MOJA MEŠTA (krompirjevi žganci)

LAČNA SEM ZVEČER POSTALA.
KAJ BI ZDAJ V PISKER DALA?
JA, SEVEDA, MOJ KROMPIR,
DA BO SPET V ŽELODCU MIR.

HITRO PO KROMPIR POSKOČIM,
IN V VODO GA NAMOČIM;
MALO ŠE OD ZEMLJE JE,
ZEMLJE Z MOJE NJIVICE.

JE KROMPIRČEK ZDAJ OPRAN,
PA OLUPLJEN, NASEKLJAN,
V LONCU Z VODO JE POKRIT,
MORAM GA ŠE POSOLIT’.

SKUHALA SEM GA NA POL,
POTLEJ  DVIGNILA POKROV;
KER V MISLIH MEŠTO IMAM,
BELO MOKO MU DODAM.

MOKA NAD KROMPIRJEM VRE,
NAJ ŠE MALO KUHA SE;
KO JE MEŠTA KUHANA,
SE SAMO ŠE PREMEČKA.

ZDAJ ZASEKA SE PRECVRE,
DA OCVIRKI SE DOBE;
MEŠTA, KI V SKLEDI JE,
ČAKA LE OCVIRKE ŠE.

TO JE TA GORENJSKA JED,
DOBRA, DA NE MOR’Š VERJET;
RADA JO ZELO IMAM,
PRIPOROČAM JO TUD’ VAM.

 NA HRUŠICI, 22.1.2021         (543.)