi pojavljajo večkrat. Nepremičninski poznavalci sicer ne morejo trditi, da je eden izmed glavnih razlogov za prodajo teh hiš nezmožnost plačevanja stroškov. Najpogostejši prodajalci starejših hiš so starejše osebe ali pari, ki uporabljajo sobo ali dve in počasi ugotavljajo, da je tudi okolico težje obdelovati kot nekdaj. Med najpogostejše razloge za prodajo sodijo tudi ločitev, nezmožnost odplačevanja posojil in dedovanje, opaža Berlakova. »Rada bi se preselila bližje otrokom in vnukom, da jim pomagava pri vsakodnevnih opravilih, poleg tega se z možem starava in bova tudi midva v prihodnje potrebovala pomoč,« razmišlja Marija, ki svojo hišo prodaja že leto dni. Na Marijin oglas se v letu dni ni javil še nihče. »Na hišo te vežejo spomini. Ne nazadnje je bil to moj dom zadnjih 40 let,« pravi.

Najbolj so se hiše pocenile na Goriškem, za kar 56 odstotkov.

Največja težava pri prodaji hiš je postavitev realne cene, opozarjajo v RE/MAX. Marija, ki živi v okolici Celja, je ceno nastavila pri 190 tisočakih. »Subjektivnost je pogosta težava pri določanju sprejemljive cene na trgu. Razumljivo je, da so ljudje navezani na svoje imetje. Tovrstno razmišljanje velikokrat prinese prevrednotenje nepremičnine in zato slabšo pozicijo na trgu. Čas prodaje se veča, zanimanja pa je čedalje manj. Končna cena je lahko za prodajalca na koncu nižja, kot bi jo lahko dosegli na začetku,« opaža Berlakova.

Strmoglavljenje cen

Za starejše hiše se danes najdejo kupci. »Za mlade je starejša hiša velikokrat zelo dobra nakupna odločitev, saj so te hiše ugodnejše, navadno na dobrih lokacijah in primerne za družino. Vseeno je potrebna pozornost pri poznavanju stanja hiše in preračunljivost v zvezi z dodatnimi investicijami,« menijo v RE/MAX. V prvem polletju letos je bilo prodanih 211 hiš, ki so bile zgrajene v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar je dobra četrtina vseh prodanih hiš, kaže statistika Gursa. Za povprečni kvadratni meter je bilo treba odšteti 748 evrov, pogodbena transakcijska cena pa je bila v povprečju skoraj 113 tisoč evrov. Povprečna uporabna površina je bila sto kvadratnih metrov s tisoč kvadratnih metrov zemljišča. Največ hiš iz tega obdobja je bilo prodanih v osrednji Sloveniji, 65, za kvadratni meter je bilo treba odšteti 1.027 evrov. Najdražji kvadratni meter je bil na Obali, kar 1.467 evrov, prodanih pa je bilo 13 hiš. Najcenejši kvadratni meter je bil v pomurski in spodnjeposavski regiji, okoli 380 evrov. Cene hiš iz omenjenega obdobja so ob prvem polletju na ravni države v primerjavi z istim obdobjem leta 2008, ko nepremičninski trg še ni občutil krize, upadle za 28 odstotkov; še bolj so upadle evidentirane transakcije, za 36 odstotkov. Najbolj so se hiše pocenile na Goriškem, kar za 56 odstotkov. Če gledamo po številu transakcij, so precejšen udarec doživeli v pomurski in savinjski regiji, saj je bilo letos prek 50 odstotkov manj transakcij kot v istem obdobju leta 2008.

