SLIVE – kaj narediti z viškom

Slive: Poslastica za možgane

Slive spadajo med najbolj raziskane vrste sadja, to pa zato, ker so odkrili, da vsebujejo veliko količino fitohranil, ki imajo izredno moč uničevanja škodljivih snovi v telesu, še posebno učinkovito pa ščitijo tako zelo dragocene možgane. Poleg tega so slive odličen vir vitaminov A in C, minerala kalija in vlaknin. Dokazano je, da telesu pomagajo, da lažje izkoristi železo. Toda to še ni vse. Vitamin A preprečuje nastanek bolezni oči, vitamin C pa ohranja zdravje tkiv in krepi imunski sistem. Slive pa so učinkovite celo proti holesterolu.

Nakup

Najbolj slastne slive lahko kupite še do konca oktobra. Pazite le, da njihova koža ni nagubana ali kako drugače poškodovana, nič pa ni narobe, če imajo sivkast podton, saj je to povsem naravno in celo dokazuje, da niso bile preveč kemično obdelane. Pred nakupom jih rahlo stisnite in nato izberite takšne, ki niso preveč čvrste, saj slive, potem ko so enkrat obrane, ne morejo več dodatno dozoreti. Za kilogram boste odšteli kake 4 evre.

Shranjevanje

Če so slive pretrde, jih v papirnati vrečki za nekaj dni pustite na sobni temperaturi. Resda ne bodo postale bolj sladke, vendar se bodo vsaj malce zmehčale. Zrele slive pospravite v plastično vrečko in jih v hladilniku hranite približno štiri dneve. Slive, ki jih nameravate uporabiti za pripravo sadnih sokov, lahko tudi zamrznete, vendar jim predtem odstranite koščice.

Priprava

Slive narežite na kockice in jih dodajte jutranjim kosmičem, zelenim solatam, lahko pa celo rižu. Še posebno okusne so v kombinaciji z narezanimi oreški, denimo z orehi, mandlji ali s pistacijami, ter s svežim ovčjim ali kozjim sirom. Če jih v mešalniku zmešate z jogurtom in medom, boste uživali v okusni hladni juhi. Lahko jih prerežete na polovice, potresete s sladkorjem in cimetom ter popečete v pečici – 20 minut pri temperaturi 200 °C. V sadni solati jih zmešajte z jagodami, malinami in breskvami ter postrezite s palačinkami ali vaflji.

Zanimivost

Slive so sorodnice breskev in nektarin ter celo mandljev.

STRUNE NA VRTU IN KAKO SE JIH ZNEBITI

Strune na vrtu so lahko prava nadloga, saj nam lahko uničijo skoraj ves pridelek.

Odgovarja strokovnjakinja za ekološko vrtnarjenje, Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.:

Žal odgovora, s katerim bi vašo težavo hitro rešili ni. Možnosti je več, najboljše je, da jih med seboj kombinirate. Strune so ličinke hrošča pokalice. Odrasle pokalice ne povzročajo neposredne škode z objedanjem rastlin, vendar se seveda razmnožujejo in zato je potrebno tudi odrasle osebke pobirati in jih uničevati. Odrasle pokalice odlagajo jajčeca, katera uničimo s prekopavanjem zemlje, tako preprečimo, da se razvijejo ličinke – strune.

Stune zelo privablja krompir, zato zvečer v zemljo damo več na polovico prerezanih krompirjev, zjutraj pa jih poberemo ven ter jih uničimo. Če na krompirju ne bo ličink – strun, potem vaša težava niso strune, ampak kakšen drug škodljivec.

Roža žametnica (Tagetes), njene korenine izločajo snov, ki je strupena za strune. Torej, če strnemo, zemljo je treba dobro prekopati, na gosto zvečer zakopati prerezan krompir, ki ga zjutraj vzamemo ven in uničimo, ko boste postopek s krompirjem večkrat ponovila in bo na krompirju vedno manj strun lahko začnete saditi zelenjavo s tem, da po celem (gosto) vrtu naredite majhne otoke žametnice (morda kar vrsta zelenjave, vrsta žametnice in tako naprej), med vrstami zelenjave redno obdelujemo tla (globoko pletje) ter pobiramo odrasle hrošče pokalice (na sliki) po vrtu in okrog vrta.

