Žal v zadnjih letih skoraj ni bilo ljubiteljskega vrtnarja, ki bi se lahko pohvalil z obilico pridelka, saj je rastline napadla krompirjeva plesen. Kaj moramo torej storiti, da bodo v prihodnje sadike paradižnika ostale zdrave in se bomo lahko dodobra najedli njegovih slastnih plodov?

Paradižnik, paprika in jajčevec so botanično uvrščeni v družino razhudnikovk, kamor od poznanih rastlin sodi tudi krompir. Ta podatek ni pomemben samo za poznavalce in strokovnjake, temveč je takrat, ko razmišljamo o vrstenju vrtin na gredicah domačega vrta, pomemben tudi za nas, ljubiteljske vrtnarje. Ker smo letos rastline že posadili, si velja to zapomniti za naslednje leto. Zaradi slastnih plodov, ki jih imajo omenjene rastline, jih imenujemo tudi plodovke. V to skupino (plodovk) so uvrščene tudi nekatere vrtnine iz drugih botaničnih družin, predvsem iz družine bučnic (buče, melone, dinje).

Plodovke potrebujejo sonce in zrak

Paradižnik v zadnjih letih pogosto napade bolezen, imenovana krompirjeva plesen. Ta bolezen za razvoj potrebuje na območju listov temperature nad 20 stopinj Celzija (do 25 stopinj) in vsaj 6 ur na dan mokre liste, za kar je dovolj že kapljica rose. Da bi se izognili napadu bolezni, moramo že ob sajenju med posameznimi rastlinami zagotoviti dovolj prostora, tako bomo namreč omogočili, da se bodo jutranja rosa ali dežne kapljice posušile veliko hitreje in bo možnosti za hiter razvoj bolezni manj. Razdalja med sadikami paradižnika naj bo vsaj 70 cm. Povsem sorodna bolezen napada tudi papriko, redkeje pa se loti jajčevcev. Sadike paprike med vrstami in v vrsti zato sadimo vsaj 50 cm narazen. Pri jajčevcih je dovolj velika razdalja pomembna zato, da dobijo vsi cvetovi in plodovi dovolj sončnih žarkov ter rastline dovolj hrane. Sadimo jih vsaj 60 cm narazen.

Ker se spomladi, ko so sadike še majhne, zdijo marsikomu takšne razdalje na gredah izguba prostora, sadi rastline bolj na gosto, v vlažnem poletju pa se nato začnejo težave. Prav tako je že spomladi treba misliti tudi na jesen, kajti če je poletje vroče in suho, nas lahko že v drugi polovici avgusta presenetijo jutranje megle in močna rosa, zaradi česar paradižnik hitro propade, paprika pa postane pikasta in izgubi listje.

Zato pozor! Če ste sadili pregosto, je še čas, da popravite napake in rastline na gredah razredčite.

Vsi, ki ste v zadnjih letih nad gredico s paradižnikom postavili zasilno streho, ste bili lani razočarani, ker ta ni zadoščala in je paradižnik vseeno obolel. Takšna streha, ki varuje rastline pred dežjem, je v običajnem, vročem poletju zelo koristna, lani pa je bilo v zraku preveč vlage in se zato ni obnesla. Na gredi pod takšno streho rastline ne smejo biti pregosto posajene. Medvrstna razdalja mora ostati takšna, kot je priporočljivo.

Stalna skrb za rastline poleti

Medvrstna razdalja je prvi pogoj, da se bolezen ne more hitro širiti, vendar samo to ni dovolj. Ker morajo tla okoli rastlin ostati ves čas zračna in rahla, jih redno okopavamo. Lahko jih pokrijemo z zastirko iz različnih rastlinskih delov: slama spomladi poskrbi za toplejša tla, poleti pa lahko uporabimo delno posušeno pokošeno travo. Če imamo čas za sprehode v naravo, bo za vse plodovke zelo dobrodošla zastirka iz gabeza, ki jo lahko pomešamo s koprivami. Takšna zastirka vzdržuje rahla in bolj vlažna tla, poskrbi, da ni težav s pleveli, in ob svojem naravnem razkroju plodovke oskrbuje s kalijem ter dušikom.

