16 lekcij kako se znebiti depresije

“Kada sam počela da govorim o svojim mukama, zaprepastila sam se kada sam shvatila koliko drugih živi isto kao ja”, kaže Hana Sentenak, koja je sa 16 godina obolela od depresije…

“Nikada, nikada, nikada nemojte odustati.” – Vinston Čerčil

Najdublji očaj, osećaj potpune bezvrednosti i totalna usamljenost… prava agonija. Kako je devojci koja sa samo 16 godina doživi tako nešto, svedoči pisac i novinar Hana Sentenak koja otvoreno govori o depresiji od koje je obolela tako mlada. Njeno svedočanstvo preneo je popularni liberalni američki vebsajt Hafington post nakon tragične vesti o smrti Robina Vilijamsa 12. avgusta 2014. godine.

Tešku Haninu bolest pratili su poremećaji u ishrani, alkoholizam, anksioznost, i telesna dismorfija. Danas ona kaže da joj je život lepši nego ikada i zato su njena iskustva od velikog značaja za svakoga ko pati od depresije.

“Kada pričamo svoje priče i delimo iskustva zapravo pomažemo i ulivamo nadu jedni drugima. Zato sam odlučila da se izrazim u 16 malih lekcija koje bi mogle pomoći nekome sa depresijom, iz ličnog iskustva koje je trajalo dugih 16 godina”, pisala je Hana.

1. Izvućiću se.

Stalno sam plakala. Niko sem mene nije mogao da se bori s mojom bolešću. Veoma mi je pomogla podrška dragh ljudi, poput porodice, prijatelja… Lekari, terapeuti, svi oni su mi pružili ruku pomoći, naravno, ali onaj najteži prvi korak ka izlečenju je morao biti samo moj. Sa tim korakom počinju sve promene na bolje.

2. Svako korača svojim putem.

Ovo je lista od 16 stvari koje sam ja naučila, ali to ne znači da će svi koji pate od depresije imati apsolutno isto iskustvo. Svačiji put kroz ovu agoniju je drugačiji, ali je svaki i podjednako težak. Neki nalaze spas u lekovima, nekima najviše odgovara dugoročna psihoterapija.

Šta sve pomaže kao antidepresiv

Moj put nije najbolji ni za koga sem za mene. Može da pomogne, ali svako zna šta mu lično najviše odgovara. Jedino što od srca preporučujem je put ka izlečenju. Nemojte odustajati, samo hrabro napred.

3. Um može da se promeni.

Na neke stvari se vremenom naviknete, te kada mislite mahom negativno, taj stres utiče na vaš um, telo i duh, i to veoma nepovoljno. Promena zahteva volju, vreme, ali nije neizvodljivo. Za mene, prekretnica je bila da formiram neke nove, lepe navike, i da se odvikavam od loših. Učila sam kako da promenim vrlo iskrivljeno mišljenje o svemu i “prespojim mozak” kako bih znala da prepoznam lepote koje su mi bile izuzetno potrebne.

4. Tražite pomoć kad god da vam je potrebna.

Imala sam mnogo terapeuta, psihijatara, lekara, probala akupunkturu, eksperimentalna lečenja, lekove generalno, i još mnogo drugih stvari. Nešto je radilo bolje, nešto nije pravilo nikakve promene, ali svakako, kad god mi je bila potrebna pomoć – bila mi je pružena.

5. Ništa se ne može rešiti preko noći.

Antidepresivi pomažu odmah, u to nemojte uopšte da sumnjate, i od velike su pomoći kada vas uhvati talas loših osećanja. Međutim, na duge staze, moraćete da radite više od toga. Moraćete ozbiljno da radite na svom izlečenju. I koliko god budete uložili – isplatiće se.

6. Vežbanje je odličan antidepresiv.

Ironija života je da jedna od najefektnijih metoda za lečenje depresije zahteva motivisanost, a kada ste depresivni motivacije nema. Kada mi je bilo najgore, nisam mogla ni da zamislim da ustanem i da se krećem. Ali redovnim vežbanjem sam znatno podigla svoje raspoloženje. Istraživanje objavljeno 2005. godine prenosi kako 35 minuta brzog hodanja dnevno pet puta nedeljno, ili sat vremena dnevno tri puta nedeljno, veoma dobro utiču na one koji pate od depresije, prenosi Helt harvard.

7. Ne postoji “zadnja stavka”.

Iako govorim o depresiji kao o bivšoj lošoj vezi, treba da znate da to nikako ne znači da danas ne osećam ništa. Desi mi se i dan danas po koji loš momenat, ali sada znam kako da nađem sreću gde je naizgled nema, a to je nešto što nikada pre nisam umela. Zato treba uvek raditi na sebi.

8. Nije dobra ideja da provodite sami dosta vremena.

Depresija me je pretvorila u pravog “fantoma iz opere”, usamljenika koji ipak nije imao poriv da prati bilo koga, a naravno, nije bilo ni te lepe muzičke podloge. Očajnički sam želela da se sklonim i samujem. A to me je samo odvajalo od onoga što mi je bilo najpotrebnije – društvo i podrška najomiljenijih.

9. Društvene mreže mogu da pojačaju osećaj otuđenosti.

Nije mi bila najpametija ideja to što sam dosta vremena provodila gledajući slike drugih ljudi koji se zabavljaju i uživaju u životu. Kada nemate samopouzdanja, nije vam od velike pomoći da vidite srećna bića kako slave život a vi u tome ne učestvujete, od toga vam samopouzdanje nestaje još više.

Meditacija, saosećanje, nada

Mnogo je danas istraživanja koja potvrđuju da nas Fejsbuk često čini nesrećnim, prekida normalnu interakciju sa ljudima i budi u nama zavist prema drugima umesto da smo zadovoljni onime što imamo.

10. Meditacija je u mom životu prisutna godinama.

Meditaciju preporučujem, jer deluje. Mozak mi je radio 100 na sat, a ta bi se brzina, eventualno, smanjivala, samo kad jedem ili pijem, ali meditacija me je naučila kako da se smirim. Svakodnevno meditiranje je stvorilo potpuno novi nivo mira u mom životu.

11. Mnogo je drugih koji takođe pate.

Kada sam počela da govorim o svojim mukama, zaprepastila sam se kada sam shvatila koliko drugih živi isto kao ja. A delovali su srećno i zadovoljno, situirano. Robin Vilijams na primer, jedan od mnogih koji je bio na meni dobro poznatim mukama.

U društvu gde je imidž od prevelike važnosti, svi znamo kako da se veštački nasmejemo, i delujemo presrećno. Ali morate znati ako neko ispod svog osmeha krije neopisivu tugu, i bol. Nikada mi nije bilo žao što sam svoju patnju podelila sa drugima. Nekolicina su sada moji najbolji prijatelji.

12. Saosećanje je ključ.

Kada ste u depresiji sami sebi ste najgori neprijatelj. Sami sebe umete i da napadnete. Svima sam mogla da pomognem, ali sebi? Nikada! Sve dok nisam razvila samilost.

13. Ljudi koji se nisu susreli s depresijom je teško shvataju.

Nemojte misliti da kritikujem druge. Jednostavno je drugačije shvatiti nešto što nikada niste videli, ili osetili. Mnogo ljudi koje volim pokušalo je da shvati kroz šta prolazim i nisu uspeli. Svakako im se neizmerno zahvaljujem na uloženom trudu, jer nije ni malo lako. Ne možete očekivati od nekoga da tačno zna kako se osećate. Sve što je nekada dovoljno je empatija, saosećanje, i to je sve što ja prva mogu da očekujem od nekoga ko želi da mi pomogne, a možda ne zna tačno kako.

14. Alkohol mi nije bio prijatelj.

Pakovanje piva delovalo je kao ultimativni antidepresiv. Kada pomislim na to da nisam uopšte imala osećaj koliko sam popila, i na teška jutra posle pijanih noći, stresem se. Ne volim alkohol, i ne nedostaje mi.

15. Ne možete očekivati da budete stalno dobro raspoloženi.

Kada sam pronašla lek, očekivala sam da mi se nikada neće vratiti čak ni sitne nervoze, a kamoli nešto teže. Ali to što je neko čovek, živ čovek,  znači da ga prati i pun asortiman osećanja, i lepih i ružnih. I najsrećniji imaju loših dana. Sve je u redu.

16. Uvek ima nade, upamtite to.

Kada bi mi neko kazao kako uvek ima nade tokom najmračnijih dana, osećala bih se isto kao kada bi mi kazao da je film “Početak” istinita priča, ili da će sutra ujutru na vrbi roditi grožđe. Danas, kad ne bih imala osećaj da ima nade, mislila bih da je ono svetlo na kraju tunela koje svi pominju samo neko nedostižno mitsko biće koje mi se nikada neće prikazati.

Ali znajte, svetlo je ipak realno. Uvek ima nade.

Kako da novac ostane u kući: pročitajte 10 narodnih verovanja

Da bi novac koji ste zaradili voleo vašu kuću, onog dana kada dobijete platu nemojte da potrošite nijedan dinar, verovali su naši stari…

1. Kada pozajmiti pare i tražiti povišicu.

Povišicu treba da tražite u sredu tokom dana. Ne pozajmljujte novac prijateljima i poznanicima u utorak. Kako kažu verovanja, ujutru treba davati i uzimati zajam, zato što bilo kakve operacije s parama koje obavljate uveče ili noći vode u propast. Trudite se da nikada ne tražite zajam, a da češće dajete novac onome ko ga od vas traži jer ćete tako da ga programirate da vam vrati na drugi način.

2. Plata treba da prenoći.

Da bi novac koji ste zaradili voleo vašu kuću, onog dana kada dobijete platu nemojte da potrošite nijedan dinar. Cela suma trebalo bi, po verovanju, da prenoći u vašem domu.

3. Šta se ne pozajmljuje komšijama…

Ne valja pozajmljivati komšinici hleb ili so jer novčana sigurnost može da napusti vaš dom i ode u komšijsku porodicu.

4. Kućna pravila za pun budžet.

Novca neće biti ako zviždite u sobi i mrvice sa stola čistite rukom.

5. Kada džepovi donose novac.

Džepove odeće koja visi u ormanu napunite sitnim papirnim novcem. Pare ne vole iscepane džepove ili otpalu dugmad.

6. Staro verovanje o metlama.

Da bi u kući bilo para, metlu treba da postavite drškom nadole.

7. Napravite trougao od 10 dinara.

U najmanjoj pregradi novčanika čuvajte novčanicu od 10 dinara savijenu u trougao. Takođe, u novčaniku treba da postoji i srećna moneta – prvi zarađen novac ili onaj dobijen od dobrog čoveka. Tu novčanicu ne valja potrošiti – ona je talisman finansijske sigurnosti. U suprotnom, pare mogu da se naljute i da ne dolaze do vaše ruke.

8. Čuvajte kovanice.

Nikada ne držite novčanik prazan, neka u njemu bude makar pokoji novčić. Sav novac mora da bude glavom stranom okrenut prema gazdi.

9. Ne kradite tuđu sreću.

Dobijene pare na kocki, zarađene nepošteno, nađene ili pocepane, ne donose sreću i zato ne treba da se zadržavaju u vašem novčaniku. Podelite ih sirotinji ili ih brzo potrošite.

