Iz Financ…http://topjob.finance.si/8845152/Top-sluzbe-Evropska-komisija-isce-revizorje-priloznosti-tudi-v-Danfossu-BMW-Lidlu-in-18-drugih-podjetjih?metered=yes&sid=438062175

22.05.2016 22:30Finance 97/2016

Redakcija Financ

IT

PRODAJA, TRŽENJE

INDUSTRIJA

FINANCE

FARMACIJA

Sensilab
Projektni vodja za hrvaški trgOPIS: Zahtevano je odlično znanje hrvaščine, izkušnje na področju digitalnega marketinga (vsaj dve leti), poznavanje hrvaškega spleta in trendov, zanimanje za področja zdravja, hujšanja, preventive ter sorodnih tematik, izkušnje z e-poštnim trženjem, dobro poznavanje oglaševalskih orodij in osnov SEO in SEM, izkušnje s komuniciranjem na družabnih omrežjih.
KRAJ: Ljubljana
PRIJAVE: alenka.rijavec@sensilab.com do 19. junija

SPOZNANJE

Pisanje člankov je zaposlitev, ki jo lahko opravljate kot delo na domu -http://www.zasluzek.org/pisanje-clankov/

Pisanje člankov za HubPages

Spletna stran HubPages.com je tako imenovana revenue sharing spletna stran, kar pomeni da prihodke spletne strani deli z avtorji člankov.

HubPages med avtorji razdeli 60% prihodkov. Koliko boste zaslužili s pisanjem člankov na HubPages je predvsem odvisno od tega, koliko so vaši članki brani. Vsak članek, ki ga objavite vam ustvarja prihodek. To pomeni, da več kot boste imeli člankov, več boste zaslužili.

Veliko več boste zaslužili, če dobro poznate optimizacijo spletnih strani, saj boste poskrbeli, da se bodo vaši članki visoko uvršča na Googlu. V kolikor boste napisali članek o Blejskem jezeru, boste z njim dobro zaslužili, če se boste na Googlu visoko pojavljali pod iskalnimi besedami, kot so lake bled in lake bled slovenia. Visoko pojavljanje v Googlu namreč pomeni več obiska, več obiska pa pomeni večji zaslužek.

Pred štirimi leti sem že nekaj malega delal na HubPages in tudi zaslužil nekaj sto evrov. Potem pa so moje prispevke zaradi slabe kvalitete izbrisali, kar ni nič čudnega, ker so mi članke pisali Indijci za manj kot 2 evra na članek. Kvaliteta je bila res obupna. Zdaj sem se spet odločil, da začnem delati na HubPages, vendar z res kvalitetnimi članki. Prvega najdete na naslovu www.hubpages.com/Bosnia-and-Herzegovina.

HubPages je tudi nekakšno socialno omrežje za blogerje. Če boste pisali članke, sodelovali v razpravah na forumu, brali članke drugih, boste spoznali veliko zanimivih ljudi in širili svojo socialno mrežo.

Nekateri, ki se dela na HubPages lotijo resno, zaslužijo tudi do 2.000 dolarjev na mesec. Če se hočeš vsaj približati omenjenem znesku se moraš stvari lotiti res zelo resno. Poleg tega moraš imeti tudi znanje s področja optimizacije spletnih strani in promocije na socialnih omrežjih, saj ti ta dva kanala prineseta veliko obiska.

Da boste prišli do prvega omembe vrednega zaslužka, boste morali počakati nekaj mesecev, da se vaši članki začnejo dobro uvrščati na Googlu, da si zgradite socialno mrežo na HubPagesu,…

Je pa pri HubPages odlično to, da če imate članke, ki imajo konstanten obisk, lahko z njim služite še več let, pa čeprav delo na HubPages popolnoma opustite. Lahko bi se reklo, da vam prinašajo neki pasiven dohodek.

Če vam je pisanje v veselje, sem prepričan, da se boste na HubPages dobro počutili!