V kolikor to ne zaleže ali vam postopki ne ustrezajo obstaja registriran bio insekticid Naturalis, ki je namenjen prav zatiranju strun.

Želim vam veliko uspeha in obilo zdrave pridelane zelenjave!

Velika kopriva (Urtica dioica): Njena zdravilna moč je neizmerna – Avtor: Patricija Šenekar

Njena zdravilna moč je znana že dolgo in je neizmerna. Vsestranska je tudi njena uporaba. Iz nje pripravljamo sok, čaje, tinkturo, mazila, gnojila … Je zeljnata trajnica in uspeva povsod, kjer je v zemlji dovolj dušika. Velikokrat raste po zapuščenih vrtovih, kupih navožene zemlje, vej, odpadkov. Ustvarja red tam, kjer ga ni. Tudi v telesu. Ustrezajo ji tako suha, kot vlažna tla, obsijana s soncem ali ne. Največjo zdravilno moč pa razvije tik pred cvetenjem.

Že stoletja različne kulture uporabljajo koprivo za lajšanje bolečin v sklepih. Posebnost tega, je njen način uporabe: z njo se »šibamo«, to pomeni, da držimo v rokah šop kopriv in se z njim tolčemo po bolečem sklepu. Nekateri menijo, da to pomaga zmanjšati bolečino in otrdelost pri osteoartritisu in revmi. Že samo dejstvo, da je ta način že tako dolgo v uporabi, prav gotovo kaže, da do neke mere učinkuje. Kaj se dogaja? Ob stiku s kožo se iz koprive izločita histamin in acetilholin. To potrjuje sloves koprive , saj sta obe snovi na koži dražeči in pekoči. Ker se telo lahko osredotoči le na določeno količino bolečinskih signalov naenkrat, draženje, ki ga povzroči kopriva blokira bolečino v sklepu. Če se nam šibanje s koprivami ne zdi preveč privlačno, jo lahko pojemo. Seveda bomo liste koprive prej poparili, da izgubijo pekočo moč in postanejo okusna zelenjava z antirevmatskim delovanjem ali zaužijemo žličko tinkture na dan.

Ker vsebuje veliko kalija, deluje diuretično. Povečuje količino urina v telesu in jo pijemo pri vseh vnetnih procesih v telesu. Dobro je uživati poparke pri težavah s prostato, saj zavira določene encime, ki so udeleženi pri povečanju tkiva prostate. Je sestavina čajev za razstrupljanje in prečiščevanje organizma, za zdravljenje sečil, diabetesa, premočnih menstruacij, slabokrvnosti, … Ker vsebuje veliko mineralov (Fe, Mg, Na, K, P, Ca …), obilo vitamina A, rudninske soli je zelo primerna za tako imenovane pomladne čistilne in krepčilne kure, za katere jo lahko mlado sočimo, delamo čaje ali jo uživamo poparjeno. Svež koprivin sok je učinkovit tudi pri preprečevanju posledic radioaktivnega onesnaževanja ozračja, ki se kaže v naraščanju števila belih krvničk. Pri izpostavljenosti onesnaženju, popijemo 3 kozarčke sveže stisnjenega soka dnevno. Koprivin sok poživlja presnovo. Iz nežnih pomladanskih listov pripravimo »koprivno špinačo«, ali jih le poparimo in jih pripravimo kot solato.

Koprivin čaj se kot čistilna več tedenska kura uporablja pri jetrnih in žolčnih boleznih, pri boleznih vranice, zasluzenju želodca in dihalnih organov, želodčnih in črevesnih krčih, za čiščenje in krepitev krvi, krepitev mater po porodu in tudi za okrepitev slabotnih otrok.