10. Čuvajte krupnu novčanicu.

U kući ili u stanu treba godinu dana čuvati krupnu novčanicu, koja će se napuniti vašom energijom i početi da privlači novac.

NASVET

kamor damo ključe si predstavlajajmo da tam explodirajo TAKO SE BOmo spomnili kam  smo jih dali

NASVETI Z NETA ZA MOČAN IMUNSKI SISTEM – HR.

SOK OD CVEKLE: izrendati 3 kg cvekle i 3 kg šargarepe, pa tome dodati 1 kg meda.
Sve pomešati i ostaviti da odstoji jedan dan.Smesu procediti, sok sipati u staklene flase.
Čuvati u frižideru.

LIMUNADA ili SOK OD LIMUNA: prokuvati i ohladiti 1.5 litar vode i dodati 350 gr meda. Kada se sirup potpuno ohladi, dodati naseckanu koru i sok od 8 limuna. Dobro promešati i ostaviti u frižideru 2 sata. Pre upotrebe proceđenoj smesi dodati mineralnu vodu. Uzimati po potrebi.

1 kg cvekle, 1 kg sargarepe, 1kg jabuka, 1kg limuna, 1 celer
-sve samleti ili izmiksati.
Pomesati sa 1kg meda, spakovati u tegle i drzati u frizideru.

ALOJA VERA: izmešati 100 gr soka aloje, 500 gr samlevenih oraha, 300 gr meda i sok od 3-4 limuna.
Tri puta dnevno uzimati po 2 kašičice pola sata pre jela.

MASLAČAK – Taraxacum officinale (radič, italijanska salata, mlječnjak, ûutenica, mlečac, maslačica, vetrokaz.

Maslačak je višegodišnja zeljasta biljka sa mlečnim sokom, visoka 2 do 100 cm., mnogo varira po obliku. Izgled biljke se menja prema staništu i ekološkim uslovima. Dugim vretenastim korenom prodire do 30 cm duboko u zemlju. Prizemni listovi, testerasto usečeni ili perasto deljeni, obrazuju rozetu. Zlatno žuti jezičasti cvetovi složeni su u glavice. Cveta od aprila do do oktobra. Stanište: na vlažnim do umereno suvim livadama, pašnjacima, baštama, pored puteva … veoma rasprostranjen, maslačak obiluje vitaminom C, karotinom, kalijumom, a visok sadržaj gvožđa (ima ga više nego u spanaću) i inulina čine ovu biljku nezamenljivom u ljudskoj ishrani. Kao vrlo delotvoran lek (čitava je biljka aktivna) maslačak deluje na sve naše organe mnogostuko i savršeno harmonično. Ponajpre deluje na probavu – s jedne strane pospešujući mehanički rad želuca (jača stomak) s druge strane stmulišući lučenje jetre, gušterače i creva. Preporučuje se svima za jačanje organizma i za čišćenje krvi. A naročito onima koji pate od žutice, bolova i slabog rada jetre (sasvim propratnim pojavama kao što su gruba koža, ekcemi, lišajevi i druge kožne bolesti) kao i protiv lenjosti creva, začepljenosti, grčeva u stomaku, i naročito, dijabetičarima. Ali, to nije sve: maslačak je dobar tonik, purgativ, antiskorbutik, pročišćava krv, pospešuje mokrenje. U spoljašnjoj upotrbi leči čireve, upale, i kožne bolesti, ali i artritis.

KOREN MASLAČKA se vadi u rano proleće pre nego što procveta i u jesen kada se u njemu povećava sadržaj inulina pa ga tada pripremite za zimske zalihe. Koren se upotrebljava sirov ili osušen. Suši se ceo na suncu ili u tankom sloju (uzdužno isečen) na promaji u hladu. Koren maslačka povećava apetit i dobro deluje na varenje te je sirov, narendan odličan dodatak u salatama ili kao začin na sendvičima kao blag laksans i diuretik daje se u obliku čaja ili ekstrakta.Koren maslačka se bere u septembru ili oktobru i opere se i osuši i samelje. potopi se jedna kašika korena sušenog u šolji mlake vode i ujutru se kuva. Kuva se u 3 dcl vode i kuva se destak minuta. Treba da odstoji poklopljne oko 1 sat i pije se u tri doze pre jela. To je recpt za dijabetičare a li verovatno za kancer ide dupla doza!

LIST MASLAČKA – za jelo treba brati samo mlado lišće dok je mlado. Starijilistovi imaju veći sadržaj mlečnog soka koji daje gorak ukus. Gorčina listova se može smanjiti potapanjem u vodu (preko noći) ili menjanjem vode pri kuvanju. Ukoliko berete starije listove odbacite donje polovine jer one sadrže mnogo više ovu gorku materiju nego gornji delovi lista. najbolje je brati ih u proleće, dok su listovi sasvim mladi i jesti ih što češće da bi se organizam pročistio i okrepio posle zime. Najčešće se pripremaju kao
salata ili kao varivo. Radi ublažavanja gorkog ukusa, često se mešaju sadrugim lisnatim povćem u pripremanju variva, a salate možete pripremiti na
mnogo načina: kombinujte maslačak sa rendanim celerom, šargarepom, jabukom, seckanim lukom, rotvicama, mirisnim travama, ili sa barenim povrćem krompirom, boranijom, uz dodatak belog luka i bibera .. Salatu možete posuti semenkama suncokreta, bundeve, susama, pšeničnim klicama, suvim grožđem kao i različitim prelivima od jogurta, pavlake, majoneza, limunovog soka, ulja i senfa. Na vama je da kombinujete i isprobate hiljadu različitih ukusa.

CVET MASLAČKA je vrlo ukusan. Uberite njegov pupoljak i probajte. Tvrdipupoljci mogu se sveži dodavati u salate ili kiseliti za zimu (kao kapari). Možete ih dodavati i u različite kajgane. Neobično, ukusno i zdravo.

CELA BILJKA se koristi za cedjenje soka i pripremanje čaja. Najdelotvorniji je svež sok, a ukoliko nema svežih biljaka koristi se čaj od osušenog korena, listova i cvetova .. Sok ili čaj od maslačka podstiču rad jetre i bubrega, tj. izbacivanje nepoželjnih materija iz organizma, blagotvorno deluju na vezivnea tkiva (protiv reume). Zbog posebnog delovanja na grudi i mlečne žlezde koriste se kod smanjenja ili prestanka lučenja mleka i kod uvećanja grudnih limfnih žlezda, tumora i cista.

SVEŽ SOK OD MASLAČKA se preporučuje se i deci, 2 – 3 kafene kašičice dnevno ,a odraslima 3 – 4 kašičice dnevno, najbolje ujutro i uveče.

PRIPREMA ČAJA:

2 kašičice suvog maslačka (koren, list i cvet) preliti sa četvrt litra hladne vode, zagrejati i pustiti da vri ne više od minute. Ostaviti čaj da odstoji 10 minuta, pa procediti. Mesec dana piti po jednu šoljicu ujutro i uveče.

UPOZPRENJE – treba upozoriti da maslačak nije sasvim neotrovan. Koren i stabljika, kao i svi stariji delovi biljke sadrže gorku materiju Taraksacin koja, u većim količinama deluje diuretički a može izazvati i prolive i smetnje u srčanom ritmu. Mladi su listovi, pre razvitka cvetne stabljike sasvim bezopasni, te ih slobodno obilato koristite, a koren i

stabljiku koristite u umerenim količinama odnosno kako je naznačeno u recepturama. Koren kao začin odnosno dodatak koristiće vašem zdravlju ukoliko ga koristite u umerenim količinama.

KATAPLAZME od iseckanih listova i cvetova delotvorne su protiv čireva i kožnih bolesti, a kupke ruku i nogu ublažiće tegobe izazvane artritisom (stavite šaku cele sveže biljke na litru vode).

Čuvarkuća – sempervivum tectorum

Čuvarkuća je trajna biljka s debelom lisnom rozetom. Iz sredine se razvija cvetna, liskama pokrivena stabljika visine od 10 do 30 cm. U lažnom šticu poredani su cvetići zvezdastog oblika, svetlocrvene boje, a kod nekih podvrsta, crveno-ljubicaste ili žute boje. Listovi su pri vrhu crveni, sočni, debeli i mesnati. Raste na stenama, na krovovima kuća.
Sva narodna imena ove biljke vezana su za život i zdravlje: uzludobar, ozluživ, podsiluživ, vazdaživ. Isto značenje imaju i latinski nazivi sempervivum i grcki aeixwn.
Kao lek koristi se svež list i iz njega iscedjen sok. Čuvarkuća sadrži: jabučnu i mravlju kiselinu, soli, vosak, sluz, šećer i mineralne sastojke.

Lekovito delovanje: sveže iscedjeni sok iz listova čuvarkuće koristi se u lečenju nervne rastrojenosti, padavice, nesanice…Sveže zdrobljeni listovi ili čisti sok koriste se kao sredstvo koje hladi i steže, zatim, protiv čireva, rana, opekotina; za bolna mesta nastala gihtom te za lečenje »kurjih očiju« i uklanjanje sunčevih pega. Sveži sok koristi se u lečenju nagluvosti, posebno one koja je izazvana skrućenim žutim sekretom (jer ga sok čuvarkuće rastvara). U novije vreme upotrebljava se sok od sveže biljke protiv zapaljenja zuba i upala grla.

NASVET ZA ČAJ IZ REGRATOVIH KORENIN, KI NAJ BI ZDRAVIL RAKA

Izkopljite več korenin regrata. Odrežite liste približno 1cm nad korenino,
korenine ne smete poškodovati, ker lahko odteče mlečni sok, kar zmanjša
zdravilni učinek.
Korenino na grobo očistite zemlje, vendar je ne operite. Malo prsti nič ne
škodi, ampak samo pomaga imunskemu sistemu. Korenine nato posušite v
pečici pri temperaturi 100ºC. Poleti jih lahko sušite tudi na soncu.
Ko so korenine posušene, jih zdrobite v prah v leseni posodi. Nikoli ne
uporabite električnega mlinčka. Tako zdrobljene korenine shranite na suhem
v temni stekleni posodi.
Vsak dan zmešajte malo več kot polovico čajne žličke zdrobljene korenine v
kozarec mlačne vode – priporočamo revitalizirano – in spijte ves kozarec
naenkrat. Po nekaj dnevih se boste že bolje počutili in vaš imunski sistem
se bo začel krepiti. Rakaste celice se ne bodo več razmnoževale. Po nekako
treh tednih jemanja bo tudi bolečina, ki jo povzroča rak, izginila. Vse
vrste raka naj bi pozdravili v roku treh mesecev, vendar je za popolno
ozdravitev potrebno nadaljevati pitje tega praška še vsaj pol leta. Telo
pa itak že samo pove, kdaj je dovolj in kako se počutimo.
Nekateri ljudje občutijo bolečine v trebuhu, če ga konzumiramo preveč. V
tem primeru je potrebno zmanjšati dnevno količino.
Koren maslačka se bere u septembru ili oktobru i opere se i osuši i samelje. potopi se jedna kašika korena sušenog u šolji mlake vode i ujutru se kuva. Kuva se u 3 dcl vode i kuva se destak minuta. Treba da odstoji poklopljne oko 1 sat i pije se u tri doze pre jela. To je recpt za dijabetičare a li verovatno za kancer ide dupla doza!

