Streli in rop v nudističnem kampu pri Vrsarju

Tolpa na motorjih je oropala nudistični park pri Vrsarju.

Koversada velja za enega najbolj znanih in najstarejših nudističnih centrov na Jadranu. (Foto: Maistra.com)

Le od kje nama denar za potovanja? Nasveti, kako privarčevati! – By Nina Potuje on december 6, 2013 Popotniški nasveti

Skoraj vedno, ko nekomu omeniva, da odhajava na potovanje, dobiva enako vprašanje: “Od kje nama denar?” Po pravici povedano, naju to vedno nekoliko razjezi…. Ponavadi so nad najinimi potovanji začudeni predvsem tisti, ki imajo boljši življenjski standard kot midva, a svoje finance namenjajo povsem drugim stvarem, kot pa so potovanja. Z razliko od takšne osebe, midva vse svoje prihranke in čas nameniva potovanjem. In ne, ni nama potrebno zavidati, saj verjetno marsikdo med vami takšnega varčevanja ne bi niti povohal.

Verjeli ali ne, ampak to, da se odpraviš na drug konec sveta dandanes sploh ni več tako drago. No, sicer pa je vse odvisno od tega, kako tja potujete. Luksuzna potovanja so še vedno luksuz in draga, ampak če so vaša potovanja poceni, boste presenečeni, da se že z dobrimi 1000€ lahko za tri tedne ali cel mesec podate povsem na drug konec sveta. V prvi vrsti pa so za nizke stroške odločilne poceni letalske karte. Ravno zadnjič mi je kolega omenil, da je dobil povratno letalsko karto za Filipine za 180€, nekdo drug pa za 300€ leti na Tajsko, tretji v Gvatemalo!! Ja, z nekaj triki, sreče in sledenjem akcij, se da lahko zelo poceni potovati.

No, ampak 1000€ še vedno ni malo denarja. Nekateri ga na žalost zaradi težke finančne situacije res ne morejo privarčevati, medtem ko ga drugi lahko mimo grede zapravijo tekom leta, brez da bi se tega sploh zavedali.  In verjemite, z nekaj preprostimi ukrepi se boste hitro lahko enkrat letno podali na kakšen potep.

Kako privarčevati denar za poceni potovanja?

• Regres

Če ste med tistimi srečneži, ki dobijo regres in če vam le-ta ne predstavlja nujen znesek za poplačilo preteklih položic, ga enostavno dajte na stran, kot da ga sploh nikoli ni bilo. Dobrih 600€ regresa v gospodinjstvu z dvema zaposlenima to že torej pomeni 1200€. S takšno vsoto gresta dve osebi ali celo družina brez večjega problema na potovanje po Evropi. Nihče namreč ne trdi, da morajo biti potovanja le poti izzven Evrope! Midva sva za najina potovanja (Romunija & Moldova / Grčija & Albanija & Makedoniji & Črna Gora / Otok Lefkas) odštela celo manj kot 1200€.

• Cigareti

Ste kadilec oz. kadilka? Ne dolgo nazaj sem malce radovedno povprašala prijatelja, koliko zapravi za cigarete in priznam, kar malce se mi je zataknilo. Mesečna vsota ni bila zanemarljivo nizka – 90-100€/mesec. Če vam potovanja res tako veliko pomenijo, se bi morali brez večjih problemov odpovedati nezdravi razvadi – tako bi v 12ih mesecih privarčevali več kot 1000€/osebo. V primeru dveh kadilcev v gospodinjstvu pa to pomeni kar 2000€/leto!!

• Kavica

Kolikokrat na dan si privoščite kavico v kakšnem lokalu? No, recimo, da si v povprečju privoščite eno na dan. Kava z mlekom v večini primerov stane 1,20€, kar mesečno znese 36€. V enem letu bi v tem primeru le za kavice zunaj zapravili 432€/osebo. No ja, za potovanje v oddaljene kraje to morda res da ne bo dovolj, ampak za kakšen tedenski izlet znotraj Evrope, pa bo z nekaj iznajdljivosti in nepretiranim zapravljanjem, moralo zadostovati. Ste vedeli, da v primeru akcijskih cen določenih nizkocenovnih letalskih družb lahko letite že za 50€ na Sicilijo, Malto, Valencijo itd. Odlične destinacije, ki vas ne bodo pretirano udarile po denarnici so tudi Albanija, Srbija, Bosna in Hercegovina, Romunija, Bolgarija.

• Žuranje

Vedno je luštno druženje s prijatelji, ampak za vikend ste tako lahko ob 50 ali celo več evrov.  Že to, da greste vsak drugi konec tedna žurat vas bo prišlo okoli 1300€. Leto ima namreč 53 oz. 54 tednov in če greste ven le vsak drugi konec tedna, je to vsaj 26x. Midva že dolgo ne hodiva ven in če se dobimo s prijatelji, je to ponavadi kar pri komu doma. Ni kaj, tudi emšo prinese svoje.
Da boste kaj več privarčevali pa boste morda postali tudi malce manj družabni. Ampak kaj hočete – saj veste, zakaj to delate, kajne?

• Prehrana

Presenečeni boste, koliko denarja lahko človek privarčuje z nekaj pameti v trgovini. Midva to še nekoliko potencirava, saj imava doma svoj vrt in si tako vsaj za 4-5 mesecev močno olajšava nakupovanje in več privarčujeva, sploh če to primerjava z domačimi izdelki na tržnicah, ki dosegajo višje cene, kot v trgovinah. S svojim vrtom (četudi stoji na balkonu) lahko hitro privarčuješ nekaj dodatnih sto evrov na leto. Poleg tega pa ne kupujeva hrane v smislu pogrej in pojej, ampak si vse pripravljava sama (vključno s kruhom, njoki, testom za pico itd.). Ne le da je ceneje, tudi bolj zdravo in okusno je vse kar se znajde na najinih krožnikih.
Priporočava, da si vaše nakupe v trgovini začnete beležiti in tako boste najlažje videli, kaj je tisto, čemur se lahko dodatno še odpoveste. In nikar v trgovino brez nakupovalnega listka, ki se ga strogo držite!

• Prioritete

Zadnja in prav nič manj pomembna stvar pa so seveda vaše prioritete. Če vam druge stvari pomenijo več kot potovanja, se potem nikar ne razburjajte, če se kdo raje potepa po svetu, kot pa da je oblečen po zadnji modi, se naokoli prevaža z dragimi avtomobili, se razvaja v masažnih salonih, hodi v drage restavracije, k frizerju, kozmetičarki… Velikokrat se je samo zato, da je lahko odšel na poceni potovanje, odrekal celo leto… Ampak to ga sploh ne moti, saj mu dogodivščine na poti ne bodo nikoli pomenile toliko, kot stvari… In zakaj bi potem njegovo nizko cenovno potovanje sploh motilo vas?

