vzgoja zelenjave na balkonih

Razmnoževanje pelargonij

Pelargonije uvrščamo v več skupin: bršljanke, regalke, zonalke in dišeče pelargonije.

Naši balkoni in okenske police so bili letos obilo obsijani s soncem, tako da so nam rože bogato cvetele, če smo jih le primerno oskrbovali z vodo in gnojilom. Med njimi so še vedno najbolj pogoste pelargonije, ki jih ponavadi izbiramo za osončene lege, saj dobro prenašajo vroče poletne temperature in preživijo tudi ob malo bolj nerednem zalivanju.

Pelargonije izvirajo iz južne Afrike in so jih prek Anglije prinesli v Evropo. Uvrščamo jih v več skupin:

Bršljanke (Pelargonium peltatum), ki jih imenujemo tudi avstrijke, so povešave rasti. Ime so dobile po bršljanu podobnih mesnatih listih. Listi so v nasprotju z drugimi pelargonijami gladki.

Regalke (Pelargonium grandiflorum ali P. domesticum), pravimo jim tudi angleške, velikocvetne ali žlahtne pelargonije. Na Primorskem in Krasu jim rečejo tudi gorečke. Cvetovi so zelo veliki, živih barv.

Zonalke (Pelargonium zonale), pri njih je del lista – cona pogosto temneje obarvan z nagubanim listnim robom, od tod so dobile tudi ime. Cvetovi so združeni v okroglasta socvetja rdeče, rožnate, lila ali bele barve.

Dišeče pelargonije (Pelargonium graveolens), mednje sodi dobro znani roženkravt.

Čas je, da pomislimo na prihodnjo pomlad in razmnožimo balkonske rastline. Pelargonije lahko razmnožimo sami. Namesto da prezimujemo letošnje rastline, si mlade rastline vzgojimo vegetativno s potaknjenci.

Izberemo zdrave, vrhnje potaknjence, ki jih odrežemo tik pod tretjim kolencem. Na kolencu je namreč največ rastnega hormona. Potaknjence režemo z ostrim, čistim nožem. Popke in cvetove odstranimo, še boljše pa je, da izberemo poganjke brez cvetov.

Liste na tretjem kolencu odstranimo, zgornje liste pa, če so veliki, prikrajšamo za tretjino, da ni prevelikega izhlapevanja.

Pripravimo substrat, ki ga dobro namočimo. Pred potikanjem lahko rastline za boljše ukoreninjenje potisnemo v rastni hormon, dobimo ga v večjih vrtnih centrih.

V manjše lončke posadimo eno rastlino, v večje pa več rastlin ob robu, le dotikati se ne smejo. Potaknjence posadimo 1 do 2 cm globoko, ne več, da ne gnijejo.

Zalijemo jih šele po enem tednu, vmes pa jih lahko malo orosimo. Tako posajene rastline postavimo na svetlo in toplo mesto, pri okrog 20 stopinj.

Ko rastline poženejo in zrastejo novi listi, vemo, da so se ukoreninile. Presadimo jih posamič v lončke in prestavimo v hladnejši prostor, svetel, ne na neposredno sonce. Pazimo, da jih ne zalivamo preveč, izsušiti pa se zemlja tudi ne sme. Na tem mestu bodo počakale do marca, ko jih bomo presadili v večje lončke.

Rastline, ki smo jih vzgojili sami, bomo v maju posadili v cvetlična korita in jih po ledenih možeh ponosno postavili na ogled.

Katerokoli podskupino palergonij boste razmnoževali, naj bodo to bršljanke, regalke, gorečke, zonalke ali dišeče pelargonije, naj vam dobro uspejo.

Foto in tekst: Mojca Popelar

Kako sušimo zdravilne rastline?

