Silvestrska noč 2013 – pod Mežaklo na Jesenicah

Ves zadnji dan leta 2013, je bilo čutiti, da se pripravlja najdaljša noč, ki je vselej nekaj posebnega. Doma smo pripravili slavnostno silvestrsko kosilo. Za mizo smo se zbrali člani družine. Najedli smo se in nazdravili z žlahtno kapljico, se pomenkovali v prijetnem vzdušju, nato pa se začeli pripravljati na silvestrovanje.

Z možem sva se odločila pričakati novo leto na novi jeseniški lokaciji, pod pokrito halo, pri propadli tržnici pod Mežaklo. Poklicala sva prijatelje, ki so povedali, da bodo tam. Kmalu sva se odpeljala na Jesenice. Že od daleč se je slišala glasba. Upala sem na lepo silvestrsko noč, ko se bomo skupaj poveselili, kakor se ob zaključku leta spodobi.

Res smo bili veseli, a le zato, ker smo si sami naredili prijetno vzdušje med pokanjem petard, raket in večjih oglušujočih naprav, za katere ne vem, kdo je dal dovoljenje za njihovo uporabo. Ta kanonada ni bila primerna in ne prazniku podobna. Bilo je tako, kot na fronti. Po hali je odmevalo, da so trpela ušesa.

Kar se glasbe tiče, je bilo pa takole: Ko je bila ura polnoči in bi moral ansambel dati ves ‘LIFE’ od sebe, so se gospodje in gospa iz ansambla izgubili neznano kam in nas pustili brez glasbe skoraj pol ure. Kaj takega se mi na pričakovanju novega leta še ni zgodilo. To je bilo nedopustno!! ”Le kdo je angažiral ansambel LIFE”, smo se spraševali. To je bila blamaža nad blamažami. Velikokrat sem bila na Čufarjevem trgu, kjer smo plesali, peli in si želeli veliko lepega ob ustrezni glasbeni podlagi in brezštevilnih ognjemtih po vsem mestu. Letos pa ne morem opisati razočaranja, kateremu so se pridružili tudi prijatelji. Šele 2 minuti po polnoči je ansambel blagovolil naznaniti, da je prišlo novo leto. Še to sramoto smo požrli, da ne govorim o tem, da slovenske narodne glasbe skoraj ni bilo slišati. Odmore so imeli pol ure! ”Ne, to se ne more zgoditi drugje, kot na Jesenicah”, sem si mislila. Čistilci z metlami so se sprehajali med nami in pometali odpadke, ki so se znašli pod nogami. Kam to paše, ne vem. V hali se je med pokanjem novoletne artilerije nabralo toliko smradu, plina in dima, da bi se kmalu zadušila. Od ognjemeta se je videlo le bliskanje. Slutili smo ga, ga slišali in vohali. Videli smo bore malo, ker nas je pokrivala ogromna streha.

Jej, jej, dragi jeseniški velmožje, s Tomažem Mencingarjem na čelu! Oprostite, da sem se znašla na silvestrovo pod Mežaklo. Nikoli več me tam ne boste videli! Če boste silvestrsko praznovanje vrnili na dobri, stari Čufarjev trg, pod zvezdnato nebo, pa zagotovo pridem!