Res je, da sva velikokrat deležna zavistnih pogledov, ker toliko potujeva (kolikor se pač sploh da ob redni službi), ampak to, kako sva si celotno življenje podredila potovanjem, pa pravzaprav nikogar niti ne zanima. Seveda, vedno je lažje pogledati le tisto, kar je vidno na površju…globina pravzaprav nikogar ne zanima. Da pa si potovanja sploh lahko privoščiva, pa tudi na poti ne zapravljava brezglavo in vedno gledava na vsak evro, ki ga lahko privarčujeva. To je najlažje storiti tako, da se odrečeva udobju… In predno nekomu namenite zavistno grenki nasmešek, ker gre “spet” na potovanje, se raje vprašajte, če si kaj takega resnično sploh želite.

Revščina v Sloveniji: v katerih občinah se živi najslabše in zakaj

Dosje: Socialna država

Katja Huš, Članek, 5. 9. 2015

Članek je objavljen tudi v Dnevnikovem Objektivu

Osilnica je najrevnejša občina v Sloveniji. Foto: Wikipedia

V Kočevju nadaljujte pot proti jugu, v smeri Kočevske Reke. Od tam boste z avtom potrebovali le še 30 minut, da prispete v Osilnico – občino na meji s Hrvaško, ki šteje le 374 prebivalcev. Dežela Petra Klepca ji pravijo. Tako kot v mnogih drugih krajih na obrobju Slovenije se zdi življenje v Osilnici težko. Gre za eno najrevnejših občin v Sloveniji, če upoštevamo, koliko prebivalci zaslužijo na mesec, kakšna je stopnja brezposelnosti in kolikšen je delež naseljenih stanovanj brez osnovne infrastrukture – notranjega stranišča, kopalnice, elektrike ali vode.

Medtem ko se zlasti prebivalci evropske periferije vrtijo v krogu prekernosti in brezposelnosti, vse več njih pa tudi revščine, govor o revščini na evropski ravni pogosto nadomeščajo politično prijetnejši izrazi, kot so socialni problemi, socialno šibki in izključeni. A še posebej na obrobju oziroma jugu Evrope, kjer (dolgotrajna) brezposelnost potiska vse več ljudi v boj za golo materialno preživetje, se besedi revščina ne moremo izogibati. In tudi tako majhna država, kot je Slovenija, predstavlja mikrokozmos evropske slike z lastno periferijo, v kateri se zdi, da je kotanja revščine najgloblja. Zakaj se revščina zgošča v nekaterih obrobnih predelih Slovenije – periferiji periferije? Ena izmed resnic o revščini, ki nam jo izpovejo kraji na obrobju države, je, da v tem svetu ni mesta za starejše in brezposelne; državna politika zlasti na področju regionalnega razvoja pa nas vodi v razvoj, ki se izogiba besedi revščina. Zaenkrat se zdi, da bolj ko se Evropa razvija … in razvija … ni nič manj revščine.

Vzhodno od »raja«

Število posameznikov, ki v Sloveniji živijo pod pragom tveganja revščine, se je v zadnjih letih povečalo. Slovenija je po podatkih Eurostata v letih 2009 do 2013 doživela drugi največji porast revščine v EU, takoj za Grčijo, opozarja dr. Srečo Dragoš z ljubljanske fakultete za socialno delo. Če je leta 2008 materialno pomoč, pri čemer gre večinoma za hrano, pri Rdečem Križu prejelo 105.430 posameznikov in družin, se je ta številka v petih letih povečala za kar 50 odstotkov; leta 2013 je bilo namreč že 156.442 prejemnikov. V letu 2013 je tako pod pragom tveganja revščine v Sloveniji živelo 14,5 odstotka prebivalcev oziroma približno 291.000 oseb. Če bi od dohodka odšteli socialne transferje (ne pa pokojnin), pa bi v revščini živel vsak četrti prebivalec. Pri tem je treba opozoriti, da v Sloveniji merimo tako imenovano relativno revščino, to je, koliko ljudi je revnih glede na druge oziroma glede na srednjo vrednost razpoložljivega dohodka gospodinjstev  v državi.  V letu 2013 je živeti pod pragom revščine pomenilo, da je enočlansko gospodinjstvo razpolagalo z manj kot 593 evrov na mesec (neto dohodek).

V katerih delih države pa je največ revščine? Uradni podatki o stopnji tveganja revščine obstajajo tudi za statistične regije. Primež revščine je najbolj močan v vzhodni Sloveniji, zlasti v spodnjeposavski (okolica Krškega, Brežic, Sevnice…), pomurski in podravski regiji, kjer je leta 2013 približno četrtina prebivalstva živela pod pragom revščine. Če ne upoštevamo socialnih transferjev, se je leta 2013 v spodnjeposavski regiji stopnja tveganja revščine dvignila kar na 35 odstotkov, v Pomurju in Podravju pa bi vsak tretji prebivalec živel pod pragom revščine. V primerjavi z letom 2008 so sicer največji porast revščine doživele goriška, spodnjeposavska in zasavska regija.

Podobna geografska porazdelitev revščine se nam izriše, ko pogledamo delež gospodinjstev, ki si lahko privoščijo enotedenske počitnice ali pokrijejo nepričakovane izdatke iz lastnih sredstev v višini 600 evrov. Realnost je takšna, da si je leta 2013 (zadnji anketni podatki) enotedenske počitnice lahko privoščila le približno polovica gospodinjstev v Pomurju in spodnjem Posavju, medtem ko je bil na državni ravni sedemdnevni oddih »na lepšem« nedosegljiv za več kot tretjino gospodinjstev.

Revščina po občinah

Stopnje tveganja revščine Statistični urad RS na ravni občin ne meri, znani pa so nekateri drugi podatki, iz katerih lahko sklepamo na prisotnost revščine v občinah. V kolikor enako obtežimo podatke o povprečni mesečni neto plači (2014), stopnji registrirane brezposelnosti (marec 2015) in deležu naseljenih stanovanj, ki nimajo vseh elementov osnovne infrastrukture (notranje stranišče, kopalnica, voda, elektrika, 2011), se nam izriše zemljevid, ki je zelo podoben regijski sliki revščine.

Zemljevid: revščina v slovenskih občinah

Za podatke o posamezni občini kliknite nanjo na zemljevidu. Višja kot je vrednost indeksa, bolj je občina revna. Podrobnejša pojasnila o metodologiji izračuna indeksa revščine so na voljo na dnu članka.

Glede na izbrane podatke najdemo v Sloveniji občine z najrevnejšimi prebivalci večinoma v Prekmurju in Prlekiji, na Kočevskem, v Beli krajini in Halozah, in sicer v občinah kot: Osilnica (JV Slovenija), Hodoš (pomurska regija), Zavrč (podravska regija), Kuzma (pomurska regija), Gornji Petrovci (pomurska regija), Kostel (JV Slovenija), Dobrovnik (pomurska regija), Moravske Toplice (pomurska regija), Šalovci (pomurska regija) in Rogašovci (pomurska regija). Da bi si lažje predstavljali: v Osilnici je bila leta 2014 povprečna mesečna neto plača občana 695,04 evra, skoraj vsak četrti prebivalec je brezposeln (18,4-odstotna stopnja registrirane brezposelnosti, junij 2015), leta 2011 pa skoraj tretjina (28 odstotkov) naseljenih stanovanj ni imela osnovne infrastrukture. Treba je sicer opozoriti, da so občine v Sloveniji majhne enote in zlasti v primeru zelo majhnih občin so lahko statistični trendi bolj izpostavljeni kot v večjih.

