Banana

Jupiterimages

Navihano sadje

Milena Suwa Stanojević v knjigi Tehnologija sadja, vrtnin in pijač (Zavod RS za šolstvo, 1999) piše, da so banane cenjene kot energijsko bogata in lahko prebavljiva hrana. Vsebujejo približno 18 odstotkov sladkorja (glukoze, fruktoze, saharoze), nekaj škroba, beljakovine (teh vsebujejo približno toliko kot krompirjevi cmoki), vitamin A (približno toliko kot kosmulje ali slive), vitamin C (toliko kot jabolka) in mineralne snovi (železa imajo toliko kot jabolka, kalcija pa toliko kot breskve).

Vse to vsebujejo banane, ki najdejo mesto na policah naših trgovinah. V toplih krajih, kjer banane rastejo, pa so priljubljene posebne moknate banane, ki jih uporabljajo podobno kot pri nas krompir. Ker so zelo okusne in tudi priročne, jih pogosto najdemo v zelenjavnih trgovinah na drugi strani naše meje. Iz moknatih banan ne pripravljamo slaščic, sadnih solat in najrazličnejših pijač, ampak jih pečemo ali kuhamo in postrežemo kot prilogo. Najprej jih olupimo, kar je precej bolj zapleten postopek kot pri sadnih bananah, saj jih je težko “sleči”. Zato jih z lupino vred narežemo na kolobarje, jih za pol ure namočimo v slani vodi, nato pa preprosto potisnemo meso iz lupine. Če želimo kuhati cele ali narezane po dolžini, odrežemo oba konca in jih olupimo z nožem kot kumaro.

Lahko jih spečemo tudi kot čips. V tem primeru jih narežemo na tanke kolobarje. V vrelem olju jih pečemo 3 do 5 minut oziroma toliko časa, da postanejo svetlo rjave barve.