Lidija Gajski, zdravnica in avtorica knjige Zdravila ali zgodba o prevari / Mladina, 2010 / 06 / intervju by Urša Marn

Hrvaška zdravnica Lidija Gajski je lani, po več letih raziskovanja, objavila provokativno knjigo »Zdravila ali zgodba o prevari«, v kateri razkriva prevare farmacevtske industrije, hkrati pa ostro kritiko usmerja na zdravnike in politike, ki tej industriji brez pomisleka podlegajo.

V knjigi z anatomsko natančnostjo analizira pojave v sodobni medicini, od definicije širjenja bolezni, proizvodnje novih patoloških stanj do komercializacije medicinske znanosti, kar prispeva k podražitvi zdravstva. Lidija Gajski je specialistka interne medicine in članica hrvaškega bioetičnega združenja. Zaposlena je v zdravstvenem domu v Zagrebu.

V enem od medijev so vas opisali kot hrvaškega Michaela Moora. Se z opisom strinjate ali se vam zdi podcenjujoč?

Moje delo je veliko resnejše. Gre za strokovno analizo fenomena sodobne farmakoterapije. V ZDA je literatura na to temo praviloma napisana površno, da je razumljiva čim širšemu krogu bralcev. Moja knjiga pa ni popularno čtivo. Je znanstveno recenzirano delo, ki ga je podprlo hrvaško ministrstvo za znanost.

Farmacevtska industrija je ena najbolj dobičkonosnih na svetu. Kako se je proizvodnja zdravil razvila v tako dober posel?

Eden od razlogov izvira iz kulturno-civilizacijskega vzorca vedenja. Sodobni človek je razvajen in osredotočen nase. Za zdravje je pripravljen dati vse. Ker o zdravju razmišljamo iracionalno, je medicina edino področje, ki sme in zmore prodati nekoristne, precenjene in potencialno toksične proizvode. Liberalni kapitalizem daje prednost zasebnemu podjetništvu, v medicini in zdravstvu pa je našel plodna tla za zaslužek. Odločilna napaka je bila storjena s tem, da se industriji niso postavile meje, pri čemer ne mislim samo na proizvajalce zdravil, pač pa tudi na proizvajalce medicinske opreme, pripomočkov in laboratorijskega materiala. Odprli smo jim prosto pot v zdravstvo, kar so izkoristili tako, da so v zadnjih petnajstih letih prevzeli velik del zdravstvenega sistema. Od medicinskih raziskav in izobraževanja zdravnikov do zdravstvene politike, deloma tudi medijev in združenj bolnikov. V razvitem svetu stroški zdravstva znašajo okoli deset odstotkov BDP, od česar gre petina za zdravila. Ker stroški zdravil neprestano naraščajo, ni čudno, da prihodki največjih farmacevtskih družb dosegajo vrednosti proračunov razvitih držav. Ameriški Pfizer je pred tremi leti zaslužil 46 milijard dolarjev, britanski GlaxoSmithKline pa 37 milijard.

Kako, če sploh, je farmacevtska industrija občutila finančno krizo in kako na dobiček farmacevtskih gigantov vpliva to, da so zadnja leta potekli patenti za nekatera najdonosnejša zdravila? Družbi Eli Lilly je na primer leta 2001 potekel patent za veliko prodajno uspešnico – zdravilo prozac.

Res je, da so se cene zdravil znižale zaradi izteka patentov, a ne samo zato. Farmacevtska industrija je cene spustila tudi zaradi pritiska držav, saj so stroški za zdravila v zdravstvenih blagajnah presegli še vzdržno mejo. Na Hrvaškem se je cena zdravil v kardiovaskularni medicini prepolovila, vendar zdravstvena blagajna zaradi tega ni nič prihranila, saj je medtem poraba zdravil občutno narasla, s čimer se je kompenziralo znižanje cen. Zato danes izdatki za zdravila na Hrvaškem niso nič manjši, kot so bili pred petimi leti, ko so bile cene še enkrat višje.

Zakaj je potrošnja zdravil tako narasla?

Farmacevtska industrija je dosegla limit pri prodaji zdravil bolnim, zato je »vstopila« med zdrave in jih naredila odvisne tako od zdravil, kot drugih farmacevtskih preparatov. Danes zdravimo vse več ljudi, ki v tradicionalnem smislu niso bolni. Nekoč je medicina iskala zdravilo za bolezen, danes išče bolezen za zdravilo. Nova paradigma je, da zdravila potrebujemo, še preden zbolimo. Ključno vlogo pri tem igrajo dejavniki tveganja. Denimo, človeka, ki nima zdravstvenih težav, razglasiš za rizičnega za neko bolezen v prihodnosti. Tako holesterol ustvarja tveganje za infarkt, krvni tlak tveganje za možgansko kap, sladkor pa tveganje za slepoto in odpoved ledvic. Nato mejo normalne vrednosti holesterola, krvnega tlaka in sladkorja znižaš in dobiš ogromno populacijo, razglašeno za rizično. Tej množici nato zagotavljaš zdravila, ki naj bi te bolezni preprečevala. Skrb zbujajoč je podatek, da se danes kar 70-80% starejše populacije v razvitem svetu zdravi s preventivnimi preparati zaradi ravni holesterola, krvnega tlaka ali sladkorja.

Verjetno ne boste trdili, da je visok krvni tlak povsem nedolžna stvar …

Res je, da pri visokem tlaku obstaja tveganje za možgansko kap in da je zato potrebno zdravljenje. Ni pa tega mogoče trditi za nižje vrednosti tlaka. Najnovejše raziskave kažejo, da pri zdravih ljudeh krvnega tlaka, višjega od 140/90, ni smiselno zdraviti, saj ni dokaza, da bi s tem zmanjšali tveganje. Temeljne klinične smernice, po katerih delamo zadnje desetletje, so v nasprotju s kliničnimi izkušnjami zdravnikov, pa tudi z zdravim razumom bolnikov. Pred desetletjem je bila zgornja meja za normalen tlak pri zdravem človeku 160/95, danes pa je 140/90, optimalen tlak pa je nižji od 120/80. Težava je, da so ciljne vrednosti določene arbitrarno, pogosto celo mimo znanstvenih dokazov, če pa dokazi že obstajajo, so tako skromni, da je vprašljivo, ali je smiselno posredovati z zdravili. Raziskave so pokazale, da je pri teh razmeroma nizkih vrednostih krvnega tlaka treba zdraviti tudi več sto ljudi na leto, da bi preprečili en neželen kardiovaskularni dogodek. Podobno je z mladimi, zdravimi ljudmi. Na primer, med zdravimi ženskami srednjih let z blago zvišanim tlakom ima samo ena na osemsto korist od teh preparatov. Ko gre za zdravljenje diabetesa, ni dvoma, da je treba zniževati visoke ravni sladkorja v krvi, toda od agresivnega zniževanja na nizke ravni ni klinične koristi, tako kot tudi večinoma ni koristi od zniževanja ravni holesterola v krvi.

Kot primer nove, izmišljene bolezni navajate osteoporozo. Kako je mogoče, da je osteoporoza iz medicinskega problema, ki ga tako rekoč ni bilo, v zadnjih petnajstih letih prerasla v globalno epidemijo?