Anton Komat: Prepoved proste prodaje zdravilnih zelišč je okoljski kriminal – Maja Megla, 21.07.2012

Sodba je bila izrečena v četrtek, 12. julija. Sodni spor je bil sprožen v Franciji med semenarsko korporacijo Graines Baumax, ki je tožila male kmete in vrtičkarje iz združenja Kokopelli. Tožba je bila usmerjena v dve točki: Kokopelli ne sme prodajati semen, ki niso registrirana, Graines Baumax pa je zaradi poslovne škode zahteval še odškodninski zahtevek 50.000 evrov.

Ta zadeva je prišla do luksemburškega sodišča, ki je razsodilo v prid Kokopelliju, to pomeni v prid vsem civilnim mrežam, ki delujejo po Evropi. Gre za izjemno pomembno razsodbo, ki ščiti tradicionalne varietete kulturnih rastlin. Naši predniki so stoletja pridelovali kulture, ki so prilagojene določeni krajini, sestavi prsti in podnebju neke dežele. Iz roda v rod so zbirali najboljša semena, kar je bil dolg proces selekcije najboljših lastnosti. Ta sijajna kulturna dediščina je postala ciljna tarča za številne korporacije, ki so jo hotele privatizirati. Evropska komisija je leta 1980 praktično uničila pridelavo več kot 1500 sort zelenjave. Z nacionalnimi listami in sortnimi certifikati je samo v Franciji propadlo nekaj tisoč družinskih semenarskih podjetij s 100- ali 200-letno tradicijo. Zakaj? Ker je postopek registracije semena ene sorte znašal več kot 10.000 evrov. Jasno je, da zmore takšne astronomske zneske plačati le korporacija, ne pa neko malo semenarsko podjetje. Korporacije so enostavno pokupile mala podjetja in zavladale na trgu semen.

Potem se je začela druga faza t. i. genskih piratov oziroma lovcev na semena. Korporacije so prek International Convention for the Protection of New Varieties dosegle, da se lahko prodajajo le semena, ki gredo skozi registracijski postopek, ki so patentirana kot intelektualna lastnina, torej so last korporacij. Začel se je lov na semena, lovci pa so krožili po Evropi, tudi po Sloveniji, pobirali semena od malih kmetov in na tržnicah od branjevk ter jih izročali tujim korporacijam. Pred petnajstimi leti sem spoznal mlad par agronomov, ki sta bila prej kmetijska svetovalca, potem pa ju je tuja korporacija najela kot lovca na semena. Dobila sta terensko vozilo in – kot sta se meni pohvalila – najmanj trikrat višjo plačo ter dodatne nagrade in bonuse za pripeljano blago. Temu lovu na semena so se kmalu uprli v tretjem svetu. Primer: multinacionalka Monsanto se je lotila indijskega svetega drevesa neem (neem je zaradi izjemnih zdravilnih lastnosti ena od najpogosteje uporabljanih sestavin v ajurvedski medicini, op. p.), ki ima izjemne lastnosti, od zdravilnih do kozmetičnih. Ko je korporacija sprožila postopek za patentiranje in privatizacijo teh lastnosti, je vrhovno sodišče Indije prepovedalo patentiranje vseh njihovih historičnih varietet. Gensko piratstvo pomeni, da se nakradeni semenski material prenese v laboratorije korporacij, kjer identificirajo lastnosti, ki imajo potencial za trženje, in jih s križanjem ali z gensko tehnologijo prenesejo v »svoja semena«, ki jih potem prodajajo kot intelektualno lastnino korporacije. To je bila druga faza, gensko piratstvo.

Potem je nastopila tretja faza, trženje v paketu. Ko je kmet želel kupiti patentirano seme, registrirano prek korporacij, je padel v past, kajti to seme ni kalilo, če ni od iste korporacije kupil tudi kemično gnojilo in pesticid, kajti le ta dodatka sta vsebovala potreben sprožilec (trigger) kaljenja. Prodaja v paketu (traitor technology) je povzročila, da so kmetje plačevali petkrat več denarja, če seštejemo znesek za seme, pesticid in kemično gnojilo. Semena so postala izjemno draga. Poleg tega so vsi ti patentirani hibridi v veliki večini neplodni. To pomeni, da mora kmet vsako leto znova kupiti seme in s tem pade v tržno past, iz katere se le težko izvije, kajti ujet je še v kreditni odnos s korporacijo.

Po svetu je zato veliko iniciativ za zaščito semen. V Mariboru smo v okviru EPK (Evropske prestolnice kulture) naredili projekt Urbanih brazd in Varuhov semen, ker se zavedamo, da je nujno treba začeti reševati našo zgodovinsko dediščino. Povezali smo se z Avstrijci, pri katerih ta mreža že deluje – imenuje se Noetova barka in ima sedež blizu Dunaja. Zelo so nam priskočili na pomoč z nasveti in izkušnjami, ki jih imajo na tem področju že dvajset let. Naš namen je, da tudi Varuhi semen prerastejo v vseslovensko mrežo, kot je Kokopelli v Franciji ali Noetova barka v Avstriji. Na tem področju imajo Američani največjo organizacijo na svetu, Seed Savers Exchange, ki šteje prek 10.000 članov in so rešili okoli 25.000 starih sort v ZDA. V Sloveniji smo v pogovoru z Avstrijci ugotovili, da je izumrlo že vsaj 85 odstotkov vseh starih sort v našem srednjeevropskem prostoru, in to večina v zadnjih štiridesetih letih. Vse, kar so naši predniki vzgojili skozi stoletja, rastline, ki so najbolje prilagojene našemu okolju, izumirajo; to je tako, kot bi rušili temelje hiše. Čeprav vemo, da je Slovenija eden od centrov biodiverzitete v Evropi, pri reševanju starih sort nismo naredili nič, zato nam čedalje bolj upada prehranska suverenost. Ker hkrati uvažamo že dve tretjini hrane, ogrožamo lastno nacionalno varnost. Analitiki po svetu pišejo, da so semena temelj prehranske suverenosti. Semena postajajo izjemno pomembno strateško tržno področje, ki ga obvladujejo velike korporacije – zdaj že 67 odstotkov vsega svetovnega trga s semeni.

Vendar gre v osnovi za obvladovanje trga hrane, ki se začne s semeni, in kdor obvladuje izvor, ima nadzor tudi nad marsičem drugim. Omenili ste korporacijo Monsanto. Poglejva dva njena primera. V Evropi sta dovoljeni dve gensko spremenjeni kulturi, obe koruzi: Bt 176, ki je v lasti farmacevtske multinacionalke Novartis, in Mon 810, ki je v lasti Monsanta. Slednji je poskušal na trg spraviti še drugo gensko spremenjeno koruzo Mon 863. Evropska agencija za varno hrano je obe Monsantovi semeni, Mon 810 in Mon 863, odobrila zgolj po zagotovilu lastnika, da sta neoporečni. Najobširnejšo raziskavo o vplivu gensko spremenjene koruze na sesalce je leta 2001 opravil le Monsanto, torej podjetje, ki to koruzo proizvaja. Obvladuje tako trg kot tudi znanost, kajti tovrstne raziskave so izjemno drage.

Znanstvene raziskave so drage in neodvisne raziskovalne inštitucije, ki bi jih lahko naredile ali vsaj preverile rezultate, enostavno za to nimajo denarja. A blokade so tudi drugje. Tudi če bi hipotetično imeli neodvisno organizacijo, ki ima denar, bi morala ta Monsanto uradno zaprositi, ali lahko testira njihova semena. Kajti če bi semena kupili nekje na »prostem trgu« in jih testirali, bi Monsanto vložil tožbo in jo dobil z ogromno odškodnino.

Zato so neodvisni raziskovalci iz Francije, združeni v skupini Criigen, s tožbo, ki je trajala tri leta, dosegli, da je dal Monsanto raziskovalcem na voljo podatke o poskusu z gensko spremenjeno koruzo Mon 863. Vnovične analize niso bile v soglasju s prvotnimi izsledki, zato je evropska komisija naročila ponovne študije, ki so spet potrdile drugačne rezultate od prvotnih, Monsantovih.

Poizkusi korporacij so njihova poslovna skrivnost. Multinacionalke dajo v javnost in državnim organom samo tiste dele raziskav, ki so zanje ugodni. Vsi, ki imajo negativne rezultate, ne pridejo v javnost.

V boju za semena in primat na trgu pa obstaja še ena nevarnost. Kot pravijo biologi, se gensko spremenjeni organizmi (GSO) agresivno širijo in kontaminirajo genski material tradicionalnih rastlin, ki so se na določenem območju negovale stoletja. Recimo pri koruzi.

Pojdiva korak nazaj, k začetkom. Maksimalni vzpon je genska tehnologija doživela konec 80. in v 90. letih. Genska tehnologija je obljubljala čarovnije in kapital, ki je zavohal astronomske dobičke, je začel množično financirati razvoj genske tehnologije. Potem pa se je zgodil znameniti projekt HGP (Human Genom Project), dekodiranje človeškega genoma, ki se je končalo leta 2001 z znamenito konferenco v Lyonu. Tam sta bili obe strani; na eni je bilo svetovno združenje okoli 200 univerz, torej akademska znanost, na drugi pa ameriška korporacija Celera, ki jo je vodil eden od največjih genijev genetike Craig Venter. Obe skupini sta dirkali, katera bo prej dekodirala človeški genom z ambicijo, da ga bo zmagovalec lahko patentiral. Ob tem so se pojavila velika pravna, religiozna, etična in moralna vprašanja. Kajti kdo lahko patentira nekaj, kar je rezultat evolucije skozi milijone let kot svojo lastnino? Na srečo je bila v tej neodločeni tekmi celo majhna prednost na strani univerz. Potem sta Francis Collins, ki je vodil združenje univerz, in Craig Venter, ki je vodil ekipo korporacije Celera, leta 2001 na konferenci v Lyonu povedala resnico o genskem zapisu. Hipoteza, ki je bila postavljena kot centralna dogma genske tehnologije – en gen kodira en protein (Crick, 1958) –, je v teh raziskavah padla. Biokemiki so ugotovili, da ima človek v genomu 30.000 genov in po ocenah v svojih celicah vsaj 250.000 različnih proteinov. Po drugi strani pa je padla tudi druga dogma – en gen je ena lastnost, ki je izvirala še iz poizkusov, ki jih je že v 19. stoletju opravil Gregor Mendel. Ocenili so, da ima vsak človeški osebek več kot dva milijona različnih lastnosti. Oba največja svetovna strokovnjaka sta torej razkrila, da o delovanju genoma ne vemo praktično nič in je treba vse raziskave vrniti na začetek ter podreti osrednjo gensko dogmo, ki temelji na odkritju strukture DNA leta 1953 (1962. so zanjo prejeli Nobelovo nagrado znanstveniki James D. Watson, Francis Crick in Maurice Wilkins). Akademska znanost je torej povedala svojo resnico. Kapital pa, ki je težke milijarde vrgel v raziskave z ambicijo, da bi patentiral semena in človeški genom, trmasto nadaljuje s tem, da bi povrnil vloženi denar. Tako so nastale transgene rastline, GSO, s katerimi nas danes posiljujejo: soja, koruza, bombaž, oljna repica.