Pri teh podatkih nas morajo skrbeti znaki dolgotrajne revščine in tako imenovane kulture revščine, v kateri obvelja pravilo »roditi se v revščino, živeti v revščini«; pravilo, na katerem se liberalni slogan enakih možnosti sesede. In že sedaj lahko sklepamo, da na prebivalce teh predelov Slovenije, zlasti Pomurja, preži nevarnost padca v začarani krog revščine – najbolj revne regije se namreč večinoma soočajo tudi z najvišjimi stopnjami dolgotrajne brezposelnosti oziroma deleža brezposelnih, ki so brez zaposlitve najmanj dve leti.

Ni prostora za starce

Skoraj več kot o geografiji revščine nam podatki o najrevnejših krajih Slovenije povedo o demografiji revščine. Ko pogledamo podrobneje, opazimo, da najrevnejša območja niso le območja z največ brezposelnimi, temveč so to tudi območja s starejšim in manj izobraženim prebivalstvom. Dr. Primož Pevcin s fakultete za upravo pravi, da je takšna razporeditev logična, saj gre za demografsko zelo ogrožena območja s prevladujočim starejšim prebivalstvom. Podobno zemljevid revščine interpretira tudi Davor Dominkuš, sekretar v kabinetu  ministrice za delo, družino in socialne zadeve, ki poudarja, da je stopnja tveganja revščine pri starejših izrazito višja kot pri drugih skupinah populacije;  za te občine pa je značilno prav to: prevladujoče starejše prebivalstvo, kjer ni mladih, manj je družin in manj rojstev.

In res je; Kostel, Hodoš in Osilnica so občine z največjim deležem prebivalstva, starega nad 65 let. A popolni trendi le redko obstajajo. V Sloveniji najdemo pravzaprav največji delež prebivalstva nad 65 let na Goriškem, sledi Pomurje; Zavrč, ena najrevnejših občin po naši metodologiji, pa je glede na ta delež najmlajša občina v Slovenija. Pri tem se pojavi vprašanje, kaj je drugače na Goriškem, da je kljub podobni starostni strukturi prebivalstva stopnja tveganja revščine bistveno nižja kot v Pomurju.

Hodoš je druga najbolj revna občina v Sloveniji. Foto: Wikipedia

Na nekaterih revnih obronkih Slovenije lahko opazimo tudi začetek trenda depopulacije. Če upoštevamo gibanje rojstev in smrti kot tudi priseljevanj in odseljevanj, vidimo, da so bili v zadnjih desetih letih (2005–2014) »izginjanju« prebivalstva najbolj podvrženi kraji v Zasavju in Pomurju, ki so se soočali z največjim negativnim prirastom prebivalstva. Pomurska regija je imela v tem obdobju najmanjši naravni prirast v državi, lani pa je imela skupaj z zasavsko regijo tudi največji delež umrlih na 1000 prebivalcev.

Kakšno je življenje v dveh najrevnejših slovenskih občinah, Osilnici in Hodošu? Preberite.

Občine z najrevnejšim prebivalstvom, zlasti v Pomurju, pa se znajdejo tudi med tistimi, ki imajo najmanjši delež visoko izobraženega prebivalstva. Pet občin z najrevnejšim prebivalstvom po naši metodologiji je namreč med dvajsetimi slovenskimi občinami z najmanjšim deležem diplomantov terciarnega izobraževanja. Nizka izobrazba in visoka starost prebivalstva verjetno botrujeta dejstvu, da prebivalci Pomurja niso med tistimi, ki so se v zadnjih letih najbolj množično izseljevali. Če pogledamo porast selitev v obdobju 2007–2014 v primerjavi z obdobjem 1999–2006, so se v druge regije ali v tujino v največjem deležu izseljevali prebivalci zasavske in koroške regije. Največji porast priseljevanja pa so zabeležili v osrednjeslovenski in obalno-kraški regiji.

Poleg demografskih značilnosti v teh revnejših krajih tudi ni industrijskih dejavnosti, hkrati pa so precej oddaljeni od večjih gospodarskih središč. Dr. Pevcin opozarja, da je Slovenija gospodarsko zelo centralizirana država in v teh obrobnih krajih niti ni dnevnih migrantov, ki bi hodili na delo na primer v Ljubljano. Vedeti moramo, pravi, da so zaradi slabe cestne povezanosti deli Bele krajine včasih do drugih krajev v okolici dostopali prek Hrvaške. Podobno tudi Dominkuš opozarja, da so to zelo redko poseljeni in slabo povezani kraji, kjer ponekod tudi ni sodobnih telekomunikacijskih povezav (internetna povezava).

Ob teh podatkih bi se lahko vprašali, zakaj bi bilo to sploh vredno skrbi. Bomo pač vsi živeli v okolici Ljubljane, druge kraje pa spoznavali le še na vikend izletih. Dominkuš pri tem opomni na pomembno dejstvo: visoka brezposelnost med mladimi nakazuje na to, da tudi sam center države ni sposoben zagotoviti življenja mladim, medtem ko ruralna območja lahko ponudijo različne nove možnosti tudi za mlade.

Kaj sploh lahko občina naredi in kaj sploh želi narediti država?

Občine imajo zelo omejene možnosti blaženja revščine prebivalcev, zlasti manjše in tiste v revnejših predelih Slovenije. Po slovenski zakonodaji mora občina zagotoviti osnovno šolstvo in primarno zdravstveno varstvo občanov, po zakonu o lokalni samoupravi pa imajo občine tudi nalogo »pospeševati službe socialnega skrbstva, za predšolsko varstvo, osnovno varstvo otroka in družine, za socialno ogrožene, invalide in ostarele« ter »ustvarjati pogoje za gradnjo stanovanj in skrbeti za povečanje najemnega socialnega sklada stanovanj«. Po zakonu o socialnem varstvu so občine med drugim pristojne za financiranje pravice invalidne osebe do družinskega pomočnika, zagotavljanje mreže javne službe za pomoč družini na domu ter kritje stroškov storitev v zavodih za odrasle, v kolikor so starejši opravičeni plačila.

Da lahko občine opravijo naloge, ki jim jih država zakonsko predpisuje, se jim vsako leto odmeri kos proračuna – tako imenovana povprečnina. Povprečnina je dejansko delež davka na dohodek prebivalcev (dohodnina) in po besedah dr. Mira Hačka z ljubljanske fakultete za družbene vede predstavlja približno polovico proračuna povprečne slovenske občine.

