ZANIMIV JANUARSKI DAN

TRINAJSTEGA JANUARJA V KUHINJI SEDIM,
IN SE PRAV Z VESELJEM MOJEM PIVU POSVETIM;
DA BI LE NAPREJ VSAK DAN BILO TAKO LEPO,
DA SE SREDI ZIME PIVO MI PRILEGLO BO.

SEM VESELA, KADAR ZIMSKO SONCE GREJE ME,
SE POČUTIM, KOT POLETI, KER NE ZEBE ME;
DANES ZJUTRAJ VIDELA SEM SONČNA VZHODA DVA,
PRVO RDEČE, DRUGO ZLATO SONCE STA BILA.

NISEM MOGLA OČEM VERJETI, KAJ SE TO GODI,
VIDELA SEM ZLATO SONCE, DRUGO, KAKOR KRI;
JE PA RES, DA TEH TRENUTKOV PRAV VELIKO NI,
VSE PA, KAR JE V ZVEZI S SONCEM, HOČEM VE(I)DETI.

SONCE – MOJA ZLATA ZVEZDA, SVETI MI Z NEBA;
SEM NJEGOVIM ZIMSKIM ŽARKOM SE NASTAVILA;
Z ZAPRTIMI OČMI NA MORJU SEM BILA,
Z ŽELJO, DA SE TA TRENUTEK NIKDAR NE KONČA.  

NA HRUŠICI, 13.1.2020   (478.)