NASVET

kamor damo ključe si predstavlajajmo da tam explodirajo TAKO SE BOmo spomnili kam  smo jih dali

NARAVA ZDRAVI -VESNA MAJES -POPRAVI BESEDILO

preslica koruzni laski BREZA REGRAT IN KOPRIVA KORENINE -TINKTURA-JM412-15-20kapljic 3x dnevno …TO JE ZA PEKOČ MEHURT PO SPOLNIH ODNOSIH    40% PLAHTICE  TIMIJAN  -UBIJA PATOGENE ELEMENTE+ GOSJA TRAVA ZA SRČNE KRČE IN VSE KRČE BLAŽI -TINKTURA ZA KRČE V NOGAH++CIMICIFUGA -PTIČJA DRESEN ZA BLAŽITEV KRČEV +KAMILICA -BLAŽIJO TREBUŠNE KRČE –MELISA–POMIRJA MEŠANICA ZA ŽENSKI ČAJ-

Okrepite imunski sistem naravno

Namesto da trepetate pred prehladi in gripami, se jim raje postavite po robu s preventivnimi ukrepi – jejte raznoliko hrano, ki vsebuje potrebne vitamine in minerale, ki bodo okrepili vaš imunski sistem.

Kako je najbolje očistiti rernu od tvrdokorne masnoće bez hemikalija.

Cišcenje rerne je sigurno jedan od omraženijih i težih poslova u domaćinstvu. Nema te domaćice koja uživa u cišćenju šporeta. Uglavnom, tek kada ringle i rerna dospeju u očajno stanje, započinjemo taj posao.

Pored toga što je fizički zahtevan, uglavnom ga ne volimo zbog hemikalija kojima smo izloženi dok ga obavljamo. Danas ćemo probati nešto sasvim drugačije. Očistićemo prljavu i masnu rernu bez hemikalija.

Ovo je rerna u kojoj se peklo meso i koje je nažalost izgorelo, ali više štete je naneto unutrašnjosti šporeta. Da šteta bude veća, rerna nije odmah oribana, samim tim se stvorila odvratna tvrdokorna masnoća.

Ako se vama desilo nešto slično, nemojte očajavati. Pogledajte kako možete rešiti ovaj problem i vratiti rernu u prvobitno stanje.

Uverila sam se da je najefikasniji način cišćenja rerne od masnoće, bez kupovine skupih i otrovnih hemijskih sredstava, obična soda bikarbona, sirće i limuntus.

Za pocetak uključite svoju rernu na 250 stepeni.
U vatrostalnu činiju ili drugi odgovarajući sud naspite 4-5 kašika sode bikarbone i zalijte sa vodom, otprilike 1 litar.

Stavite u rernu, zatvorite i ostavite na 30-40 minuta.

Isključite rernu i ostavite je da se ohladi. Masnoća iz unutrašnjosti rerne će omekšati.

Poprskajte rernu i staklo sa 9%-nim alkoholnim sirćetom ili sa ovim prirodnim sredstvom za dezinfekciju, koje smo pravili predhodni put. Ostavite da deluje još 20-ak minuta i prebrišite rernu.

Ako vaša rerna nije bila u zapuštenom stanju kao ova, trebalo bi da posle ovog postupka, sija od čistoće.

U ovom slučaju nije postignut zadovoljavajući rezultat, jer je rerna bila u očajnom stanju. Na staklu od vrata rerne su još uvek vidljivi tragovi masnoće.

Ako imate sličnu situaciju, uradite sledeće: pokvasite staklo vodom, pospite sodom bikarbonom i limuntusom. Ostavite da deluje desetak minuta. Otkinite parče aluminijumske folije, izgužvajte (napravite lopticu) i sa njom oribajte staklo.

Iz ličnog iskustva mogu vam reći da aluminijumska folija odlično riba sve staklene površine, ostavlja ih bez ogrebotina. Posle prebrišite vlažnom krpom.

Gotovo je! Za ceo postupak je utrošeno sat vremena, niste udisale štetne hemikalije, a vaša rerna sija kao nova!

Recept za zdravlje: Napravite tinkturu za bolju cirkulaciju

Prirodni recept za uklanjanje bola u kičmi

Imate bolove u kičmi, leđima čak i u nogama, pretežno dolazi od previše sedenja ili velikog fizičkog napora, prestanite da brinete, postoji potpuno prirodno rešenje za vaše probleme. Već u samo nekoliko dana konzumiranja ovog leka, osetićete blage pozitivne promene, a za nepuna dva meseca potpuno izlečenje.

Isprobajte ovaj prirodni recept, i nećete prepoznati svoju kičmu. Jer, sve što je genijalno je zapravo veoma jednostavno i dostupno, na dohvat ruke.

Ako želite da zaboravite na bolove u kičmi, svako veče, pre spavanje, u roku jednog do dva meseca treba da jedete 1 suvu smokvu, 1 suvu kajsiju i 5 suvih šljiva.