Glavno opravilo na gredah s paradižnikom je, da vzdržujemo zračnost med rastlinami, zato visokim sortam redno odstranjujemo zalistnike, ki črpajo hrano in rastline dodatno senčijo. Ob odstranjevanju zalistnikov lahko odstranimo tudi 4 ali 5 listov na teden. Začnemo, ko prvi plodovi dosežejo velikost velikega oreha. Takrat lahko odstranimo vse liste do prvih plodov in tudi kakšen list na rastlini. Tako zalistnike kakor liste je bolje odstraniti s škarjicami, posebej v vročini, drugače se radi zatrgajo in povzročijo rane, ki so vstopno mesto za glivice.

Ker na mnogih vrtovih gojimo vsaj nekaj rastlin krompirja, ki je vir okužb s krompirjevo plesnijo, načrtujmo zasaditev tako, da je gredica s krompirjem kar najdalje stran od razhudnikovk. Predvsem pa pazimo, da nikoli ne pričnemo delati (okopavanje, izkopavanje, pobiranje hroščev …) najprej pri krompirju. Najbolje bi bilo, da se krompirja tisti dan, ko odstranjujemo zalistnike in liste na paradižniku, sploh ne dotaknemo.

Plodovke so tudi žejne

Plodovke so najsrečnejše, če jim je v glavo vroče, noge pa imajo na mokrem, kar pomeni, da imajo rade veliko sonca in da jih moramo redno zalivati. Vedno jih zalivamo pri tleh in tako, da jim ne zmočimo listov. Na grede lahko namestimo posebne cevi z luknjicami, lahko pa si naredimo zelo preprosto domačo samodejno namakalno napravo. Uporabimo 1,5-litrsko plastenko, ki ji odstranimo zamašek in odrežemo dno. K vsaki rastlini zakopljemo v tla eno tako plastenko z ožjim delom navzdol. Vanjo nalijemo vodo in rastlina si nato sama vzame potrebno vodo.

Poskrbimo, da rastlinam ne zmanjka kalcija, kadar ga najbolj potrebujejo. Enkrat ali dvakrat mesečno jih zato dognojimo z listnimi gnojili (foliati), ki vsebujejo veliko kalcija. Takšno gnojenje bo utrdilo rastline in težav z boleznimi ter škodljivci bo manj. V boju z naštetimi težavami so nam lahko v veliko pomoč tudi pripravki na osnovi alg in aminokislin.

Cepljeni paradižnik in druge plodovke

Japonci in Korejci so začeli cepiti plodovke že daljnega leta 1920, ko so žlahtne lubenice cepili na buče. Iskali so močnejši in odpornejši koreninski sistem, ki bi bil kos talnim glivicam. Težavo poznate vsi, ki ste na vrtu že imeli posajene lubenice ali melone in ste se verjetno srečali s propadanjem in z venenjem rastlin. Povzročajo ga talne glivice, ki zamašijo žilni sistem rastlin.

Cepljene plodovke sadijo predvsem tam, kjer so zaradi velike intenzivnosti pridelave prenehali kolobariti. Zaradi tega so se v tleh razmnožile mnoge talne glivice in nematode, ki onemogočajo pridelovanje plodovk. Ravno tako so nekatere podlage cepljenih rastlin bolj tolerantne na preveč zasoljena ali prekisla tla. Ta so posledica dolgoletnega napačnega, predvsem pa pretiranega gnojenja z mineralnimi gnojili.

Vseh naštetih težav na vrtu običajno nimamo, res pa je, da so cepljene plodovke manj občutljive na mrzla in mokra tla. Prav zato je najbolj smiselno poseči po cepljenih lubenicah in melonah, ki jih v celinskem delu Slovenije pogosto zebe, če pa jih sadimo v času, ko je že dovolj toplo, običajno ne dozorijo.

Ker je koreninski sistem cepljenih plodovk precej močnejši in večji, je sposoben črpati vodo iz večje globine, kar se dobro obnese ob suši, predvsem pa rastlinam zagotavlja veliko več hranil, ki jih lahko dobijo iz zemlje. Zato so rastline močnejše in robustnejše, kar je dobrodošlo predvsem pri starejših sortah, ki se jim Slovenci še vedno nismo pripravljeni odreči. Med njimi je prav gotovo na prvem mestu paradižnik volovsko srce. S poskusi na Biotehniški fakulteti v Ljubljani so ugotovili, da dajejo cepljene sorte resnično večji pridelek, pridelek visoko rodnih in odpornih hibridov pa se ni razlikoval med cepljenimi in necepljenimi rastlinami.

