SLABOVIDNA POEZIJA

KO DOMA SEM OBSEDELA,
DA BI COVID-A NE IMELA,
RAČUNALNIK JE POMAGAL,
DA MOJ UM NE BI OMAGAL.

VSAK DAN ZJUTRAJ SEM VSTALA,
RAČUNALNIK SI PRIŽGALA,
ZRAVEN ČOKOLADO PILA,
DA SEM KONČNO SE ZBUDILA.

VEN LE MALO SEM HODILA,
DA SE NE BI PREHLADILA;
ČE SE TO BI PRIPETILO,
BI SLABO SE MI GODILO.

SRH BI MENE SPRELETAVAL,
IN SE V PAMET ZALETAVAL:
KAJ, ČE JE CORONA TO,
KI ME POGUBILA BO.

VIRUSA ZAENKRAT NIMAM,
SAJ SE ZUNAJ MALO GIBAM,
A ME TO JE VIDA STALO;
TO ME ZDAJ BO POKOPALO.

PO KOLENIH BI HODILA,
DA BI VID NAZAJ DOBILA,
TAKEGA, KOT PREJ JE BIL,
PREDEN ME JE ZAPUSTIL.

ZDAJ SE TRUDIM RES ZELO,
DA SE VID IZBOLJŠAL BO;
HODIM VEN NA ZIMSKI ZRAK,
DA BI VID POSTAL KREPAK.

VČASIH ČLOVEK JE BEDAK,
KOMANDIRA GA ŽE VSAK;
ČE PO VLADI SE OBRAČAŠ,
U(B)POGLJIVOST Z ZDRAVJEM PLAČAŠ.

 NA HRUŠICI, 15.12.2020     (532.)