Res je, kot pravite, da sta bili Evropi ponujeni dve sorti koruze, vendar z obljubo, da bo uporaba teh semen zmanjšala uporabo herbicidov. A resnica je drugačna. Plevel sčasoma postane odporen in kmet mora povečevati količino herbicida. V tem dvigovanju količin strupa je na neki točki pokončana tudi kulturna rastlina. Postavi se vprašanje, kaj je za korporacijo ceneje: razviti nov herbicid ali transgenirati rastlino, da bo odporna na povečane doze strupa. Cena transgene operacije se giblje med 15 in 25 milijoni dolarjev. Razvoj novega pesticida pa je na ravni sto in več milijonov dolarjev. Korporacijam se zato veliko bolj splača transgenirati rastline. Preberite, kaj se je zgodilo v Argentini s sojo, z uničeno zemljo in zdravjem ljudi. Genska tehnologija ni znanost, temveč tehnologija, ki temelji na napačnih predpostavkah, na dogmah, za katere sploh ni ustreznih dolgoročnih raziskav. Tveganja, ki so povezana z gensko tehnologijo, so po mnenju resnih genetikov enaka ravni tveganja, če z zavezanimi očmi prečkate avtocesto.

Znanstveniki celo trdijo, da genski posevki ne dajejo več pridelka, niso cenejši in so večji porabniki pesticidov od običajnih rastlin. Kar 8200 poskusov z različnimi sortami GS-soje, ki so jih opravili na univerzah, je dalo v povprečju 5,3 odstotka manj pridelka. Stroški za herbicide pa so od dva- do petkrat večji. Kmetje, ki vzgajajo GS-sojo, imajo dvanajst odstotkov manjši dobiček.

Seveda, tudi ekonomike ni. Koncept industrijskega kmetijstva ima pet temeljev: težka mehanizacija, monokulture, kemična gnojila, patentirana semena in pesticide oz. ponudbo genske tehnologije. Končno so prišli rezultati dolgoletnih raziskav instituta Rodale iz Pennsylvanie (Farming Systems Trial). Trideset let so spremljali tradicionalno kmetovanje na eni strani in na drugi industrijsko agrokemično in z GSO podprto kmetovanje ter primerjali številne parametre, od ekonomskih do ekoloških. Prišli so do presenetljivih ugotovitev. Kemično najbolj intenzivna njiva, torej tista, ki ji zagotavljamo vso podporo, od kemičnih gnojil, patentiranih hibridnih semen do pesticidov in GSO, je imela v primerjavi z ekološkim kmetovanjem precej manjšo bioprodukcijo in bistveno večje stroške. Povedano drugače: bioprodukcija kemično najbolj intenzivno obdelovane njive je na ravni polpuščav. V zmernem podnebju, kot ga ima Slovenija, je za celoletno prehrano ene osebe dovolj 500 kvadratnih metrov obdelane površine, v monokulturnem konceptu industrijskega kmetovanja pa potrebujemo 2000 kvadratnih metrov. Stroški zaradi kemije toliko naraščajo, da je edina možnost preživetja za kmeta, da povečuje obdelovalno površino. Hkrati pa se ne upoštevajo eksterni stroški, kot so uničenje rodnosti prsti, zastrupljanje vodnih virov, upad biotske pestrosti in obolevanje ljudi.

Semena so prva v prehranski verigi, nato pride hrana. Pretekla leta je precej prahu dvigoval Codex Alimentarius, mednarodni zakon o živilih, ki ga je evropska komisija sprejela leta 1993. Med ljudmi je krožilo ogromno peticij in opozoril. Zakaj, v čem je nevaren?

Pravnih sankcij ta kodeks nima, ker ni pravni akt. Bolj gre za vizijo razvoja, za katero stojijo farmacevtske korporacije. Poglejte! V svetu imamo pet kriz: ekonomsko, energetsko z nafto, prehransko, zdravstveno (kajti vsi že nosimo kemične smeti v telesih, kakorkoli si posameznik prizadeva, da bi se iz tega onesnaževanja oddaljil) in podnebne spremembe. Osredotočiva se samo na tri: nafto, prehrano in zdravje. Povezava nafte in hrane sestavlja industrijsko kmetijstvo. Že Henry Kissinger je leta 1973, ko je nastopila velika naftna kriza, definiral temelje globalizacije velekapitala. Rekel je: »Kdor ima nadzor nad nafto, ima nadzor nad državami; kdor ima nadzor nad hrano, ima nadzor nad ljudmi; kdor ima nadzor nad financami, ima nadzor nad vsem svetom.« Povezava nafte in hrane je danes najbolj usodna. Celotno industrijsko kmetijstvo je na naftni pogon: kemična gnojila so narejena iz nafte ali zemeljskega plina in tudi vsi pesticidi, nafta je potrebna za pogon vseh strojev na kmetijah in v prehranski industriji, za skladiščenja in globalne transporte. Nafta in hrana sta torej izjemno povezani. Kaj pa hrana in zdravje? Veliko pove podatek o petih največjih korporacijah, ki nadzirajo svetovno prehrano: AstraZeneca, DuPont, Monsanto, Novartis, Aventis. So največji proizvajalci kemičnih gnojil in pesticidov kakor tudi lastniki semen in nosilci patentov genske tehnologije, hkrati pa so te multinacionalke največja svetovna farmacevtska podjetja. Vse je skoncentrirano v teh petih centrih moči, obvladovanje hrane in zdravja. To je zamisel, ki je eksponirana v Codexu Alimentariusu, zato moramo biti zelo pozorni, kako prihaja po drobcih v zakonodajo.

Mnoga zdravila so, to vemo, problematična. Leta 2004 je bil v Delu objavljen članek o evropskem zdravstvenem forumu Gastein, na katerem sta imela novinarsko konferenco njegov predsednik dr. Günther Leiner ter evropski komisar za zdravje in zaščito potrošnikov David Byrne. V članku je bilo navedeno, da je 22-letno spremljanje podatkov v Evropi pokazalo, da le 0,3 odstotka od 2693 registriranih zdravil privede do res učinkovitega zdravljenja. Če preračunamo, je to natanko osem zdravil.

Ja, farmacija je doživela izjemno transformacijo s petimi korporacijami, ki nadzirajo tako prehrano kot zdravila in imajo v rokah dva arhetipska prastrahova človeštva – biti lačen in biti bolan. Zato tudi imamo nenehne reprodukcije teh dveh strahov v medijih: nenehno se vrtijo prizori lakote in strahov pandemij, od prašičje do ptičje gripe. Medicina je kot znanstvena disciplina izgubila nedolžnost. Kakih osemdeset odstotkov denarja, ki se ga vlaga v medicinske raziskave, prihaja iz farmacije. Toda ta denar pomeni nadzor smeri, v katero bo medicina raziskovala. Javnost bi morala prek politike doseči, da se medicina odlepi od incestoidnega objema farmacije, ki si jo je podredila in jo uporablja za svoje profitne interese. To je treba vedeti, kajti farmaciji je v interesu, da iz čim večjega števila ljudi naredi bolnike in s tem potrošnike, ki trošijo. Ljudje so idealni potrošniki, ko so kronično bolni. Zdrav človek je za farmacijo čista izguba, zato si nenehno izmišljajo nove strahove in obolenja. Pragi »obolevnosti« se vseskozi nižajo, celo pri krvnem tlaku, zdravila pa imajo pogosto močne stranske učinke. Ti stranski učinki začnejo povzročati nova obolenja, kar pomeni spet nova zdravila in tako naprej.

Že stoletja je veliko virov za zdravje v naravi, recimo zelišča, ki so v Sloveniji pristala na spisku »zdravil brez recepta«. To pomeni, da se jih lahko kupi zgolj v lekarnah, recimo bezeg, arniko, brin, šentjanževko. Zeliščarke jih na tržnicah ne smejo več prodajati. Uničuje se stoletna tradicija naravnega zdravljenja, ko bi si ljudje v mnogoterih primerih lahko pomagali sami.

Tukaj vidim izjemno podobnost med semeni in zdravilnimi rastlinami. Imamo semena tradicionalnih starih sort (historičnih varietet), ki so jih gojili naši predniki in so jim omogočale preživetje, brez uporabe kemikalij in strupov. Enako je pri zeliščih. Stoletja se je akumuliralo znanje o moči zdravilnih rastlin in njihovi uporabi. To je izjemna kulturna dediščina naroda. Toda kot smo bili priče privatizacije semen, se zgodba ponavlja pri zdravilnih zeliščih. Gre za isti kapital, farmacevtski in agrokemični, za ista podjetja, ki si prizadevajo tako za privatizacijo semen kot zdravilnih zelišč. Na tem področju smo v Sloveniji dobili odredbe in pravilnike, ki so bili uvedeni v ozadju, brez javne razprave. S temi odredbami so se na spisku rastlin, ki so bile deklarirane kot »zdravila brez recepta«, znašla zdravilna zelišča, ki jih vsi poznamo: šentjanževka, arnika, krhlika, divji kostanj, pelin, češmin, gabez, repuh, lapuh, vrba, glog, bezeg, brin, če naštejem samo nekatere. Branjevke, naše tete Pehte, ki so jih prodajale na trgu, so le nadaljevale tradicijo zdravilstva in starodavnih znanj, ki so jih stoletja zapisovali menihi v samostanih Stična (pater Ašič), Olimje, Kartuzija Pleterje. Za hrbtom ljudi se dogajajo okoljski kriminal ter velika tatvina kulturne dediščine in njena privatizacija. Nihče nima pravice privatizirati znanj o zdravilnih rastlinah, ki so nastajala stoletja in se prenašala iz generacije v generacijo. To je treba odločno ustaviti, sicer se nam lahko kmalu zgodi, da bosta sledili še prepoved gojenja teh rastlin na vrtovih in prodaja na recept. Kakšna perverzija, ko se požrešnost profita zakamuflira v silno skrb za zdravje državljanov. Človeku se od ganjenosti kar ovlažijo oči!

Šentjanževka je eden od najboljših naravnih antidepresivov, kar je dobro vedeti v času hudega stresa in tovrstnih motenj in stisk. Ali pa glog in srčna obolenja, ki so tudi rezultat stresnega življenja.

Glog deluje homeostatsko. Če ima nekdo previsok pritisk, mu ga zniža, in nizkega zviša, poleg tega uravnava aritmijo srca, ki je pogosta v stresnih stanjih. Nekaj mojih znancev je imelo te težave in jim večletno jemanje zdravil ni pomagalo, ko pa so na moj predlog posegli po glogu, so mi po treh tednih veseli sporočili, da zdravil ne potrebujejo več. V literaturi nisem nikjer zasledil, da ima glog nevarne stranske učinke na naše zdravje. Bezeg je rasel v vsakem vrtu in vsak otrok je vedel, da surovih jagod ne sme jesti. Šel sem v lekarno preverit ceno šentjanževke: prgišče posušenih cvetov stane tri evre in pol. Lep zaslužek za nakradeno kulturno dediščino naroda! Tudi specializirane trgovine, ne samo tržnice, zelišč ne smejo več prodajati. Samo in izključno lekarne.