Če se torej že zaradi zanimivosti odločimo za cepljeni paradižnik, moramo upoštevati, da rastlina zraste večja, višja in močnejša, za kar potrebuje več prostora in več hranil.

Ker je sadika precej draga, koreninski sistem pa močnejši, si lahko privoščimo in vzgojimo paradižnik na dve stebli. To storimo tako, da prvega zalistnika ne odstranimo. K vsakemu steblu damo seveda svojo, močno in visoko oporo. Kasnejše zalistnike redno odstranjujemo, saj več kot dveh stebel koreninski sistem le ne more ustrezno prehraniti. Še vedno pa je pomembno, da je tudi nasad cepljenega paradižnika čim bolj svetel in zračen.

Ker imamo tako praktično dve rastlini, potrebujeta v vrsti ustrezen prostor – vsaj en meter med rastlinami. Medvrstna razdalja ostane vsaj 70 cm. Prav tako kot pri navadnem paradižniku odstranjujemo nekaj listov po steblu rastline. Začnemo takoj, ko prvi plodovi dosežejo velikost velikega oreha. Takrat odstranimo vse spodnje liste do plodov. Listi ob plodu ostanejo. Nato vsak teden enakomerno po rastlini odstranimo do največ pet listov. Sredi septembra odščipnemo vrh ter tako dosežemo, da dozorijo vsi plodovi. Preostali tako ne bi dozoreli.

Pomembno je še nekaj. Cepljenih rastlin nikoli ne sadimo globlje, kakor so že rasle, še posebej to velja za paradižnik. Plemenita cepljenka namreč rada požene dodatne korenine v zemljo, če je ta preblizu. Potem podlaga nima več tiste koristne vloge, zaradi katere smo jo uporabili.

S cepljenim paradižnikom bomo imeli ob upoštevanju naštetega več veselja, saj bo bogato obložen s plodovi.

Ob tem naj omenimo, da bi se domači ponudniki sadik morali bolj potruditi in nam zagotoviti naše stare sorte paradižnikov volovsko srce in Saint Pierre, ki bi bile cepljene na močnejše podlage. Potem bi bila visoka cena sadik smiselna. Prav gotovo pa se splača odšteti tako visoko ceno za sadiko ali dve lubenice ali melone, saj bo njihov pridelek bo znatno večji in slajši.

Opore za paradižnike

Paradižnik ima krhko steblo, ki se rado upogiba, in če ga ne privezujemo, z rastjo sili proti tlom, kar rastlino gosti in preprečuje, da bi nanjo enakomerno padali sončni žarki. Takšna ukrivljena in polegla je bolj izpostavljena napadom bolezni in zato prej propade. Kakšno oporo bomo izbrali, je naša odločitev, paziti moramo le, da so dovolj visoke, močne ter dovolj globoko zasidrane v tla. Sadike paradižnika nanje privezujemo sproti, med rastjo. Privezujemo jih rahlo, tako da se tudi kasneje, ko rastlina raste, ne zažirajo v steblo. Zato priveze večkrat preglejmo, in če je treba, zrahljamo. Opore morajo biti tudi dovolj zračne in gladke, da ne motijo rastlin, ob katerih so nameščene.

Še vedno za oporo najpogosteje uporabimo lesene palice: ogoljene sušice (suha stebla mladih smrek), dovolj debele leskove ali bambusove palice ali prav za to narejene in ostružene palice iz drugih lesov.

Če bomo oporo na gredi uporabljali tudi za razmejitev posameznih delov vrta, lahko izberemo debelejše bambusove palice, na katere navežemo redko mrežo, narejeno iz križasto prevezanih tanjših bambusovih palic. Sadike nato privezujemo ob debelejše, nosilne palice, mreža pa služi kot zaščita sadik in vidna meja.

Za zaščito sadik paradižnika lahko uporabimo preprosto kovinsko oporo. Ob oporno palico okoli rastline namestimo žičnat valj, ki mora biti zelo redek, da omogoča zadostno kroženje zraka okoli sadike. Čezenj nato, kadar je treba, razgrnemo zaščitno kopreno. Zgodaj spomladi, takrat ko grozi nevarnost mraza, poleti ob močnih nalivih in jeseni, kadar so dnevne ali nočne temperature prenizke, da bo plodovi paradižnikov dozoreli. Oporo namestimo takoj, ko posadimo sadike, kajti kasneje bi jih lahko poškodovali in tako omogočili bolezenskim klicam, da bi napadle ranjene rastline.