Prihodnost

Naložba v nepremičnine ni ne donosna ne varna, je že pred letom v naši reviji opozarjal nekdanji prvi mož statističnega urada Tomaž Banovec. Zaradi premajhnega števila rojstev in staranja prebivalstva se bo vrednost stanovanj nižala za okoli odstotek na leto, je izračunal. »Trend upadanja cen bo v povprečju še vedno prisoten. Zagotovo bo povečanje povpraševanja po manjših stanovanjih, kar smo že opazili. Zaznavamo tudi trend iskanja nepremičnin z večjim zemljiščem, primernih predvsem za rejo živine ali samooskrbno kmetijo, saj si čedalje več ljudi želi živeti z naravo,« opažajo v nepremičninski agenciji RE/MAX. »Cene hiš iz sedemdesetih in osemdesetih let bodo ugodnejše od nakupa sodobnejše in energetsko varčnejše hiše. Na trg bodo vplivale toliko, da se bo vzpostavilo zdravo ravnotežje v raznovrstnosti ponudbe,« meni Mojca Žižek Sauli, generalna sekretarka slovenskega nepremičninskega združenja FIABCI. Marjan Hočevar meni, da bodo cene še upadale, a bolj diferencirano in odvisno od lokacije, ohranjenosti in glede na energetsko učinkovitost. »V Ljubljani in na pomembnejših turističnih lokacijah bodo cene dolgoročno rasle, na oddaljenih lokacijah pa najbrž upadale,« dodaja Sidorovich. Zgodovina in izkušnje primerljivih evropskih držav kažejo, da bo v prihodnje šlo v smeri zgoščevanja gradnje, v naseljih z izrazito neugodnimi pogoji za razvoj nestanovanjskih programov in javnega potniškega prometa pa postopne samorazgradnje starih hiš in renaturacije stavbnih zemljišč, napoveduje Ilka Čerpes z ljubljanske fakultete za arhitekturo.

Kaj vse lahko počnete s hišo?

Težko se je ločiti od doma, ki smo ga gradili desetletja, še težji pa je boj s stroški, sploh če teh ne zmoremo. Vedno so na voljo različne rešitve:

Zamenjava: Številni se odločajo za zamenjavo hiš za manjša stanovanja. Primer: starejši par je želel svojo hišo, v kateri je preživel večji del življenja, prodati iz dveh razlogov: prvič, zaradi previsokih stroškov vzdrževanja, in drugič, zaradi šibkega zdravja in čedalje manjše fizične zmogljivosti za urejanje okolice in druga hišna opravila. V nepremičninski agenciji RE/MAX so našli par z otroki, ki je želel prodati manjše stanovanje v pritličju, hkrati pa so iskali večjo nepremičnino. Prišlo je do zamenjave z doplačilom za hišo. Selitev je bila opravljena v enem dnevu, opisujejo konkretni primer v nepremičninski agenciji. »Država naj vzpostavi nekakšno agencijo za pomoč pri zamenjavi stanovanj za hiše,« predlaga Marjan Hočevar.

Oddaja: »Hiše dajte v najem za vsako ceno, čeprav najemnik plačuje najemnino zgolj v višini stroškov,« svetuje Yuri Sidorovich vsem tistim, ki se jim ne mudi s prodajo. »Nikar ne prodajajte zdaj. Bodite potrpežljivi in še naprej čakajte. Dejanski srednje- ali dolgoročni upad cen nepremičnin bo veliko manjši, kot večina pričakuje oziroma napoveduje. Trg si bo sčasoma opomogel,« razmišlja. Hišo lahko ponudite za sobivanje drugim družinskim članom, ki nimajo rešenega stanovanjskega vprašanja, svetujejo v FIABCI Slovenija. »Cimre« si lahko poiščete tudi med upokojenci.

Obnova: Podatkov o tem, v kakšnem stanju so hiše iz sedemdesetih in osemdesetih let, nismo dobili. Bile pa naj bi energetsko potratne. »Po nekaterih podatkih naj bi takšne hiše porabile približno 40 odstotkov vse energije. Če so lastniki mlajši, je treba razmisliti o energetsko varčni obnovi. Tu se postavlja vprašanje, ali prenova ali nova hiša, saj lahko stroški prenove velikokrat presegajo stroške novogradnje,« opozarjajo v FIABCI Slovenija.

Rušenje: V zadnjem času je vse več povpraševanja po hišah za nadomestno gradnjo. Torej, bolj kot hiše se iščejo parcele, na katerih se nato postavi montažna hiša. A za zemljišče za gradnjo so morebitni kupci pripravljeni plačati precej manj kot za hišo, v povprečju 50 evrov za kvadratni meter, kažejo podatki Gursa, če gre za komunalno opremljeno zemljišče, pa nekaj desetakov več. Primer: Mojca iz Maribora je pred dobrim letom dni na Pobrežju v Mariboru kupila 60 let staro hišo, veliko 56 kvadratnih metrov, ki stoji na 900 kvadratnih metrov veliki parceli. Hiša je bila v zelo slabem stanju, zato adaptacija ni bila mogoča. Za nakup je odštela 128 tisoč evrov, kar je 142 evrov za kvadratni meter. Strošek rušenja takšne hiše po nekaterih ocenah pa lahko seže še dodatnih od nekaj tisočakov do šest tisočakov.