Ko rastlino utrgamo, preneha v njej življenje. Začne se razkrojevalno delo kvasil in drobnoživk, ki pokvarijo vrednost zdravilne zeli, če tega pravočasno ne preprečimo. Najpogostejši način preprečitve je sušenje. S tem rastlini odvzamemo vodo, s tem pa onemogočimo kvasilom in drobnoživkam razvoj, ker brez vode ne morejo živeti in se razmnoževati. Rastline imajo precej vode. Korenine in zeleni deli 70 do 85% vode leseni deli do 50% plodovi 10 do 15% mesnati plodovi pa celo do 95% (borovnice) Za domače potrebe sušimo rastline na soncu, peči in v senci. Na soncu sušimo le lubje, korenine, nekatere plodove in semena. Izjema je bezgovo cvetje, katerega tudi sušimo na soncu. Poleti sušimo: cvetje 3 do 8 dni listje 3-6 dni korenine, lubje 14 dni Jeseni in spomladi pa čas sušitve podvojimo. Pazimo na sušenje na peči kjer temperatura ne sme preseči 70 stopinj. Peč naj bo toliko topla, da nas ne peče v roko. Posušene zdravilne rastline hranimo na suhem prostoru v papirnatih vrečkah. Zeli kot so baldrijan, melisa, meta vsebujejo močno dišeče hlapno olje zato morajo biti še posebaj dobro zaprte (najbolje je v pločevinastih škatlah ali kozarcih). Ko shranjujemo čaje napišemo na vrečko oz. kozarec kakšno zel vsebuje in za kaj jo uporabljamo. Napišemo tudi datum. Po enem letu zelišča izgubijo svojo vrednost, predvsem dišeče snovi.

Kako pripremiti muškatle za zimu

Muškatle cvetaju svake godine ponovo, ukoliko se unesu u zatvoren prostor pre prvih mrazeva. Pripremljene za zimu, one mogu da sačekaju naredno proleće u svetlim podrumima.

Za muškatle je optimalno svetlo stanište sa temperaturom od 5 do 12 °C. Pošto nemaju visoke zahteve za svetlošću, dovoljno im je mesto u blizini prozora. Zimi samo povremeno zalivati muškatle, jer one skladište vodu u debelim stabljikama. Zemlja treba da je malo vlažna. Muškatle ne treba prihranjivati sve do marta.

Muškatle često cvetaju i u jesen, ako su noći prijatne. Krajem septembra tebalo bi ukloniti sve cvetove, i sveže i uvele, kako bi biljka štedela energiju. Ukloniti uvele listove .Većina listova opadne preko zime. Uvele delove najbolje je ukloniti rukom. Odsecanje je lošija varijanta jer bi ostale samo kratke grančice.

Orezivanje je važan deo nege. Kako bi muškatle tokom godine bile guste i obilno cvetale, u oktobru ili u martu treba orezati biljku. Sve manje izdanke treba odseći tako da ostanu samo glavni.

Naravno odstranjevanje plevela na vrtu in okoli hiše

Prava mora vsakega vrtičkarja, ne glede na to, ali gre za zelenjavni ali okrasni vrt, je plevel. Moteč je tudi na pesku, med tlakovci, zidovi in drugimi nedostopnimi površinami.

Pogosto je trdovraten in se ga je zelo težko znebiti, še posebej, če ne želimo uporabiti nevarnih kemikalij. Pri njegovem zatiranju si lahko pomagate z nekaterimi naravnimi načini ter okolju prijaznim kemičnim zatiranjem.

Zatiranje plevela z zastirko

Zastirka je učinkovita borba proti plevelu, ki ima poleg zatiranja plevela tudi vlogo zadrževanja vlage v zemlji, zato vam rastlin ne bo potrebno toliko zalivati.

Najbolje je, da uporabite organsko zastirko, npr. lubje. Sčasoma bo sicer razpadla, vendar bo s tem pripomogla k boljši strukturi zemlje.

Sesekljano lubje je najpogostejša in najcenejša zastirka. Zemljo in rastlino ščiti pred temperaturnimi nihanji (pozimi pred zmrzaljo, poleti pred vročino), služi kot organsko gnojilo (razgrajeno lubje oplemeniti vrtno zemljo in predstavlja dodatno hranilo rastlinam, ko se spremeni v humus) ter poveča biološko aktivnost v tleh. Poleg naštetega ne gre zanemariti tudi njegove okrasne funkcije, saj lahko izbiramo med različnimi vrstami lubja.

Zelo učinkovito je borovo lubje

Borovo lubje pomaga pri rahlem zakisovanju zemlje, lubje listavca pa bo zemljo zrahljalo in prispevalo k več mineralov in rudnin. Borovo lubje poleg tega izloča snovi, ki močno zmanjšujejo rast plevela.

Če želimo privarčevati, uporabimo suho listje, ki ga lahko jeseni sami naberemo in uporabimo naslednjo sezono. Tudi zastirka iz lubja bo zadržala vlago, pomembno je le, da listje pred uporabo zmeljete.

Za zastirko se uporablja tudi slama, ki daje vrtu posebno dekoracijo, ali žaganje. Slama bo razpadla počasneje, mora pa biti, enako kot listje, sesekljana na manjše dele. Pozorni morate biti, da ne vsebuje semen. Žaganje ne sme vsebovati preveč odpadnih olj.