A občine vse težje izvajajo svoje socialne naloge. Dr. Haček opozarja, da so slovenske občine »izrazito podfinancirane«. Občine so bile letos v težkih pogajanjih z državo zaradi višine povprečnine. Na Skupnosti občin Slovenije (SOS) sporočajo, da se vse od leta 2009 povprečnina niža in da občine z njo lahko pokrijejo vse manjši delež stroškov za izvajanje svojih zakonsko predpisanih nalog. Po izračunu SOS je lani namesto 662,10 evra na prebivalca povprečnina znašala 536,99 evra, s čimer so občine lahko pokrile le dobrih 80 odstotkov stroškov. V prvi polovici letošnjega leta se je povprečnina spustila na 525 evrov, v drugi polovici leta pa se je kljub nasprotovanju SOS znižala na 519 evrov.

Država občinam vseskozi niža sredstva. Foto: Images Money

Da je ohranjanje regionalnih neenakosti načrt vse od leta 1991, kako varčevati pri stroških države, pa meni dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo. Opozarja, da v primeru krčenja sredstev na ravni države lahko trčiš na sindikate (v izobraževanju), lahko pa stroške brez večjega odpora krčiš pri revnih in pri občinah, zlasti ker imamo majhne razpršene občine in veliko centralizirano državo.

Davor Dominkuš z  ministrstva za delo, družino in socialne zadeve  pritrjuje, da v kolikor država preda določeno funkcijo lokalni skupnosti, je treba za to tudi priskrbeti ustrezna finančna sredstva. Možnost za občine pa vidi tudi v črpanju evropskih sredstev in opozori, da so bile prioritete občin v preteklem obdobju veliko bolj fokusirane v infrastrukturo, v nekaj, »kar je bilo vidno, in veliko manj v reševanje konkretnih problemov prebivalcev, kar je manj vidno in s čimer se župan in vodstvo občine težje pohvalijo«.

Pri črpanju evropskih sredstev, ki se lahko ponuja tudi kot blaženje posledic državnega krčenja sredstev občinam, pa se odpre nov pomislek. S črpanjem evropskih sredstev imajo pogosto največ težav prav manjše občine, preprosto že zaradi kadrovskih zmožnosti prijave na razpis in priprave potrebne dokumentacije.

Dr. Srečo Dragoš tako opozarja, da ko govorimo o revščini, se moramo zavedati, da »na mikroravni ne moreš sanirati revščine. Ravno zato se je pojavil najpomembnejši izum dvajsetega stoletja – socialna država.« Po njegovih besedah je za zmanjševanje revščine potrebna centralna državna politika, glavno odgovornost katere v Sloveniji nosi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Dr. Dragoš dvomi, da ima država resnični interes zmanjševanja revščine. Revščina v Sloveniji po njegovem mnenju ni stvar ekonomske krize. Tudi v času konjunkture se je delež revnih povečeval. Dvig revščine je nasprotno del namerne politike države od osamosvojitve naprej. Ker imamo stopnjo revščine še vedno pod evropskim povprečjem (16,7 odstotka), »je interes povečati revščino«, reče jasno. Zadaj pa je drža, da imamo »preveč bogato državo in preobsežen javni sektor«. Pri tem opozarja, da če pogledamo delež zaposlenih v sektorju socialnega varstva glede na delež zaposlenih v državi, vidimo, da je bilo prav socialno varstvo v času krize najbolj opustošeno. V krizi pa so največ plačali najrevnejši – prejemniki socialnih pomoči. Osnovna denarna socialna pomoč je bila znižana za 10 odstotkov. »Nobena poklicna kategorija ni doživela takšnega znižanja dohodkov.«

Spotike regionalne politike: Razvoj v kam?

Občine z najrevnejšimi prebivalci v Sloveniji so tudi ekonomsko prizadeta območja, ki so se v preteklih letih oziroma desetletjih pospešeno deindustrializirala. Hkrati, poudarja dr. Miro Haček s fakultete za družbene vede, imajo občine na področju gospodarstva najmanj lastnih vzvodov. Lahko podeljujejo subvencije, pomagajo ustvarjati obrtno-podjetniške cone, a »občinam ostane nič ali zelo malo za nenujne izdatke«.

Podobno kot pri socialni politiki je tudi na področju gospodarstva potrebna jasna državna strategija. Namesto o reindustrializaciji bi bilo danes primerno govoriti o možnostih oživljanja gospodarstva, pravi dr. Primož Pevcin s fakultete za upravo. Po njegovem mnenju tovarn v teh predelih ne bomo več postavljali, saj z industrijo z nizko dodano vrednostjo preprosto ne moremo konkurirati nizkim stroškom dela v drugih delih sveta.

Davor Dominkuš z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve poudari, da cilj ni samo poselitev območja, temveč odkrivanje in razvoj potencialov, ki so v teh območjih. Skoraj vsi sogovorci pa kot potencial teh krajev prepoznavajo kmetijstvo in turizem. Dr. Miro Haček omeni ekološko kmetovanje in nišni turizem, izkoriščanje geotermalne vode v vzhodni Sloveniji ali lesa v Kočevju. Tudi dr. Andrej Fištravec, podpredsednik sekcije mestnih občin pri Skupnosti občin Slovenije, pritrjuje in pravi, da občine vzhodne regije državi sporočajo, da vidijo zlasti turizem kot eno izmed centralnih razvojni točk regije. A država jim ne prisluhne, pravi, saj iz naslova kohezijskih sredstev za turizem nameni le približno 12 milijonov evrov.

Kohezijska sredstva. Mnogokrat slišane besede, morda malce manjkrat razložene. S kohezijsko politiko država črpa sredstva Evropske unije, ki so namenjena zmanjševanju »razvojnih« razlik držav članic. To poteka prek treh skladov: Evropskega socialnega sklada (ESS), Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Evropskega kohezijskega sklada (EKS), pri čemer daje ESRR poudarek zadovoljevanju potreb gospodarstva oziroma podjetništva, ESS spodbujanju zaposlovanja, socialne vključenosti, tudi zmanjševanju revščine, EKS pa cilja na sektorje energetike, prometa in okolja. V obdobju 2014–2020 bo zahodna regija upravičena do 855 milijonov evrov, vzhodna pa do 1,27 milijarde evrov sredstev iz ESS in ESRR. Med enajstimi evropskimi cilji kohezijske politike do leta 2020 je zapisan tudi cilj »spodbujanja socialne vključenosti in boja proti revščini in kakršnikoli diskriminaciji«. In morda se bo bolje godilo tudi investicijam v kmetijstvu in turizmu – trajnostna pridelava hrane in trajnostni turizem sta namreč prepoznana kot ena izmed razvojnih prioritet Slovenije, v katero bi naj osredotočili kohezijska sredstva.

