BELO USPAVALO
SNEG SE KONČNO JE ZBUDIL,
IN NAM ZEMLJICO PREKRIL,
DA LAHKO ZASPALA BO,
ODPOČILA SI ZELO.
ALI KDAJ POMISLIMO,
DA JE UTRUJENA TAKO,
DA NAM VEČ NE MORE DAT’,
KAR BI MI OD ZEMLJE RAD’.
VREME PODIVJANO JE,
IN PO SVOJE OBNAŠA SE;
ZEMLJA ČAKA PA TEŽKO,
KDAJ SE BO IZBOLJŠALO.
KADAR VREME LEPO NI,
ZEMLJA LE TEŽKO RODI,
MI, ZEMLJANI PA TAKRAT,
NIMAMO KAJ V USTA DAT’.
ALI KDAJ POMISLIMO,
KJE V VESOLJU PLOVEMO,
IN KAKO SMO MAJCENI,
DA NIKJER NAS VIDET’ NI.
JA, NA ZEMLJI SMO DOMA;
ONA LE NAS RADA IMA;
ZUNAJ TAM JE ČRN SVET,
KJER SE SPLOH NE DA ŽIVET’.
MI PA IMAMO ZEMLJICO,
NAŠO MODRO KROGLICO,
ČUVAT’ MORAMO JO VSI;
LE NA NJEJ SE PREŽIVI. (706.)
NA HRUŠICI, PONEDELJEK,
16.1.2023, OB 13H12