VZROKI BOLEZNI SO V DUÅ I

Znotraj mnogih duš se zadržujejo napačna razumevanja o krajih njihovega bivanja v univerzumu, dvomi o tem ali si sploh zaslužijo (in smejo zaslužiti) materialno obilje in celostno zdravje ter mešana občutja o naseljevanju fizičnega telesa nasploh.

Rane in poškodbe duše izvirajo bodisi iz travm, strahu bodisi nezaupanja. Duša se na tovrstne travme odziva na mnoge načine, na primer lahko se zlomi (zdrobi, prelomi), postane šibka, slabotna ali izčrpana. Duhovni zdravilci starodavnih kultur pravijo, da zlomljeni drobci in delci duše lahko ostanejo znotraj našega fizičnega jaza ali pa se zataknejo, izgubijo. Lahko ostanejo prilepljeni tudi na prejšnja življenja, prejšnje izkušnje in realnosti.
Duša in fizično delo morata biti v ravnovesjuNerazložljiva privlačnost

Ko ti delci zapustijo naše fizično telo, naš fizični jaz ostane nekako nezavarovan (vsaj počutimo se tako). Če se je dušni delček skrival znotraj določenega telesnega dela, po njegovem »odhodu« tisti del ostane nekako prazen in nenapolnjen, mi pa se v tistem delu telesa počutimo, kot bi bili nezavarovani. Če delci duše ostanejo zataknjeni v drugi časovni periodi ali v drugi osebi in objektu, lahko v našem zdajšnjem življenju čutimo nerazložljivo privlačnost do določene časovne periode v preteklem teku časa, prav tako nas lahko nezavedno pritegnejo določene osebe ali objekti …

Zakaj resnično včasih tako čutimo? Nekateri prostori, objekti, ljudje, države, predeli sveta in obdobja zgodovinske preteklosti se nam zdijo privlačnejši, srce in duša nas vleče k njim z nerazložljivim vzrokom. A kot pravijo duhovni zdravilci starih ljudstev, se v njih zadržujejo delci naše duše.

Vsakršne travme, povzročene duši, se lahko odražajo tudi v tem, da duša delno ali popolnoma zapusti fizično telo. To se mnogokrat zgodi pri osebah, ki so bile kako koli zlorabljene ali pa so preživele druge izjemno težavne travmatične dogodke. Iz tega lahko izvira bolezen kot na primer shizofrenija, nagnjenost k jemanju drog itn. Tako so na primer shizofreniki »videti prazni« od vratu navzdol, njihova duša je včasih prelomljena na dva dela ali celo na več raznolikih oblik. Na takšen način lahko duša ostaja v telesu vse dotlej, dokler ni spet ujeta v določeno izkušnjo, ki je podobna izkušnji, ki je povzročila njeno izvorno travmo. Lahko bi rekli, da gremo tedaj, ko gremo skozi podobno izkušnjo, skozi isto karmo ali da »podelujemo« določeno karmo oziroma karmični vzorec. V času podoživljanja oziroma nekakšnega ponovnega doživljanja enake izkušnje, duša dostikrat popolnoma odplava iz telesa ter se vanj povrne šele tedaj, ko se v njej, skozi duhovno zdravljenje, ponovno vzpostavi mir.
Vnovično vzpostavljanje miru v duši

Če želimo v duši znova vzpostaviti mir, moramo najprej postaviti diagnozo oziroma določiti trenutno stanje duše. Starodavni duhovni zdravilci so včasih osebo in njeno ožjo družino izolirali in pogledali, kako je z dušo, kakšno je njeno stanje in kje se nahaja duša. Določili so, ali je duša zataknjena v določenem predelu telesa ali pa je popolnoma odstranjena iz telesa in morda le še z tanko vezjo pripeta nanj. Morda je duša »sesuta« na delčke, ki leže na različnih mestih, ali pa se skriva v preteklem življenju in morda celo v kakšni travmatični izkušnji iz otroštva. Duša je lahko preveč usmerjena in naravnana tudi na prihodnost, spet druga je morda je le delno povezana s telesom, medtem ko so določene duše popolnoma cele znotraj fizičnega telesa. Stanje duše lahko določimo z zelo senzibilnimi čuti, ki bi jim lahko rekli že kar transcendentalni čuti. Zato moramo pri zdravljenju dušnih ran obvladati gibanje tako v fizičnem kot tudi v duhovnem svetu ali dimenzijah realnosti.

