Ekipa2 – Menedžer oglaševalskih kampanj

Ekipa2, ki je del skupine Outfit7, v Ljubljani išče menedžerja oglaševalskih kampanj, ki bo odgovoren za objavo, spremljanje in optimizacijo oglaševalskih kampanj v okviru platforme Bee7 ter podporo strankam.

Pričakujejo poznavanje novih tehnologij in mobilne industrije, občutek za delo s strankami, tehnično podkovanost, odlično znanje angleščine, prednost pa bodo imeli kandidati z izkušnjami s področja podpore strankam in tehnične podpore.

Prijave zbirajo na naslovu (jobs@outfit7.com) v angleščini.

Proizvajalec obutve Peko v Tržiču išče predsednika uprave.

Zahtevajo visokošolsko izobrazbo, zaželeno ekonomske smeri, pet let delovnih izkušenj na vodstvenih položajih, znanje vsaj enega tujega jezika in sposobnost za uspešno gospodarjenje in organizacijo.

Prijave zbirajo po pošti na naslov Peko, d. d., Ste Marie aux mines 5, 4290 Tržič, do 17. avgusta.

Podjetje za poslovne tehnologije SRC v Ljubljani išče izkušenega strokovnjaka s področja razvoja Jave.

Pričakujejo univerzitetno izobrazbo tehnične smeri, pet let delovnih izkušenj v razvoju programske opreme na platformi Java, odlično poznavanje programskega jezika Java, znanje orodij Java, principov in specifikacij ter poznavanje konceptov CI.

Prijave zbirajo prek spleta ([skrci.me]) do 13. avgusta.

Proizvajalec vlakov Bombardier Transportation v Berlinu išče poslovnega analitika.

Zahtevajo univerzitetno izobrazbo računalniške ali ekonomske smeri, izkušnje z vodenjem velikih industrijskih projektov ali IT-podporo projektnemu vodenju, tekoče znanje angleščine, nemščina in francoščina sta prednost.

Prijave zbirajo prek spleta ([skrci.me]) do 31. avgusta.

Pričakujejo univerzitetno izobrazbo ekonomske ali druge ustrezne smeri, pet let izkušenj iz korporativnega komuniciranja v večjem poslovnem sistemu, tri leta vodstvenih izkušenj in aktivno znanje angleščine.

Prijave zbirajo na naslovu (kadrovska@nlb.si) do 6. avgusta.

Pričakujejo visokošolsko izobrazbo pravne ali druge ustrezne smeri, naziv preizkušeni preiskovalec prevar (CFE) in pet let delovnih izkušenj, zaželeno s področja gospodarskega kriminala.

Prijave zbirajo na naslovu (krogan@nkbm.si) do 8. avgusta.

Zahtevajo visokošolsko izobrazbo, vsaj pet let vodstvenih izkušenj, izkušnje s komercialnega področja, aktivno znanje angleščine, zaželeno je znanje vsaj še enega tujega jezika.

Prijave zbirajo na naslovu (razpisi@salonit.si) do 14. avgusta.

Glede na to, da sem odraščal med Švico in Slovenijo in da sem bil v stiku z nemškim jezikom že od malih nog, mi je prestavljala tujina nek izziv, da se dokažem samemu sebi. Kar nekaj časa je trajalo, da sem našel odskočno desko in ko se je pojavila, sem odskočil in zaplaval v Berlin. Po nekaj vzponih in padcih lahko rečem, da sem uspešno postavil lastno blagovno znamko Otto von Berlin na področju notranjega oblikovanja. Glede na to, da sem vezan na projekte, sem tudi plačan po izvedenih projektih.

Nemčija je sicer malo drugačen trg kot Slovenija, ponudbe in povpraševanja je več, kar pomeni, da se moraš tudi bolj spretno premikati po sceni, da te ljudje spoznajo. Berlin je velemesto in ima čisto svoj način življenja, z leti postaja vedno bolj mednarodna prestolnica in se usmerja v koturne industrije, Slovenija pač tega ne more ponuditi.

Stroški življenja so zaenkrat se nižji kot v Sloveniji, se pa zaradi priseljevanja in razvoja mesta zvišujejo. Kar se vidi tudi v priložnostih za službe. Zaradi priseljevanja je konkurenca za službe vedno večja in veliko je mladih, ki so pripravljeni delat za relativno majhno plačo. Vse je seveda odvisno od tega, v kateri stroki iščeš službo.

