Žival gre tudi sto kilometrov daleč, da dobi tisto rastlino, ki jo potrebuje ob posebni bolezni. Človeku je dan razum in dar opazovanja, da odkrije, kaj nam je Narava v elohimski lekarni pripravila kot pomoč v hudi stiski. V Ameriki pa vsak tretji človek umre za rakom.
Znanstveniki trdijo, da bo v civiliziranih deželah sredi 21. stoletja vsakdo umrl za rakom. Ameriško društvo za raka ACS poroča, da vsako leto zaradi raka umre 590.000 Američanov. Ženska revija Rachel’s ve povedati: “V zadnjih dveh desetletjih je umrlo več Američank zaradi raka na dojkah, kot je padlo ameriških vojakov v korejski, vietnamski, prvi in drugi svetovni vojni skupaj.”
Po drugi strani so na svetu ljudstva, ki ne poznajo raka. Vedno več je zdravnikov, ki živijo med njimi, da bi dognali njihovo skrivnost. Dobre literature o tem je zelo veliko. Ugotovitve neštetih avtorjev sta strnila angleški znanstveni novinar Steven Ransom (“Veličastne novosti o raku v 21. stoletju”) in Phillip Day (“Rak, jeklo, žarek, kemo & Co: o dolgem koncu srhljive pravljice”). Na medmrežju je na razpolago knjiga, ki jo je napisal zdravnik dr. Philip E. Binzel, z naslovom “Živi in zdravi, zdravnikova izkušnja pri zdravljenju rakovih obolenj s prehrano”. Ugotovitve teh avtorjev niso niti najmanj nove, saj segajo 40, 50 let nazaj. Tem večja je zato sramota, da ubogo ljudstvo o tem nič ne ve oziroma še slabše – kar ve, ve negativnega. Danes je dodobra dognano, da zdravje brez biološko pridelane žive hrane ni možno. Stvarniki Elohim so pripravili naravo, da se vse razvija v vedno večjo popolnost. Človeku dajejo največ življenja in zdravja sadeži. Ameriški zdravnik dr. Ernst Krebs je stoletne izkušnje z rakom dognal tudi znanstveno, vendar je sčasom postalo jasno, da industrija vodi vojno proti naravnim sredstvom, ker ne prinašajo dobička!
Temeljna težava je v tem, da se preventivne in zdravilne metode okrog raka ne dajo patentirati. “V očeh rakavega establišmenta je rakav bolnik profitni center”. Tako sodita dr. John Diamond in dr. Lee Cowden (knjiga “Alternativna medicina: dokončen vodič o raku”). Poglejmo si nekaj podatkov. 1986 je McGill Cancer Center razposlal vprašalne pole 118 zdravnikom, ki so zdravili pljučnega raka. 79 anketnih obrazcev je prišlo izpolnjenih nazaj. 64 zdravnikov se je izjavilo proti zdravljenju s Cisplatinom, ki se sicer zelo pogosto uporablja; 58 jih je menilo, da so vsa poskusna zdravljenja nesprejemljiva. Utemeljitev? Neučinkovitost kemoterapije in nesprejemljiva visoka stopnja strupenosti.
Kemoterapija sama je v določenem primeru posledica kemične vojne. V drugi svetovni vojni je razneslo ladjo, ki je tovorila iperit, bojni plin iz skupine mehurjevcev. Avtopsije trupel mrtvih vojakov so pokazale nekaj presenetljivega: iperit je uničil hitro rastoče tkivo in upočasnil obnavljanje belih krvničk. Iz tega so znanstveniki zaključili, da bi ti strupi lahko ustavili hitro rastočega raka.
Dr. John Cairns, profesor mikrobiologije na Harvardski univerzi, je izjavil: “Dokaza, da kemoterapija raka zdravi, še ni.”, dr. Alan C. Nixon, bivši predsednik ameriške Chemical Society, pa: “Zame kot kemika, ki je bil izučen, da tolmači podatke, je nerazumljivo, kako morejo zdravniki ignorirati enoumno dejstvo, da kemoterapija povzroča veliko več škode kot koristi.” Dr. Ralph Moss, eden direktorjev pri Memorial Sloan Kettering Hospital v Manhattanu, ki je verjetno najbolj znani raziskovalni inštitut v ZDA, je izjavil: “Ni dokazov za to, da kemoterapija življenje podaljša v večini primerov, in prav to je velika laž, ki jo pletejo okrog kemoterapije: da naj bi bila namreč neposredna povezava med nazadovanjem tumorja in podaljšanjem življenjske dobe nekega pacienta.”