Rečni kamenčki so lepi, vendar vam lahko pozneje naredijo dodatno delo, saj se bodo pomešali z zemljo.

Na zelenjavnem vrtu uporabimo folijo ali karton

Na zelenjavnem vrtu so bolj od enoletnega plevela težavne trajnice, a tudi pleveli nam lahko delajo precej preglavic.

Enoletnih plevelov se najbolj učinkovito lotimo tako, da jim preprečimo kalitev ter odstranimo odrasle rastline, še preden zrastejo semena.

Kalitev preprečimo tako, da jim omejimo dostop do svetlobe. Neporasla tla prekrijete s črno folijo ali kartonskimi škatlami. Trdovratne plevele odstranimo ročno.

Kompost uporabimo le, če smo gotovi, da ne vsebuje semen oz. kalic plevelov, prav tako smo pozorni pri nakupu, da ne uporabimo zapleveljenih sadik.

S kisom in soljo nad plevel v razpokah

Ker za razliko od vrta uničujemo vse rastline (ni nam potrebno paziti na zelenjavo), je postopek tu lažji kot med gredicami.

Tlakovce poškropimo s kisom

Uporabimo lahko alkoholni, vinski ali jabolčni kis, ki ga nerazredčenega poškropimo po plevelu. Postopek ponovimo, dokler se plevel ne posuši. Kis je uporaben predvsem za travo in plevel med tlakovci. Bolj učinkovito se bomo plevela znebili, če ga bomo s kisom poškropili na vroč poletni dan, saj bo sonce posušilo rastline.

S soljo spremenimo bazičnost tal

Varen način soočanja z nadležnim plevelom in travo je tudi jedilna sol. Preprosto raztresite nekaj pesti sode po tlakovani površini in jo pometite v razpoke. Tla bodo postala bolj bazična in tako manj vabljiva za rastline.

Vrela voda

Plevela se lahko znebimo tudi z vrelo vodo, s katero ga bomo poparili. Bomo pa za to morali dobro zavihati rokave, saj bomo za učinkovito odstranitev nezaželenih rastlin porabili kar nekaj veder vroče vode. Gre za težaven, a poleg motike gotovo ekološko najbolj neoporečen način odstranjevanja trdovratnih rastlin.

Na soncu z vodko

Učinkovito sredstvo za odstranjevanje plevela je tudi vodka. Mešanico 30 ml vodke zmešamo z nekaj kapljicami detergenta za pomivanje posode ter dvema skodelicama vode ter poškropimo rastline sredi dneva na topel sončen dan. Alkohol bo razjedel povrhnjico listov, ki jih bo vroče sonce nato izsušilo. V senci vodka ne bo učinkovita.

Pletje plevela

Odstranjevanje plevela z motiko je star naraven način odstranjevanja nadloge, a obstaja nevarnost, da bomo morali dejavnost ponavljati v nedogled, saj lahko že majčken delček rastline, ki je ostala v razpoki požene novo.

Napravite organsko đubrivo za biljke: recept od kore banane

Omiljene banane nisu samo zdravo voće za nas, već i izvor hranljivih materija za naše biljke – pogledajte kako da napravite prirodno đubrivo za zelene kućne ljubimce i baštenske leje!

Verovali ili ne, od većine banana koje ljudi pojedu, kora završi u kanti za đubre! Potpuno neopravdano!

Ukoliko imate prelepu baštu i biljke kojima je potrebna dodatna nega, predlažemo da koru tropskog voća sledeći put sačuvate i počastite svoj vrt.

Poznato je da je banana izvor kalcijuma, fosfora, kalijuma i magnezijuma i da višestruko deluje na naš organizam, ali evo kako ti minerali deluju na zemljište i biljke.
Kalijum: pomaže da biljka bude jaka i da stvori otpornost na štetočine, a posebno je važna za rast paprati.

Kalijum: pomaže da biljka bude jaka i da stvori otpornost na štetočine, a posebno je važna za rast paprati.

Fosfor: snažno utiče na rast voća ili cveća.

Kalcijum: najvažniji mineral u zemlji jer omogućava da zemlja dobije kiseonik.

Kako bi vaše biljke i bašta dobili ove neophodne minerale, predlažemo da napravite đubrivo od kore banane.

Oljuštenu koru ostavite da se osuši (ne brinite što će pocrneti), pa sameljite u blenderu i rastvorite u vodi. Dobićete smesu koja podseća na šejk, a koje će vaše biljke obožavati.

