KAKO OČISTITI PEČICO – V NULO?

Čiščenje pečice je bilo včasih vsaj zame prava nočna mora. Ko sva se preselila v svoje stanovanje sem bila ful pridna in res pečico po vsaki peki očistila, da je bila kot nova. No, s časom se je vse skupaj obrnilo. Pomanjkanje časa terja svoj davek, zato priznam da moja pečica ni videla čistila in krpe že sigurno pol leta. Ups! Vedno mi je šel najbolj na živce vonj po čistilih, ki se ga je pri naslednji peki navzela vsa hrana. Fuj! Ampak tudi tokrat sem našla rešitev. Vse kar potrebujemo za izjemen rezultat so naravne sestavine!

Kako se lotim čiščenja pečice?
Iz pečice najprej odstranim vse pekače. V moji pečici je naloženo ogromnov modelov za peko, zato se resnično čudim, da vodila še niso popustila in da vse skupaj še stoji na svojem mestu.

Rešetko za peko sem dala kar v pomivalni stroj, po navadi odstranim tudi vodila in jih pomijem kar v pomivalcu.
Tokrat vodila nisem odstranila, saj sem ji potrebovala pri čiščenju. Namreč, v globok pekač za peko sem vlila 1,5 litra vode, ga vstavila v 2.vodilo, vključila spodnje grelo in temperaturo nastavila na 90 stopinj celzija. Pečico sem pustila prižgano eno uro. Ta metoda je super, saj se v pečici ustvari para, ki zmehča maščobo in ostalo umazanijo ter olajša čiščenje.

Ko se je pečica nekoliko ohladila, sem z mokro krpo očistila večje dele umazanije, nato pa sem zmešala sledeče čudežno čistilo:
• 2 zavitka sode bikarbone
• 5 žlic alkoholnega kisa
• sok 1 limone

Vse skupaj sem dobro premešala in s tem čistilom premazala pečico. Pustila sem delovati približno 5 minut, nato pa dobro očistila z glitzi gobico in nato še z navadno viledo. Rezultat? Čisto, dišeče, sijoče!
Če imate tudi vi na pečici podoben gumb z opisi sistemov, še en trikec. Ob robovih se ravno tako nabirajo nečistoče. Le te se da z lahkoto odstraniti z zobotrebcem in vlažno krpo. To je to.

Tako, sedaj pa viledo v roke, zmešat naše super naravno čistilo in gremo pucat pečico. Pa poročajte mi, kako boste zadovoljni z rezultatom.

Kako je najbolje očistiti rernu od tvrdokorne masnoće bez hemikalija.

Cišcenje rerne je sigurno jedan od omraženijih i težih poslova u domaćinstvu. Nema te domaćice koja uživa u cišćenju šporeta. Uglavnom, tek kada ringle i rerna dospeju u očajno stanje, započinjemo taj posao.

Pored toga što je fizički zahtevan, uglavnom ga ne volimo zbog hemikalija kojima smo izloženi dok ga obavljamo. Danas ćemo probati nešto sasvim drugačije. Očistićemo prljavu i masnu rernu bez hemikalija.

Ovo je rerna u kojoj se peklo meso i koje je nažalost izgorelo, ali više štete je naneto unutrašnjosti šporeta. Da šteta bude veća, rerna nije odmah oribana, samim tim se stvorila odvratna tvrdokorna masnoća.

Ako se vama desilo nešto slično, nemojte očajavati. Pogledajte kako možete rešiti ovaj problem i vratiti rernu u prvobitno stanje.

Uverila sam se da je najefikasniji način cišćenja rerne od masnoće, bez kupovine skupih i otrovnih hemijskih sredstava, obična soda bikarbona, sirće i limuntus.

Za pocetak uključite svoju rernu na 250 stepeni.
U vatrostalnu činiju ili drugi odgovarajući sud naspite 4-5 kašika sode bikarbone i zalijte sa vodom, otprilike 1 litar.

Stavite u rernu, zatvorite i ostavite na 30-40 minuta.

Isključite rernu i ostavite je da se ohladi. Masnoća iz unutrašnjosti rerne će omekšati.

Poprskajte rernu i staklo sa 9%-nim alkoholnim sirćetom ili sa ovim prirodnim sredstvom za dezinfekciju, koje smo pravili predhodni put. Ostavite da deluje još 20-ak minuta i prebrišite rernu.

Ako vaša rerna nije bila u zapuštenom stanju kao ova, trebalo bi da posle ovog postupka, sija od čistoće.

U ovom slučaju nije postignut zadovoljavajući rezultat, jer je rerna bila u očajnom stanju. Na staklu od vrata rerne su još uvek vidljivi tragovi masnoće.

Ako imate sličnu situaciju, uradite sledeće: pokvasite staklo vodom, pospite sodom bikarbonom i limuntusom. Ostavite da deluje desetak minuta. Otkinite parče aluminijumske folije, izgužvajte (napravite lopticu) i sa njom oribajte staklo.

Iz ličnog iskustva mogu vam reći da aluminijumska folija odlično riba sve staklene površine, ostavlja ih bez ogrebotina. Posle prebrišite vlažnom krpom.

Gotovo je! Za ceo postupak je utrošeno sat vremena, niste udisale štetne hemikalije, a vaša rerna sija kao nova!

Jagode s smetano

Končno smo jo dočakali, sezono slovenskih jagod! Zdaj nam ne bo treba več tako poželjivo pogledovati za španskimi napihnjenkami, ki jih je bolje pustiti kar na policah supermarketov, saj nas bolj kot z vitamini in minerali »hranijo« s pesticidi, fungicidi in herbicidi.

Sveže, pred kratkim obrane jagode pa so druga zgodba. Polne so predvsem vode, ki jo vsebujejo kar 90 %, zato nas osvežijo in rehidrirajo, pomagajo pa tudi pri izgubi kakšnega odvečnega kilograma mimogrede (seveda, če si nanje ne damo več smetane in čokolade kot je samih jagod). Rdečo barvo jim dajejo flavonoidi, rastlinski pigmenti z močnim antioksidativnim delovanjem, poleg njih pa vsebujejo še mnogo drugih antioksidantov: različne sadne kisline, tanine, resveratrol in predvsem vitamin C. Slednjega v povprečju vsebujejo dvakrat več od povprečne vrednosti za sadje nasploh.

Redno uživanje jagod v sezoni pripomore k lahkotnemu počutju in urejeni prebavi, saj so eden najbolj čistilnih sadežev. Delujejo tudi antimikrobno (menda v mešanici jagodnega soka in vode povzročitelji tifusa preživijo največ nekaj ur) in razkuževalno. Koristijo jetrom, ledvicam in sečilom ter odpravljajo prevelike količine sečne kisline v sklepih in tkivih, ki se odraža v revmi, putiki, artritisu in podobnih zdravstvenih težavah. Švedski botanik Linne si je z jagodnimi kurami na primer zdravil putiko.

Recept bi bil lahko tudi povsem preprost – vsaj pol kilograma jagod za zajtrk, brez dodatkov. A ker si včasih zaželimo spremembe, smo lahko tudi bolj ustvarjalni – ta teden predlagamo jagode s smetano.

Kaj potrebujemo?

Čimveč jagod

Za smetano potrebujemo:

• 1 skodelico namočenih indijskih oreščkov ali mandeljnov
• 4 datlje ali 2 žlici kokosovega sladkorja
• pol žličke vanilije v prahu
• pol skodelice vode

V močnem blenderju zmešamo vse sestavine, da dobimo gosto kremo (za bolj tekočo teksturo dodamo več vode, za obratni učinek pa manj). Našo “smetano” prelijemo po jagodah, ki smo jih prej narezali na polovice ali četrtine. Po vrhu lahko vse skupaj posujemo s kakakovom (v prahu ali v zrnih).