Je mogoče, ker je medicinska industrija zdravje izenačila z mladostjo, bolezen pa s starostjo. Človeški rod osteoporoze ni prepoznaval kot bolezen vse do l.1994, ko so razglasili »normalno« gostoto kosti, izmerjene pri ženskah, starih od dvajset do trideset let. Kosti s staranjem seveda izgubljajo kalcij, zato je večja verjetnost, da pri ženski po petdesetem letu ugotovijo osteopenijo (predhodnica-blažja oblika osteoporoze), pri ženski nad sedemdeset let pa osteoporozo. Tu gre za fiziološki proces staranja kosti, ki je naraven. Če bolezen konceptiramo tako, smo bolni vsi, ki smo starejši od petdeset let.

Ali ni povsem legitimno, da se z zdravili skuša lajšati starost?

Seveda je legitimno. Toda z analizo učinkovitosti zdravil za osteoporozo, ugotovite, da je njihova korist zelo vprašljiva. Še več. Ta zdravila so se v določenih primerih izkazala celo za škodljiva, povrhu so še draga. In se sploh še nisva dotaknili vprašanja o mineralni gostoti kosti. Glede tega parametra znotraj stroke obstaja spor. Profesorji, ki so kariere (z)gradili na področju osteoporoze, priznavajo, da mineralna gostota kosti nima zveze z dejansko čvrstostjo kosti in zlomi. So ženske, ki se jim je gostota kosti z jemanjem zdravil za osteoporozo povečala, in so ženske, pri katerih je gostota kosti kljub zdravilom ostala enaka ali pa se je celo zmanjšala.

Osteoporozo je za enega od vodilnih zdravstvenih problemov razglasila Svetovna zdravstvena organizacija in ne farmacevtska družba. Ali to pomeni, da nam WHO laže?

Sama ne bi uporabila takšne formulacije. Brez dvoma je z vstopom zasebnega podjetništva v zdravstvo nastal konflikt interesov, v katerega so vpleteni posamezniki: znanstveniki, klinični akademiki, farmakologi, zdravniki, mediji, tudi institucije: strokovna združenja, zdravstvena ministrstva, agencije za zdravila in navsezadnje Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Dejstvo je, da delež sredstev proračuna WHO narašča. Za delo te institucije jih prispevajo zasebna podjetja.

Kot umetno ustvarjeno bolezen navajate tudi zvišano raven holesterola. Pogosto slišimo, da je zvišana raven holesterola vzročno povezana z boleznimi srca in ožilja. Ali za to trditev obstaja kak dokaz?

Z raziskavami je bilo dokazano, da pri ženskah holesterol ni nikakršen dejavnik tveganja in je torej popolnoma vseeno, koliko holesterola ima, saj to ne vpliva na dolžino njenega življenja ali na pojav katerekoli bolezni in so diete, s katerimi zmanjšujemo vnos holesterola v telo, nesmiselne. Enako velja za večino moških. Izjema je majhna skupina moških, ki ima specifično vrsto srčne bolezni – angino pektoris ali infarkt. Pri njih obstaja tveganje, da se jim bolezen zaradi holesterola poslabša oz. doživijo infarkt. A tudi v teh primerih je vprašljivo, ali je smiselno posredovati. Pa vendar so se na vrh porabe med vsemi zdravili uvrstili preparati za zniževanje maščob v krvi, pri čemer v glavnem mislimo statine – pripravke za zniževanje ravni holesterola.

Če tehtaš sto petdeset kilogramov, to zagotovo ne more biti zdravo …

Debelost in holesterol sta dve različni stvari. Debelost je povezana z večjim tveganjem za bolezni, a tudi tu povezava ni tako preprosta, kot si laična javnost predstavlja. Ženski tip debelosti s širokimi boki in veliko zadnjico, t. i. hruškasta debelost nikakor ne pomeni tveganja za bolezni ali krajše življenje. Pričakovanje, da z zdravili za hujšanje omejimo bolezni, ni nujno točno. Dokaz za to je zdravilo za hujšanje sibutramin, ki je bilo nedavno umaknjeno iz uporabe. Izkazalo se je, da sicer res zmanjšuje telesno maso, pa še to za največ deset odstotkov, hkrati pa povečuje tveganje za srčno-žilne zaplete.

Kako verodostojne so raziskave, na podlagi katerih zdravila vstopajo v široko porabo? V knjigi pišete, da znanstveniki manipulirajo s prikazom izsledkov kliničnih preizkusov.

Ko govorimo o znanstvenih dokazih, moramo vedeti, da danes okoli 70 odstotkov raziskav, povezanih z zdravili, financira farmacevtska industrija – raziskave v zasebni režiji so pristranske in neverodostojne. Dokazano je, da izsledki raziskav, ki jih financirajo farmacevtske družbe, štirikrat do petkrat ugodnejši za sponzorja, kot tisti, ki se financirajo iz javnih virov. Če znanost poveličuje dobre strani zdravil in minimizira slabe, ni mogoče reči, kakšna je resnična učinkovitost zdravil. Zaradi zasebnega financiranja je vanj že v temeljih vgrajena pristranskost. Seznam manipulacij pri kliničnih poskusih je dolg. Začne se z izbiro vzorca, na katerem se zdravilo preizkuša. Za poskus namenoma izberejo tiste, pri katerih je zdravilo učinkovitejše in varnejše. Tako pri testiranju kardiovaskularnih zdravil prevladujejo moški, saj je pri njih ta skupina zdravil učinkovitejša. Pri raziskavah antirevmatikov se eksperimentira z mlajšo populacijo, zaradi manj stranskih učinkov. Izsledkom prilagajajo tudi trajanje raziskav. Če celotna raziskava traja pet let, pri čemer so denimo izsledki tretje leto boljši kot peto, se upoštevajo samo izsledki iz prvih treh let. Te manipulacije so se poslužili pri rofekoksibu, zdravilu za artritis, ki je bilo s trga umaknjeno, ko so dokazali, da podvaja tveganje srčnih bolezni. Izhodišče, na podlagi katerega se meri učinkovitost zdravila ne izberejo najpomembnejše kategorije, kot sta podaljšanje življenja in zmanjšanje tveganja za neželen kardiovaskularni dogodek, pač pa za izhodišče vzamejo surogati, na primer znižanje krvnega tlaka, vrednosti holesterola ali sladkorja, znižanje telesne teže, zmanjšanje aritmije, saj tako lažje demonstrirajo učinek. Nato se pri takšnih preparatih čez nekaj let pokaže, da skrajšujejo življenje, kot je bilo dokazano za nekatere antiaritmike ali antidiabetike ali pa za že omenjeni sibutramin. Največje manipulacije so prikazi izsledkov raziskav. Nek tipičen preventivni preparat, zmanjša stopnjo tveganja za infarkt za okoli 30 odstotkov. To je sorazmerno zmanjšanje tveganja, ki ga farmacevtska industrija predstavlja zdravnikom na kongresih. Zmanjšanje absolutnega tveganja se skriva v ozadju že omenjenih 30 odstotkov. Česar ne komentirajo, je mnogo manj impresivno. Dejanski rezultat pri kardiovaskularnih bolnikih je zmanjšanje z okoli 4 na 2,5 odstotka, pri zdravih pa z okoli 0,8 na 0,5 odstotka na leto, torej odstotek ali manj. Pri tako predstavljenih izsledkih raziskav, zdravila za osteoporozo zlahka prikažemo kot učinkovitih in koristnih, saj zmanjšujejo tveganje za zlom kolka za neverjetnih 50 odstotkov. Dejansko pa tveganje zmanjšajo samo z 0,4 na 0,2 odstotka na leto.