Ovi plodovi sadrže supstance koje izazivaju regeneraciju tkiva i koje sastavljaju intervertebralne diskove. Oni ih čine jačim i čvršćim. Pršljenovi počinju sami da staju na prirodom određena mesta, bez spoljne manuelne korekcije.

Probajte i vi, nećete prepoznati svoju kičmu! Svaki plod posebno sadrži određene elemente i supstance, a njihovo mešanje daje odličan narodni lek, koji je izuzetno efikasan protiv bolova u kičmi.

Izuzetno je korisno za muškarce, a i za žene.

(Magazin.ba)

ZNAKI DEHIDRACIJE

Naše telo je v 70 odstotkih sestavljeno iz vode, ki ima nalogo, da uravnava telesno temperaturo, ščiti naše sklepe in organe ter pomaga prenašati kisik do celic. Če smo dehidrirani, lahko pride tudi do odpovedi ledvic, kapi in infarkta, zato prepoznajte znake dehidracije!

Že najmanjša sprememba količine vode v našem telesu lahko pripelje do dehidracije, k sreči pa nam naše telo z znaki daje vedeti, kdaj nam primanjkuje tekočine. Kot pravi dr. Mateja Bulc, znake dehidracije lahko razdelimo v tri večje skupine. Blagi znaki dehidracije so blag do močan občutek žeje, odsotnost apetita, suha, pordela koža, utrujenost, glavobol, suha usta, zelo malo temnega urina (ali celo nič), mišična šibkost, vrtoglavica in omotičnost. Za blagimi se lahko pojavijo resni znaki dehidracije (hiter pulz, hitro dihanje, ni znojenja, ni urina, zvišana temperatura, ekstremna utrujenost, mišični krči, glavoboli in slabost), ko izguba vode doseže 10 odstotkov, pa stanje postane kritično. Kritični znaki dehidracije so mišični krči , bruhanje, tahikardija, motnje vida, vroča koža, boleča mikcija (mokrenje), zmedenost, motnje dihanja, napadi krčev celega telesa, bolečina v prsih in trebuhu ter nezavest.

Poznamo pa tudi nekaj znakov, ki kažejo na kronično dehidracijo telesa, ki lahko vodi do odpovedi ledvic, možganske kapi, srčnega infarkta, tvorbe ledvičnih kamnov in številnih drugih bolezni in bolezenskih stanj, kot so na primer migrenski glavoboli, bolečine v spodnjem delu hrbta in zgaga. Preverite, kateri so znaki kronične dehidracije!

Dehidracija

Majhni otroci potrebujejo 1,5 litra vode na dan, odrasli pa od 2 do 3 litre.

1. Pregrevate se!

Voda igra ključno vlogo pri uravnavanju telesne temperature. Ko se naše telo začne pregrevati, se začnemo potiti, saj se z znojenjem temperatura telesa znižuje. In ker je znoj v največji meri sestavljen iz vode, se bomo, če smo dehidrirani, nehali tudi potiti. To lahko pripelje do prekomerne ogretosti telesa in s tem do vročinske kapi. Zato pazite, da boste imeli vedno zadosti tekočine ob sebi!

2. Oči ne proizvajajo več solz

Morda je slišati nenavadno, kljub temu pa so suhe oči, ki ne proizvajajo več solz, znak dehidracije. Solze proizvajamo namreč zato, da se nam čistijo in vlažijo oči. Čeprav se solze pri joku po sestavi razlikujejo od solz za vlaženje oči, so prav vse solze grajene iz vode. Če smo torej dehidrirani, se nam oči ne bodo solzile.

Vročina
Izčrpanost, suha usta in slabost so lahko znaki dehidracije! (Foto: iStockphoto)

3. Ste utrujeni

Če nismo dehidrirani, se voda iz celic premika v krvni obtok in tako skrbi za to, da ohranjamo zadostno količino krvi v krvnih žilah in da se ohranja krvni pritisk. Pri kronični dehidraciji se volumen krvi in krvni pritisk lahko zmanjšata, zaradi česar se zmanjša tudi vsebnost kisika v krvi. Če v krvi primanjkuje kisika, se mišice in delovanje živčevja upočasnita, zaradi česar smo hitreje utrujeni.

4. Rahlo se vam vrti

S padcem krvnega volumna in pritiska lahko dehidracija povzroči tudi vrtoglavico. Ali je vrtoglavica zares posledica dehidracije ali ne, boste ugotovili, če se vam bo pri hitrem dvigu iz sedečega ali ležečega položaja v stoječega nenadoma zavrtelo. To stanje imenujemo drugače tudi ortostatična hipotenzija.

5. V mišicah čutite krče

Čeprav ni popolnoma znano, kako dehidracija vpliva na delovanje mišic, je najverjetneje povezana s porušitvijo ravnovesja elektrolitov. Elektroliti, kot sta na primer tudi natrij in kalij, so električno nabiti ioni, ki jih mišice potrebujejo za krčenje. Če smo kronično dehidrirani, lahko pride do trajne porušitve ravnovesja, ki povzroča krče v mišicah.

menopavza
Dehidracija najhitreje prizadene otroke in starostnike. (Foto: iStockphoto)

6. Čutite, kako vam razbija srce

Srce za pravilno delovanje potrebuje zdravo in normalno telesno okolje. Ker je srce mišica, lahko skupaj z upadom krvnega pritiska in spremembami koncentracije elektrolitov pride tudi do spremenjenega srčnega ritma.