Ko je stanje duše opredeljeno, se lahko začne zdravljenje duše. Kadarkoli so zdravilci starih kultur zdravili bolno ali uročeno dušo, ki ji je bilo onemogočeno delovanje, so se tega lotili z duhovnim zdravljenjem (nekateri za to uporabljajo tudi izraz “zdravljenje duše”). Včasih je bilo treba zdraviti kar celo plemensko skupnost, včasih pa zgolj posameznike znotraj nje. Mnogokrat so določeni bolni posamezniki ozdraveli potem, ko so zdravilci zdravili celo plemensko skupnost. Nekateri izredno duhovno in osebnostno močni zdravilci starih ljudstev (kar jih je pač še ostalo) to počno še dandanes. V tem zdravljenju so posebej izjemni avstralski aborigini ali pa afriški zdravilci plemena Zulu. Mnoga zdravljenja izvajajo z obrednimi plesi, ki so kot nekakšna skupinska molitev – invokacija duhovne zdravilne energije. Njihovi zdravilci vidijo stanje duše, ki ima težave. Za odpravljanje in zdravljenje nekaterih dušnih ran, morajo zdravilci celo zapustiti svoja telesa, da osvobodijo bolno ali blodečo dušo in jo privedejo nazaj tja, kamor spada.

Takšni zdravilci morajo seveda obvladati »hojo« po obeh svetovih, duhovnem in fizičnem. Prav zato, ker se med nekaterimi zdravljenji podajajo v tako oddaljene duhovne dimenzije, so po njih lahko fizično zelo izčrpani in potrebujejo nekaj dni za fizično okrevanje.
Hkrati pa takšen, a povsem drugače izveden način duhovnega zdravljenja ali zdravljenja dušnih ran najdemo na primer tudi na krščanskih ali katerih koli drugih romarskih krajih in svetih mestih (kjer domujejo svete osebe ali guruji). Tudi tam se dogajajo duhovne ozdravitve, ki lahko rezultirajo tudi v ozdravitvi težkih fizičnih ali psihičnih bolezni. Cela paleta takšnih duhovnih ozdravitev, ki so tudi medicinsko preverjene, je popisana na primer v krščanskem romarskem kraju Lurd. Tako kot pri tovrstnih ozdravitvah v prastarih plemenskih skupinah tudi na teh svetih in romarskih mestih ozdravljene osebe dostikrat začutijo pred ozdravitvijo velik strah, med samo ozdravitvijo (v trenutku tik pred ozdravitvijo) pa velikansko bolečino v določenem predelu fizičnega telesa. Nemalokrat ob tej bolečini izpustijo tudi krike ali neznansko jočejo, morda za hip izgubijo zavest in padejo v komo ter podobno.
Bog nas ljubi takšne, kakršni smo

Ranam duše bi lahko bolj znanstveno oziroma z natančno terminološko opredelitvijo rekli “rane v zavesti” oziroma “rane v globokih plasteh naše zavesti”, zdravljenju duše pa “zdravljenje globljih plasti zavesti” (nezavednega, ki je naša karma). Zaradi zelo globokih ran v zavesti, premnogih skritih nezavednih (karmičnih) spominov na zlorabe, se zdravljenci ne počutijo vredne, da bi ozdraveli. Krivdo za zlorabe prelagajo nase, sebi se zdijo grdi in zato nevredni božje ljubezni , ne zavedajoč se, da jih Bog ljubi v vsakem trenutku, takšne, kot so.

