Otroci se že rojevajo predebeli. To je prva generacija, ki ima krajšo pričakovano življenjsko dobo od svojih staršev! Je kriv sladkor?

Bologna. Izložbe z najlepšimi in najdražjimi ženskimi torbicami niso videti pol tako slastno kot izložbe slaščičarn, pred katerimi se topim tudi sama, čeprav ne padam na sladkarije. In potem na kulinarični ulici Caprarie delikatesa Tamburini; salame, pršuti, siri, majoneza s tartufi in dobro rdeče vino. Ne, ni še konec, v eni izmed uličic, nedaleč od odlično založene angleške knjigarne, je majhna krčma z grozljivo grdim lesenim interierjem in najboljšimi bolonjskimi špageti na svetu. Za poobedek še doma narejen limončelo. Ko se zvečer sprehajaš po prometnem korzu, se domačini veselo pogovarjajo predvsem o tem, kaj bodo jedli za večerjo. Človek si ne more kaj, da ne bi pomislil, toliko hrane in nič debelih ljudi. Kako to? Italijani niso obsedeni s fitnesom in radi dobro in obilno jedo, a vendar sodijo med najmanj debele in bolj zdrave ljudi na svetu. Kje je skrivnost?

Ko sem prebrala knjigo Roberta H. Lustiga Mastna laž s podnaslovom Grenka resnica o sladkorju (umetelno jo je prevedel Branko Gradišnik, izdala pa založba UMco), se mi je zdelo, da vem, zakaj. Saj je logično. Italijani jedo zelo malo predelane hrane, uporabljajo dobre sestavine, recimo veliko olivnega olja in zelenjave, soli nimajo preveč radi, raje začinijo jedi z zelišči in poprom in ob kosilu ali večerji popijejo kozarec rdečega vina. Ne izpuščajo obrokov. Hrana je zanje užitek. Italijanski življenjski slog dokaj uspešno odbija stres. Kuhajo doma, družina slastne hrane ne užije pred televizorjem, temveč se zbere za mizo, zato sta kuhinja in jedilna miza središče italijanskega doma.

Koliko časa bo še tako? Predebelost postaja globalna epidemija, ki se širi in napreduje z neverjetno hitrostjo. Na lestvici najdebelejših ljudi na planetu imajo Američani zlato medaljo, sledijo jim Mehičani, tretji so Britanci in četrti, presenetljivo, Slovaki, upam samo, da nas niso spet zamešali. Čedalje više se vzpenjajo revni Grki, vedno bolj pod stresom in brez upanja; nekoč so, zaradi mediteranske diete, veljali za eno bolj zdravih in vitkih nacij na svetu. Na dnu lestvice so Japonci, Norvežani, Južni Korejci in omenjeni Italijani.

Predebelost zelo hitro narašča v Aziji in nerazvitih deželah, kjer prej sploh niso poznali tovrstnih težav. V urbanih predelih Kitajske je predebelih že 8 odstotkov otrok, v Indiji, ki ima sicer še težave z neprehranjenostjo, se je od leta 2004 število debelih otrok s 17 odstotkov povišalo na 27 odstotkov. Nič drugače ni v Afriki ali Južni Ameriki, kjer med otroki narašča sladkorna bolezen tipa 2. Hitra ameriška hrana se je razširila v globalno industrijsko prehrano: zaradi tega, ker je modna, zaradi okusa, možnosti dolgotrajnega skladiščenja, cene, uspešnega oglaševanja in enostavnega transporta. Marsikje v tretjem svetu je voda zastrupljena, zato tamkajšnji prebivalci pijejo sladke pijače, ki so cenejše in dostopnejše od vode.

Saudska Arabija in Malezija imata največ diabetesa tipa 2 na planetu – alkohola ne smejo uživati, zato pijejo na hektolitre sladkih pijač in sokov. (Diabetes ima sicer 5,5 odstotka ljudi na svetu.)

Na planetu je 30 odstotkov več predebelih kot podhranjenih ljudi. Leta 2001 je bilo v ZDA 6 milijonov nevarno predebelih otrok, samo v desetletju se je to število potrojilo – zdaj jih je že 20 milijonov. Ti otroci zbolevajo za diabetesom 2, imajo povišan krvni pritisk, srčnožilne bolezni, zamaščena jetra, ledvična obolenja … Deklice imajo prezgodnjo puberteto. Otroci se že rojevajo predebeli. To je prva generacija, ki ima krajšo pričakovano življenjsko dobo od svojih staršev!