Kako je prišlo do te norosti?

Vedno je bil v ozadju zakon o zdravilih. Doslej so o zeliščih govorili trije akti: pravilnik iz leta 1997 (UL 43/97), odredba iz leta 1999 (UL 1/99) in nazadnje pravilnik o razvrstitvi zdravilnih rastlin iz leta 2008 (UL 103/2008). Osnovno pravno besedilo je enako, spreminjajo se le rastline, ki so na spisek uvrščene. Na zadnjem spisku so: vse vrste akacij, navadni divji kostanj, arnika, vse vrste pelina, navaden češmin, boreč, srobot, vse vrste gloga, navadna kutina, navadna krhlika (znano odvajalo), ginko (listi se uporabljajo za znamenit čaj), brin (najpogosteje uporabljana zdravilna rastlina v slovenskem ljudskem zdravilstvu), list navadne borovnice, navadna potonika, vse vrste repuha in lapuha (znana kot blažilca kašlja), celo fižolove lupine (smeh), črna jelša, črni topol, trepetlika, korenina rabarbare, kislica (ki smo jo otroci radi jedli po travnikih), vse vrste vrb (smeh) in bezeg (!!!), gabez, baldrijan, dišeča vijolica in bela omela.

Kaj so razlogi, argumenti, da se prepove recimo bezeg?

Ker naj bi te rastline imele toksične učinke na ljudi.

Kaj pa vino in šnops?

(smeh) … ja, v lekarne z njima, bi rekel. Vemo, katere so strupene rastline, zato se jih ne prodaja na tržnicah, tako kot poznamo strupene gobe. Zakaj potem tudi gob ne prodajajo le v lekarnah? Očitno še niso »zrele« za trženje.

Kaj je mogoče narediti?

Pripeljati pravdo do evropskega sodišča v Luksemburgu. To je okoljski kriminal. Gre za veliko tatvino narodovega kulturnega izročila in privatizacijo znanj, ki so nastajala stoletja, za tatvino starodavnih izkušenj celih generacij in ljudske modrosti. V tej smeri bo šla tudi ta pravda. Skupina vrhunskih pravnikov je obljubila pomoč. To so ljudje, ki jim ni vseeno; gre za vzpostavitev nove paradigme Traditional Ecological Knowledge.

Zanimivo je tudi, da so odredbe mnogo bolj prijazne do kemikalij in strupov. Pred leti je kolegica Irena Pan na Pop Tv v oddaji Preverjeno pripravila prispevek, v katerem je odšla po dolenjskih prodajalnah kmetijskih izdelkov in kupovala strupene kemikalije brez obvezno potrebne izkaznice, s katero kupovalec dokazuje, da ima opravljen predpisan tečaj ravnanja s strupi.

Vsaka evropska država mora do novembra 2012 sprejeti program zmanjšanja uporabe pesticidov. Pred dvema letoma so v EU testirali zelenjavo in sadje v hipermarketih in ugotovili 58-odstotno kontaminacijo s pesticidi. Zdravniki pa nas opominjamo, da jemo premalo zelenjave! Naš predlog je, da se vsa fitofarmacevtska sredstva prodajajo na recept. Če naredi kmet s svetovalcem program setve, naj mu ta izda recept za predpisano količino določenih pesticidov na površino njiv. Le tako bo lahko vzpostavljen učinkovit nadzor nad uporabo in sledljivost strupov. Režim izkaznic ni učinkovit, saj se v praksi dogaja njihova izposoja ali nabava pesticidov za uporabnike, ki sicer do njih ne bi prišli po legalni poti. Zato je onemogočena tudi evidenca embalaže in ostankov pesticidov. Nacionalni program zmanjšanja rabe obsega tudi določene ukrepe. Eden velikih uporabnikov je železnica, ki s pesticidi ubija plevel ob tirih. Nemci to počnejo s paro. Če potujete po Sloveniji, boste ugotovili, da je ob železnici veliko vrtičkarjev, in ti curki strupov gredo tudi na njihove vrtove. Absolutna prepoved uporabe pesticidov bi morala biti tudi na vseh javnih površinah, parkih, ob šolah in vrtcih, na športnih igriščih, v domačih vrtovih, v celotnem urbanem prostoru. Pesticidi nimajo kaj iskati v naseljih. Porast levkemije in raka ter hormonskih motenj pri otrocih je zaskrbljujoč. Prepovedati bi morali vse pesticide, ki so kancerogeni, živčni strupi ali hormonski motilci. Znanost je dokazala njihovo tveganje, spiski so narejeni in znani. Toda industrija se izgovarja, da »še ni dokončnih dokazov«, in tudi agrokemični lobi v RS ne bo miroval. Kako je lahko najhujši strup v prosti prodaji, zdravilna rastlina pa pod režimom? Prišli smo do absurda, ki ne prenese presoje zdravega razuma.

In če se vrneva na začetek, k semenom in poskusu nadzora hrane, je tudi na tem področju v Sloveniji narejenih nekaj pozitivnih korakov v Mariboru z ustanovitvijo Urbanih brazd in Varuhov semen.

Urbane brazde so projekt, ki je nastal v okviru EPK. Pokazati smo hoteli, da je samooskrba mogoča, in za to izbrali Tezno kot del Maribora in kmetijsko zaledje v oddaljenosti do 20 kilometrov. Gre za premik z globalne na lokalno raven, o nujnosti česar govori vseh pet kriz (gospodarska, energetska, prehranska, zdravstvena in podnebna). Skrajšati moramo razdalje med pridelki in kupcem, med vilami kmeta in vilicami meščana, in zagnati lokalni trg, da denar ostane v lokalnih skupnostih. V Mariboru je dobil kmet za tono vrhunske pšenice 120 evrov. Ko smo izračunali, koliko kruha se speče iz te moke, smo prišli do dvanajstkratnika. Kmetje naj torej kupijo mlin in sami meljejo pšenico, usposobijo kmečke peči, kjer ga pečejo, in si priskrbijo vozila za razvoz kruha otrokom v šole in vrtce.

Po tem vzorcu lahko nadaljujejo z vso zelenjavo in sadjem, ne samo za otroke, temveč tudi za odraslo populacijo v mestih. Varuhi semen smo društvo reševalcev semen tradicionalnih slovenskih sort, ki izumirajo. Predsednica društva Mateja Koler je mlada agronomka in odlična poznavalka semenarstva, ki svoje delo opravlja s srcem. Da bi bili pravno varni pred korporacijami, smo si člani le izmenjavali semena, ker semena niso bila registrirana. Do nedavnega, kajti razsodba sodišča EU v Luksemburgu 12. julija nam je omogočila, da lahko semena zbiramo povsem legalno. V mreži varuhov so vrtičkarji in mali kmetje. Varuhi semen imajo svojo spletno stran, virtualni herbarij (semensko knjižnico) z opisom rastlin in njihovih semen ter podatkom, kdo jih hrani. Med Varuhe semen se lahko včlani vsakdo, ki ima voljo in veselje. Vabljeni!

Lidija Gajski, zdravnica in avtorica knjige Zdravila ali zgodba o prevari / Mladina, 2010 / 06 / intervju by Urša Marn

Hrvaška zdravnica Lidija Gajski je lani, po več letih raziskovanja, objavila provokativno knjigo »Zdravila ali zgodba o prevari«, v kateri razkriva prevare farmacevtske industrije, hkrati pa ostro kritiko usmerja na zdravnike in politike, ki tej industriji brez pomisleka podlegajo.

V knjigi z anatomsko natančnostjo analizira pojave v sodobni medicini, od definicije širjenja bolezni, proizvodnje novih patoloških stanj do komercializacije medicinske znanosti, kar prispeva k podražitvi zdravstva. Lidija Gajski je specialistka interne medicine in članica hrvaškega bioetičnega združenja. Zaposlena je v zdravstvenem domu v Zagrebu.

V enem od medijev so vas opisali kot hrvaškega Michaela Moora. Se z opisom strinjate ali se vam zdi podcenjujoč?

Moje delo je veliko resnejše. Gre za strokovno analizo fenomena sodobne farmakoterapije. V ZDA je literatura na to temo praviloma napisana površno, da je razumljiva čim širšemu krogu bralcev. Moja knjiga pa ni popularno čtivo. Je znanstveno recenzirano delo, ki ga je podprlo hrvaško ministrstvo za znanost.

Farmacevtska industrija je ena najbolj dobičkonosnih na svetu. Kako se je proizvodnja zdravil razvila v tako dober posel?

Eden od razlogov izvira iz kulturno-civilizacijskega vzorca vedenja. Sodobni človek je razvajen in osredotočen nase. Za zdravje je pripravljen dati vse. Ker o zdravju razmišljamo iracionalno, je medicina edino področje, ki sme in zmore prodati nekoristne, precenjene in potencialno toksične proizvode. Liberalni kapitalizem daje prednost zasebnemu podjetništvu, v medicini in zdravstvu pa je našel plodna tla za zaslužek. Odločilna napaka je bila storjena s tem, da se industriji niso postavile meje, pri čemer ne mislim samo na proizvajalce zdravil, pač pa tudi na proizvajalce medicinske opreme, pripomočkov in laboratorijskega materiala. Odprli smo jim prosto pot v zdravstvo, kar so izkoristili tako, da so v zadnjih petnajstih letih prevzeli velik del zdravstvenega sistema. Od medicinskih raziskav in izobraževanja zdravnikov do zdravstvene politike, deloma tudi medijev in združenj bolnikov. V razvitem svetu stroški zdravstva znašajo okoli deset odstotkov BDP, od česar gre petina za zdravila. Ker stroški zdravil neprestano naraščajo, ni čudno, da prihodki največjih farmacevtskih družb dosegajo vrednosti proračunov razvitih držav. Ameriški Pfizer je pred tremi leti zaslužil 46 milijard dolarjev, britanski GlaxoSmithKline pa 37 milijard.

Kako, če sploh, je farmacevtska industrija občutila finančno krizo in kako na dobiček farmacevtskih gigantov vpliva to, da so zadnja leta potekli patenti za nekatera najdonosnejša zdravila? Družbi Eli Lilly je na primer leta 2001 potekel patent za veliko prodajno uspešnico – zdravilo prozac.

Res je, da so se cene zdravil znižale zaradi izteka patentov, a ne samo zato. Farmacevtska industrija je cene spustila tudi zaradi pritiska držav, saj so stroški za zdravila v zdravstvenih blagajnah presegli še vzdržno mejo. Na Hrvaškem se je cena zdravil v kardiovaskularni medicini prepolovila, vendar zdravstvena blagajna zaradi tega ni nič prihranila, saj je medtem poraba zdravil občutno narasla, s čimer se je kompenziralo znižanje cen. Zato danes izdatki za zdravila na Hrvaškem niso nič manjši, kot so bili pred petimi leti, ko so bile cene še enkrat višje.

Zakaj je potrošnja zdravil tako narasla?

