DAN BREZ SONCA

NOČ BILA JE DANES SVETLA,
S POLNO LUNO SRED’ NEBA,
MENI PA NA POTI METLA,
KO SEM ‘Z SPALNICE PRIŠLA.

DOLGA NOČ SE POSLOVILA,
JE OD MENE ZA TA DAN,
ŽALOSTNA UGOTOVILA,
SEM, DA DAN BO VES ZASPAN.

JUTRO SIVO IN OBLAČNO,
SKOZI OKNO GLEDA ME,
V MOJI GLAVI JE TEMAČNO,
ZOPET BO NAROBE VSE.

DANES SONCE NAD OBLAKI,
GRELO BO VESOLJE TAM,
KADAR PA SO DNEVI TAKI,
RADA BI ODŠLA DRUGAM.

NEKAM DALEČ, TJA OB MORJE,
KJER NESKONČNO JE NEBO,
GLEDALA BI TAM OBZORJE,
PADEC SONCA V VODO.

TA DOGODEK VEDNO ZNOVA,
MI RAZBURKA ČUTE VSE,
SONCE VE, DA SEM NJEGOVA,
DOKLER V VODI NE UMRE.

RADA SLIKAM MORSKO VODO,
IN DOGAJANJE NA NJEJ,
OBČUDUJEM TO LEPOTO;
VRNEM TJA SE SLEJ KO PREJ.

 NA HRUŠICI, 26.10.2018  (351.)