Kateri blender naj izberem? Blendtec, Vitamix ali Omniblend V?

Smutiji – napitki, zmešani iz sadja, zelenjave in superhrane – so sestavni del zdravega prehranjevanja. So enostavni in hitri za pripravo, oskrbijo nas z vsemi potrebnimi hranili in dajejo moč ter energijo, potrebno tako za vsakodnevna opravila kot športno aktivnost. Poleti se še posebej priležejo, saj v vročini marsikdo izgubi apetit za »bolj konkreten« obrok, smuti ga lahko popolnoma nadomesti, hkrati pa telo učinkovito hidrira. In prav zaradi vsestranske uporabnosti in okusnosti smutijev si vsak ljubitelj zdravega življenja prej ali slej omisli blender. Tu se ponavadi zatakne – trg je poln blenderjev najrazličnejših velikosti, oblik in zmogljivosti, da o tem, koliko je vredno seči v žep, sploh ne govorimo. Zato smo pogosto zmedeni, saj ne vemo, kateri je pravi za nas.

Najprej se moramo vprašati, čemu bo naš blender služil. Si bomo z njim zgolj občasno pripravljali sadne smutije? V tem primeru je odgovor enostaven. Naše potrebe bo zadostil močan blender povprečne kakovosti, na voljo v trgovinah z belo tehniko. Mogoče nam bo zadostoval že palični mešalnik.

Bi si radi dnevno pripravljali smutije z zelenolistno zelenjavo in blender uporabljali tudi za pripravo zahtevnejših presnih jedi? Tisto gladko strukturo, pri kateri v smutiju ne čutimo več špinače, blitve, kopriv in regrata, dajejo le močnejši blenderji. Njihova cena je primerno višja, a so vredni vsakega centa. Ne le, da se lahko na njih zanesemo za vsaj nadaljnih 10 let, so tudi edini, s katerimi bo pitje zelenih smutijev lahko resnično užitek in edini, ki so kos zahtevnejšim kulinaričnim opravilom, kot so mletje oreščkov, priprava sladoleda, namazov in pomak, mleka iz semen ali oreščkov … Ko je padla odločitev za močan blender, se po navadi odločamo med vodilnima znamkama tovrstnih aparatov. Vitamix in Blendtec sta konkurenčni znamki močnih blenderjev, med katerima so razlike bolj ali manj neočitne in marsikoga zmedejo. Za katerega se odločiti, kateri je boljši? Zbrali smo nekaj dejstev, po katerih lahko primerjamo omenjena blenderja, odločitev pa naj seveda temelji na lastnih potrebah in željah vsakega posameznika.

Zmogljivost

Seveda je zmogljivost verjetno najpomembnejša stvar pri izbiri blenderja. Kateri naredi bolj gladke smutije, s katerim bom lahko bolj fino zmlel oreščke? Ko primerjamo Vitamix in Blendtec, takšna vprašanja nekako izgubijo na teži. Ker oba aparata sodita med najmočnejše blenderje na svetu, ni bojazni, da z enim ali drugim ne bi zmogli kateregakoli opravila, ki ga pričakujemo od dobrega blenderja. Kljub nekoliko večji moči Blendteca je struktura napitkov in mletih živil v enakem času enaka pri obeh. Razlike bi bile morda opazne le pri mletju bolj, no, nenavadnih stvari, kot je npr. iPad, a teh običajno ne dajemo v smuti.

Vitamix ima prednost pri pripravi gostejših mas, saj je že osnovni posodi priložen »tamper« – posebna palica, s katero lahko med samim delovanjem aparata potiskamo vsebino proti rezilom. Tamper je nepogrešljiv pri pripravi smutijev z veliko zelenja, masla iz oreščkov, gostih namazov in omak ter pri pripravi mase za presne sladice, kjer ne želimo dodajati tekočine. Pri običajni posodi Blendtec blenderja moramo za takšne strukture brez tekočine ustavljati aparat med samo pripravo in maso postrgati s sten posode. Ima pa Blendtec na voljo veliko posod, ki zadostijo omenjenim potrebam. Za pripravo smutijev z veliko zelenja je primerna široka posoda, kjer se zaradi njene širine sestavine ne zatikajo, pred kratkim pa je Blendtec razvil tudi t.i. »twister jar« posodo s posebno oblikovanim pokrovom s podaljški, ki omogočajo potiskanje sestavin proti dnu med samim delovanjem aparata. Z njo lahko naredimo masla iz oreščkov, goste omake in namaze na podoben način kot s pomočjo palice pri Vitamixu.

Pri obeh aparatih je omogočen nakup spatule, s katero lahko iz posode postrgamo vsebino, ki je ostala na dnu.

Moč motorja in hitrost

Moč Vitamixa znaša 1000-1200 W, hitrost vrtljajev pa se giblje med 1000 in 37.000 vrtljajev na minuto, odvisno od želene nastavitve. Maksimalno število vrtljajev na minuto, 37.000, je enako pri Blendtec blenderju, je pa višja njegova moč, ki znaša 1560 W. Resnici na ljubo je treba povedati, da se razlika v moči motorja v praksi ne kaže. Oba mešata smutije z gladko teksturo, meljeta oreščke, semena in žita ter pripravljata enako kakovostne namaze. Mogoče bi bilo dobro omeniti še to, da močan motor in število vrtljajev povzročita, da se ob daljšem blendanju vsebina nekoliko segreje. Temu se, na primer pri delanju smutijev, lahko izognete tako, da kot zadnjo sestavino v blender dodate še nekaj kock ledu.

Cena

Pri nakupu vsakega izdelka je cena seveda pomembna, sploh ko govorimo o večjih vsotah, ki jih bomo odšteli za dober blender. Za nov Blendtec bomo pri nas odšteli od 560 evrov (za 1,9-litrsko posodo) do 624 evrov (za 2,7-litrsko posodo), medtem ko nam bodo za nov Vitamix z 2-litrsko posodo zaračunali 649 evrov.

Posoda – oblika, velikost in sestava

Veliko ljudi se sprašuje, kako velika posoda bo primerna za njihove potrebe. Za vsakodnevno uporabo – recimo, da za zajtrk pripravite velik smuti zase in za partnerja – bosta 2 litra oz. 1,9 litra več kot dovolj. Pri tem velja omeniti, da je uradno priporočilo Blendteca, da se posoda napolni samo do polovice, kar pomeni pol manj smutija kot znaša volumen posode, medtem ko lahko pri Vitamixu posodo napolnite praktično do vrha pa se sestavine še vedno kakovostno zmešajo.

Pri Vitamixu so poleg 2-litrske posode na voljo tudi posode z volumnom 0,9 l in 1,4 l, pri Blendtecu pa lahko izbirate med volumni 1,9 l in 2,7 l. Vitamix ima tudi možnost nakupa posode za suho mletje, ki je namenjena finemu mletju suhih sestavin, kot so oreščki, semena in žita. Po izkušnjah večine uporabnikov vsemu temu sicer popolnoma zadosti že običajna posoda in nakup dodatne posode ni potreben, prednost posode za suho mletje je le v tem, da zmore v moko spremeniti večje količine žit naenkrat in v hitrejšem času. Ob rednem mletju večjih količin žit se posoda pri obeh aparatih »zapraši«, zato je posebna posoda za suho mletje priporočljiva predvsem iz estetskih razlogov.

Blendtec je občutno manjši – v višino skupaj z motorjem meri okrog 40 cm, medtem ko enaka višina pri Vitamixu meri 51 cm – zato se bolje prilega nižjim kuhinjskim prostorom. Vitamix rad povzroča težave, ko ga je treba namestiti na pult, pod kuhinjsko omarico. Po širini in globini se aparata ne razlikujeta bistveno. Masa Blendteca znaša 5,4 kg, masa Vitamixa pa 5,0 kg.

