SAMA NA PLAŽI

DANES SEM NA PLAŽI SAMA,
TAM LEŽIM KOT STARA MAMA,
SE ZELO SLABO POČUTIM,
VES DAN ŽE MATILDO ČUTIM.

SE Z BONBONOM POTOLAŽIM,
KO NA SONCU TAM SE PRAŽIM,
VODO POLEG SEBE IMAM,
DA NE HODIM PIT’ DRUGAM.

KOMAJ ČAKAM NA ODHOD,
NA SVEŽINO, STRAN OD TOD,
TEŽKO DIHAM IN ŽIVIM,
SE VRNITVE VESELIM.

MED ZELENJEM MOJ JE DOM,
KI GA ZAČUTILA BOM,
KMALU, KO ODPELJEM SE,
IZ PREVROČE IZOLE.

VEM, DA HITRO STARAM SE,
A ŽIVLJENJE V MENI JE;
LE VROČINA ŠKODI MI,
V MOJI DRAGI IZOLI.

RADA MESTO TO IMAM,
NE BI RADA ŠLA DRUGAM,
A ČE VROČE BO TAKO,
V IZOLO ME VEČ NE BO.

MORJE MI JE BOLJ VŠEČ,
TAM, KJER VROČE NI PREVEČ;
JAZ VROČINE NE TRPIM,
KJER JE NI, PA OŽIVIM.

MI TAKRAT NI NIČ TEŽKO,
MI ŽIVETI JE LEPO,
ŠE SRCE UBOGA ME,
ZAME ZDRAVJE PRVO JE.

V IZOLI, 3.8.2018

RADA GLEDAM MORJE

SEM VESELA JAZ BILA,
KER OSTALA SEM DOMA,
MOŽEK PA JE PLAVAT ŠEL,
ZDRAVO ON BI RAD ŽIVEL.

VROČE MOŽU JE ZELO,
MORJE GA HLADILO BO;
MENI VROČE JE DOMA,
V MORJE SE MI IT’ NE DA.

MOŽEK MOJ KORAJŽO IMA,
KER ON DOBRO PLAVAT ZNA,
JAZ PA MORJE RADA IMAM,
GLEDALA BI GA VSAK DAN.

KO SE SONCE POSLOVI,
VEČ VROČINE HUDE NI,
K MORJU ZOPET POHITIM,
SE V MODRINO ZASTRMIM.

VALOVANJE USPAVA ME,
PAMET ZOPET MIRNA JE,
UMIRI SE VSE TELO,
DA LAHKO ZASPALO BO.

V IZOLI, 1.8.2018

Z MORJEM IZ OČI V OČI

ZRAVEN MORJA JAZ SEDIM,
IN MU V OBRAZ STRMIM,
PA SPRAŠUJEM SE SEDAJ,
KJE NJEGOV JE ROJSTNI KRAJ.

ŠE DANDANES MISLIM RES,
DA PRIŠLO JE IZ NEBES;
JAZ SICER NE VEM KAKO;
VAŽNO JE, DA JE PRIŠLO.

KAR STVARI NA ZEMLJI JE,
MORJE RES PREKAŠA VSE;
RADA K NJEMU VRAČAM SE,
MORJE MI POMENI VSE.

GA POSLUŠAM KO ŠUMI;
GLAS NJEGOV ME POMIRI,
RADA OPAZUJEM GA,
KO Z VALOVI SE IGRA.

SPROŠČA SKRITE MI ŽELJE,
KAM PO NJEM LAHKO SE GRE;
KO TI DOM PREMAJHEN JE,
MORJE V SVET POPELJE TE.

DOMIŠLJIJA PRAVI MI,
DA TAM TAKE SO STVARI,
KI JIH NIMAMO DOMA;
NE VERJAMEM PA VSEGA.

MORJE IMAMO, TUDI GOZD,
PA NA TRTI RASTE GROZD,
ČE DRUŽINA JE DOMA,
JAZ NE RABIM DRUGEGA.

V IZOLI, 1.8.2018

LETOŠNJA MORSKA POEZIJA

TE DNI SONCE NORO ŽGE,
KOŽO MI OPEKLO JE,
VSA RDEČA SE POTIM;
ME SKRBI, DA NE ZNORIM.

BOLEČINA HUDA JE,
KOMAJ JO PRENAŠAM ŠE,
KOŽO MAŽEM Z OLJEM ZDAJ,
VENDAR NI POTI NAZAJ.

MORALA BOM POTRPET’,
IN VEČ PAMETI IMET’,
KO BOM SPET NA SONCE ŠLA,
DA GA BOM PREMAGALA.

S KREMO SE BOM MAZALA,
DA LAHKO BOM PLAVALA,
SONCE PEKLO VEČ NE BO,
DOKLER SPAT NE BO ODŠLO.

V IZOLI, 1.8.2018

NORMALEN DAN

VSTALA SEM V TEMI ŠE,
KER SEM ODPOČILA SE;
DOBRO ZGODAJ JE VSTAT’,
POZNO PA ODITI SPAT.

