DA SE NE BI ZASEDELA,
IN Z LENOBO SE ODELA,
TREBA JE BILO SKLENITI,
IN NA SVEŽI ZRAK ODITI.
MASKO SEM SI NATAKNILA,
DA BI ZDRAVA SE VRNILA,
SAJ LJUDJE PO BLIŽNJI POTI,
HODIJO BREZ MASK NAPROTI.
MENI SE NE VIDI LICE,
KO PEŠAČIM DO VASICE;
S KAPO ‘MAM ZAKRITO ČELO,
NOSIM BUNDO KAR DEBELO.
TAM NA CESTI NAROD DELA;
NISEM DELAVCEV VESELA,
DELO MOJ SPREHOD OVIRA,
SAJ MI CESTO VSO ZAPIRA.
TA PREGRADA ME RES MOTI,
MORAM ZDAJ PO DRUGI POTI,
TO PODALJŠA MOJO HOJO;
NOGE ŽULJAVE VSE ”BOJO”.
KONČNO SEM DOMOV PRISPELA,
IN BILA PRECEJ VESELA;
NA SPREHODU JE ŽIVLJENJE,
NE LE COVIDNO TRPLJENJE.
DRUGO LETO ZDAJ ŽE TEČE,
KAR PRI NAS SE COVID VLEČE;
NI GA TAKEGA JUNAKA,
KI PREMAGA TEGA VRAGA.
Z NJIM UČIMO SE ŽIVETI;
VSAK DAN SPROTI NE ZBOLETI,
RES, DA CEPLJENJE POTEKA;
A CEPIVO JE PREPREKA.
ASTRA ZENECA CEPIVO,
JE LJUDEM ZELO SUMLJIVO,
JAZ NE MISLIM SE CEPITI;
‘MOGLA’ BOM PREVIDNA BITI.
DOLGA POT JE ŠE DO ZDRAVJA,
SAJ SE COVID NE POSLAVLJA,
V NAŠI MU DRŽAVI PAŠE,
SAJ NAM NIČ NE GRE PO NAŠE.
BITKA S COVIDOM ŠE TRAJA,
NIMA KONCA IN NE KRAJA,
SPET BO LETO STEKLO MIMO;
MI ZATO MOČNO TRPIMO.
SAMA ZDAJ ŽE OBUPUJEM,
IN NAD ZDRAVJEM JADIKUJEM,
SAJ NE MOREM DO ZDRAVNIKA,
ČE ME KDAJ V TELESU ŠPIKA.
SEM Z MORALO ŽE NA KONCU,
KUHAM SE V COVID LONCU,
DUŠA MI POČASI UMIRA,
IN ŽIVLJENJU POT ZAPIRA.
VČASIH SEM NA POL ŽE STROJ,
KI BORI SE ZA OBSTOJ,
K ZDRAVNIKU SPLOH NE GREM,
KER JE VIRUS TAM PROBLEM.
BREZ TEŽAV PA VEČ NE GRE,
SAJ PREDOLGO ŠLO JE ŽE,
ČAS ZOBE ZDAJ KAŽE MI,
TO PA RESNO ME SKRBI.
ALI ČAKAM NAJ DOMA,
KDAJ MATILDA BO PRIŠLA,
ALI NAJ SPUSTIM SE V BOJ,
S COVIDOM ZA SVOJ OBSTOJ???
ZDAJ LE RIME SVOJE IMAM,
DUŠO JIM NA DLANI DAM,
ČE BI NE IMELA JIH,
ZAME TO BI BIL I Z D I H !!!
NA HRUŠICI 8. IN 18.4.2021 (572.)