Izgled je seveda stvar osebnega okusa, čeprav je Blendtec večkrat pohvaljen kot bolj eleganten in moderen od nerodnega Vitamixa. Oba blenderja sta na voljo v treh barvah: rdeča, bela in črna, Vitamix pa ponuja še aparat iz nerjavečega jekla.

Upravljanje

Druga izrazita razlika med blenderjema je v načinu upravljanja. Vitamix že več kot 70 let vztraja na klasiki s stikali in gumbi, medtem ko Blendtec stavi na moderno tehnologijo. Pri Vitamixu lahko hitrost nastavljamo od 1 do 10 zgolj z enim vrtljivim gumbom, z dodatnim gumbom pa lahko preklopimo na turbo hitrost. Prednost je v enostavnosti upravljanja tudi za tiste, ki jim čuda tehnike niso preveč pri srcu. Pri Blendtecu delamo s tipkami na dotik in lahko z izbiro programov vnaprej določimo, koliko časa in kako bo aparat mešal. Prednost tega je, da nam ni treba stati ob posodi in čakati, da bo naš smuti zmešan, še vedno pa lahko mešanje nadzorujemo z lastoročnim spreminjanjem stopenj od 1 do 10, pri čemer se aparat po nekaj časa avtomatsko ustavi.

Glasnost

Oba blenderja sta močna in temu primerno glasna – če živite v bloku, boste morali imeti malce sreče s potrpežljivimi sosedi – a je Vitamix nekoliko tišji. Pri Blendtecu so se hrupu želeli vsaj delno izogniti z oblikovanjem protihrupne posode, ki zvok utiša za 10 decibelov, a je ta model Blendteca namenjen uporabi v gostinstvu in boste zanj morali odšteti približno dvakrat več kot za normalno hrupnega.

Materiali

Oba blenderja sta narejena iz kakovostnih materialov, njune posode pa nosijo naziv »BPA free« in so kot take brez zdravju škodljivega bisfenola, ki bi bil lahko problematičen predvsem ob daljšem stiku z vsebino posode.

Tradicija, zgodovina in poreklo

Oba blenderja prihajata in sta izdelana v ZDA. Prvi Vitamix je bil izdelan leta 1937 in ima tako nekaj desetletij daljšo tradicijo kot Blendtec, ki se je na tržišču prvič pojavil leta 1975.

Garancija

Pri nakupu obeh dobimo garancijo, ki velja 7 let.

Kaj lahko ustvari moj blender?

Razlike med blenderjema torej so, čeprav svojemu osnovnemu namenu – pripravi smutijev in drugih kulinaričnih dobrot – oba služita enako dobro. Nekoliko cenejši Blendtec izgleda bolj elegantno, Vitamix pa prepriča z daljšo tradicijo in prednostjo, da lahko z eno samo posodo opravljamo več funkcij (predvsem po zaslugi priložene palice), za kar pri Blendtecu potrebujemo več različnih posod.

Omniblend V

Pred kratkim je tržišče spoznalo še en blender, ki se trudi biti konkurenčen zgoraj opisanima. Preizkusil ga ni še nihče iz naše ekipe, zato bi ga bilo krivično enakovredno primerjati z Blendtecom in Vitamixom. Sodeč po izkušnjah in izjavah tistih, ki ga imajo, je moč z Omniblend V blenderjem pripravljati enake kulinarične poslastice, kot so (zeleni) smutiji, presni namazi in omake, juhe, rastlinska mleka in podobno. Največja prednost Omniblenda V v primerjavi z Blendtecom in Vitamixom je brez dvoma njegova nizka cena. Za takega z 2-litrsko posodo boste odšteli 330 evrov. Manjka mu predvsem »tradicija«, saj so najstarejši primerki stari šele nekaj let in bo njegovo dolgoročno kvaliteto pokazal šele čas. Omniblend V je za razliko od ostalih dveh izdelan na Kitajskem, sicer pa je po izgledu nekakšna mešanica obeh. Upravljanje z moderno izgledajočimi tipkami je prevzel od Blendteca, priročno palico za potiskanje mase navzdol pa si je sposodil od Vitamixa. Nekoliko slabša je moč njegovega motorja, ki znaša 950 W, vrtljajev pa ima celo nekoliko več, a pri takšnih hitrostih v praksi rezultat zaradi njih ni nič drugačen.

Primerjava tehničnih podatkov vseh treh znamk blenderjev

Člani ekipe PlanetBIO smo lastniki tako Blendtec kot Vitamix blenderjev in nihče od nas svojega ne bi menjal za drugega. Za katerega koli se boste že odločili vi, nakupa brez dvoma ne boste obžalovali, saj lahko vsi pomembno prispevajo k popestritvi obrokov in bolj zdravemu načinu življenja – začetni strošek, ki ga imamo z dobrim blenderjem, se tako ob redni uporabi tisočkratno povrne.

Kako (p)ostati vegetarijanec?

Postati vegetarijanec je enostavno – nekega dne se človek odloči, da bo iz takšnih ali drugačnih razlogov iz svoje prehrane izločil vsa živila, za katera je morala umreti žival. Vzroki za takšno odločitev so lahko etične ali zdravstvene, pa tudi ekološke, verske, ekonomične ali preprosto radovedne narave.

A to ni članek o tem, kako postati vegetarijanec. Po začetni odločitvi se poti ločijo in zgodb je toliko, kolikor je različnih ljudi. Nekateri v svojem novem življenju resnično uživajo, spet drugi imajo občutek, da se nečemu odpovedujejo, a kljub temu vztrajajo – ali pa tudi ne, tretje pot vodi še dlje, v veganstvo. Mnogim zdravje brsti in izginejo prej prisotne zdravstvene težave, obstajajo pa tudi taki, ki postanejo utrujeni in slabokrvni. A v nobenem primeru za nastalo stanje ne moremo kriviti vegetarijanske prehrane same po sebi. Bi v isti koš resnično lahko vtaknili vegetarijanca, ki se vsak dan masti z ocvrtim krompirčkom in pohanim sirom ter vegetarijanca, katerega vsakodnevni jedilnik temelji na svežih živilih rastlinskega izvora? Tako kot je »vsejedstvo« neskočno širok pojem, ima mnogo oblik tudi vegetarijanstvo in ne glede na to, ali se prehranjujemo »običajno«, vegetarijansko ali vegansko, sta pomembni pestrost in uravnoteženost. Ker pa vegetarijanstvo ni prevladujoč način prehranjevanja, ljudje, ki se zanj odločijo na novo, velikokrat zaman iščejo splošna priporočila in nasvete, kako vztrajati na začrtani poti. Zbrali smo nekaj dilem, s katerimi se srečujejo predvsem tisti, ki so se šele odločili za vegetarijanski in veganski način življenja.

Dovolj beljakovin

»Kje pa dobiš dovolj beljakovin?« je verjetno še vedno najpogostejše vprašanje, s katerim se srečujemo vegetarijanci in vegani. Najpogostejša skrb »novincev« in njihovih znancev pa na srečo ne predstavlja resnega problema. Uradno priporočilo – 0,8 gramov beljakovin na kilogram telesne teže – je namreč ob raznovrstni rastlinski prehrani zlahka doseči. USDA National Nutrient Database da naslednje podatke o vsebnosti beljakovin v nekaterih veganskih živilih (glede na delež kalorij, ki ga prispevajo):

• Stročji fižol – 31 %
• Bučna semena – 18 %
• Sončnična semena – 16 %
• Mandeljni – 15 %
• Špinača – 50 %
• Zelena solata – 36 %
• Rukola – 41 %
• Kalčki – 35 %

Tudi trditev, da beljakovine iz rastlinskih virov niso enako kakovostne kot tiste iz živalskih, ne drži. Telo vse beljakovine po zaužitju razgradi na enake osnovne gradnike, aminokisline. Na tej stopnji je popolnoma vseeno, ali so te prišle iz živalskega ali rastlinskega vira, pomembno je le, da v telo vnašamo vseh 9 esencialnih aminokislin, ki jih sami ne moremo sintetizirati, to pa kljub veganski prehrani, če je le dovolj raznovrstna, ni težava.