Farmacevtska industrija je dosegla limit pri prodaji zdravil bolnim, zato je »vstopila« med zdrave in jih naredila odvisne tako od zdravil, kot drugih farmacevtskih preparatov. Danes zdravimo vse več ljudi, ki v tradicionalnem smislu niso bolni. Nekoč je medicina iskala zdravilo za bolezen, danes išče bolezen za zdravilo. Nova paradigma je, da zdravila potrebujemo, še preden zbolimo. Ključno vlogo pri tem igrajo dejavniki tveganja. Denimo, človeka, ki nima zdravstvenih težav, razglasiš za rizičnega za neko bolezen v prihodnosti. Tako holesterol ustvarja tveganje za infarkt, krvni tlak tveganje za možgansko kap, sladkor pa tveganje za slepoto in odpoved ledvic. Nato mejo normalne vrednosti holesterola, krvnega tlaka in sladkorja znižaš in dobiš ogromno populacijo, razglašeno za rizično. Tej množici nato zagotavljaš zdravila, ki naj bi te bolezni preprečevala. Skrb zbujajoč je podatek, da se danes kar 70-80% starejše populacije v razvitem svetu zdravi s preventivnimi preparati zaradi ravni holesterola, krvnega tlaka ali sladkorja.

Verjetno ne boste trdili, da je visok krvni tlak povsem nedolžna stvar …

Res je, da pri visokem tlaku obstaja tveganje za možgansko kap in da je zato potrebno zdravljenje. Ni pa tega mogoče trditi za nižje vrednosti tlaka. Najnovejše raziskave kažejo, da pri zdravih ljudeh krvnega tlaka, višjega od 140/90, ni smiselno zdraviti, saj ni dokaza, da bi s tem zmanjšali tveganje. Temeljne klinične smernice, po katerih delamo zadnje desetletje, so v nasprotju s kliničnimi izkušnjami zdravnikov, pa tudi z zdravim razumom bolnikov. Pred desetletjem je bila zgornja meja za normalen tlak pri zdravem človeku 160/95, danes pa je 140/90, optimalen tlak pa je nižji od 120/80. Težava je, da so ciljne vrednosti določene arbitrarno, pogosto celo mimo znanstvenih dokazov, če pa dokazi že obstajajo, so tako skromni, da je vprašljivo, ali je smiselno posredovati z zdravili. Raziskave so pokazale, da je pri teh razmeroma nizkih vrednostih krvnega tlaka treba zdraviti tudi več sto ljudi na leto, da bi preprečili en neželen kardiovaskularni dogodek. Podobno je z mladimi, zdravimi ljudmi. Na primer, med zdravimi ženskami srednjih let z blago zvišanim tlakom ima samo ena na osemsto korist od teh preparatov. Ko gre za zdravljenje diabetesa, ni dvoma, da je treba zniževati visoke ravni sladkorja v krvi, toda od agresivnega zniževanja na nizke ravni ni klinične koristi, tako kot tudi večinoma ni koristi od zniževanja ravni holesterola v krvi.

Kot primer nove, izmišljene bolezni navajate osteoporozo. Kako je mogoče, da je osteoporoza iz medicinskega problema, ki ga tako rekoč ni bilo, v zadnjih petnajstih letih prerasla v globalno epidemijo?

Je mogoče, ker je medicinska industrija zdravje izenačila z mladostjo, bolezen pa s starostjo. Človeški rod osteoporoze ni prepoznaval kot bolezen vse do l.1994, ko so razglasili »normalno« gostoto kosti, izmerjene pri ženskah, starih od dvajset do trideset let. Kosti s staranjem seveda izgubljajo kalcij, zato je večja verjetnost, da pri ženski po petdesetem letu ugotovijo osteopenijo (predhodnica-blažja oblika osteoporoze), pri ženski nad sedemdeset let pa osteoporozo. Tu gre za fiziološki proces staranja kosti, ki je naraven. Če bolezen konceptiramo tako, smo bolni vsi, ki smo starejši od petdeset let.

Ali ni povsem legitimno, da se z zdravili skuša lajšati starost?

Seveda je legitimno. Toda z analizo učinkovitosti zdravil za osteoporozo, ugotovite, da je njihova korist zelo vprašljiva. Še več. Ta zdravila so se v določenih primerih izkazala celo za škodljiva, povrhu so še draga. In se sploh še nisva dotaknili vprašanja o mineralni gostoti kosti. Glede tega parametra znotraj stroke obstaja spor. Profesorji, ki so kariere (z)gradili na področju osteoporoze, priznavajo, da mineralna gostota kosti nima zveze z dejansko čvrstostjo kosti in zlomi. So ženske, ki se jim je gostota kosti z jemanjem zdravil za osteoporozo povečala, in so ženske, pri katerih je gostota kosti kljub zdravilom ostala enaka ali pa se je celo zmanjšala.

Osteoporozo je za enega od vodilnih zdravstvenih problemov razglasila Svetovna zdravstvena organizacija in ne farmacevtska družba. Ali to pomeni, da nam WHO laže?

Sama ne bi uporabila takšne formulacije. Brez dvoma je z vstopom zasebnega podjetništva v zdravstvo nastal konflikt interesov, v katerega so vpleteni posamezniki: znanstveniki, klinični akademiki, farmakologi, zdravniki, mediji, tudi institucije: strokovna združenja, zdravstvena ministrstva, agencije za zdravila in navsezadnje Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Dejstvo je, da delež sredstev proračuna WHO narašča. Za delo te institucije jih prispevajo zasebna podjetja.

Kot umetno ustvarjeno bolezen navajate tudi zvišano raven holesterola. Pogosto slišimo, da je zvišana raven holesterola vzročno povezana z boleznimi srca in ožilja. Ali za to trditev obstaja kak dokaz?

Z raziskavami je bilo dokazano, da pri ženskah holesterol ni nikakršen dejavnik tveganja in je torej popolnoma vseeno, koliko holesterola ima, saj to ne vpliva na dolžino njenega življenja ali na pojav katerekoli bolezni in so diete, s katerimi zmanjšujemo vnos holesterola v telo, nesmiselne. Enako velja za večino moških. Izjema je majhna skupina moških, ki ima specifično vrsto srčne bolezni – angino pektoris ali infarkt. Pri njih obstaja tveganje, da se jim bolezen zaradi holesterola poslabša oz. doživijo infarkt. A tudi v teh primerih je vprašljivo, ali je smiselno posredovati. Pa vendar so se na vrh porabe med vsemi zdravili uvrstili preparati za zniževanje maščob v krvi, pri čemer v glavnem mislimo statine – pripravke za zniževanje ravni holesterola.

Če tehtaš sto petdeset kilogramov, to zagotovo ne more biti zdravo …

Debelost in holesterol sta dve različni stvari. Debelost je povezana z večjim tveganjem za bolezni, a tudi tu povezava ni tako preprosta, kot si laična javnost predstavlja. Ženski tip debelosti s širokimi boki in veliko zadnjico, t. i. hruškasta debelost nikakor ne pomeni tveganja za bolezni ali krajše življenje. Pričakovanje, da z zdravili za hujšanje omejimo bolezni, ni nujno točno. Dokaz za to je zdravilo za hujšanje sibutramin, ki je bilo nedavno umaknjeno iz uporabe. Izkazalo se je, da sicer res zmanjšuje telesno maso, pa še to za največ deset odstotkov, hkrati pa povečuje tveganje za srčno-žilne zaplete.

Kako verodostojne so raziskave, na podlagi katerih zdravila vstopajo v široko porabo? V knjigi pišete, da znanstveniki manipulirajo s prikazom izsledkov kliničnih preizkusov.

Ko govorimo o znanstvenih dokazih, moramo vedeti, da danes okoli 70 odstotkov raziskav, povezanih z zdravili, financira farmacevtska industrija – raziskave v zasebni režiji so pristranske in neverodostojne. Dokazano je, da izsledki raziskav, ki jih financirajo farmacevtske družbe, štirikrat do petkrat ugodnejši za sponzorja, kot tisti, ki se financirajo iz javnih virov. Če znanost poveličuje dobre strani zdravil in minimizira slabe, ni mogoče reči, kakšna je resnična učinkovitost zdravil. Zaradi zasebnega financiranja je vanj že v temeljih vgrajena pristranskost. Seznam manipulacij pri kliničnih poskusih je dolg. Začne se z izbiro vzorca, na katerem se zdravilo preizkuša. Za poskus namenoma izberejo tiste, pri katerih je zdravilo učinkovitejše in varnejše. Tako pri testiranju kardiovaskularnih zdravil prevladujejo moški, saj je pri njih ta skupina zdravil učinkovitejša. Pri raziskavah antirevmatikov se eksperimentira z mlajšo populacijo, zaradi manj stranskih učinkov. Izsledkom prilagajajo tudi trajanje raziskav. Če celotna raziskava traja pet let, pri čemer so denimo izsledki tretje leto boljši kot peto, se upoštevajo samo izsledki iz prvih treh let. Te manipulacije so se poslužili pri rofekoksibu, zdravilu za artritis, ki je bilo s trga umaknjeno, ko so dokazali, da podvaja tveganje srčnih bolezni. Izhodišče, na podlagi katerega se meri učinkovitost zdravila ne izberejo najpomembnejše kategorije, kot sta podaljšanje življenja in zmanjšanje tveganja za neželen kardiovaskularni dogodek, pač pa za izhodišče vzamejo surogati, na primer znižanje krvnega tlaka, vrednosti holesterola ali sladkorja, znižanje telesne teže, zmanjšanje aritmije, saj tako lažje demonstrirajo učinek. Nato se pri takšnih preparatih čez nekaj let pokaže, da skrajšujejo življenje, kot je bilo dokazano za nekatere antiaritmike ali antidiabetike ali pa za že omenjeni sibutramin. Največje manipulacije so prikazi izsledkov raziskav. Nek tipičen preventivni preparat, zmanjša stopnjo tveganja za infarkt za okoli 30 odstotkov. To je sorazmerno zmanjšanje tveganja, ki ga farmacevtska industrija predstavlja zdravnikom na kongresih. Zmanjšanje absolutnega tveganja se skriva v ozadju že omenjenih 30 odstotkov. Česar ne komentirajo, je mnogo manj impresivno. Dejanski rezultat pri kardiovaskularnih bolnikih je zmanjšanje z okoli 4 na 2,5 odstotka, pri zdravih pa z okoli 0,8 na 0,5 odstotka na leto, torej odstotek ali manj. Pri tako predstavljenih izsledkih raziskav, zdravila za osteoporozo zlahka prikažemo kot učinkovitih in koristnih, saj zmanjšujejo tveganje za zlom kolka za neverjetnih 50 odstotkov. Dejansko pa tveganje zmanjšajo samo z 0,4 na 0,2 odstotka na leto.