Prehod skozi tako globoke travme res ni lahak, še posebno če gre za duše, ki so občutile veliko strahu, negotovosti, frustracij ali težavno otroštvo. Kako naj na primer odreagiramo, če zdravitelj najde delček naše duše (zavedanja) v nekem drugem predelu univerzuma, zgolj z vezjo pripetega na naše zdajšnje fizično obstajanje? Ta delček se zaveda, da bo življenje težavno in zato ne želi priti v fizično telo in obstajanje. Ko se zdravljenec odloči, da ta delček kljub neznanskemu strahu, ki ga ob tem spremlja, vendarle potrebuje in hoče v svojem življenju, se lahko začne odvijati zdravljenje. Zdravljenec se zave, da bo po ozdravitvi bolj celosten in bo njegovo telo bolj povezano z duhom in z njegovo duhovno močjo. Po takšni ozdravitvi (povrnitvi izgubljenega delca zavesti o sebi) se zdravljenec običajno začne učiti, kdo v resnici je. Postaja srečnejši in duhovno, pa tudi nasploh močnejši.

Tovrstno zdravljenje običajno pomaga pri suicidalnih težavah. Zdravljenec s suicidalnimi nagnjenji lahko na primer odkrije, da se njegova duša boji priti v telo in da se skriva čisto blizu božanskega bistva vsega. Ko se zdravljenec odloči, da želi povezanost duše s svojim fizičnim obstajanjem, je trenutek ozdravitve lahko videti zelo poseben, saj zdravljenec lahko izpusti boleč krik, zatrese se mu vrat … Hkrati pa izginejo poprejšnje bolečine in želje po smrti. Tudi v primerih spolne zlorabe je to zdravljenje blagodejno. Osebe, ki so imele izkušnjo spolne zlorabe, lahko ugotovijo, da je duša le delno povezana s telesom ter da je na njej temna pega. Tedaj morda zajočejo, rekoč, da ne verjamejo, da jih tako »umazane« Bog še ljubi … Ko skozi zdravljenje ali več zdravilskih seans spoznajo, da je ideja, da jih Bog ne ljubi in da jih obsoja, povsem napačna – se njihove dušne rane postopno zacelijo. Spet lahko zaživijo normalno življenje.

Zadnji del zdravljenja globokih ran v naši zavesti, je spajanje vseh treh aspektov – telesa, uma in duše. Bolj ko postajajo spojeni, težje jih je oddeliti in razločevati kot posamezne dele, aspekte nas samih. Ko se vsi trije deli nas samih tako spojijo in prepojijo drug z drugim, občutimo moč božanskega vira, ki je tudi naš božanski vir. Tedaj smo bolj in bolj pretočni za ta vir, ki je luč â€“ božanska luč. Tako naše bistvo (sebstvo) vse bolj pronica v naše tukajšnje obstajanje, življenje. Naš primarni božanski jaz se manifestira kot naš jaz. Tedaj nismo več kot razcepljeni na dvoje, ko je naš božanski jaz oddeljen od našega jaza. Naše bistvo se zlije z našim zavedanjem sebe, vemo, da smo mi ta božanski jaz in zato tedaj pravimo, da znova pridemo v enost. In prav tega si tudi želimo.
Izvori duhovne zdravilne energije

Izvori duhovne zdravilne energije so v duhovnih energijskih telesih. Ta energija se pretaka skozi duhovne energijske centre – čakre. Mnogi starodavni duhovni zdravitelji verjamejo, da naša duša oziroma naši duhovni energijski izvori pravzaprav opravljajo celotno duhovno zdravljenje in manifestiranje »čudežev«. Mnoga starodavna ljudstva delajo neposredno z dušo, sklicujoč se na duhovne principe zdravljenja (ki so temelj zdravljenja in življenja nasploh).

Zdravljenje duše se po svetu izvaja skozi raznolike tehnike, vendar so rezultati zdravljenja duše vedno izjemno presenetljivi. Vsekakor je duša najbolj očitno »vozilo« za prevajanje (kanaliziranje) duhovne energije. Duhovno zdravljenje pomeni, da sami sebi pomagamo z duhovnim zdravljenjem – prevajanjem duhovnih energij ter tudi da drugim pomagamo s to sposobnostjo oziroma da jim pomagamo, da tudi sami razvijejo to sposobnost zavedanja in delovanja. V takšnem procesu zdravljenja se kot zdravilci premikamo med fizičnim in duhovnim svetom, da bi pomagali posameznikom ozdraviti fizične in duševne rane, težave in takšne ali drugačne negativne vzroke. V takšnem zdravljenju se moramo vprašati tudi to, česa si želi naša duša, ne da se sprašujemo le to, kaj je narobe z našim fizičnim telesom, njegovo energijo, z našimi čustvi in mislimi …