Paul Winters (The Cancell Home Page) opravičuje zdravnike: “Farmacevtska podjetja imajo odločilen vpliv na to, kako se učijo bodoči zdravniki. Zdravniki enostavno nimajo časa, da bi se intenzivno ubadali s statističnimi podatki o zdravljenju raka. Mislijo, da ponujani članki na univerzi in v znanstvenih revijah slonijo na najboljših metodah zdravljenja. Ne morejo raziskovati, ali so ponujane metode najboljše za bolnike ali za tiste, ki dajejo denar na razpolago in tako vplivajo na višje šole.” In še charles Mathe, francoski izvedenec za raka: “Če bi zbolel za rakom, se nikakor ne bi dal zdraviti v navadnem centru za zdravljenje raka. Upanje na preživetje imajo samo tiste žrtve raka, ki se izogibajo teh klinik.”
Pošastna dejstva, izjave in spoznanja
“Današnji civilizirani človek živi zgolj zato, da jé in od tega zboli.” (Profesor dr. Johannes Ude, 1874-1965)
“Vsak človek proizvede vsak dan nekaj sto tisoč rakavih celic”, piše dr. Douglas Brodie v svoji knjigi o raku. Klinično se razvije pri ljudeh, pri katerih je imunski sistem oslabljen. World Cancer Research Fund je pregledal 4000 knjig in člankov o raku in prehrani ter prišel do zaključka, da se 30 do 40 odstotkom rakavih obolenj lahko izognemo z zdravo prehrano in zdravim načinom življenja. In ameriško društvo za raka ACS pravi: “V ZDA se porabi več kot 104 milijarde dolarjev za raka – vštevši zdravljenje, izguba v proizvodnji in mrliški stroški. Tretjino umrlih za rakom je treba pripisati nezaželenim navadam v prehrani.” (vir: campaignfortruth.com).
Svetovno znani izvedenci za prehrano priznavajo, da je pomanjkanje vitaminov, encimov in mineralov pomemben in splošen zdravstveni problem, in to ne samo v deželah v razvoju. Dokument št. 264 (74. kongres ameriškega senata) svari pred zdravstvenim holokavstom: “Naše telesno počutje je odvisno veliko bolj od tega, koliko in katere minerale dovajamo organizmu kot od tega, koliko ali katere kalorije dobiva ali celo od tega, v kakšnem sorazmerju so použiti škrob, beljakovine ali ogljikovi hidrati. Ali se zavedate, da danes večina ljudi trpi zaradi pomanjkanja pomembnih mineralov v izčrpani zemlji in da te bolezni lahko odpravimo z obogatenjem polja s temi snovmi? Vznemirljivo je, da hrana (sadje, zelenjava, žito), ki zori na milijonih hektarjev obdelovane zemlje (ki še daleč ne vsebuje dovolj mineralov, rudnin), povzroča, da smo sestradani, četudi použijemo ogromne količine hrane. Danes ne more noben človek pojesti toliko sadja in zelenjave, da preskrbi telo s potrebnimi minerali za dobro zdravje – zmogljivost želodca tega ne dovoli.”
Sedaj pa ugibajmo, kdaj je ameriški senat objavil ta alarmantni dokument. Leta 2000? 1990? 1950? Nikakor, situacija uničenja poljščin je bila tako vznemirljiva že leta 1936!! Predstavljajmo si, kako se je položaj od takrat bistveno spremenil – s prekomernim umetnim gnojenjem in intenzivno rabo polja, da ne govorimo o ogromnih količinah razvrednotenih “živil”, ki jih kupujemo v veletrgovinah.