Evropska sredstva ne morejo rešiti vseh problemov občin. Foto: European Parliament

Četudi že obstaja kopica državnih dokumentov, s katerimi bomo usmerjali kohezijska sredstva, pa manjka krovni državni razvojni program za obdobje 2014–2020. Osnutek strategije razvoja Slovenije je namreč obtičal v predalih, zadnjo takšno strategijo smo oblikovali leta 2005 (do 2013). Na to opozarja tudi dr. Fištravec: »Delamo program z evropskimi razvojnimi cilji, nimamo pa lastnega programa, kar kaže na veliko pasivnost in konformizem nacionalne politike.« Četudi smo dandanes navajeni slišati »denarja ni«, se v tem primeru zdi, da nas financiranje prehiteva. Ko smo nekatere sogovornike tako povprašali še o regionalni politiki v Sloveniji, so nas presenečeno pogledali. Dr. Haček je rekel »kakšna regionalna politika?«, medtem ko je dr. Fištravec jasno dejal: »Mi regionalne politike v Sloveniji sploh nimamo.«

Dragi moj, na svidenje, vrni se še kdaj, vrni se še kdaj v … Osilnico?

Ko govorimo o obrobnih občinah Slovenije, ki jih pesti revščina, se kaj kmalu pojavi ideja povezovanja občin oziroma problem velikega števila občin v Sloveniji (212). Poleg pogajanj z državo, kjer je povezovanje občin dobrodošlo, saj lahko nastopajo kot enakovrednejši partner, je povezovanje občin smotrno tudi pri črpanju evropskih kohezijskih sredstev. A prav veliko število občin v Sloveniji, poudari dr. Miro Haček, pomeni, da se tudi v majhnih krajih razvijajo recimo vrtci in šole. Razdrobljenost občin pomeni torej, da se tudi v najbolj obrobnih krajih ustvarjajo in ohranjajo pogoji za življenje v njih. In bliže ko so občine prebivalcem, lažje prepoznavajo tako težave kot potenciale svojih krajev.

Četudi bi situacija v najrevnejših občinah Slovenije, kjer se spletajo demografske, gospodarske in infrastrukturne okoliščine, zahtevala celosten pristop, pa boste besedo revščina v regionalni politiki Slovenije težko zasledili. V njenem opisu na svoji spletni strani ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo jasno reče, da regionalna politika »ne sme biti socialna, ampak mora biti razvojna kategorija«. Pri tem se nam ponujata vprašanji: kakšen razvoj in kam nas vodi ta razvoj? Ciniki med nami bi pripomnili: do naslednje evropske finančne perspektive 2020–2027.

Metodologija analize revščine slovenskih občin

Za vsako občino smo spremenljivke višina neto mesečne plače, stopnja registrirane brezposelnosti in delež stanovanj, ki nimajo vse osnovne infrastrukture, standardizirali (od vrednosti posamezne spremenljivke za posamezno občino smo odšteli povprečje vrednosti spremenljivke za vse občine in jo delili s standardnim odklonom spremenljivke). Tako je povprečna vrednost vsake izmed standardiziranih spremenljivk nič, standardni odklon pa ena. Spremenljivko višina neto mesečne plače smo nato še obrnili. Tako dobljene spremenljivke za vsako občino smo sešteli in izračunali njihovo povprečje. Dobljena povprečja so indeks revščine v občinah.

Analiza bi bila z obteževanjem spremenljivk statistično seveda lahko bolj dodelana, vendar namen našega članka ni sestaviti natančen model za ocenjevanje revščine v občinah, temveč le približnega. Za natančnejši model bi bil namreč primeren akademski (znanstveni) članek.

Pozor! Tatovi uporabljajo tudi motilce zaklepanja!

Že večkrat smo poročali, da se tatovi tudi že v Sloveniji poslužujejo elektronski naprav, ki onemogočijo daljinsko centralno zaklepanje avtomobilov. Nov primer takšnega početja so primorski policisti obravnavali prejšnji teden.

(Foto: Shutterstock)

Pregledali smo ponudbo služb doma in v tujini ter izbrali najboljše -http://topjob.finance.si/8835358/Top-slu%C5%BEbe-tega-tedna?metered=yes&sid=399088929

Foto: EIBEIB v Luksemburgu išče svetovalca za posojilna tveganja podjetij. Med drugim bo ocenjeval in nadziral posojilna tveganja ter pregledoval uradne dokumente, povezane s posojilnim tveganjem.

Zahtevajo visokošolsko izobrazbo ekonomske smeri, zaželeno s področja financ ali poslovnih ved, certifikat s področja financ, vsaj pet let izkušenj znotraj svetovalne družbe ali banke na področju posojilnih tveganj, izkušnje z delom z obveznicami, analitske sposobnosti, poznavanje področja kreditnih ocen, odlično znanje angleščine, dobro znanje francoščine, znanje nemščine, španščine ali italijanščine je prednost.

Prijave prek spleta ([skrci.me]) do 4. oktobra.

Foto: ShutterstockProizvajalec tehnologije v svetu pomivalne in termodezinfekcijske tehnike v Grosupljem išče glavnega računovodjo.

Pričakujejo vsaj tri leta izkušenj na primerljivih delovnih mestih, delo v mednarodnih korporacijah ali v proizvodnem podjetju so prednost, odlično poznavanje slovenskih in mednarodnih računovodskih standardov, drugih predpisov s področja računovodstva, davčne zakonodaje (ZDDPO, ZDDV), poznavanje SAP, aktivno znanje angleščine, nemščina je prednost.

Prijave zbirajo na naslovu (kadri@belimed.com) s pripisom za delovno mesto glavni računovodja, in sicer do 26. septembra.

Foto: Barbara ReyaVodilni proizvajalec in sistemski dobavitelj avtomobilskih luči iz Prebolda išče tehnologa kakovosti.

Zahtevajo visokošolsko izobrazbo tehnične ali organizacijske smeri, izkušnje s področja avtomobilske industrije ter poznavanje zahtev in standardov kakovosti, ki veljajo v avtomobilski industriji, aktivno znanje nemščine in angleščine.

Prijave v slovenščini in nemščini ali angleščini zbirajo na naslovu (zaposlitev@odelo.si) do 13. septembra.

Foto: ShutterstockPričakujejo visokošolsko izobrazbo elektrotehnične smeri, zaželene izkušnje na področju prodaje elektro- ali komunikacijske opreme, aktivno znanje angleščine, nemščina je prednost, dobre pogajalske in odlične komunikacijske spretnosti.

Prijave prek spleta ([skrci.me]) do 13. septembra.

SLOVENCI V NEMČIJI

• Lara MMaja‎

  2 ur ·

  Dragi Moji, glede na to kaj se dogaja z Begunci, Muslimani in Versko nestrpnostjo, me skrbi za vas in me zanima kako vi občutite te razmere? Nekaj je splet, in te članki, vendar pa me zanimajo iskrene izkušnje in opazovanja ter občutja od vas, ki sedaj živite v Nemčiji. Jaz iskreno sem se začela bat, da bo 3. svetovna vojna in z partnerjem razmišljava, da bi se čimpreje preselila na podeželje, ker če bo kje prvo izbruhnilo bo vsekakor v mestih. Prosim javite mi vaše iskrene odgovore, pa brez kreganja in obtoževanja. Že tako je dovolj napeto in stresno!