Še edini smrtni greh

Robert Lustig je zdravnik, ki v San Franciscu zdravi predebele otroke, in ker je v karieri videl preveč nesrečnih, bolnih ter umirajočih najmlajših, je sladkorju napovedal vojno. Zgodbe o njegovih pacientih so pretresljive: šestletni Juan, ki ima 65 kilogramov, ker ves čas pije sadne sokove, ki jih mati samohranilka dobiva kot del socialne pomoči; Sienna, stara leto dni in tehta 20 kilogramov, ves čas jé ter ima že povišan holesterol in krvni tlak; osemletna Diana je Hispanka, z materjo živita v zavetišču za brezdomce, ima 95 kilogramov in diabetes tipa 2; Julio je star petnajst let in težak 190 kilogramov, popil je liter kokakole na dan, čeprav so mu morali presaditi jetra, svoje prehrane ni spremenil.

Gre za bolezen revnih in nižjega srednjega sloja. Obubožane soseske v ZDA in drugod po svetu postajajo prehranske puščave, tam ni tržnic in trgovin s sadjem in zelenjavo, le restavracije z ekspresno hrano in trgovine z alkoholom. Revne mame iz teh ulic so največkrat samohranilke, ki imajo po dve, tri službe in nimajo časa kuhati za družino, ves čas so pod stresom, saj ne vedo, ali bodo lahko naslednji mesec plačale stanarino. Otroška igrišča so v teh predelih nadomestila parkirišča, zato najmlajši v povprečju tri do štiri ure na dan preživijo pred televizorjem.

Predebelost je stigma. Delodajalci debelih ljudi ne zaposlujejo radi, zdi se jim, da so leni, predebeli morajo biti navajeni na žaljive opazke naključnih mimoidočih na ulici, otroci, ki imajo težave s težo, postanejo v šoli predmet posmeha, nimajo prijateljev in zdi se, da nimajo niti prihodnosti. Kljub temu kar 72 odstotkov srednjih šol v Kaliforniji dovoljuje oglaševanje hitre hrane in brezalkoholnih pijač na območju šole. Čeprav so v ZDA suhi ljudje v manjšini in je predebelih kar 55 odstotkov, je v mnogih modnih trgovinah z oblačili težko dobiti konfekcijske številke, višje od 42.

Požrešnost je danes največji smrtni greh, kot ugotavlja avtor. Edini, ki je še ostal, saj se vsem tistim, ki se vdajajo drugim petim – pohlepu, napuhu, poželenju, zavisti in jezi – v sodobni družbi zelo dobro godi in jih še spodbujajo.

Super veliki odvisniki

Danes vsi govorijo o zdravi hrani in dietah, a vendar še nikoli ni bilo toliko debelih ljudi. To je nezdravost, pravi Lustig, ki jo je težko razumeti. Vzroki zanjo so v nezdravi hrani, v vse večji porabi oslajenih napitkov, vse manjšem vnosu nepredelanega sadja, zelenjave in drugih virov prebavnih vlaknin, v nezdravem okolju ter biokemiji in hormonih, ki upravljajo naše vedenje.

Če jemo veliko hitre hrane, postanemo od nje odvisni, glavni krivec za to je sladkor, ki ga najdemo povsod, celo tam, kjer mislimo, da ga ni – v kečapu, kruhu, sadnih sokovih, jogurtih, mesu za hamburgerje, mislijih, v vsej predelani hrani. Lustig je radikalen v svojih prepričanjih, saj meni, da sladkor na telo deluje kot kokain ali heroin. V enem od intervjujev, recimo, pove, da je to podobno, kot če bi nam nekdo v hrano na skrivaj dajal kokain, ki je prav tako strupen in zasvojljiv kot sladkor.

V dokumentarcu Super veliki jaz (Super Size Me) filmski avtor Morgan Spurlock privoli v eksperiment in se trideset dni prehranjuje samo v McDonald’su. Kmalu se začne hitro potovanje v samouničevanje. Organi mu začnejo počasi odpovedovati, pritisk raste, jetra se mastijo, njegov zdravnik je vedno bolj zaskrbljen, predvsem pa od te hrane postaja odvisen, brez nje je depresiven, betežen in boli ga telo. A ko spet poje big mac in ga zalije z veliko kokakolo, je vsaj za nekaj ur spet zadovoljen. A le za nekaj ur … »Moje telo me sovraži,« pravi ves bolan Spurlock na koncu filma. Sladkor nas počasi ubija.