Zapisali ste, da je medicinska znanost, ki jo vodi težnja po hitrem zaslužku, vse manj sposobna zdraviti bolezni in reševati zdravstvene težave …

Posledice komercializacije, privatizacije medicinske znanosti, njene instrumentalizacije za potrebe ustvarjanja dobička, so širjenje indikacij za zdravila, širjenje meja bolezni in izumljanje novih bolezni. Zdravila za zniževanje vrednosti holesterola so včasih predpisovali majhnim skupinam srčnih bolnikov, danes jih lahko predpišejo vsakemu človeku, starejšemu od petdeset let. Antidepresive so nekoč predpisovali samo za hudo obliko depresije, danes pa imajo dvanajst indikacij, tudi blažje anksiozne motnje. Definicije simptomatskih bolezni, kot sta astma ali depresija, so se razširile, ker je bilo z raziskavami dokazano, da zdravila delujejo tudi pri blagih motnjah. Enako velja za vrsto fizioloških stanj in prehodnih motenj, kot so menopavza, predmenstrualni sindrom, erektilne disfunkcije, ki so bila razglašena za bolezenska. S PR-kampanjo je bila menopavza, normalno obdobje v življenju ženske, spremenjena v bolezen, zaradi katere se je na prelomu stoletja v razvitem svetu zdravila skoraj polovica žensk. Ko je govora o ‘impotenci’ sodobne medicinske znanosti, je treba opozoriti, da s prodorom zasebnega kapitala v medicinsko znanost, le to vzroki bolezni vse manj zanimajo, iz česar nujno izhaja tudi terapevtska nemoč. Zadnjih nekaj desetletij v farmakoterapiji ni bilo pomembnejšega napredka, ki bi se lahko primerjal z odkritjem penicilina ali inzulina. Farmacevtsko industrijo označujejo za inovativno, čeprav to že dolgo ni več. Dokazano je, da farmacevtska podjetja mnogo večji delež prihodkov od prodaje namenjajo trženju in korupciji, kot pa raziskavam in razvoju. Danes raziskave potekajo predvsem v javnih raziskovalnih ustanovah in z javnim denarjem. Farmacevtske družbe od javnih ustanov za razmeroma majhen denar odkupijo patente, opravijo klinične poskuse, zdravila registrirajo, jih pošljejo na trg in z njimi mastno zaslužijo. V farmacevtski industriji je torej vse manj inovativnosti in vse več trženja, kar je po svoje tudi logično. Če bi iznašli zdravilo za raka, reklame ne bi potrebovali, preventivna zdravila pa so premalo učinkovita, da bi se prodajala sama od sebe. Prav tako je sporno, da danes skoraj ni raziskav, ki bi se ukvarjale z naravnimi zdravili, sistemsko pa so zanemarjene tudi bolezni, ki ubijajo milijone ljudi v revnejših delih sveta. Razlog za zapostavljanje teh področij je, da takšna zdravila ne prinašajo vidnejših finančnih koristi. Medicinska industrija, ki je glavna ‘lastnica’ medicinske znanosti, raziskuje le na komercialno zanimivih področjih. Milijoni ljudi umirajo zaradi malarije, hkrati pa farmacevtska industrija vlaga ogromno denarja v zdravila, ki so popolnoma nekoristna, se pa z njimi dobro služi.

Zapisali ste tudi, da komercializacija znanosti ogroža celotno civilizacijo. Kako?

Naša civilizacija se opira na znanost. Znanost smo tako rekoč poistovetili z resnico in postala je opora za skoraj vse naše odločitve. Ko smo dovolili, da zasebni biznis prevzame in instrumentalizira znanost in izobraževanje, smo to oporo izgubili. Z umikom države iz znanosti smo izgubili neodvisno informacijo o boleznih in zdravljenju, in ko me pacienti sprašujejo o koristnosti posameznih zdravil, je moj odgovor pogosto – ne vem.

Kako je mogoče, da zdravnik ne pozna učinkovitosti zdravil, ki jih predpisuje?

Pri tradicionalni medicini je bilo preprosto ovrednotiti učinek zdravil. Tradicionalna medicina je imela opravka z realnimi boleznimi, ki so ljudem povzročale težave. Recimo temperatura, bolečine ali slabost. Zdravilo je težavo olajšalo ali odpravilo, iz česar smo sklepali o njegovi učinkovitosti. Odkar se medicina posveča preventivi in se ukvarja z ljudmi brez subjektivnih motenj, se niti zdravnik, niti bolnik ne moreta več opreti na svoj zdravi razum in izkušnje. Sama preprosto ne morem reči, pri koliko mojih pacientih se bo po dvajsetih letih jemanja zdravil za holesterol zmanjšala nevarnost za infarkt. Edino, na kar se zdravniki lahko opremo, so klinične raziskave, ki pa so neverodostojne.

Če se strinjamo, da so preventivni preparati večinoma neučinkoviti, neredko škodljivi in razmeroma dragi, kako je potem mogoče, da slovijo kot zelo kakovostni?

Ker se farmacevtski industriji niso postavile meje in je lahko zavladala zdravstvenemu sistemu. Težava seveda ni v farmacevtski industriji. Za zasebna podjetja je normalno, da si prizadevajo za čim večji zaslužek in so za dosego cilja pripravljena tudi manipulirati, potvarjati resnico. Tisti, ki so v tej zgodbi zatajili, so uslužbenci, plačani iz javnih virov, predvsem klinični profesorji in zdravstveni politiki. Njihova naloga ni biti podaljšana roka farmacevtske industrije, pač pa, tej industriji postaviti meje in delovati v obče dobro. Žal, se je obrnilo tako, da tisti, ki bi morali postavljati meje, služijo vzajemno s farmacevtsko industrijo. Pri tem ne mislim samo na denar, ampak tudi na gradnjo poklicne kariere. Danes ne morete delati kariere kliničnega profesorja brez sodelovanja s farmacevtsko ali drugo medicinsko industrijo, ker od države ne boste dobili denarja za raziskave. Izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje zdravnikov skoraj v celoti sponzorira farmacevtska industrija, ki ima poleg tega tudi velik vpliv na zdravstveno politiko na vseh ravneh: zakonodajni, izvršni in sodni. V parlamentih so prisotni veliki in vplivni lobiji te industrije. Iz farmacevtskih dobičkov se financirajo strankarske predvolilne kampanje. V evropskem parlamentu so formirane interesne skupine za posamezne bolezni, ki izdelujejo deklaracije in akcijske načrte z namenom, da se v državah članicah implementira takšna zdravstvena politika, ki bo omogočala plasiranje proizvodov njihovih sponzorjev.

Kako globoko je farmacevtska industrija prodrla v regulacijske agencije? Znano je, da je kar nekaj strokovnjakov, ki delajo za ameriško agencijo FDA, na plačilni listi farmacevtskih gigantov. Kako je s tem v Evropi?

Razmere so zelo podobne ameriškim. Farmacevtske družbe agenciji plačajo postopek registracije zdravil. Ugotavljanje učinkovitosti zdravil je zavarovano kot poslovna skrivnost in je zato popolnoma izvzeto iz nadzora javnosti. Agencije registrirajo zdravila v dogovoru s proizvajalci. Odloča se nepregledno. Pod pritiskom farmacevtske industrije so se roki za registracijo zdravil v zadnjih dvajsetih letih občutno skrajšali, standardi za registracijo zdravil pa razrahljali. V Veliki Britaniji so povprečen čas za registracijo zdravil med letoma 1989 in 1998 skrajšali s 154 na 44 dni. S takšnim skrajšanjem obdobja za evalvacijo zdravil postane vprašljiva objektivna presoja varnosti oz. neškodljivosti teh zdravil. Glede učinkovitosti je sporno, da zdravila pogosto niso registrirana na podlagi dejanskih, kliničnih učinkov, da bodisi podaljšujejo življenje in zmanjšujejo tveganje za bolezen. Pogosto so vprašljiva tudi klinična merila, saj za učinkovite razglašajo že preparate, ki verjetnost bolezni zmanjšujejo za odstotek ali manj na leto.

Kako rešiti problem prevelike porabe zdravil?

Ena najpomembnejših potez bi bila vzpostavitev sistema za objektivno vrednotenje vseh dosežkov v medicini. Ne le zdravil, tudi diagnostičnih in drugih postopkov. Iz tega sistema bi morali izločiti interes medicinske industrije. Da ne bo pomote: seveda obstajajo tudi realne bolezni in učinkovita zdravila, o tem ni dvoma. Težava je, da ni vzpostavljenega sistema vrednotenja, ki bi omogočal objektivno preverjanje. Tržni način poslovanja v zdravstvenem sistemu in medicini je treba zmanjšati na najmanjši možni obseg. Posebej nujno bi bilo pretežno javno financiranje medicinskihh raziskav in izobraževanj.

Je ob že tako obremenjenih javnih financah sploh mogoče, da bi celoten zdravstveni sistem skupaj z raziskavami, razvojem in izobraževanjem financirali izključno iz javnih virov?

Prepričana sem, da bi umik zasebništva pomenil več in ne manj denarja za zdravstvo. V interni medicini bi tako prihranili morda polovico denarja, ki se porabi danes, ne da bi s tem kakorkoli poslabšali zdravje ljudi. Racionalizacija zdravstvene porabe je nujna, saj so družbeni viri omejeni, rastoča potrošnja zdravil pa zaostruje problem dostopnosti medicinskih storitev, ogroža nacionalne proračune in preizkuša meje socialne vzdržnosti.

Sodoben način življenja nas sili v preproste in hitre rešitve. Nihče noče stisniti zob. Lahko bi rekli, da nam farmacevtska industrija ponuja to, kar si v bistvu želimo.

To drži. Zelo težko je nehati kaditi, zmanjšati telesno težo, se ukvarjati s športom, se zdravo prehranjevati…lažje je vzeti tableto. To ne velja le za bolnike, tudi za zdravnike. Zaradi preobremenjenosti jim je lažje napisati recept.

Prišli smo tako daleč, da imamo zdravnika, ki nam ne predpiše tablet, za slabega …

Imate prav, toda takšno razumevanje moramo spremeniti. Vse več je ljudi, ki so zaskrbljeni in obremenjeni s količino zdravil, ki jim jih zdravstvo ponuja, zato se na omejitev terapije odzovejo pozitivno. Sistem je številne ljudi prepričal, da so hudo bolni, da morajo paziti, kako hodijo, ker imajo osteoporozo, ali paziti, kaj jedo, da si ne zvišajo vrednosti holesterola…Ko jim poveš, da gre za lažne bolezni in da je njihov strah neupravičen, se jim odvali kamen od srca in iz ordinacije odidejo srečni.

Je po vašem mnenju Svetovna zdravstvena organizacija pandemijo prašičje gripe razglasila prehitro?

Absolutno. Pandemijo je razglasila na podlagi zelo vprašljivih meril, med katerimi ni bilo merila resnosti bolezni. Ne bi me presenetilo, če bi se izkazalo, da se je za razglasitev pandemije odločila pod vplivom proizvajalcev cepiv.

Javnost živi v prepričanju, da je prašičja gripa resnejša bolezen od navadne, sezonske gripe. Nekateri strokovnjaki trdijo, da se v svoji karieri še niso srečali z okužbami, ki bi tako hitro in hudo napadle pljuča.