Izvleček jeseni izkopanih koprivnih korenin velja kot pripomoček za krepitev in rast las.

Tudi na vrtu se ji težko ognemo, če želimo krepke in zdrave rastline.

Iz kopriv naredimo namok ali prevrelko, ki zelo pospešuje in krepi rast rastlin. Če koprive namakamo le 24 ur, dobimo izvleček, s katerim trikrat v nekaj urah poškropimo rastline, ki so jih napadle gosenice, ličinke in tudi uši. Proti ušem lahko rastline poškropimo tudi s koprivino prevrelko, ki smo jo razredčili v razmerju 1 : 20. Škropimo tri večere zapored.

Koprive imajo po 48 urah namakanja najvišjo vsebnost dušika, zato polovico vode odlijemo, jo razredčimo v razmerju 1 : 2 in z njo zalijemo rastline v rasti. V preostalo vodo s koprivami pa do vrha dolijemo deževnico in pustimo koprive namočene tako dolgo, da se zaključi vretje (vsaj 10 dni). Takšna prevrelka vsebuje več kalija, saj vsebnost dušika po 48 urah ponovno pada. To prevrelko razredčimo v razmerju 1 : 10 in zalivamo oz. gnojimo rastline. Rastline zalivamo vedno po poldnevu, običajno zvečer, ko ni več sonca.

Tudi v biodinamiki je kompostni preparat iz koprive nepogrešljiv. Posreduje energije sonca in mu pripada mesto na sredini kompostnega kupa. Koprive nabiramo na dan za cvet zjutraj, takrat, ko se na vrhu koprive pojavijo nastavki cvetov. Uporabljamo ves nadzemni del rastline, ki pa ga moramo narezati in pustiti, da rahlo oveni. Nato napolnimo velik glinen lonec z narezano koprivo in ga pokritega zakopljemo približno pol metra globoko v zemljo . V njej ga pustimo eno leto, da vsrka vse, kar mu lahko sonce preda. Izkopan preparat 504 posušimo in hranimo v glinenih lončkih v šoti. Preparat iz koprive ne uporabljamo samo kot preparat za pospeševanje kompostiranja, temveč ga posujemo tudi okoli rastlin, za njihov boljši razvoj. Kot predstavnik sonca rastlinam prinaša več vitalnosti. Ureja procese železa. V sebi nosi tudi žveplo, rastlinam posreduje tudi kalij in kalcij. V kompostu podpira tudi delovanje preparatov iz rmana in kamilice in skrbi za enakomerno dober razkroj kompostnega kupa. Zrelemu kompostu daje sposobnost, da deluje prilagojeno na vsako kulturo s svojimi snovmi in silami.

»Kopriva je dobra in veliko zna, človeku bi pravzaprav morala rasti okrog srca« je rekel dr. Rudolf Steiner.

Pehtran, lahek za vzgojo in koristen v kuhinji

Zelišče z aromatičnimi listi in močnim, a prefinjenim okusom, ki nekoliko spominja na pikantni janež in baziliko, je prisoten skoraj v vsakem gospodinjstvu.

Pehtran oziroma latinsko Artemisia dracunculus je grmičasta trajnica, ki lahko zraste od 60 do 120 centimetrov. Ima ozke suličaste in temno zelene lističe, cvetovi pa so drobni, zelenkasti in razporejeni v dolgih, delno povešenih skupinah. Steblo je razvejano in proti dnu olesenelo. Cveti od julija do avgusta, najboljši okus in vonj pa ima tik pred cvetenjem.

Je precej nezahteven za gojenje, saj potrebuje le rodovitna in suha tla ter sončno rastišče.

Pehtran v kulinariki

Pehtran je predvsem v tradicionalnih kuhinjah poleg zdravilstva cenjen tudi kot začimba, s katero lahko oplemenitimo solate, juhe, obare, omake in različne zeliščne namaze. Dodamo ga marinadam za meso in divjačino, za odišavljanje kozjih sirov in kot dodatek olivnemu olju, v katerega vložimo feta sir. V slovenski kulinariki ga uporabljamo tudi v nadevih za pehtranovo potico, pehtranove štruklje in narastke, kar je posebnost, ki je v drugih kuhinjah ni. Pogost je v najrazličnejših grenčicah in likerjih, uporabljamo pa ga tudi za plemenitenje okusa vina, kisa in gorčice.