Tema prehrana je pastorek pri študiju medicine – s strašnimi posledicami. John Robbins, človek, ki je odklonil dediščino največje sladoledarne na svetu, je napisal knjigo “Revolucija v prehrani”, v kateri nam posreduje zastrašujočo statistiko:
– število višjih medicinskih šol, predvsem na univerzah, v ZDA: 127
– število neobveznih tečajev o prehrani: 95
– čas, ki ga zdravnik porabi za študij prehrane v štirih letih: 2 ½ ure
– število študentov, ki v prvem semestru misli, da je prehrana pomembna: 74%
– število študentov, ki po dveh letih študija misli, da je prehrana pomembna: 13%
– število pretežkih ameriških zdravnikov: 55%
– delež zdravnikov, ki užijejo pravo količino predpisanega sadja in zelenjave: 20%
Ob zahtevnem študiju postane za študente medicine vprašanje prehrane dolgočasno in nepotrebno. Dr. Michael Klaper, direktor inštituta za prehrambeno vzgojo in raziskavo na Floridi, je izjavil: “Redno me kličejo zdravniki iz vse Amerike, ki pravijo, da jih pacienti sprašujejo o prehrani, oni pa ne vedo, kaj naj jim rečejo.”
Svetovna zdravstvena organizacija WHO je objavila podatke o raku v sorazmerju z bruto socialnim proizvodom za leto 1967-68: Mauritius 140 $ na osebo, 216 primerov raka na milijon prebivalcev; Sri Lanka 225 $, 316 na milijon prebivalcev; Portugalska 479 $, 1.115 raka na milijon prebivalcev; ZDA 3960 $, 1.698.
Ali lahko preprečimo raka?
“Če nisi pripravljen spremeniti svojega življenja, ti ne more ničesar pomagati.” (Hippokrates, 460 – 377)
Seveda. Rak ni usoda, ki te doleti in kateremu si podvržen brez zaščite. Rak ima svojo zgodovino. Če poznamo povzročitelje raka, in živimo na čimbolj zdrav način ter mu tako ne dopustimo možnosti za razvoj, nas ne bo nikdar oplazil, nikdar ne bo ogrožal našega življenja. To lahko zveni širokoustno, gotovo pa je, da je veliko tega odvisno od načega načina življenja. Dejstvo je namreč, da se je v zahodni civilizirani družbi raku težje izogniti kot v nerazvitih deželah.
Pred 50 leti je ameriški zdravnik dr. Ernst Theodor Krebs odkril, da gre pri raku za nekaj podobnega kot pri skorbutu: gre za bolezen prebavil, ki se odpravi, če se použije dovolj tiste snovi, ki bolezen preprečuje. V primeru skorbuta je šlo za vitamin C, v primeru raka pa je to vitamin B 17. Še nikdar slišali o tem? Ravno v tem tiči problem …
Vsi biblični patriarhi pred Noetom so dočakali starost nad 600 let, pregovorna je Metuzalemova: 969 let. Prehrambeni zakon v Genezi sem omenil na začetku tega spisa. Ko so razvozlali biblično kodo, so odkrili, da so tam naštete rastline, ki nosijo semena: ječmenova trava, pšenica, grozdje, dateljni, oljka, figa in granatno jabolko. (Vir: dr. Jeffrey Satinover: “Skrita poslanica Biblije”). Ta seznam je zelo podoben seznamu osmih bioaktivnih sadežev, ki so ga poznali zdravi in dolgo živeči presnojedi eseni (Jezus-Ješua pa je bil tisti, ki je njihovo znanje posplošil in razglasil za splošno veljavno): grozdje, dateljni, oljke, fige, granatno jabolko, marelice, rožiči, in jabolka. V Esenski poslanici miru je tudi zapisan in komentiran naravni elohimski zakon prehranjevanja s sadeži, ki vsebujejo semena.
Po dolgih letih raziskovanj je v petdesetih letih preteklega stoletja zelo zagnani biokemik dr. Krebs iz teh semen, zlasti iz mareličnih, izoliral nov vitamin, katerega je oštevilčil z B17 in ga poimenoval laetrile. V naslednjih letih je prišlo na tisoče ljudi do prepričanja, da je Ernst Krebs našel snov, s katero se da rak popolnoma kontrolirati, in število tistih, ki se temu mnenju pridružujejo, raste iz dneva v dan. (Vir: Joe Vialls: “Laetrile: Another Suppresion Story”).
O tej nič kaj čudežni snovi, ki pa dela čudeže, in o tem, zakaj o njej vemo premalo, pa bomo več zapisali v naslednji številki revije.
maj 8, 2013 6:51 dopoldne | 
Subscribe