Zapisali ste, da je medicinska znanost, ki jo vodi težnja po hitrem zaslužku, vse manj sposobna zdraviti bolezni in reševati zdravstvene težave …

Posledice komercializacije, privatizacije medicinske znanosti, njene instrumentalizacije za potrebe ustvarjanja dobička, so širjenje indikacij za zdravila, širjenje meja bolezni in izumljanje novih bolezni. Zdravila za zniževanje vrednosti holesterola so včasih predpisovali majhnim skupinam srčnih bolnikov, danes jih lahko predpišejo vsakemu človeku, starejšemu od petdeset let. Antidepresive so nekoč predpisovali samo za hudo obliko depresije, danes pa imajo dvanajst indikacij, tudi blažje anksiozne motnje. Definicije simptomatskih bolezni, kot sta astma ali depresija, so se razširile, ker je bilo z raziskavami dokazano, da zdravila delujejo tudi pri blagih motnjah. Enako velja za vrsto fizioloških stanj in prehodnih motenj, kot so menopavza, predmenstrualni sindrom, erektilne disfunkcije, ki so bila razglašena za bolezenska. S PR-kampanjo je bila menopavza, normalno obdobje v življenju ženske, spremenjena v bolezen, zaradi katere se je na prelomu stoletja v razvitem svetu zdravila skoraj polovica žensk. Ko je govora o ‘impotenci’ sodobne medicinske znanosti, je treba opozoriti, da s prodorom zasebnega kapitala v medicinsko znanost, le to vzroki bolezni vse manj zanimajo, iz česar nujno izhaja tudi terapevtska nemoč. Zadnjih nekaj desetletij v farmakoterapiji ni bilo pomembnejšega napredka, ki bi se lahko primerjal z odkritjem penicilina ali inzulina. Farmacevtsko industrijo označujejo za inovativno, čeprav to že dolgo ni več. Dokazano je, da farmacevtska podjetja mnogo večji delež prihodkov od prodaje namenjajo trženju in korupciji, kot pa raziskavam in razvoju. Danes raziskave potekajo predvsem v javnih raziskovalnih ustanovah in z javnim denarjem. Farmacevtske družbe od javnih ustanov za razmeroma majhen denar odkupijo patente, opravijo klinične poskuse, zdravila registrirajo, jih pošljejo na trg in z njimi mastno zaslužijo. V farmacevtski industriji je torej vse manj inovativnosti in vse več trženja, kar je po svoje tudi logično. Če bi iznašli zdravilo za raka, reklame ne bi potrebovali, preventivna zdravila pa so premalo učinkovita, da bi se prodajala sama od sebe. Prav tako je sporno, da danes skoraj ni raziskav, ki bi se ukvarjale z naravnimi zdravili, sistemsko pa so zanemarjene tudi bolezni, ki ubijajo milijone ljudi v revnejših delih sveta. Razlog za zapostavljanje teh področij je, da takšna zdravila ne prinašajo vidnejših finančnih koristi. Medicinska industrija, ki je glavna ‘lastnica’ medicinske znanosti, raziskuje le na komercialno zanimivih področjih. Milijoni ljudi umirajo zaradi malarije, hkrati pa farmacevtska industrija vlaga ogromno denarja v zdravila, ki so popolnoma nekoristna, se pa z njimi dobro služi.

Zapisali ste tudi, da komercializacija znanosti ogroža celotno civilizacijo. Kako?

Naša civilizacija se opira na znanost. Znanost smo tako rekoč poistovetili z resnico in postala je opora za skoraj vse naše odločitve. Ko smo dovolili, da zasebni biznis prevzame in instrumentalizira znanost in izobraževanje, smo to oporo izgubili. Z umikom države iz znanosti smo izgubili neodvisno informacijo o boleznih in zdravljenju, in ko me pacienti sprašujejo o koristnosti posameznih zdravil, je moj odgovor pogosto – ne vem.

Kako je mogoče, da zdravnik ne pozna učinkovitosti zdravil, ki jih predpisuje?

Pri tradicionalni medicini je bilo preprosto ovrednotiti učinek zdravil. Tradicionalna medicina je imela opravka z realnimi boleznimi, ki so ljudem povzročale težave. Recimo temperatura, bolečine ali slabost. Zdravilo je težavo olajšalo ali odpravilo, iz česar smo sklepali o njegovi učinkovitosti. Odkar se medicina posveča preventivi in se ukvarja z ljudmi brez subjektivnih motenj, se niti zdravnik, niti bolnik ne moreta več opreti na svoj zdravi razum in izkušnje. Sama preprosto ne morem reči, pri koliko mojih pacientih se bo po dvajsetih letih jemanja zdravil za holesterol zmanjšala nevarnost za infarkt. Edino, na kar se zdravniki lahko opremo, so klinične raziskave, ki pa so neverodostojne.

Če se strinjamo, da so preventivni preparati večinoma neučinkoviti, neredko škodljivi in razmeroma dragi, kako je potem mogoče, da slovijo kot zelo kakovostni?

Ker se farmacevtski industriji niso postavile meje in je lahko zavladala zdravstvenemu sistemu. Težava seveda ni v farmacevtski industriji. Za zasebna podjetja je normalno, da si prizadevajo za čim večji zaslužek in so za dosego cilja pripravljena tudi manipulirati, potvarjati resnico. Tisti, ki so v tej zgodbi zatajili, so uslužbenci, plačani iz javnih virov, predvsem klinični profesorji in zdravstveni politiki. Njihova naloga ni biti podaljšana roka farmacevtske industrije, pač pa, tej industriji postaviti meje in delovati v obče dobro. Žal, se je obrnilo tako, da tisti, ki bi morali postavljati meje, služijo vzajemno s farmacevtsko industrijo. Pri tem ne mislim samo na denar, ampak tudi na gradnjo poklicne kariere. Danes ne morete delati kariere kliničnega profesorja brez sodelovanja s farmacevtsko ali drugo medicinsko industrijo, ker od države ne boste dobili denarja za raziskave. Izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje zdravnikov skoraj v celoti sponzorira farmacevtska industrija, ki ima poleg tega tudi velik vpliv na zdravstveno politiko na vseh ravneh: zakonodajni, izvršni in sodni. V parlamentih so prisotni veliki in vplivni lobiji te industrije. Iz farmacevtskih dobičkov se financirajo strankarske predvolilne kampanje. V evropskem parlamentu so formirane interesne skupine za posamezne bolezni, ki izdelujejo deklaracije in akcijske načrte z namenom, da se v državah članicah implementira takšna zdravstvena politika, ki bo omogočala plasiranje proizvodov njihovih sponzorjev.