Za začinjanje jedi uporabljamo vršičke in mlado suličasto listje, ki ga lahko nabiramo vso sezono. Če želimo v začimbi uživati vso sezono, vejice režemo le do tretjine, tako da se rastlina lahko obraste.

Zdravilne učinkovine

Pehtran se največkrat uporablja pri odpravljanju težav s prebavili in pospeševanju izločanja žolča. Učinkuje protivnetno, rahlo odvaja vodo in odpravlja gliste. Cenjen je še zaradi spodbujanja apetita, zato ga pogosto omenjajo v povezavi s prehranskimi motnjami, kot sta anoreksija in bulimija. Žvečenje pehtrana še zdaj priporočajo za blaženje zobobolov in vnetje dlesni, saj vsebuje evgenol, ki je tudi v nageljnovih žbicah.

Je bogat vir vitaminov C in A ter predstavnikov B-kompleksa, ima veliko mineralov, predvsem kalcija, magnezija, železa, mangana, bakra, kalija in cinka. Vsebuje veliko antioksidantov.

Shranjevanje

Z njim se bomo lahko razvajali tudi pozimi, ampak le, če bomo njegove listke posušili oziroma zmrznili. Če imate možnost, lističe raje zamrznite, saj se s sušenjem izgubi precej vonja in okusa. Mlade poganjke posušimo tako, da jih v šopih obesimo v hladen in zračen prostor.

Šetraj

S to dišavnico z močnim vonjem imamo le malo dela in veliko koristi. Uporabljamo ga v kulinariki, lajša zdravstvene tegobe ter velja za začimbo sreče in afrodiziak.

Kalčki, sveža zelenjava v vseh letnih časih

Hrustljavi kalčki se v različnih jedeh vse pogosteje znajdejo na naših jedilnikih, zato poglejmo, kako jih lahko gojimo kar doma in se z vitamini zalagamo vse leto.

Regrat proti spomladanski utrujenosti

Marca se začenja sezona nabiranja okusnih regratovih listov, ki jih lahko postrežemo surove kot solato ali pa iz njih skuhamo zdravilen čaj.

Svež rožmarin čez vse leto

Tako kot večina drugih zelišč je lahko tudi rožmarin redni spremljevalec vaše kuhinje. A namesto da bi pri kuhanju uporabljali posušenega, si lahko sami vzgojite svežega.

ZELO ZANIMIVA ODDAJA O VRTNARJENJU

Razmnoževanje vrtnic – hrvaško

Da proleće dočekate u bašti punoj novih izdanaka ruža, savetujemo da orezivanje počnete što pre. Za reznice se biraju dobro razvijeni izbojci srednje debljine i dužine od 15 do 20 santimetara.

Reznice ruža za razmnožavanje mogu se uzeti od sredine jula do oktobra. Za reznice se biraju dobro razvijeni izbojci srednje debljine i dužine, a koriste se samo delovi iz sredine izbojaka.

Donji deo reznice seče se pod kosim uglom od 45 stepeni, a gornji horizontalno iznad okca. Sa reznice uklonite donji par listova. U saksiju sa zemljom za ruže ili u bašti napravite udubljenje i do pola zabodite reznicu u zemlju.

Posudu sa reznicom treba držati na mestu koje nije izloženo jakom suncu. Svaku reznicu poklopite plastičnom flašom na kojoj je odsečeno dno. Tokom vrelih dana povremeno sklonite zatvarač boce.
Ako je zemlja počela da se suši, otvorite gornji deo flaše i zalijte. Posle 4 do 6 nedelja reznica će se ožiliti. Reznice redovno zalivajte da zemlja bude umereno vlažna. Ako se na mladoj biljci formiraju pupoljci, obavezno ih uklonite, da bi mlada ruža spremno dočekala zimu.

