JESENSKO RAZMIŠLJANJE

VEDNO ZNOVA SE SPRAŠUJEM,
KAJ NAJ SPLOH ŠE PRIČAKUJEM,
LETA MI V JESEN BEŽIJO,
ME TEŽAVE LE PESTIJO.

VSAK DAN NOVA SE POJAVI;
VČASIH NISEM VEČ PRI PRAVI,
IŠIAS ME RAD NAPADA,
DA DRŽIM SE KAKOR KLADA.

SRČEK SKAČE SEM IN TJA,
NIČ VEČ RITMA NE POZNA,
NOGE TEŽKE SO ZELO,
KOMAJ SE PREMIKAJO.

KRIŽ ME TUDI RAD BOLI,
DA MI ZA ZDRŽATI NI,
KADAR PA ŽE GREM V NARAVO,
KLOPE NOSIM, KOT ZA STAVO.

K DOHTARJU NE UPAM IT’,
KER POSLAL ME BO V RIT;
GLAVNO JE DA GA PLAČUJEM,
IN VISOK MU STANDARD KUJEM.

KAR NAPREJ JE KAJ NAROBE;
NOČEM ITI ŠE PO GOBE,
HOČEM ŠE NA ZEMLJI BIT’,
ZA ŽIVLJENJE SE BORIT’,

‘Z LETA V LETO BORBA TRAJA;
VČASIH SI NA ROBU RAJA,
VČASIH ZNAJDEŠ SE V PEKLU;
SI TAKRAT ZARES NA DNU.

A TAKO JE V NARAVI;
VČASIH ONA TE POZDRAVI,
VČASIH SI POMAGAŠ SAM,
IN TAKO IZ DNEVA V DAN.  

NA HRUŠICI, 3.7.2018