Neverjetno, a resnično – božanski izvor, Bog (ki je naš osebni božanski izvor in hkrati izvor vsega, kar obstaja) vedno »odgovori« na naša hotenja, vedno se odzove na naše prošnje ne glede na to, kakšno težavo ali bolezen imamo. Zato pravijo, da vera dela čudeže. Mnogi, ki so ozdraveli na romarskih zdravilnih krajih, so verovali v Boga, v božanski vir … in vera je res naredila tisto, kar velja kot čudežno …
Iz duhovnega v fizično

Najboljše dosežke pri takšnem zdravljenju in manifestiranju lahko dosežemo s prinašanjem energije skozi najvišje duhovne čakre v naše telesne, najnižje ležeče čakre. S tem lahko postopno razrešujemo ne le bolezenske težave, temveč tudi težave v odnosih ali v službi in še kje drugje, čisto vsakdanje težave nasploh.

Ko dušo odpremo sebi, se postopno prelije tudi v prostor, v kontakte z drugimi na ravni duše. Ko se to dogajanje odrazi na fizični ravni, lahko »zgradimo mostove«, ki jih preidemo mi sami in potem tudi drugi. Ko v fizično realnost prejemamo energijo ali informacijo neposredno iz božanskega vira, lahko prekrojimo in spremenimo čisto fizične situacije na povsem drugačen način. Tudi sodobni duhovni zdravilci opisujejo dobrodejnost tovrstnega dela v vsakdanjih situacijah, ki so se rešile kot – čudežno.
Toda čudežev ni …

Če se želimo odpreti takšnim – kot pravijo – čudežnim posegom, moramo pravilno opredeliti, kaj sploh so čudeži. Lahko bi rekli, da je tisto, kar mi običajno opredeljujemo kot čudežno, nekaj naravnega, če se odpremo božanskemu viru. Čudež je potemtakem vsak dogodek, ki nas podpira na naši poti duhovne dharme (našega duhovnega smisla) in popolnosti (dovršitve), hkrati pa je energiziran oziroma energijsko podprt prav iz samega božanskega energetskega vira. Že Tomaž Akvinski je dejal, da čudeži niso v nasprotju z naravo, temveč v nasprotju s tistim, kar mi mislimo, da je narava. Če bi človekovo naravo in naravo vsega torej opredeljevali temeljno iz duhovnega vira, bi bili tako imenovani čudeži povsem normalen pojav in delovanje.

Če želimo, da se nam dogajajo čudeži, ne smemo vztrajati pri rešitvah ciljev, ki smo si jih ustvarili v svojih glavah. Nikakor! Ne smemo na primer vztrajati, da bo naš najboljši, najdražji doživljenjski partner-ka takšen-a, kot smo si ga naslikali v mislih. Ne smemo vztrajati, da bo na primer naša knjiga izdana prav pri tej in tej založbi in da bomo dobili najboljše stanovanje prav v določenem bloku. Zapomnimo si, da imajo drugi ljudje svobodno voljo in da božanski vir – Bog to upošteva. Če želimo delati z energijo božanskega vira, moramo prav to upoštevati tudi mi. Drugače lahko prenehamo razmišljati o tem, da bi delali s tovrstno energijo, ki nikakor ne prenese egoističnega vmešavanja.

Če našega duha blokiramo s svojimi rešitvami zdravljenja ali manifestiranja dogodkov, če mu že vnaprej dajemo napotke, »kako naj nekaj stori«, najbrž ne bomo nikoli prejeli tistega, kar bo najboljše za nas in za vse. Tudi tedaj, ko želimo nekomu pomagati, da bi na primer ozdravel, dobil službo, našel pravega partnerja-ko ali spremenil določene negativne karakterne poteze – žal posegamo v odločitve najvišjega božanskega vira. Čeprav dobronamerni, nismo nevtralni v osebnem mišljenju, zato tudi rešitve težav ne bodo tako izjemne in čudežne kot bi pričakovali. Predati moramo univerzalnemu, kozmičnemu, božanskemu, »kako naj se nekaj reši«, in prava rešitev za nas in za vse bo zagotovo prišla.

Elena Danel