Kako deluje ta sladkorna zasvojenost? Naši možgani so ustvarjeni tako, da želijo sebi in telesu ves čas iskati nagrado. »Nagrada je tisto, kar nas spravi zjutraj pokonci. Če nagrade ni, tudi ni razloga za življenje.« Hrana je ena takšnih najbolj slastnih nagrad; če miš hranite z okusno hrano, v kateri je veliko maščob in sladkorja, jo bo želela še več, saj se v njenih možganih sprošča dopamin, občutek nagrajenosti. S sladkarijami je tako, da čeprav pojemo en kos dobre torte in smo že siti, si je želimo še in brez težav lahko pojemo še enega. Jedli bi jih lahko neprenehoma.

Vrnimo se k McDonald’su, ki deluje pretkano in nevidno kot pametni morilec iz kakšne od zgodb o Sherlocku Holmesu, čeprav so njegova morilska orodja vsem na očeh in zelo transparentna. Big mac (hamburger v bombici), velika porcija krompirčka in velika doza osladkanega napitka oziroma kokakole vsebujejo 1380 miligramov natrija oziroma soli (skoraj vsa dnevno dopustna količina), v tem obroku je 1360 kalorij (dve tretjini normalnih dnevnih potreb) in 95 gramov sladkorja oziroma 19 čajnih žličk (več kot dvakraten priporočen dnevni vnos). V kokakoli je še kofein, ki ga dodajajo, ker povečuje pitnost tako ali tako izrazito nagradljivega (v tem primeru osladkorjenega) napitka.

Ko pojemo big mac, doživimo občutje nagrajenosti in naslade, potem nas zalije inzulinska plima in ta bi morala nagrado ukiniti. »A če ste rezistentni na inzulin, se znajdete v psihološkem stanju hotenja in v fiziološkem stanju nuje. Tega ne morete več vključevati in izključevati. V tem je bistvo navlečenosti na katerokoli substanco, ki jo je mogoče zlorabljati. Tako se dogaja z nikotinom, morfijem, kokainom in alkoholom – in s hrano. Zgodi se lahko vsakomur. Zgodi se lahko tudi vam.«

Sladkor osrečuje. Depresijo povzroča pomanjkanje serotonina v možganih, prozac in drugi antidepresivi ga povečujejo, a povzročajo tudi debelenje. Sladkor in ogljikovi hidrati prav tako olajšajo prenos serotonina, ki srečnost za nekaj časa nadomesti z ugodjem.

V brezno hrane in sladkorja nas poriva še stres oziroma izpostavljenost kortizolu, ki v telesu, ki je pod stresom, dvigne raven krvnega sladkorja in krvni pritisk. Če je stres kroničen, to lahko sproži dolgoročno kortizolsko kaskado, kar pripelje do tega, da začnemo jesti predvsem veliko »tolažilne hrane« oziroma zelo mastno in sladko hrano.

Ugotovili so, da živčno razrvana nosečnica prav tako vpliva na biokemijo v telesu nerojenega deteta, saj se mu narobe »sprogramirajo« prehranske navade. Okolje v maternici (nezadostna ali čezmerna hranljivost, podoživljana stresnost) fetusu posreduje signal oziroma grožnjo: ‘Drago dete, tam zunaj je življenje težko, raje se kar pripravi na to’ in otrok začne takoj po rojstvu kopičiti energijski presežek in se rediti. Rojevajo se v povprečju kar za 200 gramov težji otroci kot nekoč. Podobno lahko stres v otroštvu vpliva na to, da bo nekdo predebel.

Sodobnih vzrokov za predebelost je torej več. Tako kot je veliko idej o tem, kako shujšati. Tolšče se je težko znebiti, ugotavlja zdravnik. Hujšanje ni lahka stvar. Skoraj 97 odstotkov ljudi, ki izgubi težo, jo povrne ali celo poveča že v petih letih. Že dolgo nismo več gospodarji svojih maščobnih celic. »Dolgo je že tega, odkar so se osamosvojile.« Lustig je tako skeptik glede uspešnih shujševalnih diet. Ni dovolj le to, da jemo manj in telovadimo, pravi, če hočemo spremembo, moramo spraviti v red biokemijo in okolje, v katerem živimo. Ne gre le za to, da se znebimo dela tolšče, znebiti se moramo tudi drobovne, ektopične tolšče (ki je zamastila naše organe, predvsem jetra).