7. Vaši koži primanjkuje elastičnosti

Dehidracija zmanjšuje elastičnost kože. Zdravniki lahko dejansko z enostavnim testom celo preverijo, koliko elastična je vaša koža in koliko ste dehidrirani. Zdravnik vas bo uščipnil v hrbtno stran roke. Če niste dehidrirani, se bo vaša koža hitro povrnila v normalno stanje, če ste, pa bo potrebovala več časa oziroma bo ostala nekoliko privzdignjena in se bo šele nato spustila.

8. Ste zaprti

Pri zdravih ljudeh se hrana normalno pomika po črevesju. Črevesje absorbira vodo iz hrane, ki smo jo zaužili, preostanek pa izločimo. Če smo dehidrirani, črevesje iz hrane izčrpa vso vodo, zato iztrebek ostane preveč trd in suh. Posledica je zaprtje.

9. Vaš urin je temno rumene barve

Pri kronično dehidriranih osebah upade krvni pritisk, tkivo pa se posuši. Takrat začnejo ledvice shranjevati vodo tako, da koncentrirajo urin ali pa ga popolnoma prenehajo proizvajati. Ko urin postaja vedno bolj koncentriran, njegova barva postaja temnejša, vse dokler ne doseže temno rjave, včasih celo rjavkaste barve.

Prhanje obraza
Dehidraciji se lahko izognete z rednim uživanjem tekočine, najbolje vode. Izogibajte se sladkim pijačam, kavi in alkoholu. (Foto: iStockphoto)

10. Imate suha usta in otekel jezik

Žeja je največji pokazatelj dehidracije. Usta se osušijo, jezik postane rahlo otekel, telo pa kar hrepeni po pijači. Teh znakov ne smete nikoli prezreti! Najboljši način, kako se izogniti dehidraciji, je, da pijete vodo vsakič, ko začutite rahlo žejo. Če pijete zadostne količine vode in kljub temu pri sebi opažate znake dehidracije, se razlog za vaše težave morda skriva drugje. Obisk pri zdravniku zagotovo ne bo odveč.

Študije jasno kažejo, da je soja še bolj škodljiva, kot smo mislili Zdravje

Nekateri bralci, ki novičk PovejNaprej ne prejemajo od začetka (t.j. od leta 2008), so izrazili presenečenje nad mojimi trditvami, da soja ni zdrava hrana – kaj zdrava, bila naj bi celo zdravilna! Vaša vprašanja so vedno dobrodošla – bolje je dvomiti in preveriti, kot pa kaj narobe razumeti. Ker je tema zanimiva za vse, namesto posamičnih odgovorov prilagam obsežno zbirko člankov, komentarjev, linkov in referenc (= sklicev na študije) ki zelo jasno pokažejo, kako in kaj, pa si lahko svoje mnenje vsak ustvari sam. Nekaj o tem pa še v nadaljevanju.

Soja ni zdrava in to nikoli ni bila. To je potrdilo že več tisoč študij. Pa ne samo da ni zdrava, soja je ena najbolj škodljivih hran na tem planetu in ni primerna niti za živali. Soja tudi redi – v laboratorijih jo uporabljajo za hitro povzročanje diabetesa in debelosti pri laboratorijskih živalih. V govedoreji jo uporabljajo, da pri mladih bikcih v zadnjih treh mesecih pred zakolom njihovo težo PODVOJIJO. Da Japonci pojedo veliko soje, je debela laž, ki so jo razširili pridelovalci soje. Soja je eden najbolj donosnih poslov na svetu, saj stane pridelava soje 4x manj od pridelave koruze. Zato ne preseneča, da se je iz tega razvila gigantska veja živilsko-predelovalne industrije, z ustrezno močnim propagandnim ustrojem, čigar sanjsko veliki proračun za reklame omogoča, da se pravljica o soji kot zdravi hrani širi naprej in se je medtem globoko zasidrala v podzavesti večine posameznikov.

Kot že dolgo prepričujem in rotim, nikar ne jejte izdelkov, jejte hrano. S tem pomagate sebi, svoji družini in tudi svojemu planetu. Večina vsega, kar je narejeno iz soje, pa so izdelki in so zato še toliko bolj nevarni. V manjših količinah (in če res mislite, da nikakor ne morete brez) je občasno dopustno, ne bom pa rekla priporočljivo, uživati fermentirane oblike soje (in prosim, izbirajte le bio sojo, ker to zagotavlja, da ni gensko spremenjena!), to pa so le miso, tempeh, natto in sojina omaka (slednja seveda zgolj, če je izdelana z naravno fermentacijo). Sojina omaka, ki ni izdelana z naravno fermentacijo – to pomeni, če naravna fermentacija ni izrecno omenjena na steklenički – ni naravna in ima dodan še sladkor, barvila in druge strupene snovi, ki prav tako niso hrana. Dostikrat vsebuje tudi MSG (natrijeva glutaminat). Še prav posebej pa odsvetujem kupovanje sojine omake v plastenkah.