SPOZNANJE

Od nekoga, ki se spozna na spletne strani sem bila opozorjena, da vsak prispevek, ki je na mismozastvar.com in nima navedenega avtorja, lahko ti uporabijo za morebitno tožbo proti meni. Sama pri tem početju, ki mu pravim hobi spoznavam, da tisti, ki nočejo deliti avtorskih del s pomočjo copy-paste sami poskrbijo, da se tega ne da početi. Če sem kaj prepovedanega prenesla na mismozastvar.com, je bilo zato, ker mi je bil prispevek všeč in se je to dalo narediti. Se pa oproščam avtorjem za morebitno kratenje avtorskih pravic.

Pa lepo pozdravljeni,

Sonja Srna, mismozastvar.com

PODPISALA SEM E-PETICIJO PROTI AB, KI NAJ SE POSLOVI Z VSEH POLOŽAJEV V EU. ZRAVEN SEM NAPISALA TALE KOMENTAR NA ŽELJO PREDLAGATELJA PETICIJE

Pozdravljeni!

Če po pravici povem, ne najdem besed, ki bi opisale moje ogorčenje nad dogajanjem v slovenski politiki, ki se je preselilo tudi v EU. Ali Slovenija res ne zmore sposobnega poštenjaka, ki bi nas vodil in pripeljal iz krize. Ni čudno, da se nam vsa Evropa smeje, saj gre tudi meni na smeh, čeprav bi se najraje jokala. Najbolj pa boli to, da je narod NEMOČEN. Ja, imeli smo volitve in….ali je kaj bolje kot je bilo? NE in bojim se, da tudi ne bo dokler…ja, takrat pa vem kaj me čaka. Ampak, ali je vredno živeti v taki državi, kjer si ne moreš privoščiti nič. Imamo lepo domovino, ki bo kmalu potujčena. Povejte, ali grem lahko v domače toplice? NE! Tam je največ tujih gostov. Ali grem lahko na domače morje? NE! Tudi tam je največ tujcev. Ali lahko kupim v trgovini kvalitetno domačo hrano? NE MOREM! Ta gre čez mejo k tujcem, ki imajo denar in lahko plačajo SLO drago hrano….. da ne naštevam dalje. Zelo sem razočarana nad vsem, kar je nastalo iz SLOveniJE. Ni čudno, da se je lipa – simbol samostojne države, na Kongresnem trgu posušila. Ob takih vodilnih, kot jih imamo, se bomo kmalu posušili tudi mi!

Lepo vas pozdravljam,
Sonja Srna

Podpisala sem peticijo OPS za boljšo Slovenijo in napisala ta sestavek OPS-u

Komaj čakam, da se nekaj zgodi v tej, od hobotnice izsesani državi. Ko sem pred 23 leti trepetala(z dvema majcenima sinovoma ob sebi) pred vojaškim škornjem JLA in položila naša življenja na oltar domovine, si nisem mislila, da bomo s krvjo priborjeno Slovenijo naredili le za bivšo komunistično smetano in njen podmladek, ki ga ni moč izkoreniniti. Razmišljam, koliko slabega se bo še moralo zgoditi, preden se slovenske ovce ne bomo več pustile striči politični vrhuški. Sama imam še nekaj poguma za doprinos spremembam v tej zafurani državi. Podpisala sem peticijo z upanjem, da bo dosegla svoj namen in pokazala pot v svetlejšo prihodnost nam, ki dobro v srcu mislimo in vsem, kar nas dobrih je ljudi! Pa en pomladni, s svežim vetričem osvežen gorenjski pozdrav!!

Silvestrska noč 2013 – pod Mežaklo na Jesenicah

Ves zadnji dan leta 2013, je bilo čutiti, da se pripravlja najdaljša noč, ki je vselej nekaj posebnega. Doma smo pripravili slavnostno silvestrsko kosilo. Za mizo smo se zbrali člani družine. Najedli smo se in nazdravili z žlahtno kapljico, se pomenkovali v prijetnem vzdušju, nato pa se začeli pripravljati na silvestrovanje.