Rešitve obstajajo, lahko jih poiščemo v družini, če to ni mogoče, pa na trgu. Tam prostora za čustva sicer ni, a dejstvo je, da spomini niso vgrajeni v opeki, ampak jih nosimo s sabo. Kjerkoli že smo.

ČIŠČENJE POMIVALNEGA KORITA NARAVNO, POCENI IN UČINKOVITO – HR.

Kako ocistiti sudoperu za 10 minutaMnogi kazu da je sudopera- lice domacice. Koliko je cisto i sjajno to lice, toliko je cista i cela kuca. Medjutim sudopera je izlozena najvecem stepenu zagadjenja posle WC solje. U njoj peremo sudove, cistimo voce, povrce, ribu, ponekad nam sluzi za skladiste za prljavo posudje. Nazalost, u vecini domacinstva, kuhinjske sudopere pune su bakterija i mikroba. Ali, svaka vredna domacica trudi se da odrzava sudoperu na najbolji moguci nacin.

Sudoperu mozete cistiti s kupovnim sredstvima za ciscenje, sto vecina od nas i radi. U nase vreme industrija nam nudi sirok izbor sredstava za pranje i ciscenje. I mi biramo – neke po mirisu, neke po ceni, a neke iz drugih razloga.

Ja, naprimer, biram po kriterijumu – bezbednost-kvalitet. I nije tesko pogoditi da ovaj kriterijum zahteva i vece troskove. Ali retko ko razmislja o ekoloskim svojstvima deterdzenta i njihovom uticaju na nasu kozu i na okolinu..

Ali, sa ovim jednostavnim, prirodnim i veoma efikasnim receptom mozete ocistiti svoju sudoperu i dovesti je do perfektnog sjaja za samo desetak minuta sa sredstvima koja svaka domacica ima u svojoj kuhinji na dohvat ruke. Ovu proceduru dovoljno je da odradite samo jednom nedeljno i uzivate u sjaju i cistoci vase sudopere. Sigurna sam da je vecini od vas ovaj recept poznat.

Bice vam potrebno nekoliko kesica limuntusa i sode bikarbone.

Ispraznite sudoperu i prostor oko nje.

Kako ocistiti sudoperu za 10 minuta

Nakvasite je toplom vodom i pospite limuntus po sudopri.
Od gore, na limuntus naspite sodu bilarbonu (primeticete malu hemijsku reakciju u smislu penusanja)
Ostavite je tako na desetak-petnaestak minuta i idite da odgledate svoju omiljenu seriju ili da zavirite u internet 🙂

Kako ocistiti sudoperu za 10 minuta

Sada uzmite sundjer i toplom vodom operite svoju sudoperu. Iznenadicete se koliko je postala cistija i sjajnija za tako kratko vreme, bez naslaga kamenca i fleka. Obrisite je suvom krpom.

Kako ocistiti sudoperu za 10 minuta

Kao sto vidite na slici, moja je malo izgrebana, jer sam je ranije, po svom neznanju, par puta „oribala“ sa zicom. Ni slucajno nemojte upotrebljavati abrazivna sredstva za ciscenje sudopera.

Ako zelite da dovedete svoju sudoperu do perfektnog sjaja, poprskajte je sa sredstvom za brisanje prozora i prebrisite sa suvom krpom.

Savet plus. Ako je odvod vase sudopere zacepljen, naspite u njega 100 gr sode bikarbone i 100 gr limuntusa. Tankim mlazem naspite toplu vodu, otprilike 200 ml. Soda sa limuntusom izaziva hemijsku reakciju i pocece da deluje. Takva smesa ce rastvoriti sitne delove hrane i masnocu. Soda bikarbona i limuntus je jednostavno, narodno, sredstvo, koje je spasilo vise hiljade sudopera i lavaboa u kupatilu.

O NEZADOVOLJSTVU

Nezadovoljstvo, ki nas žene, da si želimo več in več in več, ni posledica tega, da so želeni predmeti resnično vredni našega truda, temveč prej posledica našega duševnega stanja.
Mislim torej, da nagnjenje k skrajnostim pogosto izvira iz prikritega občutka nezadovoljstva.

Vir: Dalajlama, Umetnost sreče, str. 178