Potrebno je seveda upoštevati, da moramo glede na svoje kalorične potrebe zaužiti dovolj velike količine hrane. Če bomo kalorično podhranjeni (kar se kaže v naglem upadanju telesne teže pod priporočeno), je tudi možnost pomanjkanja beljakovin večja.

Dovolj vitaminov in mineralov

Kako pa je z vitamini in minerali? S temi vegetarijanci in vegani nimamo težav, če le jemo dovolj svežega sadja in zelenjave, po možnosti sezonskega, lokalnega in/ali ekološko pridelanega, saj takšno ohrani kar največ hranil. Takoj po obiranju začne predvsem sadju količina vitaminov upadati, s toplotno obdelavo pa se jih velika večina uniči. Znanstvene raziskave so potrdile tudi, da je količina vitaminov in mineralov v ekološko pridelanih živilih bistveno višja kot v konvencionalno pridelanemu sadju in zelenjavi.

Vitamin B12

Famozni vitamin, ki buri duhove v veganskih krogih, vsebujejo ga namreč samo živila živalskega izvora. Za normalno delovanje organizma je nujno potreben, saj brez njega ne deluje naše živčevje, bistvenega pomena pa je tudi za tvorbo krvnih celic in delovanje ščitnice. Naše telo ga ni sposobno tvoriti samo, prav tako ga same ne morejo tvoriti živali. Ekskluzivni zastopnik za proizvodnjo vitamina B12 so bakterije, ki se je nahajajo v prsti. Danes, ko je zemlja bolj ali manj opustošena na račun umetnih gnojil in pesticidov, je tudi tvorba B12 v njej vprašljiva, celo tako zelo, da se vitamin B12 rutinsko dodaja v krmo živalim v mesni, mlečni in kokošji industriji.

Univerza v Tuftsu je v American Journal of Clinical Nutrition objavila rezultate raziskave, v kateri je imelo kar 40 odstotkov od skupno 3.000 sodelujočih (vsi odrasli, v starosti pod 50 let) pomanjkanje vitamina B12 v krvi. Od tega je bilo število vegetarijancev oziroma veganov zanemarljivo. Dilema o pomanjkanju vitamina B12 torej še zdaleč ne zadeva zgolj veganov. Četudi bi lahko z gotovostjo trdili, da hrana, ki jo uživamo, vsebuje B12, pa je za njegovo izrabo potrebna tudi učinkovita absorbcija v tankem črevesju. Predvidevajo, da je prav to težava večine ljudi, ki trpijo za B12 pomanjkanjem. Simptomi pomanjkanja vključujejo kronično utrujenost, slabovoljnost, omedlevico in pešanje spomina ter koncentracije.

A neodgovorno bi bilo, da bi kot vegani zamahnili z roko in se delali, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Možnosti pomanjkanja tega pomembnega vitamina se moramo zavedati v vsakem primeru, kot vegani še toliko bolj. Ker lahko v jetrih hranimo njegove zaloge tudi za več let, se morebitni simptomi ne razvijejo takoj. Najbolj učinkovita rešitev je preventiva – vsakoletna kontrola B12 vrednosti nam bo dala jasno sliko o tem, kaj se dogaja v našem telesu. Če se pokaže pomanjkanje, pa brez panike. Obstaja mnogo B12 dopolnil iz popolnoma veganskih sestavin, od katerih je najbolje izbrati taka, ki se raztopijo pod jezikom (»sublingual«), ker za njihovo izrabo ni potrebna absorbcija v črevesju in taka, ki vsebujejo aktivno metilkobalamin obliko B12.

Dovolj svežih živil

Če za izboljšanje zdravja spremenimo prehrano in postanemo vegetarijanci, a hkrati naša prehrana temelji na mlečnih izdelkih, kruhu in ocvrtem krompirju, za zdravje žal nismo storili kaj dosti, prav lahko pa smo ga še poslabšali. Naj mesa ne nadomestijo visoko procesirani izdelki, kot so sojine klobase, vegetarijanski polpeti in veganski nadomestki sira. Če si jih občasno privoščimo, ne bo nič narobe, a dolgoročno se z njimi gotovo ne bomo počutili tako dobro, kot bi se lahko. Za doseganje stanja, v katerem se počutimo zdrave, zadovoljne in polne energije, je potrebno vsak dan zaužiti predvsem dovolj svežih živil, na prvem mestu sadja in zelenjave. S toplotno obdelavo, predvsem s kuhanjem, pečenjem in cvrtjem, se v živilih uniči velik del vitaminov, mineralov in encimov, predvsem pri cvrtju pa se tvorijo tudi škodljive, med drugim rakotvorne snovi. Za doseganje optimalnega zdravja ni potrebno jesti zgolj presne hrane, a večji je njen delež na našem jedilniku, bolje je.

Dovolj gibanja

Ni le prehrana tista, ki vpliva na zdravje človeškega telesa, vsaj enakovredno vlogo igra pri tem telesna aktivnost. Vsakodnevno gibanje v obliki hoje (sprehod po nakupovalnem centru ne šteje), teka, kolesarjenja, planinarjenja, plavanja, športov z žogo ali anaerobnih vaj za krepitev mišic, bi moralo biti sestavni del vsakega zdravega življenjskega sloga. Raznovrstna vegetarijanska in veganska prehrana, ki zadosti energijskim potrebam organizma glede na njegovo težo in stanje, daje več kot dovolj energije, ki nas kar sama vleče ven, v naravo in v pogon.

Če vas skrbi, da z vegetarijansko ali vegansko prehrano ob aktivnem ukvarjanju s športom ne zaužijete dovolj beljakovin oziroma je vaš cilj pridobitev opazne mišične mase, lahko prehrano obogatite s koncentriranimi rastlinskimi viri beljakovin, kot so konopljini proteini – zmleta konopljina semena, ki jim je bil odvzet večji delež maščobe in vlaknin, da se je na ta način povišal delež beljakovin. Podobno velja za riževe proteine in grahove proteine, tudi pri nas pa so že na voljo različne proteinske mešanice, primerne za veganske športnike, ki ne vsebujejo živalskih beljakovin, sladil, barvil in podobnih umetnih dodatkov, ki smo jih vajeni iz konvencionalnih športnih izdelkov.

Zrela odločitev

Odločitev za vegetarijanstvo mora dozoreti v glavi, predvsem ne sme imeti priokusa odpovedovanja. Seveda takšen način prehranjevanja že v osnovi pomeni odpoved, mesu namreč, a še zdaleč to ne pomeni, da bomo z njim za karkoli prikrajšani. Današnji čas ima pridih izobilja in hedonističnega uživaštva. Večkrat slišimo, da je odpovedovanje nečemu bolj škodljivo, kot če bi si to brez slabe vesti privoščili. To se sliši logično in resnično, pa je res? Po drugi strani takšno prigovarjanje le vzbuja potuho, da je vse, kar nam zapaše, pač prav. Pomislimo, da tudi povprečnemu Američanu 100 kilogramov pretežko telo sporoča, naj zavije v najbližji McDonalds in si privošči nekaj hamburgerjev – to seveda še ne pomeni, da so ti tudi dobri zanj. Podobno je z vegetarijanstvom – če nam ves čas dišijo klobase, še ne pomeni, da brez njih ne moremo. Velikokrat je le navada železna srajca, a prav navade in vzorci so tisti, ki jih je najtežje spreminjati. Če si želimo vegetarijanstva in smo že od nekdaj ljubitelji zelenjave in sadja, takšen prehod ne bo težaven, če pa smo bili bolj mesojede vrste, je pred prehodom potrebna načrtna odločitev in sprememba mišljenja.

