POMLADNI NAVDIH

PRI MARABELI CVETOČI SEDIM,
GLEDAM ČEBELE, PRISLUHNEM JIM;
NA MODREM NEBU SE SONCE SMEJI,
Z ZLATIMI ŽARKI MI SIJE V OČI.

PRIDNE ČEBELE NABIRAJO MED,
NESEJO V PANJ GA IN PRIDEJO SPET;
NJIHOVO DELO KONČA SE TAKRAT,
KO ZLATO SONCE ODPRAVI SE SPAT.

TA MARABELA JE MOJE DREVO,
PRIDNE ČEBELE NAHRANILA BO,
ONE V ZAHVALO MI DAJEJO MED,
PA TUDI SADEŽEV MNOGO BO SPET.

TO JE IDILA POMLADNEGA DNE;
TAKA NARAVA POMENI MI VSE;
DUŠO POMIRJA ČEBELIC MI ŠUM,
TO JE ZDRAVILO, KI BOLJŠA RAZUM.

MAJHNA ČEBELA MI MISLITI DA,
KAJ BI BILO, ČE UMRLA BI TA;
VELIKI ČLOVEK BI GLADKO ‘OPLEL’,
SAJ BREZ ČEBELIC NE BI PREŽIVEL.

NA OBRNAH, 8.4.2020       (491.)