FEBRUARSKO SONCE

ZLATO ME SONCE OBSIJE Z NEBA,
MOJA PA DUŠA SE Z ŽARKI IGRA;
KOMAJ ČAKALA TOPLOTO SEM TO;
NA ZIMSKEM ZRAKU POGRELA ME BO.

FEBRUAR MESEC NA SREDI JE ŽE,
ZIMA PA SKRIVA SE VRHU GORE,
NOČE IN NOČE SNEGA NAM NASUT’,
DA BI GAZILI GA, V ŠKORNJE OBUT’.

NIČ VEČ NE BO, KOT JE NEKDAJ BILO;
ZIMA JE SKOPA S SNEGOM ZELO;
DARS OD TE ZIME KORISTI IMA,
SAJ SPLOH JIM TREBA NI PLUŽIT SNEGA.

MRZLE SEM ZIME VESELA ZELO,
VEM, DA SPOMLADI ŠKODLJIVCEV NE BO;
KADAR POZIMI ZMRZALI SPLOH NI,
VRTU IN NJIVI SLABO SE GODI.

KER PA VRTIČEK IN NJIVO IMAM,
TRUDIM Z OBEMA SE, KOT VEM IN ZNAM;
TOPLE SE ZIME POZNAJO ZELO,
SAJ ZELENJAVE NA VRTU NE BO.

TUDI NA SADJU POZNA SE MOČNO,
ČE MRZLA ZIMA SPI TAM ZA GORO;
KADAR JESENI BO SADJE ZA OBRAT’,
BO TAKRAT MALO ZA V SHRAMBO DAJAT’.

RADA POSLUŠAM STAREJŠE LJUDI;
ČEZ TOPLO ZIMO POTARNAJO VSI;
ČE FEBRUARJA TOPLO JE ZELO,
MARCA, APRILA HUDO BO MRZLO.

NA HRUŠICI,15.2.2019  (409.)