Jednostavniji način pravljenja đubriva od kore banana je da iseckate koru i zakopate je u zemlju oko biljaka ili pospete po površini gde želite da zasadite u budućnosti. Možete je i osušiti i sakupiti veće količine pa ih pomešati s malčem i iskoristiti u “lazanja” baštovanstvu.

MATERINA DUŠICA ALI TRAVNIŠKI TIMIJAN

Raziskave so pokazale, da so glavne zdravilne lastnosti vrtne materine dušice povezane s flavonoidi in eteričnimi olji, timolom in karvakrolom. Pomirja kašelj in blaži krče gladkih mišic po mehanizmu blokade kalcijevih kanalčkov, lajšala pa tudi izkašljevanje. Čaj iz materine dušice izloča vodo iz telesa in pomaga pri katarjih želodca in črevesja. Čaj se pripravi kot poparek iz 1 do 4 gramov droge 3-krat na dan.

Timijan se uporablja tudi v kozmetiki in naravni kozmetiki. Mnogokrat ga najdemo v kozmetičnih sredstvih kot so: deodorant, krema, zobna pasta in tonik. Zavira gnitje, zdravi kožne bolezni in odpravlja akne.

V ljudskem zdravilstvu se uporablja proti dispepsiji (prebavnim motnjam), kroničnem gastritisu, astmi, diareji otrok, enurezi (nehotnemu mokrenju) pri otrocih, vnetju grla, vnetju mandeljnov, in proti oslovskem kašlju in bronhitisu.

KAKO IZ OSTANKOV STARE RASLINE VZGOJITI NOVO

Predvzgoja paradižnikov za zgodnji pridelek

Večina vrtičkarjev seje paradižnike sredi marca in jih začne obirati nekje sredi julija pa vse tja  do sredine septembra. Če imamo veselje in voljo, lahko kako sadiko vzgojimo bolj zgodaj, da bomo ponosno obirali prve plodove lastnega pridelka že maja. Seveda je s tem nekaj dela, tudi stroškov, a v pusti zimi in zgodnji pomladi nam je to lahko v veselje. Več kot eno ali dve sadiki raje ne vzgajajmo, ker kasneje velike rastline zavzamejo precej prostora, pa tudi velike lonce je treba vsakodnevno prenašati.

Kako začnemo? V sredini ali proti koncu januarja v lonček  posejemo nekaj semen zgodnjih  ali balkonskih  sort paradižnika. Izbrati moramo res kvalitetno zemljo za pikirance. Tu ne smemo varčevati. Zalijemo in lonček pokrijemo s prozorno folijo, ki zadržuje toploto in vlago, da bodo semena prej vzklila. Ko rastlinice vzkalijo in imajo 2 klična lista, jih pikiramo. Najbolje v plastičen lonček, šotnega odsvetujem, ker je v njem slabša rast. Pikirance imamo še dva dni na toplem, potem jih prestavimo v malce hladnejši (15-22 stopinj) a čimbolj svetel prostor. Najbolje na južno okensko polico. Da sončno svetlobo maksimalno izkoristimo, zadaj za lončke, ki jih imamo na okenski polici, namestimo Alu folijo, ki odbija svetlobo nazaj na rastlino. Ker za lepo rast paradižnik potrebuje sončno svetlobo vsaj 8-12 ur, je januarja, februarja in delno marca, ko so dnevi še kratki, potrebno, da si pomagamo z dosvetljevanjem. V ta namen se dobijo posebne žarnice za vzgojo sadik. Navadne žarnice za gospodinjstvo pa niso primerne. Dosvetljujemo zjutraj, dokler ne posije sonce, in znova  popoldne, ko sonca ni več, tako da imajo rastline kontinuirano svetlobo 12 ur. Če je vreme oblačno, osvetljujemo ves dan. Žarnico namestimo nekaj cm nad rastlino, da je učinek svetlobe večji, vendar ne preblizu, da je ne zažgemo. Tako bodo rastline močne in pokončne. Če je svetlobe premalo in je pretoplo,  postanejo sadike pretegnjene.