ZNEBIMO SE POLŽEV NA NARAVI PRIJAZEN NAČIN

Če ste med tistimi, ki so porabili kar nekaj denarja za kemične pripravke, da bi uničili polže in so polži dobili bitko, vas vabimo, da poskušate obrniti izid v svoj prid z naravnimi načini ‘boja proti polžem’.

Takoj, na začetku naj opozorimo, da je nabiranje za prehrano ali ubijanje velikega vrtnega polža prepovedano, saj spada med zavarovane živalske vrste. Če nam preglavice na vrtu dela ravno veliki vrtni polž ga poberemo in odnesemo v naravno okolje, ob kakšen potok.

Polži nam čez noč lahko pospravijo celo gredico solate ali kakšne druge zelenjave. Torej, naredimo naš vrt nezanimiv za polže. Okrog vrta, na gredice in med gredice posejte ali posadite vrtni ognjič, saj se ga polži zelo izogibajo in včasih je ta ukrep že dovolj. Polže odvračajo tudi kapucinka, kalifornijski mak, grobelnik, žajbelj, timijan in črnika.

Vse te rastline lahko posejemo ali nasadimo med gredicami, kar bo odvračalo polže in še naš vrt bo dobil prav posebno lep, cvetoč in zanimiv videz. Smrdita mu še bezeg in vratič, tako da lahko liste, dele teh dveh rastlin natržemo in nasujemo med gredicami. Z nasutimi listi ali deli teh dveh rastlin se bomo polžev rešili vsaj za kakšen dan.

Z golimi polži pa se rada mlaskata navadna krastača in jež. Med domačimi živalmi pa nekatere vrste rac in kokoši. Vendar, če si boste v deževnem vremenu, ko je največ polžev na planem, sposodili ali spustili na vrt raco ali kokoš pazite, da vam ne bo na koncu le ta pojedla solate. Najenostavnejši način, da se rešimo polžev pa je, da jih ročno pobiramo. Njegova sluz ni strupena, tako da brez skrbi, rokavice na roke pa bo.

KAKO DO SVOJE LUBENICE

Skoraj večna želja je, da bi si lahko sami pridelali sočne lubenice kar na domačem vrtu. V naših krajih je pridelovanje lubenice še precej redko, čeprav prav nič težavno, razen tega, da je res ne moremo pridelati prav povsod.

Lubenica potrebuje namreč veliko toplote, ne prenaša mrzlih noči, zato bo tokratni članek žal namenjen samo ljudem v toplejših predelih Slovenije oziroma tudi tistim, ki imate tople grede ali plastenjake.

Če ste že poskušali s pridelovanjem lubenice, je ponovno le ne sejte na isto mesto, čeprav je to morda najbolj sončno mesto, ki ga imate in zato najbolj primerno. Namreč tudi pri pridelovanju lubenice moramo upoštevati kolobar, predvsem zaradi bolezni.

Pred setvijo ali saditvijo sadik je zemljo potrebno dobro pripraviti. Sejemo ali sadimo v peščena ali ilovnato peščena tla. Na težkih tleh bo lubenica slabo uspevala, plodovi postanejo nepravilnih oblik ali pa vsebujejo premalo sladkorja.

Zemlja naj bo dobro zrahljana, priporočljivo je, da naredimo visoke grede. Potrebuje bogata tla z veliko hranili, zato pred setvijo zemlji primešamo obilo dobro zrelega komposta. Ko tla pripravimo jih prekrijemo s črno folijo, ta bo hitreje ogrela tla, kasneje pa preprečevala rast plevelom, izhlapevanje vode in dostop polžem. Folijo na robovih zakopljemo v zemljo oziroma obtežimo s kamenjem. Nato naredimo rez z nožem na ustreznih razdaljah, kjer bomo sadili ali sejali. Če ne želite uporabiti črne folije, pa po saditvi ali po tem ko rastlinice iz semen malo zrastejo, površino med rastlinami pokrijemo s slamo, suho travo, in podobnim. S prekrivanjem tal bomo preprečevali rast plevelom, zadrževali vlago, preprečevali dostop polžem ter ohranjali plodove čiste in na suhem.