Z odločitvijo za vegetarijanstvo ali veganstvo se ne odrečemo le mesu, temveč se hkrati odločimo tudi za nov način življenja – za zdrava, sveža živila, pridelana na čim bolj naraven način, za vsakodnevno telesno aktivnost, za polno in zadovoljno življenje. Pravijo, da je vsak začetek težak, a po začetnih negotovostih in spodrsljajih človeku nov način prehranjevanja zleze pod kožo, da se ga največkrat niti ne zaveda. Dobro pa je, da se vsake toliko časa vprašamo: se počutim odlično ali zgolj dobro, imam dovolj energije za vse, kar bi rad danes počel? Če je odgovor pritrdilen, smo gotovo na pravi poti.

9 korakov do okusnega paradižnika

Z redno oskrbo je gojenje paradižnika preprosto. Paradižnik sodi v vsak vrt ter v vsako gospodinjstvo. V zrelem paradižniku je veliko antioksidantov, ti pa so v naši prehrani pomembni, saj vežejo nase škodljive snovi. Paradižniki so vsestranski in jih lahko gojimo tako v  vrtu na prostem kot tudi v posodah na balkonih ter terasah. Ne glede na to, kje ga gojimo, si želimo lep, zdrav pridelek.  V nadaljevanju je devet korakov, ki jih je dobro poznati, da bo pridelovanje enostavno.

1. Čas sajenja

Če paradižnik presadimo v prehladno zemljo ali pa sadik pred presaditvijo ne utrdimo, lahko prvi cvetovi odpadejo ali pa jih sploh ne tvorijo in tako imamo pridelek pozneje, kot bi ga sicer lahko imeli. Sadike pred presaditvijo na prosto utrdimo tako, da jih vsaj dva dni prej prestavimo na prosto ob kakšen zid, kjer je zavetrna in zaščitena lega. Tako je prehod za rastlino iz notranjih prostorov na prosto manjši šok. V osrednjem delu Slovenije počakamo s saditvijo paradižnik na prosto do sredine maja, takrat so tudi nočne temperature že dovolj visoke za to vrtnino. V hladnejših in višje ležečih predelih tako čakamo na sajenje na prosto kar do konca maja. Upoštevamo vremenske razmere in temperaturno stanje kraja, kjer bomo sadili paradižnik.

2. Globina sajenja

Ko sadike paradižnika, presadimo na vrt, pazimo  na primerno globino saditve. To je, da sadike sadimo vse do prvih listov globoko. Le tako bo rastlina našla dovolj hranil in vode ter imela močno steblo.

3. Vzgoja v posodah

Nižje sorte paradižnikov lepše uspevajo v posodah. Paradižnik sadite samo v čiste posode, saj je namreč občutljiv na določene bolezni in viruse, katerim se lahko ognemo že, če uporabljamo čiste posode za pripravo sadik, ali vzgojo paradižnika v loncu. Pred sajenjem v lonec le tega temeljito umijemo z vročo milnico, nujno pa mora imeti tudi drenažne luknje, da odvečna voda lahko odteče. Sadiko paradižnika posadite v 5 do 8-litrsko posodo s premerom  približno od 14 do 18 cm. Tako velik lonec omogoča paradižniku, da širi svoje korenine in daje prostor, da lahko postavimo podporo za paradižnik.

4. Lega/mesto posode

Naj bo to sadika v loncu ali na prostem v vrtu, jo imejmo na sončnem mestu. Paradižnik bo uspeval tudi v polsenčni legi, vendar bodo plodovi manjši.  Paradižnikove rastline potrebujejo vsaj sedem ur soncu, zato jih hranimo na sončni lokaciji, zavarovani pred močnimi vetrovi.

5. Dobri in slabi sosedje

Med vrste paradižnika lahko sejemo solato ali pa baziliko, na eno stran pa kapucinko, zaradi katere bo na paradižniku manj strun. Jeseni med paradižnike lahko posejemo špinačo ali motovilec. Poleg  paradižnika lahko sejemo tudi plodovke, saj so si kot sosede nevtralne. Torej niso niti slabe niti dobre sosede, pazimo edino, da ne senčijo paradižnika, zato upoštevamo lego gredic in razdalje sajenja. Razdalja sajenja je za paradižnik med vrstami 70 cm, v vrsti pa 50 cm. Če smo kupili cepljene sadike, pa sta omenjeni razdalji vsaj za 20 cm večji. Dobri sosedi so nizek fižol, korenček, kapusnice, por, pastinak, peteršilj, solata, radič, zelena, špinača, čebula, sladka koruza, česen in kapucinka.

6. Vršičkanje in pinciranje, nizke in visoke sorte

Paradižnik ločimo na dve skupini, in sicer na rastline, ki so grmičaste rasti in na rastline visoke rasti. Grmičaste sorte ali hibridi ne potrebujejo opore in jih ne pinciramo (ne odstranjujemo zalistnikov) in jih tudi ne vršičkamo. Visoke sorte pa potrebujejo oporo, jih pinciramo in po potrebi tudi vršičkamo. Visoke sorte gojimo ob količkih, vrvicah ali žični opori. Vršičkanje je pomembno zato, da povečamo zgodnost in izenačenost dozorevanja.

7. Zalivanje

Paradižnik potrebuje veliko vode, še posebno, ko cveti ter tvori plodove. Če je poletje še posebej vroče, pa je poraba vode še toliko večja. Za lažje oskrbovanje paradižnikov z vodo mu pripravite namakalni sistem. Lahko pa tudi odsluženi plastenki odrežite dno in jo porinite v zemljo. Skozi odrezano dno boste dolivali vodo v plastenko, skozi  vrat plastenke pa bo iztekala in zagotavljala dovolj vode rastlini. Če bomo paradižnik ročno zalivali, ga moramo zaliti obilno vsaj trikrat tedensko. Najboljši čas za zalivanje je od sončnega vzhoda do 10:00 in  od 18:00 do sončnega zahoda. Izogibajte se zalivanju v najbolj vročem delu dneva (12:00-14:00). Paradižnik v posodah potrebuje pogostejše zalivanje kot pa tisti na vrtu, saj  se zemlja v posodi hitreje izsuši. Suha zemlja vodi do pomanjkanja kalcija. Da vlago zadržimo, je priporočljivo tla okrog paradižnikov zastirati s slamo ali podobnimi materiali.

8. Gnojenje

V začetku rasti so za osnovno gnojenje dovolj organska gnojila (kompost, hlevski gnoj …), pozneje pa je treba dodati kalijeva gnojila, saj tega elementa organska gnojila vsebujejo premalo. Med rastno dobo lahko pognojimo tudi z gabezovo prevrelko, ki vsebuje veliko kalija. Ko rastlina nastavlja plodove, pa je treba zagotoviti tudi dovolj kalcija, ki ga navadno dodajamo foliarno, torej preko lista. Nekaj kalcija lahko dobi paradižnik tudi, če ga poškropimo z mlekom ali sirotko.  Če kupujete gnojilo, naj ima večji delež v gnojilu torej fosfor in kalij, ki pospešujeta cvetenje in formiranje plodu, manjši pa dušik, ki spodbuja rast listov. Za najboljše rezultate sicer priporočamo uporabo gnojil, ki so namenjena posebej za dognojevanje paradižnika. Za dognojevanje paradižnika torej izberite gnojila z nizko vsebnostjo dušika, visoko vsebnostjo fosforja in srednjo vsebnostjo kalija (razmerje 8 – 32 – 16).

