V MOJEM SPOMINU BO NAGELJ DEHTEL

SAMA DOMA PIVO PIJEM,
IN SI PO MOŽGANIH RIJEM,
KAJ NAJ NOVEGA NAPIŠEM,
DA SEDANJI ČAS ORIŠEM.

VODI NAS POGUBNA VLADA;
DOMOVINA MI PROPADA;
ZRAVEN ŠE USODA HOČE,
DA SRCE SE MOJE JOČE.

VČERAJ MI JE TETA UMRLA;
Z OPTIMIZMOM V SVET JE ZRLA;
JE KULTURI BILA VDANA,
ZBORU ‘NAGELJ’ VSA PREDANA.

V ‘NAGELJNU’ LEPO SO PELI;
ŽENSKE LEPE, MOŠKI ZRELI;
TETA JE POSLUH IMELA;
PESEM JE LEPO ZVENELA.

VSAKOLETNE TE PROSLAVE,
NE BI BILE TISTE PRAVE,
ČE BI PESEM SE NE PELA,
IZ NAGELJNOVIH UST ZVENELA.

TETO LETA SO ZAJELA;
TO NARAVA JE HOTELA;
‘NAGELJ’ JE TAKO UTIHNIL’,
ZADNJO LUČKO SI UPIHNIL.

TUDI ATA IN PA MAMA,
PETJU STA BILA PREDANA;
STA OBA ŽE OČI ZAPRLA;
ZDAJ ŠE TETA JE UMRLA.

ŽALOSTNO SRCE JE MOJE;
V ZBORU ZDAJ SE VEČ NE POJE;
LEPI ČASI SO MINILI,
VEČ NE BODO SE VRNILI.          (684.)

NA HRUŠICI, SREDA, 12.10.2022,
OD 12H45-13H20