Kako globoko je farmacevtska industrija prodrla v regulacijske agencije? Znano je, da je kar nekaj strokovnjakov, ki delajo za ameriško agencijo FDA, na plačilni listi farmacevtskih gigantov. Kako je s tem v Evropi?

Razmere so zelo podobne ameriškim. Farmacevtske družbe agenciji plačajo postopek registracije zdravil. Ugotavljanje učinkovitosti zdravil je zavarovano kot poslovna skrivnost in je zato popolnoma izvzeto iz nadzora javnosti. Agencije registrirajo zdravila v dogovoru s proizvajalci. Odloča se nepregledno. Pod pritiskom farmacevtske industrije so se roki za registracijo zdravil v zadnjih dvajsetih letih občutno skrajšali, standardi za registracijo zdravil pa razrahljali. V Veliki Britaniji so povprečen čas za registracijo zdravil med letoma 1989 in 1998 skrajšali s 154 na 44 dni. S takšnim skrajšanjem obdobja za evalvacijo zdravil postane vprašljiva objektivna presoja varnosti oz. neškodljivosti teh zdravil. Glede učinkovitosti je sporno, da zdravila pogosto niso registrirana na podlagi dejanskih, kliničnih učinkov, da bodisi podaljšujejo življenje in zmanjšujejo tveganje za bolezen. Pogosto so vprašljiva tudi klinična merila, saj za učinkovite razglašajo že preparate, ki verjetnost bolezni zmanjšujejo za odstotek ali manj na leto.

Kako rešiti problem prevelike porabe zdravil?

Ena najpomembnejših potez bi bila vzpostavitev sistema za objektivno vrednotenje vseh dosežkov v medicini. Ne le zdravil, tudi diagnostičnih in drugih postopkov. Iz tega sistema bi morali izločiti interes medicinske industrije. Da ne bo pomote: seveda obstajajo tudi realne bolezni in učinkovita zdravila, o tem ni dvoma. Težava je, da ni vzpostavljenega sistema vrednotenja, ki bi omogočal objektivno preverjanje. Tržni način poslovanja v zdravstvenem sistemu in medicini je treba zmanjšati na najmanjši možni obseg. Posebej nujno bi bilo pretežno javno financiranje medicinskihh raziskav in izobraževanj.

Je ob že tako obremenjenih javnih financah sploh mogoče, da bi celoten zdravstveni sistem skupaj z raziskavami, razvojem in izobraževanjem financirali izključno iz javnih virov?

Prepričana sem, da bi umik zasebništva pomenil več in ne manj denarja za zdravstvo. V interni medicini bi tako prihranili morda polovico denarja, ki se porabi danes, ne da bi s tem kakorkoli poslabšali zdravje ljudi. Racionalizacija zdravstvene porabe je nujna, saj so družbeni viri omejeni, rastoča potrošnja zdravil pa zaostruje problem dostopnosti medicinskih storitev, ogroža nacionalne proračune in preizkuša meje socialne vzdržnosti.

Sodoben način življenja nas sili v preproste in hitre rešitve. Nihče noče stisniti zob. Lahko bi rekli, da nam farmacevtska industrija ponuja to, kar si v bistvu želimo.

To drži. Zelo težko je nehati kaditi, zmanjšati telesno težo, se ukvarjati s športom, se zdravo prehranjevati…lažje je vzeti tableto. To ne velja le za bolnike, tudi za zdravnike. Zaradi preobremenjenosti jim je lažje napisati recept.

Prišli smo tako daleč, da imamo zdravnika, ki nam ne predpiše tablet, za slabega …

Imate prav, toda takšno razumevanje moramo spremeniti. Vse več je ljudi, ki so zaskrbljeni in obremenjeni s količino zdravil, ki jim jih zdravstvo ponuja, zato se na omejitev terapije odzovejo pozitivno. Sistem je številne ljudi prepričal, da so hudo bolni, da morajo paziti, kako hodijo, ker imajo osteoporozo, ali paziti, kaj jedo, da si ne zvišajo vrednosti holesterola…Ko jim poveš, da gre za lažne bolezni in da je njihov strah neupravičen, se jim odvali kamen od srca in iz ordinacije odidejo srečni.

Je po vašem mnenju Svetovna zdravstvena organizacija pandemijo prašičje gripe razglasila prehitro?

Absolutno. Pandemijo je razglasila na podlagi zelo vprašljivih meril, med katerimi ni bilo merila resnosti bolezni. Ne bi me presenetilo, če bi se izkazalo, da se je za razglasitev pandemije odločila pod vplivom proizvajalcev cepiv.

Javnost živi v prepričanju, da je prašičja gripa resnejša bolezen od navadne, sezonske gripe. Nekateri strokovnjaki trdijo, da se v svoji karieri še niso srečali z okužbami, ki bi tako hitro in hudo napadle pljuča.

Sama vem za kar nekaj uglednih imunologov, ki trdijo, da je prašičja gripa bolezen, ki je po svoji klinični sliki manj nevarna od sezonske gripe. Prašičja gripa je bila z veliko javno kampanjo spromovirana v globalno grožnjo človeštvu, čeprav je stopnja smrtnosti pri njej manjša od stopnje smrtnosti pri sezonski gripi. Prepričana sem, da so od prašičje gripe umirali predvsem kronični bolniki, ki bi morda v dveh tednih ali mesecih, umrli tudi zaradi kakega čisto drugega virusa. Sprašujem se, ali je z znanstvenega vidika sprejemljivo, da se smrt teh bolnikov povezuje s prašičjo gripo. Mogoče je tudi, da virus prašičje gripe sploh ni nastal v naravnem okolju, ampak je bil ustvarjen v laboratoriju. Sumljivo je že scenosled, da je ena večjih farmacevtskih družb že več mesecev pred pojavitvijo prašičje gripe vložila zahtevek za registracijo cepiva, ameriška agencija FDA pa je registracijo odobrila slab mesec pred pojavitvijo prašičje gripe v Mehiki, kar je preveliko naključje, da bi ne bili sumničavi.

Se strinjate s tistimi, ki trdijo, da je prašičja gripa del zarote, katere cilj sta kraja in genocid?

Da gre za krajo svetovnih razsežnosti, je več kot očitno. Upam, da bo preiskava, ki jo je sprožil zdravstveni odbor evropskega parlamenta, dokazala, da gre za manipulacijo, in zato ne bo treba plačati ogromnih zneskov za nakup nepotrebnega cepiva. Če se to ne zgodi, nam bo ostalo manj denarja za druge zdravstvene potrebe, nekateri ljudje pa bodo trpeli škodo. Kar se tiče zarote, naj dodam, da so se nam včasih takšne zgodbe zdele paranoidne in smešne, danes pa se je dobro nad njimi zamisliti.

Kakšne so možne posledice cepljenja proti prašičji gripi za imunski sistem? Je mogoče, da bomo posledice občutili šele čez nekaj let?