SKUHAM ČOKOLADO SI,
DA ŽELODČEK NE TRPI,
ZRAVEN TUDI ČAJA DVA,
ZAME IN ŠE ZA MOŽA.

ČAJ MI NOVE DA MOČI,
KADAR Z MEDOM SE SLADI,
MOJA ČOKOLADA PA,
DOBRO VOLJO MI DODA.

MOŽ POPIJE ČAJČEK SVOJ,
Z NJIM ZAČNE VSAKDANJI BOJ;
V SLUŽBO VOZI DALEČ SE,
DA ZASLUŽI EVROTE.

SEM ZAČELA DELATI,
KER IMAM DOVOLJ MOČI;
VEM, DA BO EN TOPEL DAN,
Z ZLATIM SONCEM OBSIJAN.

SINE ZADNJI JE VSTAL,
IN SE V SLUŽBO ODPELJAL;
VSAKO JUTRO GRE NA POT;
NAJ BO SREČNO, BREZ NEZGOD.

DRUGI TEDEN SINE MOJ,
BO DOPUSTNIŠKI HEROJ;
KER ŽELI NA MORJE PRIT’,
V CESTNI BOJ BO MORAL IT’.

JE PROMETNA GNEČA TAM,
DA NE VEŠ NE KOD, NE KAM,
GRE POČASI RES ZELO;
POT DO MORJA DOLGA BO.

JAZ PA DELAM KAR NAPREJ,
STROJ MI PERE, DA JE ”KEJ”,
”KOVTRA” ZMOGEL NI OVIT’,
CENTRIFUGA ŠLA BI V RIT.

”KOVTR” TEŽEK JE KOT SLON,
KO GA NESEM NA BALKON;
DOL Z OGRAJE MI VISI,
DA GA SONCE POSUŠI.

ZA KOSILO ŠMORN JE,
PA KOMPOT JE ZRAVEN ŠE,
TUDI MOŽ JE ŽE DOMA,
SKUPAJ PIVO SPIJEVA.

POTLEJ JAZ BALINAT GREM,
ZAMUDITI GA NE SMEM;
KO SEM ODBALINALA,
KMALU ZNAJDEM SE DOMA.

SINE ‘Z SLUŽBE JE PRIŠEL,
JE NAPOREN DAN IMEL;
ČAKA PUNCO, DA PRISPE,
JI ANDREJA JE IME.

DRUGI SINE NI PRIŠEL,
DOLG JE DELAVNIK IMEL,
JE V LJUBLJANI ON DOMA,
PRIDE, KADAR ČAS IMA.

DOM POSPRAVIT’ MORAM ŠE,
DA BO KOT IZ ŠKATLICE,
ČAKA ME ŠE POSTELJA,
TJA DO JUTRA RANEGA.

NA HRUŠICI, 20.7.2018

MOJ DANAŠNJIK (19.7.2018)

DANES PRIDNA SEM BILA,
PRALA SEM, OBEŠALA;
JE KOSILO SKUHANO,
DA DRUŽINA SITA BO.

URA JE POPOLDNE PET,
KO NA SONCE GREM SEDET,
KOŽO MU NASTAVLJAM ZDAJ,
DA BO RJAVE BARVE KAJ.

KMALU ČAKA MORJE ME;
SE BREZ BARVE TJA NE GRE;
NA BALKONU VROČE JE,
VODO TREBA PITI JE.

VODA MI TELO HLADI,
DA NE BO ZAVRELA KRI;
KADAR PA KOSILO JEM,
HLADNO PIVO PITI SMEM.

KO SI SIT IN ŽEJEN NE,
TI ŽIVETI LEPŠE JE,
DOBRA VOLJA, ZDRAVJE ŠE,
TO ZELO POMEMBNO JE.

ČE TE ZDRAVJE ZAPUSTI,
TUDI DOBRE VOLJE NI,
VEDNO MISLIŠ LE NA TO,
KDAJ POZDRAVI SE TELO.

KO SI ZOPET ČIL IN ZDRAV,
DELAŠ TISTO, KAR JE PRAV,
VIDIŠ LEPE LE STVARI,
IN POZABIŠ NA SKRBI.

NA HRUŠICI, 19.7.2018

VROČ DAN

RADA SONCE JAZ IMAM,
KO NA NJEM KOSTI RAVNAM;
DUŠA VEČ ME NE BOLI,
PRAV NIČ MENE NE SKRBI.

SONCE JE ŽIVLJENJA VIR,
KI PREGANJA MOJ NEMIR;
VEDNO RADA GA IMAM,
DUŠO IN SRCE MU DAM;

OPTIMIZEM VLIJE MI,
IN ME SREČNO NAREDI,
MI NIHČE NE MORE NIČ,
PA ČE PRIDE SAM HUDIČ.

SONCE VLIJE MI MOČI,
VSE Z LAHKOTO SE NAR’DI;
KO POČITKA PRIDE ČAS,
SONČEK SIJE SPET NA NAS.

GREMO NA POČITNICE;
S SONCEM VESELIMO SE;
TOPLO MORJE, SONČNE DNI,
TEGA VSAKDO SI ŽELI.

NA HRUŠICI, 19.7.2018