  Všeč mi je Komentiraj

  • To je všeč 7 osebam.
  • 3 od 19

    Poglej pretekle komentarje
  • 
• Maja Žuža Rogl Evo, resnicna izjava ali nateg, ne vem… Se pa popolnoma strinjam smile emoticon Muslimani ki bi radi živeli po islamskim zakonih, so naprošeni, da zapustijo Avstralijo. Avstralska vlada poskuša preprečiti potencialne teroristične akcije. MIGRANTI SE MORAJO ADAPTIRATI IN NE AVSTRALCI. To je to, pa če vam to odgovarja ali ne. Sit sam tega da naš narod skrbi, da ne bi morda užalili nekatere posameznike ali njihovo kulturo. Od terorističnega napada v Baliju do danes, opažamo vse več patriotizma pri večini Avstralcev. Ta naša kultura je nastala pred dvesto in več leti, s težkim delom in trudom in zmagami več milijonov žena in mož z željo po svobodi. Govorimo pretežno ANGLEŠKO, in ne špansko, libanonsko, arabsko, kitajsko, japonsko, ali kateri drugi jezik. To pomeni, da, če želite biti del naše družbe, se naučite naš jezik! Večina Avstralcev veruje v Boga. To ni neka krščansko desničarska smer ali politično vsiljeno, to je DEJSTVO, ker so ta narod, to se vidi iz dokumentov, osnovali možje in žene krščanske vere, po krščanskih principih. Zato so v naših ustanovah in šolah krščanski simboli. Če je Bog za vas žalitev, vam predlagam, da si izberete nek drugi del sveta za vaš dom, saj je ta Bog del naše kulture. Mi vam vašo vero dovoljujemo in vas ne sprašujemo, zakaj verjamete vanjo. Želimo samo, da to sprejmete in da živimo skupaj v harmoniji, miru in veselju.
  Tukaj je naša domovina, naša dežela in naš način življenja, kjer vam omogočamo in dovolimo, da v vsem tem uživate tudi vi. V kolikor pa ne želite vključiti v ta sistem, se ne prenehate pritoževati, protestirati in žaliti našo zastavo, našo čast, našo vero, naš način življenja, vam iz vsega srca priporočam, da svojo svobodo, ki jo imamo tukaj v naši državi izkoristite in svobodno zapustite našo državo. Če ste tukaj tako nesrečni, pojdite iskat svojo srečo drugam.
  Nismo vas prisilili priti sem. Prišli ste na svojo željo. Torej, morali se boste prilagoditi nam, saj ste to državo sami izbrali za svojo, mi smo pa vas sprejeli brez predsodkov.
  Predsednik vlade Kevin Rudd, Avstralija

  Všeč mi je · Odgovori · 1 · 1 uro · Urejeno
• 
• Natalija Kogelnik Maja se strinjam. 2008 leta sem se preselila sa hrvaske v slovenijo in sem takoj se naucila jezika . In ne zelim ga pozabiti ker mi je hcerka pol slovenka. Tudi pricakujem od vsakega tujca ko rpide na hrvatsku da se nauci jezika ker pricakujem spostovanje.

  Všeč mi je · Odgovori · 2 · 1 uro
• 
Natalija Kogelnik Amela, nikdor ne krivi muslimane. Prej mi se zdi da je to izgovor ” ah ja vse kaj se dogaja netrepeljivost in sl. je zaradi tega ker smo muslimani. Ni res. Dogaja se zaradi tega kaksni si clovek in je cisto vseno ce si muslima, katolih ali ne vem se kaj. Cel cajt iscete izgovore in opravdate se z tem. Pa nehajte se enkrat.

TOLE JE PA LE PREBERITE. TEGA PA NAŠI MEDIJI NE OBJAVLJAJO!- https://www.facebook.com/photo.php?fbid=980360791985831&set=a.211695168852401.53116.100000357585152&type=1&theater

• V vednost!
  Oj,Preberi si nagovor Kamniškega župana Marjana Šarca 14.7.2015 v Tuhinjski dolini….Ves ta govor je govoril z glave,vmes mu je pa nekdo iz publike celo siknil na četniško kapelico,ki so jo slovesno odprli dan prej v Kamniški bistrici,,tako,da je tudi to objasnil v govoru…..beri….,še bolj pa je bilo to poslušat v živo,ker majster obvlada govor 100 na uro,od začetka bolj umirjeno,potem pa skoz bolj s povzdignenim glasom tako kot je treba.folk je samo debelo gledal….
  ——————-

