ŽIVLJENJE BREZ ŽIVLJENJA

ZJUTRAJ SONCE ČAKAM JAZ,
SAJ STA ZUNAJ ZIMA, MRAZ.
SONČEK LE POZDRAVI ME,
POTLEJ ZOPET SKRIJE SE.

DAN SE MRZEL JE NAR’DIL,
SONCE ZA OBLAKE SKRIL,
JAZ PA ČAKAM GA TEŽKO,
DA ME ZOPET GRELO BO.

S PIVOM TA MOMENT SEDIM,
DA IZNAJDEM NEKAJ RIM;
DOLGČAS MI NIKOLI NI,
KO IGRAM SE Z RIMAMI.

VČASIH HITRO JE NAVDIH,
KO JE V MISLIH PRAVI STIH,
DRUGIČ ČAKAM GA TEŽKO,
KDAJ SE TA POJAVIL BO.

DANES SPET SAMO ŽIVIM,
PRAV NIČESAR NE NAR’DIM;
VIRUS OMIKRON GROZI,
STRAH POŽENE MI V KOSTI.

TO ŽIVLJENJE LETI DVE,
VSAK DAN MI V FRANŽE GRE,
ŠESTSTOŠTIRIDESET DNI,
MI CORONA PIJE KRI.

KDAJ TABLETA BO PRIŠLA,
DA ME BO POZDRAVILA,
ČE SLUČAJNO RES ZBOLIM,
KER SE CEPIT’ NE PUSTIM???

ČE BO OBVEZNO CEPLJENJE,
JAZ NE BOM CEPILA SE.
ZDAJ NE VEM, KAKO ŠE BO,
VEM, DA PLAČAT’ BO TEŽKO.

KDOR MI KAZEN BO NABIL,
BO KRIVICO NAREDIL,
SAJ NIKAMOR VEN NE GREM,
KER OKUŽEN JE TEREN.

NI TEŽKO MI BIT’ DOMA,
KJER SE BRANIM VIRUSA,
CEPILA SE BOM TEŽKO,
KER UMRE SE PRAV LAHKO.

ZAME JE CEPIVO PAST,
KI VSILJUJE GA OBLAST;
VEM, DA VSEMOGOČNO NI,
SAJ ZBOLIJO CEPLJENI!!

NA HRUŠICI, 8.12.2021                  (613.)