Paziti moramo tudi pri zalivanju. Zalivamo šele, ko se zemlja popolnoma izsuši. Preveč zalivanja povzroči gnitje. Vsake toliko rastline pognojimo, najhitrejši učinek je s foliarnim gnojilom. Ko je potrebno, rastline presadimo v večje lonce. Ko se pojavijo cvetovi, imamo sadike pretežno še notri, kjer ni vetra in žuželk, da bi jih oprašili. Zato to opravimo ročno in sicer vsak dan, najbolje dopoldne, malo stresemo rastlino. Kadar je čez dan toplo in sončno, rastline prenesemo ven, da se utrdijo in navadijo zunanje svetlobe. Zvečer jih spet prenesemo noter. Ob taki skrbni vzgoji nas bodo prvi zreli plodovi razveselili že zelo zgodaj.

Take vzgoje se lahko lotijo tudi tisti brez vrta saj imajo lahko rastlino na balkonu. Če je zastekljen, še toliko bolje.

Kaj sejemo septembra na gredice?

V septembru, čeprav imamo veliko dela s shranjevanjem pridelkov in pripravami na zimo, lahko na vrtu še kar nekaj vrtnin posejemo. Termin setve in izbor vrtnin prilagajajte vremenskim razmeram in upoštevajte klimatske razmere in raznolikost Slovenije.

Če pa se odločimo in bo ostala kakšna gredica po pobranem pridelku prazna je priporočljivo jo posejati z mešanicami ali rastlinami za zeleno gnojenje, da prekrijemo gredice.

Mešanica za zeleno gnojenje najpogosteje sestavljajo ljuljka, inkarnatka, rdeča detelja, perzijska detelja in facelija. Mešanico od aprila do septembra, sejemo na prazne gredice v vrtu. Gosto zelinje kmalu po setvi prekrije zemljo in jo s tem ščiti pred plevelom, izsušitvijo in izpiranjem hranil. Zelo globok koreninski sistem prispeva k rahljanju zemlje, zaradi česar se izboljša struktura tal. Rastline ki jih jeseni/spomladi vdelate v tla obogatijo prst s humusom.

Motovilec, lahko sejemo na površino, kjer so prej rasle druge vrtnine in so do sedaj že zapustile vrt (npr. krompir, čebula, česen …). Sejemo ga namreč v avgustu in septembru, vendar ne na površine, kjer je prej rasla solata. Seme kali od 8 do 14 dni. Motovilec raste tudi pri temperaturi 4oC in prezimi celo pri temperaturi do -15°C. Pridelek bomo lahko pobirali že jeseni, pa tudi prihodnjo pomlad.

Špinačo lahko prav tako sejemo v septembru. Po setvi posevek zalivamo. Špinačo sejemo na stalno mesto in sicer v 2 cm globoke vrste, ki so od 20 do 25 cm narazen. Špinača bolje uspeva na toplejših legah. Priporočamo, da špinačo nabirate zjutraj, saj ima takrat najboljši okus. Mlade liste si lahko pripravimo v solati, iz starejših pa kuhano špinačo. Lahko obirate le listke, lahko pa odrežete kar celotno rastlino in sicer 2,5 cm nad tlemi.

Blitva je vrtnina, ki jo na naše vrtove in njive sejemo v septembru ter oktobru, pridelek pa pobiramo od konca oktobra pa vse do marca. Preko zime priporočamo, da posevek pokrijete s kopreno. Glavna setev blitve sicer poteka spomladi, takrat lahko blitvo režemo skozi celo leto, in če so zime mile, lahko blitva na prostem tudi prezimi. Ko blitvo režemo, pustimo spodnjih 5 cm nedotaknjenih. Prav tako pa bodimo pozorni, da listi ne zrastejo preveč. Za liste večje od 25 cm, namreč velja, da lahko postanejo slabšega okusa oziroma bolj nitasti.

Črno redkev lahko sejemo še do konca septembra oziroma odvisno od vremenskih razmer. Pridelek pa bomo pobirali vse do pozne jeseni. Črno redkev lahko tudi precej dolgo v zimo skladiščimo. Belo meso je prijetnega pekočega okusa in ga po želji dodajamo solatam. Črna redkev je sicer znana kot zdravilna rastlina, saj lahko njene zdravilne lastnosti uporabimo proti obolenju žolča in jeter ter za izboljšanje stanja ožilja.

Zimska solata Posavka je zimska krhkolistna domača sorta, ki spomladi oblikuje hrustljave rumeno zelene glavice z rdečim navdihom. Sejemo jo od srede avgusta do konca septembra v razmiku enega tedna večkrat zapored. Seme solate kali 8-20 dni. Sejemo jo lahko med por, ohrovt in česen. Da bolje prezimi, jo prekrijemo s kopreno. Gnojimo zmerno, najbolje s kompostom, saj preveč dušika v tleh spodbuja gnilobo.