  Slavnostni govornik, župan Marjan Šarec pa je v svojem nagovoru poudaril: »70 let je minilo od konca II. svetovne vojne, kot pravijo nekateri, izogibajo pa se temu, da bi povedali, da je bila to zmaga nad fašizmom in nacizmom. O koncu II. svetovne vojne se govori tako, kot, da je bil to nek festival, ki se je pač končal. Kajti končajo se festivali. Končajo se predstave. Končajo se druge zadeve. Pri II. svetovni vojni pa ni šlo samo za to, da je bilo konec vojne, ampak je šlo za veliko zmago nad fašizmom in nacizmom, ki sta hotela iz obličja zemlje izbrisati vse druge narode, ki so se jima zdeli manj pomembni. Tudi Slovenci ne bi obstali, če takrat ne bi zgrabili za orožje in se borili proti tistim, ki so nam hoteli vzeti vse. Vzeti jezik. Vzeti kulturo. Vzeti narodovo identiteto. Na tem kraju se vsako leto spominjamo pogumnih mož, ki so dali svoja življenja za to, da lahko živimo v svobodi. Med njimi so bili tudi Američani. Kdo bi rekel, zakaj jim je bilo treba hoditi v tujo deželo in se boriti za tuje bitke, za tuje zavojevalce, kajti bili so sami, na svoji celini, nikoli jih ni nihče uspel okupirati. Združene države Amerike so takrat znale stopiti skupaj z Veliko Britanijo, Sovjetsko zvezo in drugimi zavezniki, ki so osvobajali Evropo in svet. Pravkar sem tukaj zaslišal omembo Balantiča. Pa bom spregovoril nekaj besed tudi na to temo in o včerajšnjem dogodku v Kamniški Bistrici. Občina Kamnik je v svoji zgodovini dala veliko življenj v II. svetovni vojni. Tukaj so posejana mnoga medvojna grobišča, kjer so padli partizani za to, ker so dali življenje za tisto, v kar so verjeli. Nihče, tudi v Zvezi borcev, ne pove, da prvi partizani oziroma tisti, ki so odšli iskreno v boj, niso imeli nič skupnega s tistim, kar se jim danes očita. Mnogi partizani so bili verni. In to se danes premalo poudarja. Zato, ker se skuša na vsak način partizanom obesiti, da so proti vsaki veri. Da so proti vsemu, kar diši po osebni svobodi. Vendar ni tako. Partizani, iskreni partizani, so šli v boj za to, ker so želeli obvarovati svoje domove pred fašizmom, nacizmom in vsem ideologijam, ki so nas želele izbrisati. Včeraj smo v Kamniški Bistrici po 70 letih obeležili grobišče, ki je nastalo po vojni. Vedno sem in vedno bom povedal, da brez vojne tudi povojnih pobojev ne bi bilo. Nekateri med vami, ki ste bili tudi včeraj tam, ste lahko slišali, da sem v svojem nagovoru dejal, da niso bili na pravi strani in se niso borili za prave ideale. Razveselilo pa me je, ko so črnogorski predstavniki, ko sem jih vprašal, če so bili ob tej moji izjavi užaljeni, dejali, da ne. Črnogorci, vsaj ti, ki so si prizadevali za postavitev spomenika v Kamniški Bistrici, so mi povedali, da se točno zavedajo, kdo je bil na kakšni strani. Z njihove strani včeraj nisem čutil nobenega sovraštva, ampak so nam bili samo hvaležni, da smo jim omogočili označiti kraj, kjer prebivajo njihovi svojci. V Sloveniji pa tega še vedno ne znamo. Še vedno si izmišljamo takšne in drugačne zgodbe, zakaj je kdo prijel za puško na kateri strani, ne znamo pa priznati, da je edino narodnoosvobodilni boj tisti, ki nas je osvobodil. Edino narodnoosvobodilni boj je tisti, ki nam je prinesel svobodo. Pa ne glede na vse, tudi povojne zmote, ki jih ni bilo malo. Kajti kdor dela, dela tudi zmote in dela tudi napake. Sam vam to lahko povem tudi kot funkcionar te občine in sam vam lahko povem, da današnji največji sovražnik slovenskega naroda niso dogodki izpred 70 let, ampak je največji sovražnik slovenskega naroda to seme zla, ki se s strani posameznih politikov, res pa je da največ na desni strani, širi po Sloveniji in zastruplja narodno telo vedno in vedno in vedno bolj. Malo prej smo slišali otroški pevski zbor, ki je pel pesem »Za Slovenijo živim«. Koliko vas ve, da je to himna Slovenske demokratske stranke? Vidim dve roki. Torej to pomeni, da vsi ne vemo čisto točno, kam spada določena pesem in, kje je. A verjamem, da jo otroci danes niso zapeli s slabimi nameni. Zapeli so jo, ker oni resnično živijo za Slovenijo, ne pa tisti, ki so jo razglasili za svojo himno! To je treba povedati. Največji sovražnik in uničevalec slovenskega naroda je neuspešno sodstvo, ki osvobaja tiste, ki so bili že pravnomočno obsojeni in so lahko ponovno poslanci, lahko ponovno zastrupljajo s svojimi idejami narodovo telo, ki je čedalje bolj razcepljeno. Zato moramo priznati svoje napake in svoje zmote, pa kadarkoli smo jih, jih bomo ali pa jih tudi delamo. Ni grešno narediti napako. Grešno je, če zaradi te napake uničujemo slovenski narod, za to, da bi rešili nekaj posameznikov.«
  »Velik sovražnik slovenskega naroda je danes tudi neoperativna vlada. Vlada, ki je sestavljena iz akademikov, ki so prišli s fakultet in v praksi še nikoli niso vodili nobene organizacije, ustanove, Občine in podobne, ter se v svojih pisarnah odločajo o naši usodi. Tipičen primer za to je nujna medicinska pomoč, ki pripada vsem. Ko se začneš boriti in jih opozarjati, iščejo vse mogoče razloge namesto, da bi stopili pred ljudi in rekli: »Naredili smo napako, zavedamo se je, poskušali jo bomo popraviti.« Ne! Oni trdijo vedno isto. Da bo vsem dostopno po popolnoma enakih pogojih. Kar pa seveda ni in ne more biti res. Zato tovarišice in tovariši, ne pustimo se zavesti tako rekoč obrobnim temam, ki nas danes zastrupljajo. Med prisotnimi je bil omenjen pesnik Balantič. Vedno bom povedal, ni dokazov, da je bil zločinec, je pa potrebno povedati, da je bil domobranec. Kot veste, smo se odločili, da bomo dali preimenovanje knjižnice v ponovno odločanje, čeprav je Občinski svet Občine Kamnik z vsemi glasovi to potrdil. Prišlo je do paradoksa. Ko se je politika poenotila, so se ljudje dvignili. Ampak nič za to. To so manjše zadeve, ki niso pomembne za razvoj Republike Slovenije. Pomembne so gospodarske teme. Pomembne so druge, tiste politične teme pri katerih vemo, da smo na pravi strani. Da je bila Slovenija na pravi strani in, da bo tudi v bodoče. Velika napaka, tudi zahodne skupnosti in naše države, je bila, da se ni udeležila parade ob 70. obletnici zmage nad fašizmom v Moskvi. Tudi to je sovražnik slovenskega naroda. Da ne znamo ločevati med dogodki iz preteklosti in dnevnopolitičnimi dogodki. V Moskvi je šlo za veliko praznovanje zmage nad nacizmom in fašizmom in treba ga je bilo oziroma treba bi ga bilo počastiti. Slišimo tudi, da parade ne sodijo v današnji čas, a to je ruska tradicija in, zakaj bi jim kratili pravico do tega. Vsak narod ima pravico praznovati tako, kot si sam želi. Nikoli ne smemo dnevnopolitičnih dogodkov izkoriščati za to, da nekemu narodu ne priznavamo pravice do njegove zgodovine, takšne kot je bila. Tudi Sovjetska zveza, tudi Stalin so naredili mnogo napak. Če jih ne bi naredili, morda ne bi bilo toliko žrtev. Ampak ne gre za to. Kot sem dejal, kdor dela, tudi greši. Bistvo je, da je pred 70 leti zaplapolala slovenska zastava pa četudi z zvezdo, ki jo danes nekateri tako omalovažujejo! Tista zvezda je bila takrat simbol upora, simbol boja in simbol tistih, ki 41. leta niso poskrili svojih glav ali pa se pridružili okupatorju, temveč so šli v boj, ne glede na izid! Kajti takrat izid ni bil jasen. Danes po 70 letih lahko sedimo v svojih foteljih in rečemo: »Tako in tako bi moralo biti« ali pa: »Tako in tako je bilo«. Samo tisti, samo Franc Sever – Franta, ki danes sedi tukaj med nami, bo vedel povedati, kaj je to borba. Mi lahko poznamo samo ponaredke približkov teh občutkov. Tudi to je treba vedeti! Spoštovane tovarišice in tovariši, vedimo, kdo je bil na kateri strani, a vedimo, če bomo sejali seme razdora ali pa, če ga bodo sejali, potem se Sloveniji ne piše nič dobrega. Zato bodo morali v Sloveniji nekateri politiki tudi končno oditi. Pa ne samo zaradi orožarskih afer, ampak za to, ker vsak dan zastrupljajo narodovo telo za svoje interese in temu je treba narediti konec! Šele po tem bomo lahko zapeli pesem »Za Slovenijo živim« in šele takrat bo Slovenija resnično mati in domovina vseh tistih, ki jo ljubimo in se zavedamo, da imamo eno Slovenijo, ki se je ne da deliti na zvezdo in križ, ampak se jo lahko deli samo na poštene in nepoštene. Tovarišice in tovariši, dovolite mi, da vam še enkrat čestitam ob 70. obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom in iskreno čestitam ob dejstvu, da vsako leto ohranjate tradicijo slovesnosti v Češnjicah in jo bomo ohranjali tudi v bodoče. Smrt vsem totalitarizmom in vsem fašizmom, ki jih tudi danes ni malo. Hvala lepa!«
• Mimi Debeljak Ti, ki danes ne objavijo govora Marjana Šarca, oni ne vedo kaj je vojna , in kaj je bilo.takrat . Oni danes sedijo v fotelih in so polni denarja in spreminjajo zgodovino.Še vsakemu ki se ponaša tako na koncu odgovarja ,ker pravi pregovor VSE SE VRAČA- VSE SE PLAČA. Tudi poglejmo zgodovino nazaj vsak pr…. na svij račun,slej ko p…
• Ivan Fideršek Bravo Andreja Kecman Zelo lepo in pošteno si napisala Samo poštenje in spoštovanje je rešitev za Slovenijo. Križ in Srp in kladivo nebosta nikoli izbojjšala stanja v SLOVENIJI Trpijo pa naši zanamci zato pa zapuščajo lepo SLOVENIJO!!!