Na prosto sejemo ali sadimo od konca maja naprej. Sejemo po 3 do 4 semena na kupček. Kupčki semena naj bodo v vrsti oddaljeni med seboj 1,5 m , vrste pa naj bodo 3 m narazen. Sejemo 2 do 3 cm globoko. Sadike presadimo, ko imajo razvit prvi pravi list, torej bi za vzgojo sadik v prostoru sejali 10 do 14 dni pred načrtovanim sajenjem na prosto.

Rez pri vzgoji lubenic ni potrebna, za rast ji nudimo dovolj vode, potrebno je redno zalivanje. Preden rastlina prične razvijati stranske poganjke jo dognojimo, tako, da 30 cm okrog rastline pognojimo z zrelim kompostom. Dognojevanje prilagajamo izbranemu načinu vzgoje rastlin. Če bomo sadili na črno folijo potem bomo vodi za zalivanje dodali ustrezno gnojilo, katerega lahko ravno tako pripravimo iz zrelega komposta.

10 PRAVIL ZA SAJENJE SADNEGA DREVJA

Sadno drevje moramo posaditi pravilno, saj s tem zagotovimo dobro rast rastline, kar vodi tudi k bogatemu pridelku. Spodaj opisani postopek se nanaša predvsem na jablano in hruško, naši najbolj pogosti sadni vrsti. Sicer pa principi sajenja ostajajo enaki tudi za ostale vrste.

1. Sadilno jamo izkopljemo približno pol metra globoko in v premeru nekoliko širšo. V primeru slabših tal napravimo večji izkop.
2. Izčrpane sadike je pred sajenjem dobro namakati vsaj pol ure. Namakamo jih v mešanici vode, ilovice in preperelega hlevskega gnoja (vsake sestavine naj bo tretjina).
3. Dno izkopa z lopato zrahljamo, nato pa v jamo zmečemo »na glavo« obrnjeno rušo od izkopa. Čez to damo za dvoje vile gnoja, prek tega pa plast zemlje in vse skupaj dobro zahodimo.
4. Na sredino jame posta­vimo mrežo, tako da je vsaj deset centimetrov nad ravnino tal.
5. Zapičimo kol, nato pa boljšo prst nasujemo v obliki stožca, da na njem razporedimo korenine sadike, ki smo jih poprej skrajšali, če so bile res predolge ali poškodovane. Med sadiko in kolom naj bo 10 cm razmaka.
6. Korenine drevesa obsujemo z enako, torej dobro prstjo, sadiko pa medtem držimo in jo vmes z občutkom rahlo potresemo v navpični smeri. Rahlo prst, ki se tako prileže koreninam le blago pritisnemo z nogo.
7. Nasuto zemljo ob obodu izkopa močno zahodimo, da se posede. Tako pogreznjen obroč zapolnimo s hlevskim gnojem; tokrat ga dodamo manj kot na dno.
8. Jamo obilno zalijemo in počakamo, da vse popije. Če je zemlja zelo suha, jamo prvič zalijemo že pred sajenjem. Obilno zalivanje je bolj koristno kot teptanje zemlje, na oba načina pa iztisnemo odvečen zrak iz jame ter tako vzpostavimo tesen stik korenin z zemljo.
9. Jamo pred koncem dosujemo z zemljo do vrha ali raje nekoliko više, ker se zemlja s sadiko vred sčasoma posede. Glejmo, da bo imela kasneje vraščena sadika cepljeno mesto 5-8 cm nad tlemi.
10. Sadiko privežemo h kolu na njegovo senčno stran, vez na sadiki pa naj bo zaradi posedanja više kot na kolu. Vrh sadike skrajšamo za do četrtino tretjino; na tem mestu bosta odgnala nov vrh in nova etaža (ogrodnih) vej.