Kako se je vse začelo?

Eden glavnih krivcev za epidemijo predebelosti je strah pred maščobo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so nutricionisti in zdravniki ugotovili, da je treba v živilih zmanjšati maščobo, ki naj bi bila glavni krivec za povečan holesterol. Ampak če iz hrane odstranimo maščobo, ima okus po lepenki, ki je nihče noče kupiti. Živilskopredelovalna industrija je hrani z manj maščobami, ki so jo prodajali pod znamko zdravih živil, začela dodajati sladkor. In tako je postala okusnejša in bolj redilna. Začela se je pandemija predebelosti. Danes vemo, da so ogljikovi hidrati in sladkor veliko bolj problematični od maščob.

Svetovna poraba sladkorja se je v zadnjih petdesetih letih potrojila. Ker ga je prehrambna industrija dodajala v vso predelano hrano, je morala najti poceni sladkor, in to je bil koruzni sirup, ki je v Evropi za zdaj manj navzoč kot v ZDA in Kanadi.

Vsi vemo, da so sladke pijače eden od glavnih krivcev za debelost med mladimi, vendar avtor knjige opozarja, da so naravni pomarančni sokovi ali tako zelo opevani smutiji še slabši, saj so polni fruktoze, ki vam jetra predela v mast in dopoveduje našim možganom, da je potrebujemo več … in še več. Če popijemo preveč sadnega soka, lahko ta uniči naša jetra osupljivo podobno, kot če popijemo preveč alkohola. (Alkohol v zmernih količinah koristi, saj dviguje holesterol, črno vino vsebuje resveratrol, ki izboljšuje inzulinsko dovzetnost. Vendar, ponovimo, le v zmernih količinah – največ ena do dve enoti na dan.)

Sladkor je veliko nevarnejši od kalorij, »sladkor je toksin«. Zakaj smo tako nori nanj? Zakaj je to tako nesrečna ljubezen?

Sladki sadež je prednamcem sporočal, da ni strupen. Sladko sadje so imeli na voljo le nekaj mesecev na leto, pozimi ni bilo veliko hrane. Zato so si morali poleti nabrati zalogo tolšče, da so preživeli hladne mesece lakote. Ob koncu zime so pokurili vso maščobo in krog se je znova lahko začel. V sodobnem svetu imamo težavo, saj nam je sladkor dostopen ves čas, tolščo si z njim ves čas nabiramo in nikoli ne izgine.

Če jemo sadje, skupaj z njim užijemo vlaknine, ki so za naše prebavne organe še kako koristne in zmanjšajo negativne učinke sladkorja. »Bi radi, da se vaš diabetes poleže? Bi si radi izboljšali presnovno zdravje? Jedilnik brez vlaknin naj se torej ukine!« Če sadje stisnemo v sok, s tem uničimo vlaknine, kar popijemo, je škodljiva fruktoza.

Lustig vam tudi glede telovadbe ne bo dajal potuhe. Seveda je zdrava, vendar če se zraven ne boste pravilno prehranjevali, ne boste shujšali. »Pri dieti gre za kilograme, pri telovadbi pa za centimetre. Telovadba dejansko zmore nekaj, česar omejevanje prehrane ne more: dela vam mišice.«

Vadba je koristna, ker je notranji blažilec stresa in poskrbi za dolgoživost. Najnovejša raziskava pri več kot 400.000 Tajvancih nakazuje, da utegne zmerna vadba, ki traja po četrt ure na dan, podaljšati življenje za cela tri leta, in to celo pri pacientih, ki imajo diagnosticirano srčno bolezen.

Na debelost vpliva tudi podnebje. Poglejmo Švico in Nemčijo, ista hrana – krompir, pivo, sirove omake, telovadijo približno enako, vendar je v Švici veliko mraza, zato je tam predebelih 6 odstotkov, v Nemčiji pa 16 odstotkov prebivalcev. V ZDA je najmanj debelih prebivalcev v ledeno mrzlem Koloradu. »Če torej ne marate telesne vadbe, potem se vsaj odselite v Švico ali Kolorado!«

Nekaj predlogov za zdravo prehranjevanje

Knjiga natančno analizira vse slavne diete, od Atkinsove, ki prepoveduje ogljikove hidrate, do mediteranske ali popularne paleo­diete. Če potegnemo črto, je vsem skupno to, da se branijo sladkorja in zavedajo pomembnosti vlaknin.