POZOR: Tofu ni fermentirana oblika soje!

Prav tako ni fermentirano sojino mleko (fej in fuj!), sojino olje (ena najbolj škodljivih zadev takoj za margarino), sojina moka in razni umetni izumi, kot so nadomestki mesa. Sojini kosmiči, sojini ponaredki koščkov mesa, sojini »zrezki«, sojini polpeti, sojine hrenovke in drugi donosni načini, na katere prehranska industrija zahrbtno molze naivne potrošnike, hkrati pa jim še jemlje zdravje in jim koplje prezgodnji grob, so slabši od gnoja. Če ne jeste mesa, pač ne jeste mesa. To je vaša odločitev in do tega imate vse pravico. Nikar pa se ne preusmerite zaradi tega na umetne industrijske izdelke, ki naj bi meso in druge zadeve »nadomeščali«. Naravne hrane ni mogoče nadomestiti, prav tako kot tudi nihče ne more nadomestiti vas in vašega telesa. Je eno samo, edino in edinstveno. Imejte to vedno pred očmi. Deluje na naravno hrano, naravna hrana in edino naravna hrana je pravo gorivo zanj.

Ravnajte s telesom, kot da je najdragocenejši avtomobil na svetu (v resnici je vredno še veliko več …). V dragocen avtomobil ne bi nalivali dizelskega goriva, če ima bencinski motor … prav tako pa ne bi nalivali vode, peska, žaganja in blata.

Nimate časa prebrati angleške priloge in poklikati njenih neštetih spletnih povezav? Tu je povzetek nekaterih stvari (ne pa vseh!), ki delajo sojo tako škodljivo in neprimerno za naše telo:

• Najnovejše študije so pokazale, da soja postopno, a zanesljivo zmanjšuje možgane in upočasnjuje/moti njihovo delovanje. Soja je najzanesljivejši način, da si prezgodaj nakopljemo demenco .
• Soja vsebuje visoke ravni fitinske kisline, kar ovira asimilacijo kalcija, magnezija, bakra, železa in cinka. Običajne metode priprave (namakanje, kaljenje ali dolgo in počasno kuhanje) NE nevtralizirajo fitinske kisline v soji. Prehrana z visoko vsebnostjo fitatov (to so soli fitinske kisline) med drugim zavira rast pri otrocih.
• Tripsinski inhibitorji (=zaviralci), prisotni v soji, motijo prebavo beljakovin, kar lahko privede do bolezni trebušne slinavke. Pri testiranih živalih so tripsinski inhibitorji tudi zavrli rast.
• Sojini fitoestrogeni (‘fito’ pomeni rastlinskega izvora), t.j. ravno tisto, kar naj bi bilo pri soji tako »zdravo«, motijo delovanje endokrinih žlez in lahko povzročijo neplodnost ter tudi pospešijo pojav raka dojke
• Sojini fitoestrogeni imajo močno protiščitnično delovanje, kar ima za posledico hipotirozo, lahko pa tudi raka ščitnice. Pri dojenčkih je formula na osnovi soje dokazano povzročala avtoimunske bolezni ščitnice. Hranjenje dojenčkov s sojo je kriminal in veliko hujši genocid od vsega, kar je kdaj zagrešil Hitler
• Sojini estrogeni pri moških zmanjšujejo libido, potentnost in plodnost
• Analogi vitamina B12 v soji se ne morejo vsrkati v telo in pravzaprav potrebe telesa po vitaminu B12 še povečajo
• Uživanje izdelkov iz soje poveča telesne potrebe po vitaminu D, katerega sicer že tako večina ljudi ne dobi dovolj. (Nobena stvar, ki nam uničuje obstoječi vitamin D v telesu, niti pod razno ne more biti zdrava – že samo to dejstvo bi bilo dovolj, da se soje izognete v najširšem možnem loku …
• Beljakovine v soji so nestabilne in se pri visokih temperaturah (n.pr. ko izdelujejo mesne nadomestke …) poškodujejo, to pa povzroča številne hude bolezni in okvare.
• Obdelava sojinih beljakovin ima za posledico tvorbo strupenega lizinoalanina in izjemno rakotvornih nitrozaminov.
• Med procesiranjem soje za razne namene nastajata prosta glutaminska kislina ali natrijev glutaminat (MSG), ki sta močna nevrotoksina; poleg tega mnogim izdelkom iz soje MSG še dodajajo, saj je soja sama neokusna
• Izdelki iz soje vsebujejo veliko aluminija, ki je toksičen za živčevje in ledvica.

Povprečen potrošnik ima na izbiro samo dvoje: da se informira in sojo bojkotira, ali pa da se s konzumiranjem soje, še zlasti pa umetnih industrijskih izdelkov iz nje, po hitrem postopku uniči.