Če se nameravam vrniti? Star pregovor sicer pravi, da se zarečenega kruha največ poje, ampak če bom šel kam, grem naprej in ne nazaj. Vedno me zanimajo novi izzivi, nova kultura in nove dogodivščine na poti.

Životariti kot prekvalificiran prodajalec ženskih oblačil s 613 evri na mesec mi ni preveč dišalo. Sem diplomirani ekonomist z zanimivim naborom znanja, ki mi ga v Sloveniji ni uspelo unovčiti. Dve leti in pol sem v Londonu, kjer delam kot vizažist za znamko Yves Saint Laurent. To mi omogoča fleksibilnost, ki jo potrebujem pri postavljanju lastne trženjske agencije. Imam namreč svoj kanal na Youtubu in ta prerašča v posel, ki sem si ga močno želel.

Dobra stran Londona so številne možnosti. Če želiš pridobiti znanje ali pa se povezati z ljudmi, ki počnejo nekaj kar te zanima, je London čudovito mesto. Vseeno pa je treba za uresničitev sanj plačati visoko ceno. Naj omenim utrujajočo logistiko, nepristne družbene stike in domotožje. Neglede na to, kako uspešni smo poslovno, si na koncu želimo bližino pravih prijateljev in vonj domačega kruha.

Razlike med Londonom in Slovenijo so ogromne. V Londonu je izobraževanje tesno povezano z zaposlitvijo. Najprej zaključiš izobraževalni program, si najdeš delovno prakso in se nato zaposliš pri nekem podjetju. Pri nas dobre delovne prakse skoraj ne obstajajo, saj podjetja izkoriščajo praktikante za kuhanje kave. Poleg tega s slovensko izobrazbo v tujini nimaš kaj iskati, večina ljudi sploh ne ve kje Slovenija je. V primerjavi z Londonskim LSE-jem ali pa Oxfordom ni niti najmanj pomembno, kakšen certifikat je pridobila naša Ekonomska Fakulteta.

Življenje je tako hitro, da ob vrnitvi v Slovenijo misliš, da se je čas ustavil. Vedno se ti nekam mudi pa čeprav konec dneva nisi nič naredil. Administracija je vrhunsko urejena vse dokler kje ne zaškripa in moraš preživeti ure in ure na telefonu, saj ne moreš stopiti v pisarno, kjer bi ti zdolgočasen državni uslužbenec dokazoval svojo moč.

Cene so tako visoke, da lahko o nakupu nepremičnine v bližini službe razmišljaš le, če si v vodstveni strukturi kakšne banke. Tisoč funtov samo za sobo, 120 funtov za javni prevoz, glede zobozdravnika pa se je bolje sesti na avion in iti domov! Slovenci se niti najmanj ne zavedajo, kako dober je naš zdravstveni sistem.

Je pa res, da je priložnosti za službo veliko, še sploh, če imaš dober življenjepis. Ko si enkrat v pravem podjetju s pravim vodstvom, gre lahko tvoja kariera strmo navzgor.

Vrnitev v domovino? Že kar nekaj časa razmišljam o tem, kako bi hodil po domači zemlji, vendar so trenutne razmere v Sloveniji več kot porazne. Predvsem razvijam idejo, ki mi bo omogočala lokacijsko fleksibilnost. Všeč mi je namreč potica, vendar je dobro pokusiti tudi kaj drugega, če želiš razumeti življenje.

Daleč največji problem V Sloveniji sicer vidim v kadrovskih službah. V Sloveniji se mi ni niti na enem razgovoru za službo zgodilo, da bi me nekdo poskusil pritegniti v podjetje. Dobro delovno silo zanima kaj jim bo podjetje nudilo in ne kaj vse bodo morali narediti za mizerno plačo. Čeprav se na delovno mesto prijavi tudi po tisoč kandidatov, to ne pomeni, da boste našli nekoga, ki si resnično želi delati in to ne samo zaradi eksistencialnih težav.