Z možem sva se odločila pričakati novo leto na novi jeseniški lokaciji, pod pokrito halo, pri propadli tržnici pod Mežaklo. Poklicala sva prijatelje, ki so povedali, da bodo tam. Kmalu sva se odpeljala na Jesenice. Že od daleč se je slišala glasba. Upala sem na lepo silvestrsko noč, ko se bomo skupaj poveselili, kakor se ob zaključku leta spodobi.

Res smo bili veseli, a le zato, ker smo si sami naredili prijetno vzdušje med pokanjem petard, raket in večjih oglušujočih naprav, za katere ne vem, kdo je dal dovoljenje za njihovo uporabo. Ta kanonada ni bila primerna in ne prazniku podobna. Bilo je tako, kot na fronti. Po hali je odmevalo, da so trpela ušesa.

Kar se glasbe tiče, je bilo pa takole: Ko je bila ura polnoči in bi moral ansambel dati ves ‘LIFE’ od sebe, so se gospodje in gospa iz ansambla izgubili neznano kam in nas pustili brez glasbe skoraj pol ure. Kaj takega se mi na pričakovanju novega leta še ni zgodilo. To je bilo nedopustno!! ”Le kdo je angažiral ansambel LIFE”, smo se spraševali. To je bila blamaža nad blamažami. Velikokrat sem bila na Čufarjevem trgu, kjer smo plesali, peli in si želeli veliko lepega ob ustrezni glasbeni podlagi in brezštevilnih ognjemtih po vsem mestu. Letos pa ne morem opisati razočaranja, kateremu so se pridružili tudi prijatelji. Šele 2 minuti po polnoči je ansambel blagovolil naznaniti, da je prišlo novo leto. Še to sramoto smo požrli, da ne govorim o tem, da slovenske narodne glasbe skoraj ni bilo slišati. Odmore so imeli pol ure! ”Ne, to se ne more zgoditi drugje, kot na Jesenicah”, sem si mislila. Čistilci z metlami so se sprehajali med nami in pometali odpadke, ki so se znašli pod nogami. Kam to paše, ne vem. V hali se je med pokanjem novoletne artilerije nabralo toliko smradu, plina in dima, da bi se kmalu zadušila. Od ognjemeta se je videlo le bliskanje. Slutili smo ga, ga slišali in vohali. Videli smo bore malo, ker nas je pokrivala ogromna streha.

Jej, jej, dragi jeseniški velmožje, s Tomažem Mencingarjem na čelu! Oprostite, da sem se znašla na silvestrovo pod Mežaklo. Nikoli več me tam ne boste videli! Če boste silvestrsko praznovanje vrnili na dobri, stari Čufarjev trg, pod zvezdnato nebo, pa zagotovo pridem!

1. Odprto prvenstvo Hrušice v balinanju ženskih dvojic, 6. 10. 2012

Hladna zgodnjejesenska noč se je spremenila v jutro, obsijano s sončnimi žarki. Čakalo me je prvo tekmovanje ženskih dvojic v balinanju na domačem balinišču. Ker je bilo zunaj hladno, pa še prehlad se me je lotil, sem se oblekla temu primerno. S kapo na glavi in s kroglami v torbi, sem se podala tekmovalni usodi naproti.
Selektor me je pohvalil, ker sem se do minute natančno držala dogovorjenega časa za zbor. Na poti sem srečala ženske, namenjene na balinišče. ”Aha, te so moje nasprotnice ”, sem si mislila. Bila sem presenečena, ker se jih je toliko odzvalo vabilu predsednika Kulturno-športnega društva Hrušica, gospoda Janeza Šušteršiča.
Pred tekmo smo imele čas za spoznavanje in okrepčilo, nato pa se je ob 9h začelo tekmovanje. Prvo uro sem bila navijačica, drugo tekmovalka.
Včeraj zvečer sem za sotekmovalko izžrebala Boženo, s katero sva prvo igro prepričljivo dobili. Na žalost nama je športna sreča v dveh naslednjih igrah obrnila hrbet. Vseeno sva balinarsko kožo drago prodali. Malenkost več sreče bi potrebovali v napeti zadnji igri, pa bi se borili za medalje.
Ob koncu tekmovanja sem bila nekoliko razočarana nad 6. mestom, a vesela, ker sem lahko opazovala odlične balinarke na delu. Vse, ki so osvojile medalje, med njimi na žalost ni bilo hruščanskih ekip, so si jih resnično zaslužile. Zato jim še 1x čestitam.
V prihodnje si še želim balinarskih tekmovalnih izzivov, saj sem spoznala, kako pomembno je igrati z dobrimi
nasprotnicami. Med igro tako spoznaš strategijo igranja, tehniko igre in kako se gostje spopadajo z za nas problematično igralno površino domačega balinišča.
KŠD Hrušica se zahvaljujem za prijeten sobotni balinarski dan. Hvala.