Ostanite informirani. In povejte naprej.  © Zdravje PovejNaprej
http://pdfcast.org/pdf/the-horrible-dangers-of-soy

Sorodne Objave:

• Podganji resničnostni šov: Ruski znanstveniki bodo javno predvajali GSO poskus
• Soja – škodljiva antihrana, ki vas učinkovito postara
• Gensko spremenjena soja povezana s sterilnostjo in večjo umrljivostjo hrčkov
• Monsanto GSO koruza vzrok za okvaro organov, odkriva študija
• Gensko spremenjene rastline – Študija
• Kaj je GSO?
• Presenečeni? Monsanto si je sam napisal akt o varstvu Monsanta
• Seznam živil, ki vsebujejo GSO?
• S čim nas hrani Monsanto …
• Odkrit “strupeni” gen v GSO rastlinah
• Obama želi sesuti Poljsko, ker je prepovedala Monsantovo GSO Bt koruzo
• GSO pšenica lahko trajno spremeni človeški genom in povzroči prezgodnjo smrt
• Lepa majica: Je GS bombaž?
• Gensko spremenjena krma v Sloveniji
• Rusija je ustavila uvoz Monsanto koruze zaradi strahu pred rakom
• Genetic Roulette – brezplačen ogled filma o GSO do vključno 22.9.
• Monsanto se sooča s kaznijo v višini 7,5 milijard dolarjev
• Predlagam vladi: Prepoved gensko modificiranih organizmov
• Zakaj morate GSO grožnjo jemati osebno
• 10 Razlogov proti gensko spremenjenim rastlinam

Vitamin b12

Kobalamina se z strogim vegetarijanstvom ne dobi in ga telesu začne primanjkovati. Za to je pri vegetarijancih priporočljivo, da se ga dodaja z različnimi vit. pripravki.

— Konec Navedka —

Mislim, da je res že čas, da za vselej odpravimo paniko okoli famoznega vitamina B12.

Od vseh trditev, kaj naj bi vse manjkalo vegetarijancem, je ta najbolj ideološko obarvana. Ker je ta ideologija lahko izredno nevarna, tako za vegetarijance, ki jo sprejmejo, kot za vsejede, ki ji slepo verjamejo, si vse skupaj malce bolj podrobno oglejmo. Najprej nekaj osnovnih podatkov o tem vitaminu. V naravi obstaja en sam vir tega vitamina, in to so bakterije. Nobena rastlina, nobena žival ne more proizvesti tega vitamina, to lahko naredijo le bakterije. In v prehrano lahko zaide ta vitamin le preko take ali drugačne bakterijske aktivnosti.

Rastlinojede živali pridejo do tega vitamina tako, da ga zaužijejo preko nečistoč v hrani (vitamin se lahko nahaja v zemlji) ali pa se doda k njihovi hrani naknadno z delovanjem bakterij v njihovem drobovju. Za človeka zaradi velike sterilnosti naše hrane noben od teh načinov ni praktičen, zanesljiv ali smiseln. Lahko pa s pomočjo bakterij pridelamo poljubno količino tega vitamina, zato realno ni prav nobene bojazni, da bi ta vitamin lahko manjkal v prehrani. Zanimivo je torej vprašanje, zakaj se kljub temu, da ta vitamin zelo enostavno pridelamo v več kot dovolj velikih količinah, pojavljajo trditve, da naj bi ta vitamin manjkal, če ne jemo mesa?

Razlog je, kot že omenjeno, izključno v ideologiji. In ta ideologija diktira, da je vsako gojenje bakterij za vitamin B12, ki poteka izven drobovja živali, “nenaravno” in kot
tako “nesprejemljivo”. Zveni smešno, vendar ta ista ideologija “dovoljuje” povsem nenaravno okolje, v katerem danes gojimo kokoši, da nam proizvajajo jajca ali gojimo krave, da nam proizvajajo mleko. Gojenje bakterij, da nam proizvajajo B12, pa naj, po tej ideologiji, ne bi bilo “naravno” in naj bi bilo zato nesprejemljivo. Iluzijo te ideologije podporniki podpihujejo tudi z dejstvom, da je npr. jajce, pridelano s pomočjo kokoši, konkreten obrok, medtem ko vitamin B12, pridelan s pomočjo bakterij zaradi majhne velikosti (okrog 3 mcg) kot samostojna jed ni primeren, zato se ga primeša k poljubnemu živilu. In ker ga živilu dodamo, mu omenjena ideologija takoj prilepi oznako »nenaraven, umeten dodatek«. Seveda tu namerno prezre dejstvo, da se tudi v naravi pri živalih, ki jedo rastlinsko hrano ta vitamin vedno le doda (kot nečistoča ali kot naknadno delovanje bakterij) in nikoli ni sestavni del prehrane. Prav tako ta ideologija namerno prezre dejstvo, da človek brez “nenaravne” tehnologije (rezanje in druga mehanska obdelava, sterilizacija s pomočjo termične obdelave, soljenja, dimljenja itd) sploh ne bi mogel uživati mesa, katerega ta ideologija označuje kot edini “naravni” vir B12. Kot vse druge ideologije je torej tudi ta nesmiselna in služi določenemu namenu. Razumljivo je, da jo mesna industrija ter podporniki mesa ob pomanjkanju pravih argumentov vneto širijo. Žalostno je le, da jo sprejme tudi marsikateri vegetarijanec, ter povsem brez potrebe išče “naravne” vire tega vitamina v obliki nekih alg ali podobnih stvari.