Kako se torej pravilno in zdravo prehranjevati? Jejte zajtrk, brez njega boste za kosilo in večerjo pojedli več, kot bi sicer. Za zajtrk ne jejte predelanih kosmičev, mislijev ter sadnih jogurtov – mislije si raje sestavite sami. Po večerji ne jejte ničesar več, kajti energija, ki jo zaužijete tako pozno, se nima za kaj porabiti, zato bo šla naravnost v maščobno tkivo. Ne hodite lačni v trgovino, čim več hrane kupujte na tržnici in ne v supermarketih. Zapomnite si, da zaresna hrana nima prehranske deklaracije, na korenčku ni nutricionističnega čtiva. Kupujte hrano, ki se kvari in zgnije, ne takšne, ki traja večno. Jejte čim manj predelane hrane. Ameriški strokovnjak za hrano Michael Pollan pravi: »… jejmo hrano. Ne preveč. Večinoma rastlinsko.«

Posladek naj bo na mizi le enkrat na teden in najbolje je, če ga spečete kar doma in zmanjšate količino sladkorja, ki ga zahtevajo recepti. Sami gojite to, kar pojeste. V ZDA ima kar 80 odstotkov živilskih artiklov v trgovini dodana kalorična sladila. Izogibajte se sladkim pijačam in sadnim sokovom. Kupujte organsko pridelano meso, ki prihaja iz farm, na katerih živali ne hranijo s koruzo. Omejite količine alkohola. Kuhajte doma tako kot italijanske mame in kot italijanske družine jejte za kuhinjsko mizo. Imejte ­redne obroke.

»Če boste jedli nepredelano hrano, se bo vaša teža sama uravnala, tako kot se je uravnavala petdeset tisoč let, potem ko smo odkrili irigacijo in ukrotili ogenj.«

Lustiga prehrambna industrija v ZDA zelo sovraži, saj njegova predavanja in knjige zmanjšujejo njihov dobiček. Od države zahteva, da bi morali sladkor regulirati podobno, kot reguliramo alkohol ali tobak. Ampak, kot je dejal že Frank Zappa, politika ni nič drugega kot razvedrilna industrijska panoga. Politika je vedno tiho, če so zadovoljni tisti, ki imajo največ denarja, recimo korporacije s sladkimi pijačami ali s hitro hrano, ki obračajo milijarde. Paradoksalno in cinično; kljub temu da bodo Mehičani čez nekaj let najdebelejša nacija sveta, kokakola tam sponzorira več rekreativnih programov kot vsa druga podjetja skupaj.

Vendar bodo države po svetu nekaj morale storiti, drugače bodo zaradi bolnih in predebelih ljudi, ki se komaj premikajo, kolapsirali zdravstvo, ekonomija in družba. Ne potrebujemo hrane, ki nam jo ponuja živilskopredelovalna industrija, uči avtor knjige, država bi morala podpirati krajevno pridelavo hrane in omejiti uporabo antibiotikov ter pesticidov, kar bi blažilno vplivalo tudi na globalno segrevanje in onesnaževanje okolja.

»Javni vik in krik je dobro gonilo spremembe. Obnese se lahko tudi glede debelosti.« Lustig je ponosen član skupine državljanov in državljank, ki se imenuje Wellness City Challenge (wellnesscitychallenge.com). Vodi jih ženska, Cindy Gershen, ki je na njihovo stran pridobila županstvo, trgovsko zbornico, bolnišnice, krajevne supermarkete podjetja Safeway in podjetje, ki se ukvarja z živilsko preskrbo. Skupaj so že spremenili ponudbo v trgovinah, restavracijah, šolah … Lokalne spremembe so strašno pomembne in včasih odvisne od javnega vika in krika ter pametne in humane skupine ljudi.

Lustig meni, da če ne bomo kmalu vsi povzdignili svojega glasu, bomo zelo hitro ostali brez dedičev. Miza z zdravo hrano je prihodnost.