REKREACIJA STAREJÅ IH
Ga. Renata Slabe Erker z Inštituta za ekonomska raziskovanja in izr. prof. dr. Simona Kustec Lipicer s Fakultete za družbene vede, pojasnjujeta, kako in koliko se v Sloveniji rekreirajo starejši.
Po javnomnenjskih podatkih ISSP (The International Social Survey Program) je v starostni skupini nad 65 let delež starejših ljudi, ki so v Sloveniji redno telesno aktivni, v povprečju primerljiv oz. še malo višji kot je evropsko povprečje. Å vica, Finska, Å vedska in Velika Britanija so države, ki imajo ta delež višji kot je v Sloveniji. Naš delež je primerljiv z deležem te starostne skupine na Hrvaškem. Višji delež tedenskih rekreativcev med to starostno skupino anketirancev ima le 7 opazovanih držav.
Sta pa deleža tistih anketirancev starejših od 65 let, ki se rekreirajo večkrat na mesec ali večkrat na leto v Sloveniji že rahlo nižja od evropskega povprečja.
V Sloveniji je po podatkih neaktivnih kar 40 % starejših od 65 let. Najnižji deleži neaktivnih v tej skupini v Evropi pa se gibajo med 3 do 11 %.
Posebej je potrebno opozoriti tudi na nadpovprečno visok delež starih nad 65 let, ki v zadnjem letu niso bili nikoli vključeni v organizirano vadbo. Ta znaša v Sloveniji kar 92% in je vidno višji od tako svetovnega kot evropskega povprečja ter vseh tistih držav, s katerimi se Slovenija sicer praviloma lahko primerja.
S starostjo se verjetnost redne rekreacije zmanjšuje.
Vpliv starosti na aktivnost se v Sloveniji ne razlikuje od vpliva tega dejavnika na športno aktivnost v drugih evropskih državah. Delež starejših (nad 65 let) ljudi, ki se s športom ukvarjajo v Sloveniji, je večinoma primerljiv z deleži v Evropi, vendar pa so izjemno visoka negativna odstopanja vidna pri skupinah, ki telesno niso aktivne, še prav posebej, ko to velja za neaktivne starejše v organizirani vadbi. Razlogov za omenjeno stanje še nismo uspeli dokončno raziskati. Preliminarne ugotovitve pa to povezujejo z ekonomskimi vidiki – organizirane oblike vadbe so plačljive. Deloma pa je seveda takšno stanje odraz kulture, tradicije, obstoječih življenjskih navad in sloga omenjene skupine državljanov. Prav tako se je treba zavedati, da je bila športna politika v tranzicijskih državah tradicionalno usmerjena predvsem v spodbujanje športa mladih in tekmovalnih dosežkov, ker naj bi ti pomembno vplivalo na nacionalno samopodobo. Na račun tega je bilo dojemanje športa kot telesne aktivnosti, kot sestavne komponente kvalitete življenja (npr. šport za zdravje, zabavo, druženje) pogosto v drugem planu.
Na splošno je tako, da je šport sam v 2. polovici 20. stoletja bistveno spremenil svoj značaj. Postal je masoven pojav, kajti ljudje se s športom ukvarjajo ne zgolj zaradi doseganja vrhunskih tekmovalnih rezultatov (t.i. koncept elitnega oz. vrhunskega športa), ampak iz zelo različnih običajnih vsakodnevnih motivov, kot so zunanji zgled, zdravje, druženje, samopotrjevanje. Prav slednje motive postavljamo tudi v ospredje našega preučevanja. Kljub masovnosti pojava pa strukturne razlike v športnem udejstvovanju še vedno obstajajo, a imajo tendenco zmanjševanja. Značilnost sodobne rekreacije v Evropi, ki se potrjuje tudi pri nas je tudi ta, da so vse bolj prisotni vzorci ne-institucionalizirane oz. neorganizirane vadbe. Po zadnjih podatkih (Eurobarometer 2010) se v Sloveniji večina vprašanih (83%) s športom ukvarja individualno (ne-institucionalizirano), približno po 5% pa v športnih klubih in fitness centrih. Da je športna rekreacija postala v Evropi masoven pojav pričajo tudi že izpostavljeni podatki ISSP raziskave (2007), ki kažejo da je je skoraj 45% anketiranih v Evropi redno dnevno ali večkrat tedensko telesno aktivnih, kar je več kot kdajkoli prej.
Nižji dohodek, manj rekreacije
Podatki kažejo, da se verjetnost rednega gibanja znižuje z dohodkom in ta pojav je prisoten povsod po svetu. Tudi Slovenija ni izjema. Zanimivo pa je, da se praviloma osebe z ničelnim dohodkom več gibajo kot osebe z dohodkom. Za to je možnih več razlag. Gre za ljudi, ki jih običajno podpirajo drugi, na primer študente, ki imajo več možnosti in časa za redno telesno dejavnost v prostem času. Nikakor ne gre zanemariti, da so aktualne oblike zlasti organizirane vadbe tesno povezane tudi z zmožnostjo plačila zanje, česar si skupina prebivalcev z nižjimi prihodki ne more privoščiti, saj ji to ne predstavlja osnovnih življenjskih potreb, za katere namenja svoje prihodke. Je pa to daleč od zaželenega in za omenjeno skupino spodbudnega stanja razmer. Å e prav posebej, če vemo, da podatki iz omenjenih javnomnenjskih raziskav tudi kažejo na obstoj tesne povezanosti telesne oz. športne aktivnosti ljudi in njihovo zaznavo lastnega življenja kot kvalitetnega in srečnega.