Če torej pogledamo mimo te nepotrebne, nesmiselne in nevarne idelogije (ki se, kot bomo opazili kasneje, pojavlja še pri množici drugih izgovorov) potem je jasno, da vitamina B12 nikakor ne more manjkati v prehrani brez mesa, razen če se zavestno odločimo, da ga ne želimo vključiti vanjo. Ves vitamin B12, ki je na voljo danes, je bakterijskega izvora, saj kemično proizveden B12 ne obstaja. Veliko živil ima ta vitamin že dodan, lahko pa ga v poljubnih količinah dodamo sami.

Vendar pa se tu zgodba o tem vitaminu še ne zaključi. Vitamin B12, ki se nahaja v mleku, jajcih in mesu je vezan na beljakovine, medtem ko je vitamin B12, pridelan s pomočjo bakterij v prosti obliki. To pomeni, da je za absorbcijo “živalskega” B12 potrebno več presnovnih korakov kot za absorbcijo proste oblike B12. To dejstvo dokazujejo tudi številne raziskave [17][20], ki pokažejo, da se pri ljudeh s starostjo povečuje verjetnost pomanjkanja B12, četudi ga pojedo v dovolj velikih količinah. Do pomanjkanja B12 pride zato, ker ta vitamin zaužijejo v »živalski« obliki, ki se slabše absorbira. Ob tem pa je izredno pomembno dejstvo, da se z uživanjem B12 v prosti obliki pomanjkanje pri teh ljudeh odpravi. Torej je prosti vitamin B12 po vrhu vsega, zaradi boljše absorbcije, superioren in za človeka veliko primernejši kot vitamin, ki se nahaja v živilih živalskega izvora.

Da je stvar zelo zaskrbljujoča pričajo rezultati študije [17] ki pokaže, da celo do 30% ljudi, starejših od 51 let ni sposobno absorbirati B12 iz mesa oz. je ta sposobnost močno okrnjena. S starostjo ta odstotek samo še raste. A temu problemu niso izpostavljeni samo starejši, težavo z absorbcijo B12 iz mesa imajo vse starostne skupine [21][22][23]. Praktično vsi z omenjenimi težavami pa lahko brez težav absorbirajo vitamin B12 v njegovi prosti obliki. Tu se pokaže izjemna nevarnost zgoraj omenjene ideologije. Ta ideologija namreč širi izredno zavajajoče trditve, da naj bi edino »živalski« B12 bil pravi, da naj bi meso bilo »izjemno dober vir B12« itd. In vsejedi ljudje, v napačni veri, da dobijo dovolj tega vitamina iz mesa, sploh ne posumijo v pomanjkanje le-tega. Za razliko od vsejedih pa vegetarijanci, ki uživajo človeku veliko primernejšo, prosto obliko vitamina B12, nimajo teh težav. Ogroženi so le vegetarijanci (vegani), ki sprejmejo vsiljeno jim ideologijo o “nenaravnem” B12, in se temu vitaminu brez potrebe izogibajo.

V razvitih državah, zaradi zgoraj omenjenih resnih zdravstvenih težav, ki so posledica slabše absorbcije B12 iz mesa, resno razmišljajo o obveznem dodajanju prostega B12 v prehrano ljudi [18][19]. Seveda bi tak sklep močno naluknjal zgoraj omenjeno ideologijo, saj bi bilo to priznanje, da meso ni dober, sploh pa ne zanesljiv vir B12. Edini za človeka zanesljiv in dober vir je torej prosta oblika B12, proizvedena s pomočjo bakterij in dodana živilom.

Da zaključimo: Vitamin B12 s pomočjo bakterij proizvajamo v poljubnih količinah, zato ga tudi prehrana brez mesa lahko vsebuje v poljubnih količinah. Zato ni nikakršnega (neideološkega) razloga, da bi ta vitamin vegetarijancem primanjkoval. Študije za nameček pokažejo, da so tisti, ki se zanašajo na B12 iz mesa, zaradi slabše absorbcije B12 iz mesa, znatno bolj ogroženi s pomanjkanjem B12 kot vegetarijanci, ki ga uživajo v prosti obliki. Torej ravno obratno kot trdi trditev na začetku tega poglavja. To seveda pomeni, da je tudi ta trditev le izgovor, ki temelji na ideologiji in neresničnih dejstvih.