PRAZNIÄŒNO BOWLANJE

Včeraj zvečer smo se dobili na bowlingu. Prišlo nas je sedem – dva moška in pet žensk, ki smo tako želele ovekovečiti 8. marec – ženski praznik. Sedeli smo za okroglo mizo. Motilo me je, ker je bila tako velika, da se med pogovorom nismo razumeli. Potem še glasba iz radia, pa družba pri sosednji mizi si je dala duška z glasilkami. Zato nisem razumela sogovornika na drugi strani mize, ki je pripovedoval svojo izkušnjo o prenehanju kajenja. Bila je dolga zgodba, slišala pa sem je le pol.
Mislila sem, da bomo začeli bowlati takoj po prihodu, torej ob 19h, pa so bile steze zasedene, zato smo pili vino s koka kolo in klepetali. Medtem je naša družba naročila pice in jih že skoraj pojedla. Sama nisem jedla, ker sem imela želodčne težave. Končno smo dočakali dvajseto uro. Preselili smo se na stezo in začeli športati. Ena od nas se je prvič srečala z bowlingom, zato je bila malce nerodna in še s stezo nekaj ni bilo v redu. Tudi na zaslonu so se dogajale čudne stvari, a smo to z malo dobre volje premostili. Prišli smo na rekreacijo in ne tekmovat. Nadaljevanje je potekalo brez problema. Na stezi smo igrale tri igralke, na sosednji pa dve igralki in dva igralca. Metala sem slabo, strike ni hotel pasti. Na koncu sem bila izmed vseh sedmih najboljša. Moža sem poklicala, naj me pride iskat. Prišel je pred koncem igre. Pogledal je rezultate in igro, nato pa odšel v avto in me počakal, mi pa smo poravnali račun. Malo se je zatikalo, na koncu pa smo le pravično razdelili stroške in odšli domov.

VEÄŒERNI BOWLING

Včeraj popoldne me je bivša sodelavka poklicala in me povabila na bowling. Dovolj ji je bilo posedanja doma, zato se je odločila, da bo šla na rekreacijo in se spomnila name, da ne bi bila sama. Malo pred 19h sva se že peljali na bowlanje. Kmalu sva bili na stezi, kjer me ni bilo že od poletja. Sigurno bom slabo metala, mi je rojilo po glavi. Za začetek strike, nadaljevanje tako-tako. Prvo serijo metov sem bila boljša. Moram povedati, da že dolgo nisem bila premagana. Res pa je, da sami še nikoli nisva metali. Vedno smo bili štirje, ki smo se dobro zabavali ob podiranju kegljev. Meni se je zmeraj zdelo vredno potruditi, zato sem velikokrat zmagala. Danes pa je sodelavka tako dobro nadaljevala, da sem se skoraj že sprijaznila s porazom. Nekje globoko v meni pa je tlela iskrica upanja na zmago, če si je bom le želela. Zato sem se trudila. Ko pa se enkrat zavestno trudiš zmagati, stanje samo poslabšaš. To se mi je dogajalo na začetku tretje serije metov. Ustavilo pa se je tudi njej. Ob koncu sem ostala neporažena, a le za las. Zmenili sva se, da se kmalu zberemo v stari zasedbi, ker je bilo danes bolj klavrno vzdušje.