Potrebno je uvesti odgovornost na vseh področjih. Prevečkrat se dogaja, da je država zaradi sebičnih interesov posameznikov in klientelizma slab lastnik. Prevetriti je potrebno davčni sistem, saj podjetja prenašajo svoje sedeže v tujino. Menim tudi, da prodaja državnega premoženja le ni tako slaba ideja. Smešno je namreč, da finančni direktor zasluži manj kot lastnik lokala v centru mesta, in to samo zato, ker je narod zavisten.Več v intervjuju na Jure Chuk: Nikar ne mislite, da v tujini rastejo mavrice in na okrog letajo roza poniji

Odločitev za Anglijo je bila spontana, konkurenčen trg in angleščina sta osrednja razloga. Zdaj sem četrto leto v Bournemouthu. Lani sem odprl espe, ukvarjam se z notranjimi montažami in prenovo. Storitve so dobro plačane, priložnosti za delo je veliko. Poklici, kot so električar, vodovodar, mizar, so cenjeni in lahko prinesejo dober zaslužek. Plačila so navadno opravljena v razumnem času, neplačnikov je malo. Pomoči pri odpiranju podjetja je ogromno, pravni stroški ob začetku so minimalni.

Plača se sicer začne pri 3.79 funtov za tiste, ki so mlajši od 18 let, 5.13 funtov za starost med 18-20 let, ter 6.50 funtov za ostale, torej starejše od 21 let. To so minimalne urne postavke za kakršnokoli zaposlitev. Navadni delovnik je od devete do pete ure. Mesečni znesek je odvisen od posameznika in pogodbe, trenutna minimalna placa v Angliji je 972 funtov(1.383 evrov).

Vedno sem menil, da življenje v Angliji poteka dvakrat hitreje. Življenjski standard je višji kot v Sloveniji, a vseeno najdeš določena živila cenejša kot pri nas. Stroški bivanja so odvisni od lokacije, London izstopa po visokih cenah, v Bournemouthu so cene okrog 60 od 70 funtov za sobo na teden ali 800 do 900 funtov za trosobno stanovanje na mesec. Nakup avta v Angliji je zelo ugoden, zavarovanje bo verjetno dražje kot v Sloveniji. Nakup stanovanja ali hise je čedalje cenejše, predvsem z vso podporo vlade in pritiskom na banke za 5-odstotni depozit na hipoteke. Priložnosti za delo je tu ogromno, sklepam, da zaradi angleščine in dejstva, da je Anglija dom in okno v Evropo marsikateremu mednarodnemu podjetju.

Za zdaj se ne nameravam vrniti v Slovenijo, v dolgoročnejši prihodnosti pa bi si želel ustvariti začasni dom kje na Štajerskem. Menim sicer, da je z letalskimi kartami pod 40 evrov v eno smer skoraj kamorkoli po Evropi težko zadržati kogarkoli. Smo v 21. stoletju in selitev je nekaj vsakdanjega. V Sloveniji potrebujemo več pozitivnega ozračja, drznosti in prodornosti. Premalo se zavedamo pomembnosti Evropske unije ter možnosti, ki jih imamo. Namesto zadrževanja kadra podpirajmo inovacije in start-upe, tako doma kot v tujini. Le tako bomo zmožni konkurirat tujim trgom.

Po koncu rednega dela študija na fakulteti za strojništvo sem začel iskati delo v energetskem sektorju v Sloveniji, a brez uspeha. Zato sem se odločil za novo prakso v tujini. To mi je uspelo dobiti v podjetju Mettler-Toledo v bližini Züricha, pri katerem sem se po opravljeni praksi tudi zaposlil. V Švici živim dve leti in pol, delam kot projektni vodja za divizijo laboratorijskega tehtanja v podjetju. Plača je za primerljivo delovno mesto v Sloveniji približno štirikrat višja. Priložnosti za službe so v Švici velike za ljudi s strokovnim in specializiranim znanjem. Ker se večina Švicarjev za stalno zaposli po opravljeni strokovni šoli, jim primanjkuje univerzitetno izobraženega in specializiranega kadra.

Dobra stran življenja v tujini je dostop novemu znanju in kulturi. To ti da posebno perspektivo, ki ti predstavi, kako ljudje oživijo drugje po svetu in postavi pod vprašaj, kako gledamo na ljudi iz drugih držav in kako se stvari lotimo doma. Učenje tujega jezika je zaradi integracije lažje. Slaba stran je čas, ki je potreben, da se popolnoma vključiš v novo družbo. Odvisno od kulture je ta prehod lahko kratek ali pa zelo dolg.