Pa še znantvene reference:

[17] Practitioners’ Guide to Meeting the Vitamin B-12 Recommended Dietary Allowance for People Aged 51 Years and Older, Christina Ho, Gail P.A Kauwell, PhD, Rd, Lynn B Bailey, PhD, Rd, Journal of the American Dietetic Association , Volume 99 , Issue 6

[18] Is it time for vitamin B-12 fortification? What are the questions?, Ralph Green, American Journal of Clinical Nutrition, Vol. 89, No. 2, 712S-716S, February 2009

[19] Is It Time for Mandatory Vitamin B-12 Fortification in Flour?, Experimental Biology 2008, San Diego, CA, 8 April 2008.

[20] How common is vitamin B-12 deficiency?, Lindsay H Allen, American Journal of Clinical Nutrition, Vol. 89, No. 2, 693S-696S, February 2009

[21] Malabsorption of food cobalamin., Carmel R., Baillieres Clin Haematol. 1995;8:639–55

[22] Cobalamin, the stomach, and aging., Carmel R., Am J Clin Nutr. 1997;66:750–9

[23] Heterogeneity of gastric histology and function in food cobalamin malabsorption: absence of atrophic gastritis and achlorhydria in some patients with severe malabsorption., Cohen H, Weinstein WM, Carmel, R. Gut. 2000;47:638–45

Mel:

— Citat: _Dakota_ na 20 Februar 2009, 09:37:46 —si kdaj slišala za karenco?

— Konec Navedka —

Ja, jaz sem. In?

_Dakota_:

— Citat: Mel na 20 Februar 2009, 10:18:37 —Ja, jaz sem. In?

— Konec Navedka —

sej se ni nanašalo nate  😛

ampak na botticelli, ker ni res, da vsebuje meso antibiotike. no, seveda obstajajo izjeme – kmetje, ki marsikaj delajo mimo zakonov, ampak meso se testira, in antibiotike in hormone ti testi odkrijejo. raznorazno nelegalno dodajanje hormonov in podobne svinjarije je pa zakonsko prepovedano

Mel:
Lanabela, te trditve, da se živalim v klavnicah dobro godi, ker bi sicer zaradi preveliko stresa bilo slabše meso, so malo za lase privlečene  🙂 Če bi namreč res tako zelo pazilli, potem se klavne živali ne bi ure in ure, celo dneve vozile v povsem neprimernih pogojih, ki so že dejansko mučenje živali, saj bi vendar pazili, da se jih čile in zdrave dostavi v klavnico, kjer bi še naprej z njimi delali povsem nežno, da bi meso ostalo kakovostno, ni tako? Tudi baterijska reja kokoši, ne bi bila več sprejemljiva, pa ne čez nekaj let, ampak že danes, da bi zagotovili nestresno življenje kokoši, ni tako? Pa tudi prašiči ne bi bili v premajhnih ogradah. In tako dalje, primerov je koliko želiš. Tako da ja, teorija je eno (razna flancanja, kako se živalim lepo godi), praksa pa je drugačna. In se strinjam, bi bilo veliko boljše, če bi ti sama redila živali in jih potem pojedla  🙂 Verjamem, da bi jim bilo vsaj tisti čas, ko bi bili na svetu, bistveno bolje.

Filmčki, ki jih vidiš, se morda res ponavljajo, ampak to samo zato, ker ti pridejo pod roke eni in isti, kar pa ne pomeni, da ni novih posnetkov. Pomeni le, da jih ti ne vidiš. Kar pa spet ne pomeni, da ne obstajajo. Torej ja, dandanes se še vedno vse to dogaja.

Da se razumemo – meni je vseeno, kaj je na vašem krožniku in za kakšen način prehranjevanja se odločite. Vsak po svoje, samo enih in istih, dolgočasnih (ne)argumentov se pa res že sita. Pa še neresnični so  🙂

Mel:

— Citat: Lanabela na 19 Februar 2009, 15:18:19 —Tudi pri svinjah se razmere počasi izboljšujejo, in če se ne motim obstaja en datum, po katerem v EU baterijska reja kokoši ne bo več dovoljena. Meni se to zdi prava smer. Tudi pri transportih so se zadeve že močno izboljšale – menim, da bo počasi prišlo tudi do ukinitve dolgih transportov živih živali.
Tisti, ki so prepričani, da je reja živali za zakol eno samo trpinčenje pa samo tole: slabo hranjene živali slabo priraščajo – adijo zaslužek
Živali, ki so pod stresom slabo priraščajo in imajo meso slabše kvalitete – manjši zaslužek
Živali, s katrimi grobo postopajo dobijo podplutbe  – zanič meso, manjši zaslužek

— Konec Navedka —

Pa kaj ne vidiš lastno kontradiktornost? Tem živalim SE slabo godi in torej SO pod stresom, pa se meso vseeno prodaja, torej?

Navigacija

[0] Kazalo Sporočil

[#] Naslednja stran

[*] Prejšnja stran

Pojdi na polno verzijo

B12 – veganski mit ali realnost?

