POZDRAVLJENO, SONCE!

ZARJA JUTRANJA SE VIDI,
RDEČA, KOT V PLAVŽU JE,
PRIDI, SONCE K MENI, PRIDI,
VEŠ, DA KOMAJ ČAKAM TE.

HOČEM, DA POZIMI SVETIŠ,
KO ME ZEBE DAN NA DAN,
HOČEM, DA Z NEBA ME GREJEŠ,
ZIMSKI HLAD PREŽENEŠ STRAN.

DANES ŽELJA SE IZPOLNI,
POSIJALO SI ZARES,
SO OBČUTKI RES POPOLNI,
KO ME GREJEŠ DOL Z NEBES.

MRAZ PREGANJAŠ IZ TELESA,
ENERGIJO DAJEŠ MI,
NI TEGOB IN NI VEČ STRESA,
SVET POPOLN SE MI ZDI.

SEM LAHKOTNA KOT ČEBELA,
NIČ TEŽKO SE MI NE ZDI,
NISEM ‘ZMATRANA’ OD DELA,
DA BI ŠLA POČIVATI.

KO SE TI BOŠ POSLOVILO,
SPET BO DELATI TEŽKO,
SAJ SE HITRO BO STEMNILO,
KO NA NEBU TE NE BO.

ZOPET GLAVNA BO LENOBA,
KI BREZ TEBE VODI ME,
TO JE ZOPRNA TEGOBA,
DA MI PRAV NERODNO JE.

KADAR PA TI NAME SIJEŠ,
NIČ NAZAJ ME NE DRŽI,
Z ENERGIJO ME NABIJEŠ,
DELAM JAZ LAHKO ZA TRI.

NA HRUŠICI, SREDA, 29.12.2021            (622.)