Švicarji po načinu življenja najbolj odstopajo po občutku in želji za organizacijo. Ta lastnost preveva v vse sloje življenja. So močno povezani v lokalne skupnosti in živijo zelo aktivno življenje. Ob koncu tedna imaš občutek, kot da se celotno prebivalstvo preseli v naravo, gore, jezera. Smučanje in pa hoja v gore sta obvezna. Turistična ponudba je zelo pestra po celi državi. Manjka edino živahnost pri praznovanjih, ki smo jih vajeni v Sloveniji. Avto v Švici predstavlja bolj luksuz kot pa nujo. Mreža javnega prometa je efektivna in vseobsežna.

Administracija v Švici je za razliko od slovenske pregledna in učinkovita. Vse podatki in obrazci za postopke so obrazloženi in na voljo na internetu. Obisk na upravni enoti pri prvi registraciji ni daljši od 15 minut.

Stroški življenja so od 2-3-krat dražji. Predvsem so drage storitve in pa najemnine v primerjavi z Slovenijo.

Vrnitve v domovino za zdaj ne načrtujem. Da bi v Sloveniji ljudi lahko zadržali, je po mojem mnenju treba uravnotežiti kadre, ki jih izobražujemo. Vpisi na fakultete morajo biti ustrezni pričakovanim zahtevam po tem kadru po končanem študiju. Če po zaključenem šolanju mladi ne bodo našli zaposlitve v Sloveniji, jo bodo pac drugje. Podjetja morajo tudi razumeti, da brez razvoja ljudi na dolgi rok ne gre. Trgi se dandanes spreminjajo hitro in podjetja si ne morejo privoščiti petletne praznine v kadrih in znanju. Večja poudarek bi potrebovali tudi pri šolanju obrtnikov, ki jih v Sloveniji primanjkuje.

Da bi v Slovenijo vrnili ljudi, ki so odšli v tujino bodo potrebne bolj temeljite spremembe. Od ljudi namreč ne morete pričakovati, da se bodo vrnili v domovino z nižjim življenjskim standardom in nizko kompenzacijo zaposlenih Poleg tega javni in zasebni sektor, ki jih preveva korupcija in v katerih je meritokracija izjema, nista privlačna ne morebitnim delavcem ne investitorjem.

Našo družino so na Kanarske otoke zvabili valovi, morje, ocean in skoraj 365 dni sonca na leto. Če bi bilo to možno v Sloveniji, bi gotovo ostali. Oktobra bosta minili dve leti, odkar smo prvič stopili na otok Lanzarote, kjer sva z možem odprla šolo vodnih športov. Življenja na otoku vsekakor ne moreš primerjati s tistim na celini. Ker so to le otoki, je življenje bolj umirjeno, lahko rečem, da včasih tudi zaspano.

Nekateri ne marajo sprememb, želijo, da so stvari ustaljene. Nas pa privlači ravno nasprotno. Bolj kot so pogoji nemogoči, večji izziv nam je. Je kot, da bi se učil vsega zopet od začetka (učenje jezika, navad, iskanje zaposlitve ali postavljanje lastnega podjetja…). Dobra stran tujine je, da se denar služi z delom in znanjem. Ne hodi se v službo zgolj zaradi službe same, ampak ko se dela, se zares dela. Negativna stran tujine pa je, da si tu večni tujec.

Na Kanarskih otokih si že takoj na mednarodnem trgu dela. Samo na otoku Lanzarote živi čez 100 različnih narodnosti, pretok turistov je približno dva milijona na leto. Življenja na otoku vsekakor ne moreš primerjati z življenjem na celini. Ker so to le otoki, je življenje tu bolj umirjeno, kdaj lahko rečemo tudi zaspano. Urejanje palinologije včasih traja celo večnost, ker so mnenja, da vse lahko počaka na jutri. Velja pravilo, da se tukaj ne hiti. Večina ljudi dela le do dveh popoldne, vse kar je več, je že velik napor oz. nesmisel. Življenje je za to, da se ga uživa. To je njihov moto! Prav zato imamo tukaj mi nekakšno prednost. Navajeni smo dela!