Če se prehranjujete vegetarijansko in predvsem vegansko, ste za vitamin B12 zagotovo že slišali. Eden od osmih vitaminov B skupine je ključnega pomena za normalno delovanje živčnega sistema in proizvodnjo krvnih celic, vlogo pa igra tudi v sintezi DNA, sintezi maščobnih kislin in proizvajanju energije.

Izmed vseh vitaminov je B12 največji in najbolj kompleksno zgrajen, njegove sinteze pa so sposobne samo določene vrste bakterij, ki žive v prsti. Od tam jih prek paše v svoje črevesje naselijo tudi domače živali, prav živila njihovega izvora – meso, mleko in mlečni izdelki ter jajca – pa so tudi glavni vir vitamina B12 v človeški prehrani. Kot edini vodotopni vitamin se B12 shranjuje v jetrih, kjer lahko njegove zaloge trajajo več let. Prav to je lahko težava tistih, ki iz svojega jedilnika iz različnih razlogov izključijo živila živalskega izvora.

Rastlinski viri B12?

Na žalost mnoge veganske avtoritete še vedno ne posvečajo dovolj pozornosti temu pomembnemu vitaminu ali pa celo zanikajo obstoj omenjene problematike. Po mnenju nekaterih vsebujejo vitamin B12 tudi rastlinska živila, kot so fermentirani sojini izdelki, na primer tempeh, in morske alge, kot sta spirulina in klorela. Raziskave žal kažejo, da prvi vitamina ne vsebujejo (kadar pa so ga, naj bi šlo zgolj za bakterijsko kontaminacijo), alge pa vsebujejo njegov analog. Ta je strukturno podoben pravemu vitaminu in ga kot takega zazna tudi večina testov, a ga naše telo ne more uporabiti. Rastlinski viri torej ne obstajajo, zato ni čudno, da so s pomanjkanjem B12 dolgo časa »strašili« predvsem vegane. In ne kar tako, saj je večina raziskav med vegani resnično odkrila povečan pojav omenjenega pomanjkanja, kar glede na nedostopnost iz živil rastlinskega izvora ni presenetljivo.

Ne le veganska težava

A B12 ni le težava veganov. Raziskava iz leta 2000 je pokazala, da je njegovo pomanjkanje precej bolj razširjeno, kot so predvidevali. Na Univerzi v Tuftsu so izmerili B12 vrednosti 3000 sodelujočim, mlajšim od 50 let, ki niso bili vegetarijanci ali vegani, in pomanjkanje ugotovili pri kar 40 %. Vzrokov je več, a verjetno najpomembnejši je gotovo sterilnost okolja, v katerem živimo. Edini neposredni vir B12 so že omenjene bakterije, ki pa v popolnoma osiromašeni prsti seveda ne uspevajo. Če se že znajdejo na pridelku sadja in zelenjave, jih s temeljitim čiščenjem od tam odstranimo. Celo na mnogih živinorejskih farmah dodajajo B12 v krmo živalim, ki ga zaradi življenja v zaprtih prostorih ne morejo dobiti po naravni poti.

Druga težava je absorpcija v tankem črevesju, za katero se je izkazalo, da je v mnogih primerih pomankljiva in glavni vzrok za pomanjkanje.

Simptomi pomanjkanja

Ne glede na to, ali se prehranjujemo vegansko ali ne, bi morali na možnost pomanjkanja B12 pomisliti, če nas tarejo naslednje težave: šibkost, utrujenost, slabost, zaprtje, depresija ali slabši spomin. Vse to so lahko znaki začetkov pomanjkanja, ki pa so na žalost precej nespecifični in zato redko pravilno prepoznani. Če izčrpamo vse jetrne zaloge in se pomanjkanje nadaljuje, lahko nastopijo resne težave z živčevjem, na katere opozarjajo mravljinčenje, živčni nemir, zatekel jezik in nenavadne spremembe osebnosti.

Rešitev?

Ker že omenjene zaloge v jetrih zadoščajo za nekaj let, lahko pomanjkanje nastopi hitro in naenkrat. Če smo vegani, lahko zato za svoje zdravje največ naredimo, če se za vitamin B12 preprosto občasno testiramo in tako sproti spremljamo naše stanje. Pri nas se lahko na primer hitro in enostavno testiramo za dobrih 10 eurov v laboratoriju AdriaLab.

Tudi v primeru pomanjkanja nam na srečo ni treba obupati nad našim načinom življenja. Danes so dodatki B12 cenovno dostopni in enostavni za uporabo. Ker vitamin sintetizirajo bakterije, so veganski, obstajajo pa v najrazličnejših oblikah. Med najbolj zanesljive spadajo dodatki, ki jih absorbiramo skozi kapilare pod jezikom, saj se tako izognemo prebavi in morebitnim težavam z absorpcijo. Če nimamo zadržkov z jemanjem takšnih dodatkov, je njihova preventivna vključitev dobrodošla že takoj, ko stopimo na pot veganstva. Saj vemo, »preventiva je boljša kot kurativa«!

Eva Žontar, PlanetBIO & Svet je lep

Več zanimivih informacij na tematiko lahko poiščete na http://www.veganhealth.org/b12/dig