Recept: Gabezova prevrelka

1 kg svežega gabeza namočimo v 10 litrih vode. Po nekaj dneh, ko se tekočina preneha peniti, je tekočina rjava in ima močan vonj. Tekočino precedimo, ostanke rastline pa lahko damo na kompostni kup.

Uporaba: 1 liter gnojila razredčimo z 10 litri vode. Poleti lahko s tem gnojilom enkrat na teden gnojimo tako paradižnik kot tudi druge vrtnine.

9. Pobiranje pridelka

Paradižnik odtrgamo takoj, ko se obarva rdeče. To storimo tako, da paradižnik primemo in nežno zasukamo – kot da bi odpirali pokrovček na steklenici. Velika napaka je, da paradižnike na rastlini pustimo predolgo. Ko začno paradižniki dozorevati, moramo še naprej skrbeti za rastlino. Paradižnik še vedno redno zalivamo, odstranjujmo zalistnike, ter odtrgajmo liste, ki so porjaveli. Paradižnike, ki so na videz gnili ali kako drugače spremenjeni, sproti in redno odstranjujemo, vendar jih zaradi možnosti širjenja bolezni ne mečemo na kompostni kup.

Dozorel pobran paradižnik shranimo v papirnati vrečki. Svežega paradižnika ne shranjujemo v hladilniku, saj lahko to spremeni njihov okus.

Več o koristih uživanja paradižnika boste našli tukaj >>

Presne kokosove kroglice

Presne Rafaelo kroglice

Zulejka Javeršek je avtorica Uglašene kuhinje, bloga, na katerem ima vsak recept svojo zgodbo. Tokrat je za Ženska.si spisala recept za rafaelo kroglice na presen način. Prisluhi njeni kuhinji.

Kaže, da me daje kokosova mrzlica …

Kokosovo olje, mleko in krema, voda mladih kokosov, kokosov čips in zadnje čase celo božanski kokosov sladkor! In seveda dobra stara kokosova moka. Ena najboljših kokosovih stvari pa so najbrž rafaelo kroglice …

Poskusila sem že kar nekaj domačih verzij rafaelo kroglic. Nobena ni bila slaba, čeprav se tudi nobena ni približala nenadkriljivi kombinaciji hrustljave zunanjosti in kremaste notranjosti originala. Vse pa so bile, tako kot omenjeni original, polne sladkorja in maščob. Sicer ne vem, kako poustvariti hrustljavo-kremasto mojstrovino, to bom preustila ferreru, saj je očitno, da vedo, kaj delajo. Vem pa, kako ustvariti nekaj sladkega, kokosastega (kokosast je seveda beseda!) in okroglega. Brez slabih maščob in prečiščenega sladkorja, brez mleka in brez glutena. Človek se vpraša, kaj pa potem sploh je v teh kroglicah? Pa poglejmo …

Recept za presne Rafaelo kroglice je za Ženska.si pripravila Zulejka Javeršek, avtorica slastnega bloga Uglašena kuhinja.

Sestavine za cca. 15 kokosovih kroglic

100 g mandljev

100 g zlatih rozin

100 g kokosove moke

1 jušna žlica kokosovega olja (npr. Cobio)

3 jušne žlice agavinega sirupa

noževa konica vanilije v prahu (npr. Planet Bio ali Sonnentor)

15 namočenih in olupljenih mandljev (po želji)

kokosova moka (za povaljat kroglice)

Priprava presnih kokosovih kroglic

Mandlje in rozine čez noč namočiš v vodi

Vodo, v kateri so se namakali, odliješ in prihraniš. Namočene mandlje in rozine streseš v blender, dodaš malo prihranjene vode od namakanja (toliko, da lahko zaženeš blender), kokosovo olje, agavin sirup in vanilijo ter vse skupaj spremeniš v čimbolj gladko maso. Če nimaš blenderja ali pa ta ni dovolj močan, lahko uporabiš sekljalnik in v fino kašo sesekljaš mandlje in rozine posebej, nato pa v skledi zmešaš skupaj.

Mandljevo-rozinovo kašo prestaviš v plastično skledo in dodaš kokosovo moko. Morda bo 100 g dovolj, morda je bo potrebno več ali pa tudi manj. Ne bi vas rada zmedla, ampak to je odvisno od tega, koliko vode ste morali dodati, da je blender lahko zadevo sprocesiral. Skratka, dodaš toliko kokosove moke, da dobiš zmes, ki je dovolj trdna, da ne razpada in lahko iz nje oblikuješ kroglice, a je hkrati še sočna. To pomeni, da moraš „testo“ večkrat poskusiti, ampak tu pač ni nobenega problema, ne?

Pripravljeno zmes daš za vsaj pol ure v hladilnik.

Oblikuješ kroglice, kot da delaš snežno kepo. V vsako skriješ po en olupljen mandelj. Mandlje najlažje olupiš, če jih prej za nekaj ur namočiš v vodi.

Vsako kroglico povaljaš v kokosovi moki.

Dobro zaprte se bodo v hladilniku obdržale tudi nekaj dni, najbolje pa jih je pojesti kar takoj. Pokukaj še k zgodbam drugih receptov na Zulejkin blog Uglašena kuhinja.

Naravno in učinkovito čistilo za pečico

Za brezhibno čisto pečico ne potrebujete močnih kemičnih čistil, ampak jedilno sodo.

Čiščenje pečice nedvomno ne sodi med najbolj priljubljena gospodinjska opravila. Med drugim tudi zato, ker so za odstranjevanje trdovratne umazanije, ki se nabira v njeni notranjosti, potrebna močna in agresivna čistila. A prav tu si lahko pomagate in učinkovito in takšno, ki ne draži oči in dihal, izdelate sami.

Potrebujete: pol skodelice vode, toliko jedilne sode, da lahko izdelate gosto pasto (približno četrtino skodelice), žlico detergenta za posodo.

Postopek: vse sestavine zmešajte v posodici.

S spužvasto gobice s pasto premažite umazane površine in počakajte 15 minut.

Obrišite pečico s čisto, z vodo prepojeno gobico in nato še s suho krpo. Po potrebi postopek ponovite večkrat, trud pa bo na koncu zagotovo poplačan.

Bezeg in njegove številne zdravilne lastnosti

Bezeg prav gotovo pozna vsak izmed vas. Toda, ali veste dovolj o tej rastlini? Naj vam razkrijemo samo nekaj zdravilnih lastnosti, ki jih bezeg vsebuje. Bezeg sodi med rod grmovnic oziroma nizkih dreves. In sicer obstaja okoli 30 različnih vrst bezga. Plod bezga je jagodast in koščičast. Verjetno vsi veste kako izgleda?

Če se kdaj sprehajate po naravi in opazite zeleno drevo z umazano belimi cvetovi, potem je velika verjetnost, da ste opazili ravno bezeg. Bezeg ima številne zdravilne lastnosti, zaradi česar so ga v pretekosti imenovali tudi zdravilna skrinjica za kmečke ljudi. Med drugim bezeg pomaga pri sladkorni bolezni, senenem nahodu, vzpodbuja delovanje znojnic, niža vročino in prehlad, čisti kri,… Že iz preteklosti omenjeno rastlino povezujejo s številnimi vraži. Nekoč so namreč verjeli, da v bezgu živijo neki dobri duhovi, ki skrbijo za dobro počutje in varnost ljudi.  Še danes ponekod veje posvečenega bezga uporabljajo za izdelavo magičnih paličic.

Kje raste bezeg

Bezeg raste v grmih, ki sežejo tudi do deset metrov visoko. Njihovi cvetovi so rumenkasto bele barve in imajo zelo značilen vonj, ki je tudi izjemno intenziven. Če boste v cvetove ugriznili, boste videli, da so grenki, plodovi, ki se iz njih razvijejo, pa sveži in surovi niso užitni. Njihov vonj in okus pa sta popolnoma drugačna. Bezeg načeloma cveti v juniju, jagode iz cvetov pa dozorijo nekje v septembru. V gozdu ga boste bolj težko našli, navadno pa raste ob jasah ali na robu gozda, marsikje pa ga zdaj že načrtno zasadijo na vrtu.