Ker je klima tako ugodna, stroškov ogrevanja ni. Za socialno varstvo je v celotni Španiji poskrbljeno veliko bolje kot v marsikateri drugi evropski državi. Ravno zato je delež brezposelnih tako visok. Na Kanarskih kar blizu 30 odstotkov. Sami stroški življena so tukaj nižji, zato so sorazmerne temu tudi plače. Cene nepremičnin ne odstopajo, so pa predeli na otoku, kjer se lahko biva ceneje.

Nepremičninski trg je tukaj že dosegel svoje dno, tako da cene nepremičninam počasi zopet rastejo. Večina ljudi tu živi od turizma. To je glavna gospodarska dejavnost na celotnem kanarskem otočju. Lanzarote vsako leto pridobiva na svoji prepoznavnosti.

Celotno Kanarsko otočje je majhna davčna oaza, ker želijo s tem ustaviti izseljevanje ljudi na celino. Tako je večina stvari obdavčena s sedmimi odstotki. Vrnitev v Slovenijo? Težko rečem, kaj in kje bomo jutri. Živimo za danes in mislim, da je to najpomembnejše. Slovenija ima po mojem sicer velik potencial, ki ga pa žal ne zna izkoristiti. Cokla je vsekakor naš davčni sistem. Če bi bil ta nekoliko bolj prijazen in usmiljen, večina ljudi ne bi niti razmišljala o življenju v tujini. Več o druni Zupančič smo pisali v članku Slovenca, ki na valovih Kanarskih otokov delata posel

V London sem se selila skupaj s fantom. Za korak sva se odločila skupaj, ker Slovenija enostavno ni ponujala dovolj (dobrih) priložnosti za razvoj kariere. Tiste priložnosti, ki so se pa pojavile pa enostavno niso obetale boljše prihodnosti. V Londonu sem sicer dobri dve leti. Trenutno sem prodajni manager pri verigi trgovin z darilnim programom. V naslednjem tednu pa odpiram espe.

Minimalna urna postavka je 6.50funtov, kar neto na mesec (40-urni delavnik) nanese okoli 900-1000 funtov. Bela kava stane približno 2.20 funtov, mesečna karta za javni prevoz v coni 1 in 2 pa 134 funtov. Hrana v trgovini na splošno ni draga, ampak tudi kvaliteta ni najboljša. Če na kratko povzamem, se mi zdi, da je z minimalno plačo v Londonu težko priti skozi ni pa nemogoče, pac odvisno na kakšen standard si navajen.

V tujini se naučiš veliko. Predvsem biti samostojen in iznajdljiv. Brez tega mislim, da ne gre. Slabša stran je pa verjetno odvisna od posameznika. Zame je bilo najtežje najti prave prijatelje. Spoznaš ogromno ljudi, izmenjaš par besed, mogoče skupaj preživiš en večer in jih ne vidiš več. Hitro se počutiš osamljenega, čeprav si obkrožen z množico ljudi.

Tempo življenja v Londonu je veliko hitrejši kot v Sloveniji. Tudi na splošno je ritem drugačen. Večine služb je od devetih do petih. Doma si šele ob 6-7 (odvisno, kako daleč od službe živiš). To pomeni, da je “kocerja” okrog 8ih. Potem pa družabno življenje.

Stroški življenja so dosti višji – k temu najbolj prispevajo londonske najemnine. Služb je ogromno, prav tako iskalcev, se več je pa “kadrovskih agencij”, ki znajo biti zelo uporabne v določenih sektorjih, lahko so pa popolnoma nekoristne. Je veliko priložnosti, ampak rabiš tudi nekaj sreče in pa zdravo pamet.

Menim pa, da bi bilo v domovini mladim potrebno zagotoviti dovolj služb, relevantnih glede na izobrazbo. Tistih za nedoločen čas, z “normalno” plačo in rednimi povišicami in (ali) priložnostmi za napredovanje. Kaj ti bo diploma/doktorat ali pa znanje, če moraš še vedno imeti študentsko napotnico, da si plačan za (“ne študentsko”) delo. Ne vem, če je situacija se taka kot pred dvema letoma, ampak se mi zdi, da je bil to takrat ogromen problem. Mene bi težko prepričali, da se vrnem. Ne rečem, da je tujina brez napak, ampak življenjski standard imam tu boljši.