KORONA, OSTANI DALEČ!

NOVI VIRUS ME NAUČIL LEKCIJ JE ZA MNOGO LET;
TUDI, ČE SE SPET POJAVI, MORALA BOM PREŽIVET;
MISLI MOJE MI VELIJO, DA SE JAZ MU NE PUSTIM,
TUDI, ČE ME BO OGROŽAL, SE POGUMNO NAJ BORIM.

BOGU HVALA, DA SE VIRUS JE UMAKNIL DALEČ STRAN,
SAJ BI SE MI ŠE ZMEŠALO V KARANTENI DAN NA DAN;
DOLGO SEM ČAKALA, DA GRE VIRUS PROČ OD NAS,
NADOKNADITI BO TREBA VES TA IZGUBLJENI ČAS.

BO DRŽAVA BONE DALA, DA NE BOM SAMO DOMA,
ŠLA BOM, KAMOR BOM HOTELA; LEPA JE SLOVENIJA;
NEKAJ EVRČKOV OSTALO ZA UŽIVANJE JE ŠE,
ŽE RAZMIŠLJAM, ALI NAJ NA MORJE GREM, ALI V GORE.

MORJE ZMERAJ ME OČARA, RADA TAM SEM Z NJIM,
KO GA GLEDAM IN POSLUŠAM, VEM DA RES ŽIVIM;
VEDNO DO SEDAJ PRIJAZNO JE BILO Z MENOJ,
JAZ PA SE ZAVEDAM, DA JE ”KRIV” ZA MOJ OBSTOJ.

ČE BI NJEGA NE BILO, TUD’ MENE NE BI B’LO,
TEGA VEDNO SE ZAVEDAM, KO MI JE LEPO;
MORJE ZAME JE ŽIVLJENJE TUKAJ IN SEDAJ,
VEM, KO MENE VEČ NE BO, BO MORJE VEKOMAJ.

GORE PA SO PREVISOKE; NOČEM ITI GOR,
ČE ŽELIŠ DO VRHA PRITI, MORAŠ BITI NOR;
KER KONDICIJE MI MANJKA, RAJE MORJE IMAM,
KO PA MORJA VEČ NE BO, TAKRAT BOM ŠLA DRUGAM.

NA HRUŠICI, 21.5. IN 27.5.2020    (497.)