Cepljenje lahko spremljajo stranski učinki: rdečica na mestu vboda ali zvišana telesna temperatura, pri čemer je znano, da so stranski učinki cepljenja proti prašičji gripi pogostejši kot pri cepljenju proti sezonski gripi. Obstaja večja težava. Vse več je alergijskih bolezni, ki jih pred dvajsetimi leti ni bilo. Mogoče je na pojavitev nekaterih alergijskih bolezni vplivalo prav cepljenje. Alergija je pretiran odziv imunskega sistema na okoljske dejavnike. Drug velik problem so avtoimunske bolezni, kot so revmatoidni artritis, lupus, multipla skleroza. To so bolezni, pri katerih imunski sistem ustvarja protitelesa in se tako odziva na lastna tkiva. Nekateri znanstveniki pojavitev teh bolezni povezujejo prav s cepljenjem. Z virusnim antigenom, ki ga s cepljenjem vnesemo v organizem, spodbudimo imunski odgovor, kar bi lahko vodilo v nastanek avtoimunske bolezni.

Zadnja leta se po svetu uvajajo nova obvezna cepljenja, na primer proti hepatitisu B ali okužbi z virusom HPV. Ali obstajajo dokazi o učinkovitosti teh cepiv?

Veliko vprašanje je, ali je tradicionalna cepljenja (proti ošpicam, rdečkam ali tetanusu) sploh še smiselno izvajati, saj ni jasno, ali so sploh prispevala k zmanjšanju pojavnosti teh bolezni. Zaradi boljših življenjskih razmer in višjih higienskih standardov so bile te bolezni tako rekoč izkoreninjene, še preden so zanje uvedli obvezno cepljenje. Kar se tiče novih cepiv pa mislim, da hepatitis B ni tako velik zdravstveni problem, da bi ga morali uvrstiti v koledar obveznega cepljenja. Na Hrvaškem je bilo obvezno cepljenje proti hepatitisu B uvedeno pred desetimi leti za pubertetnike, ki se je kasneje preneslo v novorojenčkovo obdobje. To se mi zdi zelo sporno. Naš imunski sistem mora delovati vse življenje, da nas brani pred okužbami in tumorji, zato ni pametno, da ga dražimo že v tako zgodnji dobi. Posebno poglavje je cepljenje proti virusu HPV, ki povzroča raka na materničnem vratu. V nekaterih ameriških zveznih državah je to cepljenje že obvezno, na Hrvaškem pa še ni, kljub močnemu pritisku, ki ga farmacevtska industrija izvaja prek političnih struktur. Problem raka na materničnem vratu je mogoče reševati učinkoviteje tako, da mladino poučimo o odgovornem spolnem življenju, da ženske redno hodijo na ginekološke preglede…poleg tega malokdo ve, da že zdaj obstaja zdravilo za raka na materničnem vratu. Gre za naravni interferon, ki se ne proizvaja. Ko pa govorimo o cepljenju proti sezonski gripi, je treba povedati, da ni dokaza o njegovi učinkovitosti. The Cochrane Collaboration, najverodostojnejša in najbolj objektivna baza medicinskih podatkov na svetu, razkriva, da se s cepljenjem proti sezonski gripi prav nič ne zmanjša tveganje, da bomo zboleli za gripo ali da bomo pristali v bolnišnici, kaj šele, da bi se nam s tem podaljšalo življenje.

Zelo dolgo ste iskali založniško hišo, ki bi vam bila pripravljena izdati knjigo. Ste imeli težave tudi po tem, ko je knjiga izšla? Kakšni so bili odzivi farmacevtske industrije in zdravniške stroke?

Pričakovala sem, da bom imela težave, a se to ni zgodilo. Knjiga je zelo dobro argumentirana, zato ji v tem smislu ni kaj oporekati. Farmacevtski industriji se bolj splača vsebino prezreti, kot se spuščati v razprave. Knjiga je zbudila zanimanje zlasti med novinarji in bolniki, zdravniška stroka pa jo je v celoti prezrla. Pred časom sem pripravila predavanje, na katerega sem povabila petdeset zdravnikov, a so se ga udeležili le trije. Zame je to dokaz, da zdravstveni sistem ne deluje več v dobro bolnikom, ampak ima čisto druge cilje. Tu znova trčiva ob vprašanje privatizacije zdravstvenega sistema.

Dejstvo je, da privatizacija celoten sistem podraži, hkrati pa zmanjša dostopnost zdravstvenih storitev. Zdravstvo mora biti javno in pika.

Tega si pa o jajcu ne bi mislili!

Jajca veljajo za zdravo živilo, bogato z vitamini in drugimi hranili, ki so odgovorna za dobro stanje naših oči, jeter, možganov in srca, hkrati pa so lahko dostopna, poceni, možnosti za pripravo pa je malo morje. A če ste misli, da jajca sodijo le v ponev, na solato, v testo in podobno, se motite. Preverite, kako jih lahko še koristno uporabite!

Beljak kot lepilo

Čeprav beljak v največji meri uporabljamo za pripravo različnih sladic, je lahko tudi izvrstno lepilo, s katerim je mogoče zalepiti papir, karton in tkanine. Poskusite!
piščanec in jajce

Lupina za čiščenje

Jajčna lupina lahko temeljito očisti trdovratno umazanijo in maščobne obloge na posodi. Če jo boste dobro zmleli, dodali detergentu za pomivanje posode in z gobico dobro zdrgnili lonec ali pekač, boste vedeli, o čem govorimo.

Voda za sobne rastline

Zagotovo sodite med tiste, ki po kuhanju jajc vodo, ki je ostala, preprosto zlijete stran, kajne? Napaka! Pa se boste sedaj vprašali, kaj neki lahko z njo sploh še počnete. Dobro jo ohladite in z njo zalijte sobne rastline, saj jih boste tako še dodatno nahranili.

Lupina v hrani za pse

Jajčna lupina je bogata s kalcijem zato jo nikakor ne vrzite v smeti, če imate doma pasjega prijatelja. Raje jo zmeljite v prah in dodajte v pasjo hrano, tako boste še dodatno poskrbeli za zdrave kosti in zobe vašega štirinožnega prijatelja.

Rumenjak za suho kožo

Jajca lahko zelo koristno uporabite tudi v kozmetične namene. Če je vaša koža izrazito suha, razžvrkljajte rumenjak ter ga nanesite na obraz in počivajte 20 minut, nato izperite. Rumenjak bo poskrbel za hidracijo kože in jo naredil mehkejšo.

Beljak za mastno kožo

Ravno obratno je pri mastni koži, ta potrebuje beljak. Dodajte mu pol žlice medu, premešajte in nanesite na obraz. Pustite 10 minut in izperite. Rezultat vas bo presenetil.

Jajce za razdraženo kožo

Sveže jajce potopite v kozarcu jabolčnega kisa, tako naj stoji okoli tri dni in bo nared kot obloga za razdraženo kožo in kot ’balzam’ za nekatere kožne infekcije.

FILM

Se je Mednarodni denarni sklad res zmotil?-10.06.2013-Finance-Janez Šušteršič

Tisti, ki so se veselili, da je MDS priznal nespametnost varčevanja in da to napoveduje večje spremembe v pogojih, ki jih bo postavljal državam v programih pomoči, bodo morali priznati, da so poročilo prebrali narobe (oziroma ga sploh niso).