Moj prijeten dom, 27. 10. 2011

PRAVI PELIN

Za kuhinjo in do­ma­čo le­kar­no

Če­prav je pe­lin znan pred­vsem kot za­čim­ba in kot zdra­vil­na rast­li­na, ki so jo upo­rab­lja­li že Per­zij­ci, Egip­ča­ni, Grki in Rim­lja­ni, je za­ra­di de­ko­ra­tiv­nih li­stov pri­me­ren tudi kot okra­sna rast­li­na za vr­to­ve ali lon荭ke. Ve­li­ke, sre­br­ne rast­li­ne pe­li­na so pri­mer­ne kot ozad­je za nižÂ­je cve­to­če rast­li­ne. Cvet­li­čar­ji pa ga upo­rab­lja­jo tudi v šop­kih in aranžÂ­ma­jih.

14-01Pra­vi pe­lin (Ar­te­mi­sia ab­sint­hium) je zel­na­ta traj­ni­ca, vi­so­ka 60 do 100 cm. Ima po­končÂ­na, raz­vejena steb­la, ta so, tako kot li­sti, pre­kri­ta s sre­br­no si­vi­mi go­sti­mi dla­či­ca­mi, ki da­je­jo rast­li­ni sre­br­no siv vi­dez. Li­sti so troj­no per­na­ti, spo­daj ve­li­ki, pro­ti vrhu če­da­lje bolj celi. Po­sa­mez­ni li­sti­či so su­li­ča­sti. Å te­vil­ni pol­kro­gla­sti, po­ve­še­ni, svet­lo ru­me­ni košÂ­ki so zbra­ni na vrhu cvet­ne­ga steb­la v raz­ra­slih la­tih. Cve­ti od ju­ni­ja do sep­tem­bra. Plo­do­vi so zelo majh­ni. Vsa rast­li­na je močÂ­no aro­ma­tičÂ­na in gren­ke­ga oku­sa. Pra­vi pe­lin je zelo po­do­ben na­vad­ne­mu pe­li­nu, le da je ne­ko­li­ko manj­ši od na­vad­ne­ga in ima svil­na­to dla­ka­va, siv­ka­sta steb­la in li­ste ter ru­me­ne cve­to­ve, na­vad­ni pe­lin pa je rdečÂ­ka­sto na­dah­njen in ima po na­va­di tudi rdečÂ­ka­ste cve­to­ve. Za­me­nja­va med tema dve­ma rast­li­na­ma ni ne­var­na, saj obe rast­li­ni učin­ku­je­ta po­dob­no.

Kje ra­ste in kako ga go­ji­mo

Pe­lin ra­ste po vsej Evro­pi, Azi­ji in Se­ver­ni Ame­ri­ki. Pri nas je vča­sih ra­sel na vsa­kem vrtu. Do­bro us­pe­va na pešÂ­če­no-ilov­na­tih tleh z do­volj kal­ci­ja in na sončÂ­nih ra­stišÂ­čih. Pro­sto ra­sto­če­ga v na­ra­vi naj­de­mo na skal­na­tih ra­stišÂ­čih, na bre­go­vih rek, v vi­no­gra­dih, ob po­teh in plo­to­vih. Naj­bo­lje us­pe­va na su­hih tleh. Raz­mno­žu­je­mo ga s se­me­nom ali z de­lje­njem ko­re­nin. Se­je­mo ga zgo­daj spom­la­di ne­po­sred­no na vrt ali vzgo­ji­mo sa­di­ke v rast­li­nja­ku. Maja pre­sa­di­mo sa­di­ke na pro­sto. Raz­da­lja med rast­li­na­mi v gre­di­ci naj bo 50 cm x 45 cm. Li­ste pe­li­na spro­ti tr­ga­mo in upo­rab­lja­mo ali po­re­že­mo ce­lot­ne rast­li­ne okoli 10 cm nad tle­mi. Ze­lišÂ­če na­bi­ra­mo tik pred cve­te­njem. Po­su­ši­mo ga na pri­mer­nem pro­sto­ru v na­ra­vi ali v su­šil­ni­ci pri 40 sto­pi­njah Cel­zi­ja.

