BEZEG

Bezgov grm je ves ena sama domača lekarna.

Dobesedno do ušes so me objemale koprive in imel sem dovolj vidnih dokazov za takšno ljubimkanje z njimi. Nisem se mu mogel izogniti, če sem hotel nabrati najlepših bezgovih cvetov v tistih napol zapuščenih grapah, kjer ob majhnem potočku že dolgo let nihče več ne hodi peš in je zarast postala skrivališče zajcem in fazanom. Koprive in bezgovi grmi živijo v neverjetnem sožitju, in če grem natančneje pogledat še najbolj negovane bezge ob urejenih domačijah, je doli pri njihovih nogah vedno dovolj mladih koprivovih poganjkov. Rastlini sta si tako zvesti, da so razumni opazovalci že zdavnaj ugotovili, kako bi prav bezgov les lahko odvračal od prešuštva – zato ga je dobro življenjskemu sopotniku na skrivaj kdaj pa kdaj vtakniti v žep.

Ne, nisem šel po les, tega bi nabral ob bližnji cesti in si prihranil pekoče koprivove mozolje. Tisti razbohoteni belorumeni cvetovi, kakršni se natlačijo na najvišjih vejah bezgovega grma in posrkajo skoraj vse sonce vsem spodnjim, tisti so najbolj mamljivi in najbolj dišeči. Pa še v oni recept o 24 namočenih cvetovih v 24 decilitrih vode za 24 ur, ki ga najbrž pozna vsa Slovenija, se najlepše podajo prav takšni največji cvetoči koški. V senci na napeti vrvici tudi prav bahato visijo in se sušijo za zimske prehlade, jesensko povišanje krvnega sladkorja, poletno odpiranje znojnic ali zgodnjespomladanski seneni nahod. Ni mogoče našteti vsega: bezgov grm je ves ena sama domača lekarna, edino septembrske potemnele jagode nam surove lahko hitro pokvarijo veselje nad naravnimi arcnijami.

Tako od kopriv opikan sem po spominu iskal kaj blažilnega za kožo. Dobri duhovi, ki živijo v bezgovem grmovju, so ostali v tistem zarastju. Očitno me pred koprivami niso hoteli obvarovati. A pogled na potopljeno cvetje me je spomnil na mestno gospo, ki je včasih prihajala k nam na deželo in si za nego svoje kože in ranic pripravljala olje iz – bezgovih cvetov!