Pisanje člankov je zaposlitev, ki jo lahko opravljate kot delo na domu -http://www.zasluzek.org/pisanje-clankov/

Pisanje člankov za HubPages

Spletna stran HubPages.com je tako imenovana revenue sharing spletna stran, kar pomeni da prihodke spletne strani deli z avtorji člankov.

HubPages med avtorji razdeli 60% prihodkov. Koliko boste zaslužili s pisanjem člankov na HubPages je predvsem odvisno od tega, koliko so vaši članki brani. Vsak članek, ki ga objavite vam ustvarja prihodek. To pomeni, da več kot boste imeli člankov, več boste zaslužili.

Veliko več boste zaslužili, če dobro poznate optimizacijo spletnih strani, saj boste poskrbeli, da se bodo vaši članki visoko uvršča na Googlu. V kolikor boste napisali članek o Blejskem jezeru, boste z njim dobro zaslužili, če se boste na Googlu visoko pojavljali pod iskalnimi besedami, kot so lake bled in lake bled slovenia. Visoko pojavljanje v Googlu namreč pomeni več obiska, več obiska pa pomeni večji zaslužek.

Pred štirimi leti sem že nekaj malega delal na HubPages in tudi zaslužil nekaj sto evrov. Potem pa so moje prispevke zaradi slabe kvalitete izbrisali, kar ni nič čudnega, ker so mi članke pisali Indijci za manj kot 2 evra na članek. Kvaliteta je bila res obupna. Zdaj sem se spet odločil, da začnem delati na HubPages, vendar z res kvalitetnimi članki. Prvega najdete na naslovu www.hubpages.com/Bosnia-and-Herzegovina.

HubPages je tudi nekakšno socialno omrežje za blogerje. Če boste pisali članke, sodelovali v razpravah na forumu, brali članke drugih, boste spoznali veliko zanimivih ljudi in širili svojo socialno mrežo.

Nekateri, ki se dela na HubPages lotijo resno, zaslužijo tudi do 2.000 dolarjev na mesec. Če se hočeš vsaj približati omenjenem znesku se moraš stvari lotiti res zelo resno. Poleg tega moraš imeti tudi znanje s področja optimizacije spletnih strani in promocije na socialnih omrežjih, saj ti ta dva kanala prineseta veliko obiska.

Da boste prišli do prvega omembe vrednega zaslužka, boste morali počakati nekaj mesecev, da se vaši članki začnejo dobro uvrščati na Googlu, da si zgradite socialno mrežo na HubPagesu,…

Je pa pri HubPages odlično to, da če imate članke, ki imajo konstanten obisk, lahko z njim služite še več let, pa čeprav delo na HubPages popolnoma opustite. Lahko bi se reklo, da vam prinašajo neki pasiven dohodek.

Če vam je pisanje v veselje, sem prepričan, da se boste na HubPages dobro počutili!

Pregledali smo ponudbo služb doma in v tujini ter izbrali najboljše -http://topjob.finance.si/8835059/Top-slu%C5%BEbe-tega-tedna?metered=yes&sid=399088929

Evropska pisarna za patenteVodja računovodstva

Evropska pisarna za patente v Münchnu v Nemčiji išče vodjo računovodstva, ki bo pripravljal in nadziral pripravo mesečnih in letnih finančnih poročil. Neto plača za delovno mesto je od 5.150 do 7.300 evrov, odvisno od izkušenj.

Zahtevajo visokošolsko izobrazbo ekonomske smeri, zaželeno s področja financ, računovodstva ali poslovne administracije, vsaj šest let računovodskih izkušenj z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja, izkušnje pri delu v revizijski hiši ali v revizijskem oddelku podjetja, poznavanje računovodskih IT-sistemov, znanje angleščine, nemščine ali francoščine (enega morate obvladati).

Prijave prek spleta ([skrci.me]) do 19. septembra

Ekipa2Skrbnik kakovosti

Ekipa2, ki je del družbe Outfit7, v Ljubljani išče skrbnika kakovosti, ki bo med drugim odgovoren za pripravo, vzdrževanje in izvedbo testnih scenarijev v vseh razvojnih fazah izdelka.

Pričakujejo izkušnje s skriptnimi jeziki (denimoPython), vsaj leto dni izkušenj s testiranjem programske opreme, sposobnost priprave testnih scenarijev, znanje angleščine, izkušnje na področju mobilnih ali zalednih sistemov so prednost.

Prijave prek spleta ([skrci.me]) do 25. septembra

OECDSvetovalec

OECD v francoski prestolnici Parizu išče svetovalca, ki bo direktoratu organizacije svetoval, kako izboljšati storitve, in opozarjal na morebitne težave.

Zahtevajo visokošolsko izobrazbo ekonomske smeri, zaželeno s področja financ, poslovne administracije, menedžmenta, vsaj osem let delovnih izkušenj s podobnimi nalogami, izkušnje s finančnim in projektnim menedžmentom, poznavanje OECD, znanje angleščine ali francoščine.

Prijave prek spleta ( [skrci.me] )

LekEkspert upravljanja kakovosti

Farmacevt Lek v Ljubljani išče eksperta upravljanja kakovosti.

Pričakujejo visokošolsko izobrazbo farmacevtske smeri, delovne izkušnje v GMP-okolju (laboratorij, proizvodnja ali kakovost), aktivno znanje angleščine.

Prijave prek spleta ( [skrci.me] ) do 6. septembra

Top službe: okrepitve iščejo Knauf Insulation, Boxmark Leather, Bela plus .

Redakcija Financ