Upo­ra­ba v ku­li­na­ri­ki in zdra­vil­nost

V ku­li­na­ri­ki upo­rab­lja­mo mla­da steb­la, li­ste in cvet­ne pop­ke, sve­že ali po­su­še­ne. Pe­lin je pri­me­ren kot za­čim­ba za so­la­te in ribe, ne­ka­te­ri ga do­da­ja­jo mast­ne­mu mesu in eno­lončÂ­ni­cam. Upo­rab­lja­mo ga v majh­nih ko­li­či­nah, saj spa­da med najbolj grenka ze­lišÂ­ča. Do­da­ja­mo ga tudi vinu in žga­nju (pe­lin­ko­vec) in je se­stav­ni del li­ker­jev. V zdra­vils­tvu upo­rab­lja­mo pe­lin za zbu­ja­nje teka, pro­ti na­pe­nja­nju, pos­pe­šu­je de­lo­va­nje že­lod­ca, pre­ga­nja čre­ve­sne za­je­dav­ce in je ra­hel an­ti­sep­tik. Ure­ja iz­lo­ča­nje žol­ča, laj­ša ne­ka­te­re je­tr­ne bo­lez­ni in od­va­ja vodo iz te­le­sa. V ljud­skem zdra­vils­tvu so ga upo­rab­lja­li pri žen­skih bo­lez­nih in za spro­ža­nje men­strua­ci­je. Pe­lin od­stra­nju­je ne­pri­jeten za­dah v us­tih in po­ma­ga pri huj­ša­nju. Dol­go­traj­no upo­ra­bo pe­li­na ods­ve­tu­je­jo, ker vse­bu­je živčÂ­ni strup tu­jon. Ni pri­me­ren za no­sečÂ­ni­ce.

Učin­ko­vit v bio­tičÂ­nem vrtu

Pra­vi pe­lin je di­šav­no ze­lišÂ­če za mast­ne me­sne jedi, za svinj­sko mast in za eno­lončÂ­ni­ce. Upo­rab­lja­mo sve­že ali po­su­še­ne li­ste. Pe­lina pa ne upo­rab­lja­mo le v ku­li­na­ri­ki in kot zdra­vil­no rast­li­no, tem­več tudi za bio­tičÂ­no za­ti­ra­nje ško­dljiv­cev. Iz 400 g sve­že­ga ze­le­nja ali 30 g su­hih rast­lin­skih de­lov in 10 l vode pri­pra­vi­mo broz­go ali pre­vrel­ko. Spom­la­di škro­pi­mo ne­ra­zred­če­no pre­vrel­ko pro­ti go­se­ni­cam, list­nim ušem in ro­bi­do­vim pr­ši­cam. Pro­ti mrav­ljam in ri­be­zo­vi rji za­li­va­mo rast­li­ne pri tleh. Po­le­ti de­lu­je pe­li­nov čaj pro­ti list­nim ušem, mrav­ljam, ja­bolčÂ­ne­mu in gra­ho­ve­mu za­vi­ja­ču. Čaj pri­pra­vi­mo tako, da dve žli­ci pe­li­na sve­že­ga ali su­he­ga pe­li­na pre­li­je­mo z litrom kro­pa in pu­sti­mo, da se oh­la­di. Je­se­ni pa škro­pi­mo ro­bid­ni­ce z dva­krat raz­red­če­no broz­go pro­ti pr­ši­cam. Če po­sa­di­mo pe­lin v bli­žino ri­be­za, bo ob­va­ro­val ri­bez pred ri­be­zo­vo rjo. Os­tan­kov pe­li­na ne mecite na kom­post­ni kup.

Iz pelina izdelujemo tudi eko škropiva za naše vrtnine, da se jih škodljivci izogibajo.