Ker ima ta rastlina mnoge zdravilne lastnosti, so ga v preteklosti imenovali »zdravilna skrinjica kmečkih ljudi«. Pomaga pri številnih težavah, od sladkorne bolezni pa do vročine, prehladov in senenih nahodov, celo čisti kri in spodbuja delovanje znojnic. Zato ni presenetljivo, da so z njim povezane tudi številne vraže. Nekoč so verjeli, da v njem živijo dobri duhovi, ki skrbijo za varnost in dobro počutje in tako naj bi ljudem, ki so imeli bezeg doma, pomagal odganjati vse škodljivce, ne le tatove, pač pa tudi čarovnice in slabe energije.

Nekoč so verjeli, da v njem živijo dobri duhovi, ki skrbijo za varnost in dobro počutje in tako naj bi ljudem, ki so imeli bezeg doma, pomagal odganjati vse škodljivce, ne le tatove, pač pa tudi čarovnice in slabe energije. Na Danskem na primer ljudje verjamejo, da pohištvo izdelano iz bezgovega lesa, prinaša nesrečo. Romi ne dovoljujejo uporabo bezgovega lesa za kurjavo. Nekateri verjamejo v dejstvo, da, če bezeg raste v bližini hiše ali ga obesimo nad okna in vrata, potem bo hiša zagotovo zaščitena. Nekateri spet trdijo, da je dobro s seboj nositi bezgov les, saj naj bi le – ta ljudi varoval od prešuštva. V preteklosti so ljudje s seboj nosili tudi bezgovo vejico s tremi vozlji, saj naj bi to preprečevalo revmatizem. Še danes pa bezeg uporabljajo na porokah, saj naj bi deloval kot amulet sreče za mladoporočenca. Kakorkoli, omenjenih ritualov in vražev je verjetno še kar nekaj. Če boste v kaj verjeli ali ne pa je povsem vaša odločitev.

V kolikor v vraže in verovanja ne verjamete, potem se raje osredotočite na vse zdravilne učinke, ki jih bezeg vsebuje. Ta cenjena rastlina je namreč uporabna prav cela, vse od poganjkov, listov in cvetov, do notranjih plasti lubja na koreninah. Raste predsvem ob sončnih legah ob robovih jas in gozdov.  Bezeg prične cveteti v juniju, jagode pa dozorijo komaj v mesecu septembru.  Mlade poganjke, liste in cvetove pa je potrebno nabirati že zgodaj spomladi in to obvezno ob sončnem vremenu. Kot smo že omenili imajo cvetovi bezga  tipično rumenkasto belo barvo. Listi in mladi poganjki bezga vsebujejo nekatere sestavine, katere v naših telesih vzpodbudijo delovanje žlez znojnic in s tem posledično vplivajo na pospešeno izločanje seča ter odvajanje strupenih snovi iz telesa.

Če se odpravite nabirat cvetove in želite doma sami pripraviti bezgov čaj ali kakšen drugi pripravek, vam svetujemo, da cvetove sušite na svežem zraku, ampak ne na soncu. Tako bodo bezgovi cvetovi ohranili svojo barvo. Ko se cvetovi posušijo, jih shranite v platnene ali papirnate vrečke in nikakor ne v plastične vrečke! Olje cvetov je tudi odlično sredstvo za obnavljanje razpokane kože. Cvetovi bezga imajo tipično aromo, sam okus cvetov pa je grenak – vendar pazite, da ne uživate svežih in surovih jagod, saj le – te niso užitne! Surove jagode povzročijo drisko, slabost, bruhanje in v najhujših primerih tudi mrzlico.

Cvetovi bezga so odlični za čiščenje organizma, prav tako pa pomagajo tudi pri kašlju, gripi, zbijanju vročine, pljučnici, prehladu in astmi. Utrjujejo namreč sluznico v žrelu in nosu in tako krepijo tudi odpornost proti okužbam. V kolikor ste eden izmed tistih, ki jih vsako leto muči seneni nahod, vam priporočamo, da si naredite pripravke iz bezgovih cvetov. Ti namreč omilijo napade senenega nahoda – uživajte jih že nekaj mesecev pred samim pojavom tega nahoda. V listih bezga se nahaja zdravilna snov, katera vpliva na količino sladkorja v krvi in ravno zaradi tega je bezgov čaj odlično sredstvo pri zdravljenju sladkorne bolezni. Poleg tega pa lahko liste uporabljate tudi kot antiseptične obkladke za rane in kot sredstvo za odganjanje insektov. Vas zanima kako učinkuje lubje na naše zdravje? Morda se vam zdi neverjetno, da bi lahko lubje neke rastline kakorkoli pozitivno učinkovalo na človeško telo in organizem, a v tem primeru je neverjetno, verjetno. Lubje debel, vej in korenin bezga deluje odvajalno, pomaga pri motnjah v delovanju ledvic, mehurja, mišičnem in sklepnem revmatizmu ter vodenici.

Uporaba bezga

Najbolje je to, da je bezeg uporaben v celoti. Uporabljamo lahko namreč prav vse od listov do poganjkov, cvetov in jagod ter celo notranjo plast lubja na koreninah. Najprej tako zgodaj spomladi (predvsem v aprilu in maju) naberemo mlade poganjke in liste, pozneje (običajno v juniju) pa že cvetove, za katere je pomembno, da jih nabiramo ob sončnem vremenu. Z bezgovimi listi in poganjki si lahko pomagamo pri čiščenju organizma, saj vsebujejo snovi, ki pospešujejo izločanje seča in delovanje znojnic. Predvsem v listih se skriva učinkovina, ki vpliva na količino sladkorja v krvi.

Najbrž je še najbolj znana uporaba bezga v obliki bezgovega sirupa ali šabese, za njiju uporabimo bezgove cvetove, ki pa so odlični ne le za čiščenje organizma, pač pa pomagajo tudi zbijati vročino, blažiti kašelj, preboleti gripo in prehlad ter celo pljučnico in astmo! Ker bezgovi cvetovi ne delujejo le kurativno, pa utrjujejo tudi sluznico v nosu in žrelu ter krepijo odpornost proti okužbam. Pripravki iz bezgovih cvetov lahko omilijo tudi napade senenega nahoda, vendar jih moramo uživati vnaprej, že nekaj mesecev preden se nam pojavi seneni nahod.

Pri uživanju bezgovih plodov ali pripravkov, morate biti pozorni na naslednje:

• Bezga ne smejo uživati matere, ki dojijo ali nosečnice, saj vsebuje stupene alkaloide, ki lahko škodujejo plodu.
• Bezeg uživajte v zmernih količinah, saj lahko prevelike količine povzročijo nekatere zdravstvene težave.
• Še enkrat vas opozarjamo – ne uživajte surovih jagod!

V primeru večjih zdravstvenih težav vam svetujemo, da se o uživanju bezga raje predhodno posvetujete s svojim zdravnikom ali strokovnjakom na tem področju.

Previdno!

Še preden pa vam predstavimo recepte, s pomočjo katerih boste lahko polepšali svoje poletje s svežino bezga, vam moram razložiti še uporabnost lubja. Tudi lubje debel, vej in korenin namreč deluje odvajalno. Pomaga pri motnjah v delovanju ledvic in mehurja, vodenici, mišičnem in sklepnem revmatizmu. Iz vej Slovaki ustvarjajo celo piščali, podobne inštrumente pa izdelujejo tudi Madžari. Na Danskem sicer verjamejo, da pohištvo, izdelano iz bezgovega lesa, prinaša nesrečo, romske skupnosti pa ne dovoljujejo uporabo bezgovega lesa za kurjavo.