Poročilo Mednarodnega denarnega sklada o učinkih prvega programa pomoči Grčiji je zanimivo branje. Predvsem zato, ker v njem ne boste našli prav veliko tistega, o čemer so domači in tuji mediji poročali, da naj bi v njem pisalo. Recimo, trditev, da naj bi MDS v poročilu priznal, da je bil »prvi reševalni paket trojke neuspešen, ker je trojka podcenila negativni vpliv ukrepov na gospodarstvo«, ki so jo po STA povzeli domači mediji, STA pa jo je najbrž po tujih, je popolna neumnost.

Napačne razlage poročila niso naključne niti nepomembne. So znamenje vse večjega splošnega ogorčenja nad »politiko varčevanja« in dolgotrajnostjo reševanja gospodarske krize. Ustvarjajo navidezno »dejstveno« podlago za popoln obrat ekonomske politike, ki pa bi razmere samo še poslabšal. Poglejmo si torej, kaj je na stvari.

Se je MDS res pokesal zaradi varčevanja?

Nikakor. Na vprašanje, ali bi moralo biti uravnoteženje javnih financ bolj postopno, poročilo povsem nedvoumno odgovarja nikalno. Če bi bilo zmanjšanje primanjkljaja počasnejše, se rast javnega dolga Grčije med trajanjem programa pomoči sploh ne bi ustavila, države območja evra pa bi morale močno povečati znesek finančne pomoči. Prvo je bilo nesprejemljivo iz ekonomskih, drugo pa iz političnih razlogov.

Prav, boste rekli, toda ali je MDS potem vsaj priznal, da bi morali manj varčevati in bolj dvigovati davke? Ne, tudi tega ni storil. Nasprotno, poročilo ugotavlja, da je bila z dvigi davkov dosežena približno polovica zmanjšanja primanjkljaja, in ocenjuje, da je bilo to pretirano, saj je presežni primanjkljaj skoraj v celoti nastal zaradi prehitre rasti izdatkov.

Se je MDS pokesal zaradi recesije v Grčiji?

Tudi to ne. Poročilo priznava, da so bile napovedi gospodarske rasti preveč optimistične, ker niso dovolj upoštevale negativnega učinka ukrepov za zmanjševanja primanjkljaja in ker so pričakovale hiter pozitiven učinek strukturnih reform. Vendar hkrati tudi opozarja, da za velik upad bruto domačega proizvoda niso krivi samo proračunski ukrepi, ampak vsaj toliko tudi neizvedene reforme za povečanje konkurenčnosti, politična in družbena nestabilnost ter izjave o možnem izstopu ali izključitvi Grčije z območja evra.

Ne glede na vzroke poročilo ugotavlja, da je bila huda recesija neizogibna. Če bi Grčija namesto strinjanja z varčevalnimi ukrepi, ki so ji omogočili pridobitev mednarodne pomoči, raje razglasila bankrot, bi bile posledice samo še hujše. Ker ji ne bi nihče več posodil denarja, bi prišlo do bega kapitala iz države, proračun pa bi čez noč postal prisilno uravnotežen s še slabšimi posledicami za gospodarstvo.

Katere napake je MDS potem sploh priznal?

Glavna napaka, ki jo poročilo priznava, je podcenjevanje politične ekonomije. Preveč so se zanašali na politično podporo za reforme v Grčiji in preveč zaupali v sposobnost grške državne uprave, da ukrepe dejansko izpelje. Pri oblikovanju ukrepov so zanemarili, da bi bili bolj sprejemljivi, če bi bilo njihovo breme bolj enakomerno porazdeljeno po celotni družbi.

Vendar enakomerna porazdelitev bremen v očeh MDS ne pomeni uvajanja višjih davčnih stopenj, dodatnega obremenjevanja podjetnikov in podobnega, kar počnemo tudi pri nas. Namesto višjih davkov govorijo samo o tem, da bi morala biti davčna uprava sposobna ljudem z večjimi dohodki preprečiti izogibanje davkom. Pravičnost pa vidijo predvsem v razmerju med javnim in zasebnim sektorjem – v javnem sektorju in javnih podjetjih bi morali odpustiti precej več ljudi, tako, kot so jih v zasebnem, v zasebnem pa občutno bolj znižati plače, tako, kot so jih javnim uslužbencem.

MDS priznava tudi zelo prožno uporabo in spreminjanje svojih notranjih pravil, zato da so sploh lahko sodelovali pri programu pomoči. To upravičuje z nevarnostjo širitve krize v druge evrske države in z veliko škodo, ki bi nastala, če bi se pravil strogo držali.

In katere napake MDS očita drugim?

Ključni razlog za neuspeh prvega programa pomoči MDS vidi v tem, da se ni že takoj na začetku izpeljalo prestrukturiranje grškega dolga. Se pravi približno to, kar je bilo narejeno dve leti pozneje, ko so bili zasebni imetniki grških državnih obveznic politično in tudi ekonomsko prisiljeni odpisati velik delež dolga. Če bi to naredili že na začetku, bi imela proračunska politika nekaj več manevrskega prostora.

Vendar pa MDS krivde za to ne vidi pri sebi, saj je prestrukturiranje dolga standardni del njegovih programov, temveč pri državah evroobmočja, ki so se temu dolgo upirale. Politično zaradi nasprotovanja domačih javnosti, ekonomsko pa predvsem zaradi dodatnih potreb po financiranju izgub v grških in domačih bankah, ki bi zaradi tega nastale, ne da bi že obstajal evropski stabilnostni mehanizem, ki bi danes morda lahko zagotovil potrebni denar.

Poročilo tudi zelo odkritosrčno poroča o težavnosti sodelovanja med institucijami trojke in sprotnega političnega usklajevanja z državami evroobmočja. Evropski komisiji in Evropski centralni banki očita, da so se hoteli enakovredno ukvarjati z zadevami, s katerimi ima MDS bistveno več izkušenj in znanja. Zaradi tega (in ne zaradi domnevne kritike varčevalne politike) je poročilo spodbudilo buren uradni odziv evropske komisije.

Kdo se torej lahko veseli poročila MDS?

Pravzaprav nihče. Tisti, ki so se veselili, da je MDS priznal nespametnost varčevanja in da to napoveduje večje spremembe v pogojih, ki jih bo postavljal državam v programih pomoči, bodo morali priznati, da so poročilo prebrali narobe (oziroma ga sploh niso). Ugotovitev poročila, da kljub nekaterim napačnim ocenam ukrepi, ki jih je izvedla Grčija, ne bi mogli biti bistveno drugačni, pa bi morala biti razočaranje tudi za tiste, ki se z osnovno logiko poročila v glavnem strinjajo. Še enkrat se je namreč pokazalo, da je odkritosrčnost v zvezi z omejenostjo lastnega znanja sicer lepa lastnost, ki pa seveda povsem logično pomeni tudi to, da v rokavu nihče ne skriva drugačnih receptov, s katerimi bi krizo lahko prebrodili precej hitreje in udobneje.

Poročilo MDS je dosegljivo na: http://www.imf.org/external/pubs/cat/longres.aspx?sk=40639.0

Dr. Janez Šušteršič je ekonomist in nekdanji finančni minister.

BRATUŠEK NA CNN

http://reporter.si/slovenija/richard-quest-voditelj-cnn-ki-je-razgalil-alenko-bratu%C5%A1ek/15708

DIZASTR

12.04.2013
Dejan Steinbuch v FINANCAH

Alenka Bratušek je na CNN-u delovala izgubljeno, naučeno in prestrašeno. Slabšega vtisa skoraj ne bi mogla narediti.

