ZIMSKO RAZMIŠLJANJE

DVAJSETEGA FEBRUARJA V NARAVO POHITIM,
KER V PRAZNI HIŠI SAMA DOLGO NE ZDRŽIM;
ZDRAVJE PUŠČA NA CEDILU ME VSAK DAN ZELO,
SE ODLOČIM, DA NARAVA MI ZDRAVILO BO.

SREDI ZIME VSAKODNEVNO SE POČUTIM BOLJ SLABO,
VSAK SPREHOD V NARAVI ZAME DOBRODOŠEL BO;
RADA HODIM V GOZDU SAMA, SE NIČESAR NE BOJIM,
SE ZATO PO GOZNI POTI ZDAJ ODPRAVIM TJA NA TRIM.

DOLGA POT ME MED DREVESI VODI TJA DO KLOPICE,
S HITRIMI KORAKI POHITIM, DA VSEDEM SE;
SEM UTRUJENA IN RADA TAM SEDELA BI,
DA PO DOLGI, TIHI HOJI, DUŠA ODPOČIJE SI.

VČERAJ SEM NA BELO POLJE SAMA JAZ ODŠLA,
DANES PA NA TRIMU TUDI SAMA SEM BILA;
SAMA SEM DOMA IN SAMA NA SPREHODU SEM,
KAM NAJ GREM, DA TA SAMOTA VEČ NE BO PROBLEM?

VREME SE POČASI KVARI, SONCA NI VEČ TOLIKO,
JAZ PA VIDELA BI RADA, DA SIJALO BI MOČNO;
SREDI ZIME NE VERJAMEM, DA SNEGA NE BO,
SE BOJIM, DA SE NAM ZIMA MAŠČEVALA BO.

ZIMA RADA Z REPOM MIGA DOLGO ČASA ŠE,
MARCA IN APRILA, MAJA, ŠE BO SMUČANJE;
JAZ PA, KI NE MARAM ZIME, BOM OD DOMA ŠLA,
SE PELJALA NA OBALO MORJA NAŠEGA.

MORJE JE ZA MOJO DUŠO IN PA ZA OČI,
RADA GLEDAM IN POSLUŠAM, KO LAHNO ŠUMI;
MORSKI ZRAK MI PAŠE, KER JE DOBER ZA TELO;
UPAM, DA POLETJE VROČE KMALU TUKAJ BO.

NA HRUŠICI,20.2.2019  (411.)