Ne glede na njegovo zdravilnost pa ga uživajte zmerno, saj lahko prevelika količina povzroča določene zdravstvene težave. Prav tako naj ga ne uživajo nosečnice in doječe matere, surovih svežih jagod pa nikakor ne jejte, saj niso užitne in povzročajo bruhanje in drisko ter celo mrzlico.

Bezgov čaj

Marsikdo priporoča uživanje bezgovega čaja, še zlasti v času, ko razhajajo prehladi in pri obolenjih pri katerih se stanje malce popravi že s potenjem. Bezgov čaj uporabljajo za zdravljenje bronhitisa, lažjih oblik pljučnice, kašlja, nahoda, za zdravljenje revmatskih bolezni in tudi astme.  V kolikor je delovanje vaših ledvic zmanjšano in telo pomanjkljivo izloča seč, vam svetujemo, da si nabavite čaj iz bezgovih listov, saj ta pomaga odvajati nakopičene tekočine v telesu. Bezgov čaj med drugim tudi čisti kri.  Vendar, pozor! Prepričanje, da se potite, ker pijete vroč čaj, je zmotno. Raziskave so pokazale, da na potenje vplivajo predvsem snovi, ki jih vsebujejo bezgovi cvetovi in ne toplota čaja. Ta ne igra nobene vloge pri tem. Povsem zadosti je, če pijete mlačen čaj – kljub vsemu bo poskrbel za pričakovano potenje telesa.

Črni bezeg

V ljudskem zdravilstvu črni bezeg uporabljajo proti nahodu in vnetju obnosnih votlin, za izločanje vode ter kot blago odvajalo in blago protivnetno zdravilo. Poparek bezgovih cvetov naj bi spodbujal potenje, s čimer se strokovnjaki ne strinjajo povsem, saj pravijo, da je potenje zgolj posledica zaužitja vroče tekočine, pa naj bo to bezgov čaj ali juha. A ljubiteljev bezgovih pripravkov to ne moti.

Črni bezeg (Sambucus nigra) raste v Evropi in severni Ameriki. Najpogosteje ima obliko grma, a lahko zraste tudi kot drevo in doseže višino do 10 metrov. V Sloveniji lahko še danes ob številnih kmečkih hišah najdemo drevo črnega bezga, ki so ga nekoč imeli za svetega.

Kaj, kdaj in koliko

• Proti gripi, prehladom in bronhialnim katarjem naj bi uživali poparek ali tinkturo na osnovi črnega bezga. Tudi za potilno kuro je primeren poparek. Pijemo ga trikrat na dan po eno do dve skodelici vročega čaja in ga zlasti pri kašlju sladimo z medom. Tinkturo uporabljamo tako, da trikrat na dan popijemo po jedi po 20 kapljic, razredčenih v kozarcu vode.
• Za lajšanje vnetja grla, vnetih dlesni (gingivitis) ali ustne votline lahko uporabljamo prevretek na osnovi črnega bezga. Z njim grgramo ali izpiramo usta štiri- do šestkrat na dan, zlasti po jedi.
• Proti driskam naj bi delovali dobro posušeni bezgovi plodovi (kadar nimamo suhih borovnic). V takem primeru naj bi večkrat na dan jemali po 10 do 15 posušenih jagod ali jih zmešali med domače čaje.
• Pri vročičnih obolenjih zaradi osvežujočega okusa in velike količine vitaminov priporočajo bezgov sirup, bezgov sok ali bezgovo marmelado.
• Nekateri menijo tudi, da lokalno uporabljan prevretek korenin pomaga pri odpravljanju naglavnih uši. (Jazbeci se vneto drgnejo ob korenine, da bi uničili uši v svoji dlaki.)

Čeprav črni bezeg vsebuje majhne količine sambunigrina, o strupenosti ne poročajo. Vendar čezmerna ali dolgotrajna uporaba bezgovih pripravkov povzroči preveliko izločanje kalija s sečem. Med nosečnostjo ali dojenjem bezgovih pripravkov ne uporabljajte.

Nekaj receptov za pripravke iz bezga

Cvrtje bezga

• ¼ l mlačnega mleka
• Pol čajne žličke soli
• 22 dag moke
• 3 rumenjaki
• Sneg iz treh beljakov
• Od 6 – 12 bezgovih cvetov
• Maščoba za cvrenje

Navodila za pripravo: Mleko, moko in rumenjake umešajte skupaj in mešanici dodajte sladkor ter sol. Nato naredite čvrst sneg iz beljakov. Cvetove bezga splaknite z vodo, odcedite ter jih posamično pomakajte v testo in nato ocvrite na vroči masti. Ko so ocvrtki rahlo rumene barve jih potresite s sladkorjem ali pa pomakajte v pivovo testo. V kolikor želite bolj krhke cvetove, dodajte več jajc in manj moke. Privoščite pa si lahko tudi bezgove palačinke.

Šabesa

• 4,5 litre vode
• 30 ml vinskega ali jabolčnega kisa
• 700 g sladkorja
• tanko olupljena lupina limone in sok
• 12 cvetov bezga

Zavrite vodo in jo prelijte v sterilizirano posodo. Nato dodajte sladkor in mešate vse dokler se ne raztopi. Ko se mešanica vode in sladkorja ohladi, dodajte kis, lupino limone, sok ter bezgove cvetove. Vse skupaj pokrijte s krpo in pustite stati 24 ur. Nato skozi krpo precedite tekočino v steklenice z debelim steklom. Šabesa je na red za pitje čez približno dva tedna. Servirajte jo ohlajeno.

Bezgov sok

• 40 cvetov bezga
• 2 limoni
• 5 dkg citronke – citronske kisline
• 1 košček ingverja in 1 kg sladkorja

Operite limoni in ju skrtačite v vroči vodi, v katero ste predhodno dodali ščepec sode bikarbone. Nato limoni narežite na tanke lupine. V loncu zmešajte bezgove cvetove, limoni, ingver, citronsko kislino in 2 l vode. Vso mešanico pustite stati 24 ur, nato jo precedite skozi krpo, primešajte sladkor in zavrite. Vroče nato nalijte v steklenice in zaprite. Sok pijete razredčen z navadno vodo, lahko pa ga dodate penečemu vinu ali ledenemu čaju.

Iz bezga lahko pripravite tudi odličen bezgov sirup.

Šabesa iz bezga

Poleti nam najbolj prijajo osvežilne pijače, ena izmed teh je tudi šabesa, ki jo pripravimo iz bezgovih cvetov. Šabesa vsebuje sestavine, ko so kis in limone, uvrščamo med zdravilna in varovalna živila, ki so pomebna za naše zdravje in vsebujejo tudi vitamine.

Recept za pripravo šabese iz bezga potrebujemo:

• 1 kg sladkorja (še bolje je uporabiti kakšno naravno sladilo)
• 2 limoni
• 10 l vode
• 10 cvetov bezga
• 2,5 dl belega vinskega kisa

Limone narežemo na kolobarje, Vse sestavine damo v veliko posodo in premešamo. Mešanico pustimo stati 1-2 dni v posodi, in jo Večkrat premešamo. Na koncu mašanico za šabeso precedimo in nalijemo v steklenice. Steklenice za shranjevanje pripravimo tako, da jih dobro operemo in nato za pol ure postavimo v segreto pečico, ki smo jo ogreli do 80° C. Šabesa je pripravljena za pitje, ko se začnejo pojavljati mehurčki.

Če želimo močno penečo pijačo, dodamo v vsako steklenico eno ali dve zrni riža. Pijačo si pripravljamo sproti, pri čemer lahko uporabimo tudi zamrznjeno bezgovo cvetje. Zelo dobro pijačo dobimo tudi, če bezgovo cvetje zamenjamo z 1 l malin.