V portretu Margaret Thatcher v današnji prilogi Finance Weekend pišem o štirih moških, brez katerih njena politična kariera nikoli ne bi bila tako uspešna in dolga. Ob soprogu Denisu so bili to Gordon Reece, Airey Neave in še posebej Timothy Bell, ki je hči podeželskega špecerista preobrazil v globalno voditeljico in svetovnega državnika. Kajti na začetku svoje politične kariere je bila Maggie zgolj bleda senca kasnejše »železne lady«; skupina strokovnjakov za javno nastopanje, politični marketing in oglaševanje (ni naključje, da sta Reece in Bell pred tem delala v londonski agenciji Saatchi & Saatchi, Reece pa je imel tudi televizijske in novinarske izkušnje) jo je morala temeljito vzeti v roke, da je iz neobrušenega dragulja – kot se je o Thatcherjevi nekdo slikovito izrazil – naredila diamant.

Politični in medijski strategi, ki so britanski premierki ves čas stali za hrbtom, so iz nje naredili zgodbo. Thatcherjeva še danes velja za idealni, vzorčni primer javne osebnosti, ki je znala poslušati pametnejše od sebe in se učiti, obenem pa se je zavedala svojih slabosti in napak. Timothy Bell, ki je do smrti ostal njen zaupnik in svetovalec za medije, je prepoznal pet bistvenih mejnikov, zaradi katerih je bila Thatcherjeva kot prva ženska v zgodovini na čelu vlade kakšne od zahodnih demokracij tako uspešna in učinkovita predsednica vlade, da jo danes Britanci postavljajo na drugo mesto svojih voditeljev 20. stoletja, takoj za zmagovalcem II. svetovne vojne Winstonom Churchillom. Ti mejniki so falklandska vojna, privatizacija, torbica, duhovite kratke izjave in zavedanje svojih slabostih (kar bi lahko prevedli tudi kot – inteligenca).

I.

Timothy Bell je iz ženske, ki bi bila lahko (p)ostala podeželska gospa s klobučkom na glavi ali pa prizadevna državna uradnica na ministrstvu z nekoliko prekratkim krilom, naredil globalno ikono monarhije, primerljivo s kraljico Elizabeto II. Zakaj je to pomembno oziroma kakšno zvezo ima politični PR s Slovenijo in razmerami pri nas?

Razlogov je več. Prvi je ta, da imamo danes opravka s podobnimi gospodarskimi in socialnimi razmerami. Drugič, v obeh primerih gre za žensko na čelu vlade. In tretjič, pomembno in v prihodnosti lahko celo usodno je to, da za razliko od Thatcherjeve slovenska premierka za seboj nima profesionalne ekipe, ki bi ji svetovala in pomagala, ko gre za medijsko komuniciranje, politični marketing ali strategijo javnega nastopanja. Obstaja zelo dobra knjiga o tem, čemu se je treba izogibati, kakšnih napak se ne sme delati oziroma kako se je najbolje odzvati, če je škoda že narejena (Gerry McCusker: Public Relations Disasters, Kogan Page, London 2005). Morda bi jo v kabinetu lahko naročili na Amazonu?

Drugi del odgovora na gornje vprašanje – namreč kakšno zvezo ima politični PR s Slovenijo – pa ste lahko videli in slišali na CNN v približno štiriminutnem intervjuju premierke Alenke Bratušek z Richardom Questom. Čeprav je šlo za razmeroma kratek pogovor, je (bila) njegova odmevnost precejšnja. Slovenija je za globalne informativne medije nezanimiva, zato je vsak nastop domačega politika ali državnega funkcionarja izreden dogodek, ki pritegne nadpovprečno pozornost. In zato si tistih nekaj minut, kolikor jih je gospe Bratušek naklonil CNN, zasluži podrobnejše analize.

II.

Začnimo pri jeziku, v katerem je predsednica vlade odgovarjala Richardu Questu. Delovala je, kot da poskuša naučeno odgovarjati na vprašanja, s katerimi je bil njen kabinet verjetno že predhodno seznanjen (pogovor namreč ni bil v živo, temveč posnet a priori). Govorila je v tako obupni angleščini, da bi jo moja profesorica angleščine na poljanski gimnaziji že v prvem letniku nagnala iz učilnice. Toda ker je talent za jezike med slovenskimi politiki na splošno redek pojav, do gospe Bratušek nočem biti preveč neprizanesljiv. Če ne obvladaš takoče nobenega svetovnega jezika, govoriš pač v materinščini. Obstajajo prevajalci.

Gospa premierka je na nedavni tiskovni konferenci v Bruslju po srečanju s predsednikom Evropske komisije govorila – slovensko. Nobena katastrofa, četudi je bilo nekolikanj nenavadno. A kot že rečeno, od slovenske politične nomenklature ne morete pričakovati posebne razgledanosti ali znanja tujih jezikov. Pač pa je bil režim, kot je nekoč sarkastično pripomnil moj najljubši profesor, dovolj zvit, da je vsaj za zunanjega ministra nastavil človeka, ki je bil razgledan, uglajen, elokventen v vsaj dveh svetovnih jezikih in je izhajal iz meščanske družine. Ne nazadnje, pomembno je bilo tudi to, da se je znal kulturno prehranjevati za mizo in med zdravicami ni polival vina.

O nekaterih škandalih, nerodnostih in množici faux pas, ki so se v imenu in na račun naše države dogajali v zadnjih dvajsetih letih, bi moral napisati posebno kolumno ali pa celo daljši esej, vendar pa bom ta izziv pustil za kakšno drugo priložnost. Glede obnašanja slovenskih politikov v tujini in njihovega (ne)znanja angleščine pa lahko pridemo do enega samega zaključka: potrebna bo generacijska sprememba, drugače ne bo nobenega napredka. Brez generacijske menjave bodo nesamozavest, manjvrednostni kompleksi in občutek podrejenosti – kar vsaj deloma izhaja prav iz neznanja jezikov – pohabljali slovensko državo še leta in leta.

III.

Slabe štiri minute katastrofalne angleščine gotovo ni nekaj, na kar bi bil kot državljan Slovenije ponosen. »We already did a few reforms last year«, se je glasila ena od bolj humorističnih izjav, zaradi katere se Janezu Janši najbrž celo noč kolcalo. Občutek za realnost, ko gre za tuje medije, je tudi tokrat zatajil, pri čemer gospa Bratušek ni nobena izjema. Slovenski politiki živijo v iluziji, da lahko tuje novinarje in medijske hiše obračajo s podobnimi praznimi frazami kot domače ter da takšno poceni sprenevedanje ne bo pustilo nobenih posledic.