Sama vem za kar nekaj uglednih imunologov, ki trdijo, da je prašičja gripa bolezen, ki je po svoji klinični sliki manj nevarna od sezonske gripe. Prašičja gripa je bila z veliko javno kampanjo spromovirana v globalno grožnjo človeštvu, čeprav je stopnja smrtnosti pri njej manjša od stopnje smrtnosti pri sezonski gripi. Prepričana sem, da so od prašičje gripe umirali predvsem kronični bolniki, ki bi morda v dveh tednih ali mesecih, umrli tudi zaradi kakega čisto drugega virusa. Sprašujem se, ali je z znanstvenega vidika sprejemljivo, da se smrt teh bolnikov povezuje s prašičjo gripo. Mogoče je tudi, da virus prašičje gripe sploh ni nastal v naravnem okolju, ampak je bil ustvarjen v laboratoriju. Sumljivo je že scenosled, da je ena večjih farmacevtskih družb že več mesecev pred pojavitvijo prašičje gripe vložila zahtevek za registracijo cepiva, ameriška agencija FDA pa je registracijo odobrila slab mesec pred pojavitvijo prašičje gripe v Mehiki, kar je preveliko naključje, da bi ne bili sumničavi.

Se strinjate s tistimi, ki trdijo, da je prašičja gripa del zarote, katere cilj sta kraja in genocid?

Da gre za krajo svetovnih razsežnosti, je več kot očitno. Upam, da bo preiskava, ki jo je sprožil zdravstveni odbor evropskega parlamenta, dokazala, da gre za manipulacijo, in zato ne bo treba plačati ogromnih zneskov za nakup nepotrebnega cepiva. Če se to ne zgodi, nam bo ostalo manj denarja za druge zdravstvene potrebe, nekateri ljudje pa bodo trpeli škodo. Kar se tiče zarote, naj dodam, da so se nam včasih takšne zgodbe zdele paranoidne in smešne, danes pa se je dobro nad njimi zamisliti.

Kakšne so možne posledice cepljenja proti prašičji gripi za imunski sistem? Je mogoče, da bomo posledice občutili šele čez nekaj let?

Cepljenje lahko spremljajo stranski učinki: rdečica na mestu vboda ali zvišana telesna temperatura, pri čemer je znano, da so stranski učinki cepljenja proti prašičji gripi pogostejši kot pri cepljenju proti sezonski gripi. Obstaja večja težava. Vse več je alergijskih bolezni, ki jih pred dvajsetimi leti ni bilo. Mogoče je na pojavitev nekaterih alergijskih bolezni vplivalo prav cepljenje. Alergija je pretiran odziv imunskega sistema na okoljske dejavnike. Drug velik problem so avtoimunske bolezni, kot so revmatoidni artritis, lupus, multipla skleroza. To so bolezni, pri katerih imunski sistem ustvarja protitelesa in se tako odziva na lastna tkiva. Nekateri znanstveniki pojavitev teh bolezni povezujejo prav s cepljenjem. Z virusnim antigenom, ki ga s cepljenjem vnesemo v organizem, spodbudimo imunski odgovor, kar bi lahko vodilo v nastanek avtoimunske bolezni.

Zadnja leta se po svetu uvajajo nova obvezna cepljenja, na primer proti hepatitisu B ali okužbi z virusom HPV. Ali obstajajo dokazi o učinkovitosti teh cepiv?

Veliko vprašanje je, ali je tradicionalna cepljenja (proti ošpicam, rdečkam ali tetanusu) sploh še smiselno izvajati, saj ni jasno, ali so sploh prispevala k zmanjšanju pojavnosti teh bolezni. Zaradi boljših življenjskih razmer in višjih higienskih standardov so bile te bolezni tako rekoč izkoreninjene, še preden so zanje uvedli obvezno cepljenje. Kar se tiče novih cepiv pa mislim, da hepatitis B ni tako velik zdravstveni problem, da bi ga morali uvrstiti v koledar obveznega cepljenja. Na Hrvaškem je bilo obvezno cepljenje proti hepatitisu B uvedeno pred desetimi leti za pubertetnike, ki se je kasneje preneslo v novorojenčkovo obdobje. To se mi zdi zelo sporno. Naš imunski sistem mora delovati vse življenje, da nas brani pred okužbami in tumorji, zato ni pametno, da ga dražimo že v tako zgodnji dobi. Posebno poglavje je cepljenje proti virusu HPV, ki povzroča raka na materničnem vratu. V nekaterih ameriških zveznih državah je to cepljenje že obvezno, na Hrvaškem pa še ni, kljub močnemu pritisku, ki ga farmacevtska industrija izvaja prek političnih struktur. Problem raka na materničnem vratu je mogoče reševati učinkoviteje tako, da mladino poučimo o odgovornem spolnem življenju, da ženske redno hodijo na ginekološke preglede…poleg tega malokdo ve, da že zdaj obstaja zdravilo za raka na materničnem vratu. Gre za naravni interferon, ki se ne proizvaja. Ko pa govorimo o cepljenju proti sezonski gripi, je treba povedati, da ni dokaza o njegovi učinkovitosti. The Cochrane Collaboration, najverodostojnejša in najbolj objektivna baza medicinskih podatkov na svetu, razkriva, da se s cepljenjem proti sezonski gripi prav nič ne zmanjša tveganje, da bomo zboleli za gripo ali da bomo pristali v bolnišnici, kaj šele, da bi se nam s tem podaljšalo življenje.

Zelo dolgo ste iskali založniško hišo, ki bi vam bila pripravljena izdati knjigo. Ste imeli težave tudi po tem, ko je knjiga izšla? Kakšni so bili odzivi farmacevtske industrije in zdravniške stroke?

Pričakovala sem, da bom imela težave, a se to ni zgodilo. Knjiga je zelo dobro argumentirana, zato ji v tem smislu ni kaj oporekati. Farmacevtski industriji se bolj splača vsebino prezreti, kot se spuščati v razprave. Knjiga je zbudila zanimanje zlasti med novinarji in bolniki, zdravniška stroka pa jo je v celoti prezrla. Pred časom sem pripravila predavanje, na katerega sem povabila petdeset zdravnikov, a so se ga udeležili le trije. Zame je to dokaz, da zdravstveni sistem ne deluje več v dobro bolnikom, ampak ima čisto druge cilje. Tu znova trčiva ob vprašanje privatizacije zdravstvenega sistema.

Dejstvo je, da privatizacija celoten sistem podraži, hkrati pa zmanjša dostopnost zdravstvenih storitev. Zdravstvo mora biti javno in pika.

SAVINA SVETUJE

SOBOTA, 8.3.2014:

Danes je dan za praznovanje žensk! Slavimo se, s hvaležnostjo občudujmo druga drugo, jih. Zasijmo in spodbudimo k sijanju. Danes je tudi dan brez modrčka za nas ženske in brez oprijetega spodnjega perila in hlač za moške. Ženske si nežno zmasirajte dojke, moški pa moda.

Ženske moramo svetiti, to je naša esenca. Brez tega ne moremo biti ne zdrave, ne srečne, ne uspešne. Bolj živimo sebe, svojo resnico – bolj sijemo. Ženske se moramo spodbujati in držati skupaj, biti zdravilo ena drugi. Več opore nam moški dajo, več varnosti in popolnega sprejemanja ko smo najbolj velike ali najbolj majhne – bolj smo vsi nagrajeni, zadovoljni in blagoslovljeni. Včasih je prav nujno kakšen dan preživeti brez modrca; masaža prsi pa je idealna vsak dan, saj prepreči limfne zastoje, poveča cirkulacijo in razstrupljanje tekočin.

Pretesno in preveč oprijeto spodnje perilo lahko pri moških povzroči poškodbe testisov ali neplodnost, saj pregrevanje mod onemogoča proizvajanje sperme in testosterona. Poleg tega so topla vlažna področja idealen kraj za razmnoževanje bakterij, glivic in mikroorganizmov.

SAVINA SVETUJE (www.savininauniverza.com)

SOBOTA, 15.02.2014:

Zvarite svojo mešanico aktivnih fermentiranih bioflavonoidov. Na čisto čisto tanko narežite 2 bio pomaranči in limoni z lupino vred; ter jih položite v steklen kozarec za marmelado. Dobro jih potlačite z leseno žlico ali kuhalnico. Dodajte 1 žličko himalajske soli, 50 ml sirotke, 100 ml vode in 1 jušno žlico medu. NE mešajte, le prelijte. Dobro zaprite, ter pustite 3 dni na sobni temperaturi. Nato kozarček prestavite v hladilnik, ter vsak dan pojejte eno čajno žličko. Ne uživajte samo soka, ampak vse. Do zadnje pikice. Bioflavonoidi so antioksidanti, ki pomagajo absorbirati C-vitamin in izboljšujejo njegovo delovanje. Obnovijo imunski sistem, imajo antibakterijski učinek, izboljšujejo vid, krepijo stene kapilar na obrazu in telesu. Ker je naš pripravek fermentiran, bodo še bolj učinkoviti in polni živih encimov. Uredili bodo tudi prebavo in razstrupili črevo.

SAVINA SVETUJE – PETEK, 14.02.

Danes pojdite na zmenek, kjer govorijo usta, a največ povejo ustnice. Če ste samske/samski in nimate kandidata/tke, pojdite ven s prijateljico ali prijateljem, naj bo to zmenek bolj prijateljske narave. Opazujte, se pogovorite, pošalite na to temo- čeprav je zelo resna 🙂 . Gotovo srečate koga, kjer boste izziv s pridom uporabili. Dame svoje ustnice našminkajte z lipglosom ali šminko po vaši izbiri, da bodo še posebej lepo poudarjene in bleščeče. Med tem »opravilom« jih opazujte. So velike, polne ali manjše, tanjše? Je bolj poudarjena zgornja ali spodnja ustnica? So simetrične, močne, z dvignjenimi kotički? Zapeljujte/osvajajte z ustnicami. Na zmenku opazujte še ustnice vašega izbranca/izbranke. Med pogovorom naj bo vaša pozornost predvsem na njegovih/njenih ustnicah. Tu in tam se obliznite ali raje pomežiknite, če je na vaših ustnicah šminka. Pa pazite, da ne boste preveč govorili 🙂 .

Ustnice veljajo za eno najprivlačnejših značilnostih nasprotnega spola. Oči izražajo intelektualnost, ustnice strast in čustveno usmeritev. Oblika ustnic med drugim odkriva tudi naše zdravje. Polne, ne nujno velike ustnice izžarevajo zdravje in spolno privlačnost. Govorijo o močnih in zdravih organih in spolni energiji. Majhne ustnice pri moškem nakazujejo majhen penis, pri ženskah pa ozek/kratek vaginalni kanal. Zgornja ustnica je dajajoča v ljubezni, spodnja ustnica pa kaže bolj naravo sprejemanja. Preverite, katera je bolj poudarjena. Navlažene ustnice so znak spolnega vzburjenja in vsakič, ko se obliznete, pripravljate »polje za oranje«. Usta in spolni organi odražajo nasprotne pole v telesu in odsevajo en drugega. Ko neprestano govorimo, nakazujemo spolno neučinkovitost, saj energijo raje kanaliziramo preko pogovora. Z mežikanjem pa na nežen način spodbudimo spolno energijo. Karkoli opazite, se zavedajte, da na splošno nič ni boljše ali slabše, gre le za usklajenost in iskanje tistih značilnosti, ki ustrezajo vam.