Politika, še posebej v obdobju krize, je psihologija. Premierka, ki s gostilniško prekrižanimi nogami, osnovnošolsko angleščino in z odgovori, v katerih sta izmikanje in trema, nastopi na eni izmed najbolj vplivnih globalnih televizij, bo sprožila samo še dodatne dvome in nezaupanje. Ko je za slabo banko uporabila dobesedni prevod »bad bank«, sem pomislil na humoristično serijo Alo alo. Vrhunec večera pa je bilo omenjanje privatizacije kot ene od ključnih nalog njene vlade za konsolidacijo javnih financ; koalicijska pogodba (dogovor o sodelovanju v vladi) v svojem najpomembnejšem delu, ki se imenuje »prednostne naloge«, privatizaciji, o kateri je gospa Bratušek samozavestno govorila na CNN, sploh ne namenja pretirane pozornosti. Sedma alineja 7. člena skoraj neopazno pravi, da bo letos sprožen poskus prodaje vsaj enega večjega državnega podjetja. Koalicijska pogodba je še bolj skromna glede sanacije bank – namenja jim obskurno 11. alinejo na 9. strani.

Komu je torej odgovarjala premierka? Če je bil njen namen pomiriti mednarodne finančne trge in tuje medije prepričati, da Slovenija ne bo bankrotirala in da ima kot prva dama izvršilne veje oblasti razmere pod kontrolo, potem ji mora nekdo povedati kruto resnico, in to čim prej: objektivno gledano nam je njen nastop na CNN koristil približno tako kot novica, da so Milanu Kučanu ukradli bakreni žleb.

*dizastr (fonetično) = disaster (katastrofa, angl.)

http://www.rtvslo.si/slovenija/banana-republika-s-tem-izrazom-grobo-zalimo-banane/305588

http://www.rtvslo.si/slovenija/banana-republika-s-tem-izrazom-grobo-zalimo-banane/305588

MISELNA ENERGIJA – POZITIVNE MISLI, ZDRAVA PAMET

Miselna »energija« lahko na nas vpliva konstruktivno ali destruktivno.

Misli direktno vplivajo na našo fiziologijo. Dokazano je, da lahko aktivirajo ali zavirajo izdelavo beljakovin v celicah. Celice izdelujejo niz specifičnih beljakovin, ki so sprejemniki dražljajev iz okolja. Specifične beljakovine sprejemajo dražljaje iz okolja preko interference, ki je lahko konstruktivna ali destruktivna. Dražljaji niso le stvari, ki jih lahko vidimo in otipamo. Dražljaji so prav tako misli, ki jih mislimo, prepričanja, po katerih živimo in vrednote, v katere verjamemo. Ne moremo jih zaznati kot zaznamo materijo, vendar so stalno prisotni. Znanost celo ugotavlja, da celo bolj, kot si mislimo in smo si pripravljeni priznati.

Naše mislil, prepričanja in vrednote so z nami ves čas in nas sooblikujejo. Zato si vzemi čas in premisli. Kakšne misli misliš?

Mladi danes – pozna odselitev, dolg študij in naraščajoča brezposelnost

Za mlade v Sloveniji je značilno pozno odhajanje od doma, brezposelnost med njimi se povečuje, izobraževanje pa podaljšujejo, ugotavljajo statistiki.

Po ugotovitvah statističnega urada je v Sloveniji leta 2008 skoraj 70 odstotkov mladih, starih od 18 do 34 let, živelo z vsaj enim od staršev, kar je poleg Slovaške najvišji delež v EU-ju. Pozna odselitev od doma velja predvsem za moške.

To pa je tudi razlog, da ima Slovenija v primerjavi z EU-jem eno najnižjih stopenj revščine mladih. Leta 2010 je stopnja tveganja revščine med mladimi v starosti 15 do 29 let tako znašala nekaj več kot 10 odstotkov.

Večina mladih živi s starši do 30. leta starosti, saj si predraga stanovanja stežka privoščijo, še posebej če so brez dela ali če imajo začasno zaposlitev. Zaradi naraščajoče brezposelnosti mladi pogosto podaljšujejo tudi izobraževanje, hkrati pa se velikokrat odločajo za preproste poklice, ki so daleč pod ravnijo njihove formalne izobrazbe.

Najstniki že poročeni in ločeni

Leta 2011 se je 0,2 odstotka mladih v starosti od 15 do 19 let že poročilo, dve najstnici sta se celo ločili, skoraj 300 najstnic pa je že imelo vsaj enega otroka. Kar 95 odstotkov najstnikov v tem starostnem obdobju je leta 2011 še vedno živelo pri starših, približno enak delež pa se jih je izobraževalo.

Lani je bilo v omenjeni starostni skupini 13 odstotkov mladostnikov delovno aktivnih, pri čemer jih je nekaj manj kot polovica delala prek študentskega servisa, 37 odstotkov jih je pomagalo družinskim članom – v skoraj vseh primerih je šlo za pomoč na družinski kmetiji -, preostali pa so bili redno zaposleni ali so delali kot vajenci.

Več porok in ločitev in delo prek študentskega servisa

Za skok v zakonski jarem se je lani odločilo 3,4 odstotka mladih v starosti 20 do 24 let, za izstop pa se je odločilo 133 parov. Tri četrtine starih 20 do 24 let je še vedno živelo v gospodinjstvu z vsaj enim staršem; takih je bilo 78 odstotkov moških in 72 odstotkov žensk. Približno 70 odstotkov oseb v pozni mladosti se je še izobraževalo, med njimi nekaj manj kot 90 odstotkov na visokošolski stopnji.

Nekaj manj kot polovica od 46 odstotkov delovno aktivnih v tej starostni skupini jih je bilo redno zaposlenih, nekaj manj kot 40 odstotkov pa jih je opravljalo delo prek študentskega servisa. Kar vsak deseti 20- do 24-letnik ni niti študiral, obiskoval šole ali tečaja niti ni delal.

Podaljševanje mladosti

Mladi v Sloveniji tako vse pozneje postajajo neodvisni, posledično pa se tudi dojemanje mladosti pomika v zgodnja srednja leta. Lani je v Sloveniji z vsaj enim od staršev živelo nekaj več kot polovica mladih v starosti 25 do 29 let.

Tu so bile razlike med spoloma že bolj očitne kot v mlajših starostnih skupinah: več kot 60 odstotkov moških te starosti je živelo pri starših, medtem ko je bil delež žensk 45-odstoten.

Razliko v zgodnejši odselitvi žensk na statističnem uradu pripisujejo dejstvu, da ženske v večji meri izbirajo starejše partnerje – v povprečju je bil ta za tri leta starejši oz. je imel 31,6 leta. Z bližanjem konca izobraževanja se veča tudi delovna aktivnost, ki je bila pri mladih od 25 do 29 leta 75-odstotna.

Raje v šolo kot na zavod

76 odstotkov mladih v tej skupini je bilo redno zaposlenih, med temi približno 70 odstotkov s pogodbo za nedoločen čas. Med vsemi mladimi delovno aktivnimi jih je 92 odstotkov delalo polni delovni čas, približno osem odstotkov pa je imelo skrajšani delovnik. Brezposelnost med mladimi sicer narašča, zato se jih vse več odloča za podaljševanje študija.

Med mladimi v starosti 25 do 29 let je imelo leta 2011 šest odstotkov osnovnošolsko izobrazbo ali manj, 65 odstotkov jih je imelo srednješolsko, 29 odstotkov pa jih je že doseglo višje- ali visokošolsko izobrazbo.

LEDENA REKA V BOVCU